Pisave: Drago Jančar: Graditelj, tuji književniki

Najprej nas bo zanimalo, kam je tokrat s svojo pisateljsko domišljijo in osebno izkušnjo segel Drago Jančar. Njegov novi roman nosi naslov Graditelj, izšel pa je v mednarodni zbirki Miti pri Založbi Mladinska knjiga, v kateri ugledni svetovni mojstri peresa v svoje literarne zgodbe vključujejo mite, ki so skozi zgodovino močno zaznamovali človeško družbo. Drago Jančar sega v Graditelju, tako kot že v svoji drami Dedalus, v čas po drugi svetovni vojni in pripoveduje zgodbo o nekdanjem revolucionarju, umetniku in arhitektu, v romanu pa se kot sugestivna vzporednica 20. stoletju pojavlja zgodba iz grške mitologije.

" Jaz ga v tej zgodbi tega sistema ne razlagam. Jaz opisujem neko človeško zgodbo, ki se je v njem zgodila in ki se je v njem odvila. Ampak skozi to se seveda vidi, kako je ta sistem funkcioniral. Funkcioniral je tako, da se je nenehno gradil labirint, da se je nenehno dograjeval nek zapor. Da so v tem zaporu rasli neki čisto posebni odnosi. In to ima veliko težo v mojem romanu, v kratkem romanu ima težo razmerje med graditeljem, ki gradi zapor in vladarjem, ki mu to naroči. To razmerje je eno temeljih. Seveda, vladar ga skuša ves čas omejevati, njemu pa življenje beži v vse smeri in umetnost mu beži v vse smeri. Konča se z nekim melanholičnim, trpkim spoznanjem. To ni upor, to je pač spoznanje o minljivosti vseh sistemov in vseh tiranij. " Jančar je mojster pripovedovanja zgodb, ki se v toku časa ponavljajo in imajo svojo globljo zgodovinsko logiko. S simboli- tak je v romanu simbolj dvorezne sekire- podobo katere imata tako starogrški labirint kot socialistični zapor- ustvarja univerzalno podobo človeških stremljenj, zla in paradoksov zgodovine. " Jaz sem pač napisal neko definicijo. Normalno, da ta sekira, dvorezna sekira, hkrati seka in hkrati osvobaja. Položil sem jo

" Del romana je tudi napisan prvoosebno, pravzaprav ga to veže. Jaz se pogovarjam s tem junakom, ki je bil, kot rečeno, deloma tudi resničen. In moja izkušnja je izkušnja tega časa, od otroštva naprej. Neka kinodvorana, o kateri tukaj govorim, kjer na platno pljuje Odisej, Kirk Duglas ga je igral, se spomnim. Kjer nastopa en drug junak, v beli maršalski uniformi, ki pljuje po Jadranskem morju na ladiji z imenom Galeb, je tudi nek nov mitološki junak. Danes seveda vem, da je plul mimo Golega otoka, kjer so živeli neki kaznjenci in je Minosov labirint že obstajal tam. Mogoče je bila njegova palača, Knosos so bili Brioni in tako naprej. Ampak takrat, iz tega, otroške perspektive je bil to nek čudovit, mitološki čas. " Prav to, da zmore literatura polnokrvno odslikati nek čas, je eden njenih glavnih adutov. In k avtentičnosti Graditelja veliko prispeva prav slog.
" Zavestno sem se odločil, da bodo to neki, tako kot se je takrat govorilo, v nekih odločnih, jasnih stavkih, v geslih in tako naprej, da bo to roman, da bo to besedilo krajših stavkov, premikov iz ene situacije v drugo. Se pravi, ne bo nekih poskusov stilističnega bliviranja, ampak bomo peljali zgodbo v slogu tega udarniškega časa. Seveda pa z neko človeško občutljivostjo. S kratkimi dialogi, ki več zakrivajo kot odkrivajo, ampak bralec lahko pod njimi ves čas sluti nekaj več, čeprav zgleda, da gre za zelo enostavne stvari. " Pisatelj daje družbenemu dogajanju človeško razsežnost. Sredi nasprotij, velikih idealov, izgubljenih iluzij in tiranije prisluškuje predvsem utripu človeškega srca in zato lahko rečemo, da se v dobri literaturi nek čas nagloblje odtisne.

" Ko sem prevajal svoje prijatelje, slovenske pesnike in pesnice,

nisem v sanjah pomislil, da bom prevajal tudi svoje slovenske pesmi. Zdaj sem nekakšen dvojni pesnik, običajni rečejo, bosansko- slovenski. Ampak vsi pristavijo, recimo v Bosni rečejo bosansko- slovenski, v Sloveniji rečejo slovensko- bosanski. Vsi te malo tako, da na koncu nisi nikogaršnji in po drugi strani pripadaš enemu in drugemu jeziku oziroma dvema literaturama. " Odločilna za prestop v slovenščino kot jezik najbolj intimne izpovedi sta bila kraška pokrajina in njen poet.
" Gre za poezijo, zdi se mi, da je najbolj spodbudno bilo tisto moje srečanje s Krasom in to življenje v Tomaju. Zdi se mi, da sta se srečali tista pokrajina in tista moja ljubezen do Kosovelove poezije in v tej točki, ki se kaže s tistim soncem na Krasu. Zdi se mi, da je roka sama napisala te pesmi. " Poleg narave je ena osrednjih tem Ostijeve poezije ljubezen. Ljubezen, ki ima več obrazov, ljubezen, ki tako osrečuje kot boli, a je smisel življenja. In prav o tem govori zbirka Vse ljubezni so nenavadne.
" Kajti zdi se mi, da je v času ki ni naklonjen ljubezni, treba malce izzivati s tisto ljubezensko poezijo in morda celo preveč za današnji okus omenjam besedo ljubezen, kajti ena moja knjigica poezij za otroke, ki je izšla tudi v Sloveniji v prevodu Ljubezensko dvorišče. Vse te ljubezni so nenavadne. Namenoma izpostavljam to besedo ljubezen, kajti kot da se sramujemo povedat to besedo v vsakdanjem življenju, pa tudi pesniki se tega izogibajo, da ne bo kdo rekel, da smo sentimentalni, recimo. " Josip Osti zajema svojo liriko iz neposrednih življenjskih izkušenj, njegove pesmi so pravzaprav vsakdanje zgodbe, izrisane v pesniških podobah, veliko mero človeškosti pa jim daje humor.
" Vstrajati v eni resni drži je malce lažno, da ima življenje te dve strani. Eno temno in eno bolj svetlo. In ta nas rešuje tistega prepada med temo in svetlobo, da rabimo malce humorja. Humor se mi zdi edino zdravilo danes. Če je življenje nasploh bolezen, potem je humor edino zdravilo. " Josipa Ostija je v Slovenijo pred dvema desetletjema pripeljala ljubezen. Hkrati ga je zgodovina potisnila v naročje narave, saj se je v naravo zatekal po tolažbo, ko je v Bosni divjala vojna, proti kateri se je boril lahko le s pomočjo rojakom, ki so ostali ujeti v obleganem Sarajevu. Na Krasu, kjer občasno živi in ki je njegova pesniška pokrajina je v zadnjem času napisal 365 haikujev, ki jih bomo lahko kmalu brali tudi v knjižnih izdajah. In s kakšnimi željami zre na svojo prihodnjo literarno pot?

Slovenščina je postala jezik pesniške izpovedi tudi za avstrijskega urednika, prevajalca in esejista Ludwiga Hartingerja. Zanimivo je, da v svojem maternem jeziku- nemščini ni pisal poezije, in da se je na pesniško pot podal v slovenščini. Pred kratkim je izšla njegova knjiga poezije Ostrina bilk. Ludwiga Hartingerja pozdravljam v studiu. Dober večer. Dober večer!- Že dolgo let ste v tesnem stiku s slovensko literaturo, slovensko poezijo. Ste nekako njen ambasador v svetu, bi lahko rekli. Kako so se vam pa zgodile pesmi in to prav v Slovenščini?- Čudna konstelacija. Saj ne posataneš pesnik kar čez noč, pišeš pesmi kar tako, Ampak pride trenutek kot za ljubezen pride svit, pride poljub, ki vse odpre. In zato je ta knjiga tudi dar ljubezni, ljubezni dar. In sicer bi rekel dvojne ljubezni dar. Ljubezni do slovenske pokrajine in tudi ljubezni, v kateri sonce in mesec več vesta kot mi tukaj.

Nikoli ne bi to napisal v nemščini.
No, vi ste se naučili slovenščine tudi zaradi Srečka Kosovela, ki vas je povsem očaral že pred desetletji. V tej knjigi je veliko slovenskih pokrajin, predvsem

Kras, ki je vasa srčna pokrajina. To je popotni dnevnik prazaprav. Kako so nastajale te pesmi?
Ja, to ni knjiga pesmi, izbor pesmi. To je knjiga vandrovca. S pohajkovanjem, v slovenščini pomeni pohajkovanje, da greš po hajku. S pohajkovanjem so nastajale te pesmi in predvsem je pokrajina in podoba in obraz, so prostori, v katerih potopim, izginem. Ampak ne izgubim, se ugubim. In tako sodiham, ker diha človek in dihajo stvari.

da ima pesem izvor v korakanju, dihanju, kretnji človeka in stopam skozi črke v prostor. Prav to doživljam.
No in kakšno je to dihanje besed, bomo slišali zdajle. Hvala lepa za pogovor in prisluhnimo vašim dvem pesmicam. Prosim!
" Drhti in drhti tudi ti, ko mimo praproti greš. Že jesenski, a roso nosi čez zastrti dan. " In še ena iz zime, ki je ni bilo. Ferarijev vrt.
" Sedem samojočih klopc, kakiji na godojevskem drevesu. Lampjoni so v mraku, ki se prizvoni. "

" Rodila sem se slovaškim staršem, v večnacionalni pokrajini Vojvodini, v mestecu Kovačica. Moja mati, kot pristna Slovakinja, me je pogosto peljala k svojim sorodnikom v Bratislavo, ki je pravzaprav pri meni zaznamovala trajne spomine iz otroštva, ki so me spominjali na matično domovino in jezik. Domotožje, ki sem ga čutila v Kovačici se je stopnjevalo z osnovno in srednjo šolo in končno je dozorelo, ko sem se odločala študirat. " V želji, da bi se vrnila h koreninam, si je sprva želela študirati v Bratislavi, a zaljubila se je v Slovenca in z bodočim možem prišla pred dobrimi 25 leti živet v Ljubljano, ki ji je takoj prirasla k srcu, prav tako slovenščina. " Jaz sem našla domovino pravzaprav najprej, kako bi rekla, dejansko pravo domovino, ko sem začutila, da sem tukaj doma, je bil pa res jezik. Zelo sem se potrudila in sem takoj šla na izobraževanje slovenskega jezika, prav zato ker sem hotela začutiti to specifičnost. Ni mi bilo težko govorit tako navadno, ampak tisto specifiko, tisto globino, toplino. Slovenski jezik je tako topel, slovaški je tudi. In to je tudi ena od teh skupnih točk. Ampak slovenščina ima pa nekaj, kar mi pravzaprav daje moč ustvarjanja. To mislim, pa da je največ, kar se lahko zgodi. " Po končanem študiju slikarstva je avtorica študirala tudi psihologijo in prav psihološko vživljanje v človeške stiske daje njeni prozi močan pečat. Junaki zgodb v Lebdenju in Sencahsenc se znajdejo v blodnjaku lastnih strahov, konfliktov v medčloveških odnosih, pa tudi socialnih stisk. Gre torej za? " Zgodbo o sodobnem človeku, o času, o našem prostoru in času, ki mu jaz pravzaprav rečem čas krutega miru. Sama menim, da v zgodovini človeštva ni bilo še nikoli tako lahkotno bivati, hkrati pa v taki napetosti oziroma v strahu, recimo pred ekološkimi katastrofami in raznimi drugimi. In to so pravzaprav teme in motivi mojih zgodb. " Zgodbe so pesimistične le na prvi pogled, saj jih avtorica s šokantnimi preobrati in postavljanjem vprašanj spretno preusmerja v nevsiljiv etični angažma.
" Opazovanje psihičnih procesov pri človeku pravzaprav daje odgovor, ali je možna pot iz labirinta. Mislim, da je pravzaprav podobna mitološki zgodbi. Se pravi, če ne najdemo poti iz stiske, nas Minotaver brez razmišljanja požre. Se pravi, Minotaver je bitje v nas, pred katerim nenehno bežimo. Vendar so stiske potrebne prav zaradi človeške narave, v kateri je zasejano seme zla, ki se ga pravzaprav zelo bojimo, da nas ne pripelje k samemu sebi. Moje zgodbe opisujejo prav te napetosti, oziroma to, kako bi obdržali to krhko ravnovesje, vendar vedno s kančkom ironije in črnim humorjem, da nam nekako ne bi zelo zastrlo pogledov. " Odlika obeh knjig kratke proze je v prepričljivo naslikanem tesnobnem ozračju, pogosto grotesknem vzdušju, ki sega daleč pod povrhnjico bivanja v nezavedno. In tisto, skrivnostno, nedoumljivo pisateljico najbolj privlači, temu sledi tudi s svojim jezikom. " Ne glede na to da pišem, da trenutno pišem prozo, končala sem roman, dokončujem roman, pripravljam zbirko kratke proze, sem predvsem pesnica. In to se verjetno odraža v moji prozi. " " Hodila sta v istem tempu in istem ritmu. Usklajena.

Že videno, si je rekel, pa se je motil. Dva različna časa v istem trenutku. "

Na koncu le še vabilo k branju predstavljenih del, hvala, če ste bili z nami in lepo pozdravljeni!