Pisave: Dušan Dim, Katarina Marininčič, Maja Vidmar

Dober večer, spoštovane gledalke in gledalci, nocoj bomo govorili o knjižni zbirki Najst, namenjeni mladim, pa o svetovni uspešnici, romanu Popravki Jonathana Franzena, svoji novi deli bosta predstavili tudi pisateljica Katarina Marinčič in pesnica Maja Vidmar. Najstniki so gotovo posebna bralna publika, in prav njim stopa naproti zbirka Najst, ki že deset let izhaja pri Cankarjevi založbi. V njej je izšlo že trideset del, ki slikajo mlade v sodobni družbi, njihovo čustvovanje in doživljanje, pa tudi težave, s katerimi se soočajo na poti dozorevanja in odraščanja. Predstavljamo štiri nove izdaje. Najprej je tu roman izpod peresa slovenskega avtorja, prvenec Dušana Dima Distorzija.

Dela iz zbirke Najst so sicer namenjena mladim, a zaradi zanimivih problemov sodobnega sveta in njihove sproščene, hkrati pa literarno prepričljive obravnave, bodo gotovo naletela tudi na širši krog bralcev. V nadaljevanju pa bomo govorili o svetovni uspešnici, romanu Popravki Jonathana Franzena, ki je preveden v številne tuje jezike, izšel je v večmilijonski nakladi, na voljo je tudi slovenskim bralcem. 46- letni ameriški pisatelj Jonathan Franzen je napisal sprva dva romana, ki sta bila hitro pozabljena, s tretjim romanom Popravki pa si je pred štirimi leti pridobil svetovno slavo. Zakaj je tako, bo povedal naš gost v studiu, to je prevajalec tega dela v slovenščino, Jure Potokar.
Gre torej res za prvi veliki roman 21 stoletja, za epohalno družinsko sago z epskim zamahom, ki opisuje tudi sodobno ameriško družbo.
Lahko bi rekli tako. Res je. Že po definiciji se vidi, da gre res za tako delo z velikim zamahom. In mislim, da na precej zanimiv način poslikava ameriško družbo in predvsem družino kot tisto celico, h kateri se recimo vračajo, vrača gibalo dogajanja v eni družbi. Kaj pa se dogaja z družino Lambert, ki se srečuje s številnimi težavami? Kakšne so te psihosocialne značilnosti njenih junakov, da so bralci našli pravzaprav tudi sebe v njih, da so to knjigo tako z navdušenjem sprejeli? Družina je v bistvu, bi rekel, zelo povprečna po eni strani, po drugi strani ima pa seveda celo vrsto enih psihosocialnih problemov, kakor ste rekli. In gre pravzaprav zato, da poizkuša mama in oče recimo še enkrat zbrati celo družino na kupu oziroma v domači hiši, da bi praznovali zadnji skupni božič. To je ena taka, recimo light motiv cele knjige, ki pa potem seveda preraste v celo vrsto enih recimo stranskih rokavov tega romana, v katerem se pa razpletajo usode in razmerja med temi člani družine. Vsi se soočajo z očetovo boleznijo usode Parkinsonovo boleznijo in demenco. Hkrati so ti otroci, ki so že seveda mlajši, odrasli, tipični predstavniki sodobnega urbanega, postmodernega sveta. Kakšne travme jih pravzaprav obremenjujejo?

Kot prevajalec, kako ste se spopadali z Franzenovim duhovitim, ironičnim slogom, dolgimi stavki?
Franzen je bi rekel zelo velik stilist. Zelo spreten pisatelj. Mislim, da se vidi, da ima precej izkušenj s to stvarjo. Mislim, da je tudi neka velika izobraženost na področju tega, kako pisat. To, kar v romanu vleče, je pravzaprav zelo zanimivo napisana zgodbica. Zgodbica, ki ji sicer zelo epohalna, zelo razširjena, s sorazmerno veliko osebami tudi. Ampak mislim, da jim ni problem sledit zaradi tega, ker so stvari jasno napisane, so ironične, so humorne. Sproščujoče napisane pravzaprav tudi takrat, ko govorijo o zelo tragičnih ali pa neprijetnih dogodkih v življenju teh junakov. Seveda je pa ravno zaradi tega stila vpliv izzivalen. Jaz sem, moram reči, izjemo užival v temu delu, ampak bilo je pa sorazmerno zahtevno, ker ima en specifičen stil in je bilo treba ujeti ta njegov ritem in ko sem ga potem je stvar lepo stekla.
To vam je gotovo uspelo, kajti roman se resnično bere na dih, čeprav je obsežen. Hvala lepa za pogovor.
Hvala vam.
V nadaljevanju pa predstavljamo novo delo Katarine Marinčič. Pisateljica je odmevno stopila na naše literarno prizorišče že leta 1989 z romanom Tereza, ki je doživel lep sprejem pri bralcih in kritikih. Njena klasična pisava in vešče obvladanje romaneskne snovi sta zbudila pozornost tudi v romanih Rožni vrt in Prikrita harmonija, za katerega je prejela nagrado kresnik. Zdaj se je lotila še pisanja novel. O treh je naslov zbirke treh novel, ki se dogajajo v različnih časovnih obdobjih, njihovi protagonisti pa so trije moški. Torej konkretna ideja o treh novelah, ki posegajo v tri različna zgodovinska obdobja seveda ni moja. Vse poznamo Flaubertove Tri povesti, ki so pravzaprav napisane v istem smislu.
Posegajo v tri obdobja francoske zgodovine. Jaz moram reči, da se mi zdi Flaubert velik avtor, da se tega očitka posnemanja niti nisem preveč ustrašila in sem se pač lotila pisanja zgodb iz treh obdobij, ki so me nekako v čisto zgodbovnem ali pa v psihološkem smislu pritegnila. Junak prve zgodbe, ki se dogaja v 5. stoletju pred našim štetjem je Etruščan Vel Matuna. V drugi zgodbi je pisateljica upodobila resnično osebo, botaničnega slikarja Redouteja s konca 18. stoletja, v tretji zgodbi, ki sega v petdeseta leta prejšnjega stoletja nas pretrese lik Zlatka iz Litije. Ali te tako različne junake vendarle kaj povezuje? Te moji trije junaki, ki so trije moški iz treh različnih obdobij, se po mojem mnenju bom rekla paradoksalno, ne povezuje jih to, kako zelo različna so bila njihova življenja fiktivna ali pa resnična. Prvi junak nekako zdrsne skozi življenje na nek lep bi rekla poetičen način. Drugi je že v nekem soočenju z zgodovino, ki pa pravzaprav nanj ne vpliva kaj posebno. Tretji junak tretje zgodbe je pa pravzaprav pravljični junak. Ima neko žalostno zgodbo. Zdaj, to je gotovo v osnovi teh treh, ali pa primerjave temi, je verjetno ta osnovni psihološki učinek, kako ljudje reagiramo na okoliščine, na zgodovino, koliko se je temu mogoče izognit, koliko je od usode, če tako rečem odvisno v naših življenjih. To jih povezuje ta osnovni občutek. Drugače pa ne vem, če zelo veliko.
Pomembna prvina, ki poudarja duh časa in tudi eksistencialni okvir zgodb je narava. V prvi zgodbi se mi zdi da je, bi rekla, tukaj sledim tej romantični predstavi o Etruščanih kot o ljudeh, ki so živeli neko polno srečnost spontano življenje. V drugi je narava že nekoliko bolj odmaknjena postane, gravura. Ali pa nek izloček. Mislim neka izločena stvar v vazi. V tretji zgodbi, to je mogoče tudi nekoliko neposrečeno ali pa prisiljeno, so narava pravzaprav samo še banane v zorilnici, ali pa tisti zelenjavni vrt, razmeroma klavrn, v katerem junak poseda. Zdaj, tukaj je neko, morda še prijazno sporočilo, da se pač junak vedno bolj odmika od tega spontanega življenja, srečnega.

Prisotnost, kadar ga sekajo, bor stoji.