Pisave: Dušan Merc, Lili Podpara, Andraž Polič, Janez Ramoveš

Pesnik je pred več kot petnajstimi leti napisal svoj pesniški prvenec v knjižni slovenščini, nato pa je kmalu spoznal, da mu narečje daje več izraznih možnosti, večjo svobodo in večji simbolni napoj. Narečne besede zapisuje fonetično v kar najbolj enostavni grafični podobi.
Ker nisem hotel, da bi samo posamezne besede iztrgali iz naravnega okolja, ker to me spominja na pristop k nekem živalskem vrtu ali muzeju kot neko bitje ali neki predmet iztrgamo iz njegovega okolja in namestimo drugam, samo zato da ga razkazujemo, ali pa kvečjemu še raziskujemo v znanstvene namene. Zato sem se pač odločil, da bom besede same tudi ohranil v njihovem naravnem okolju, zato sem tudi vzel kompletno besedišče, tisto ki se uporablja danes. Jaz ne brskam po enem nulem besedišču. To so stvari ki so aktualne, vse ki so v meni še žive.

Pesem, Ki ti je ne prinesem, zaklana kura.

Kuro sem ti prinesel. Sam sem ji glavo odsekal.

Sam sem jo oskubil in drobovje spucal. Oh jajčkov je še imela notri. Župo ti naj skuhajo, da si boš opomogla. Jaz zdaj grem.
Zdaj moram it.

Gre za en preplet, ki se vseskozi dogaja. Če jaz pomislim na svoje otroštvo, to je tisto zgodnje otroštvo, konec šestdesetih, začetek sedemdesetih let, takrat smo bili še deležni enega ustnega izročila. Ljudje so še dosti pripovedovali zgodbe, vsakdo je pomnil drugo in prvo svetovno vojno, bile so ljubezenske zgodbe in bilo je precej vraž. Moderni mediji pa so odigrali pozitivno vlogo, ker so nekoliko prevetrili tole zatohlost, ki navadno nastaja v teh zaprtih podeželjih.

v eni in vdiranje sodobnega načina življenja v hribovski svet Poljanske doline na drugi strani, ustvarjajo magično poezijo, ki ima dopolnitev v peti pesmi Uršule Ramoveš. Uršula se je preselila iz doline na Janezovo domačijo v hribovsko vas Suša, kjer ustvarjalca živita

v tesnem stiku z naravo, navdihujejo pa ju tudi starodavne usedline poljanskega sveta.- Čeprav jaz nisem tiste vrste človek, ki bi to oboževala in tudi Janez ne, tudi to povdarjava, da nisva tiste vrste človeka, ki bi zbirala neko staro orodje in obujala stare običaje in to kovala v zvezde. Ampak na nek način pa je v meni neko spoštovanje vsega starega, prastarega, bi rekel, kar pa najbolj začutim skozi čutenje narave. V bistvu, če kaj vpliva name, vplivajo ta drevesa, ki me stalno obkrožajo. In iz tega ven pa izhaja vse. Ne samo energija živali in rastlin ampak tudi energija ljudi, ki so nekoč tu okrog hodili in izsekavali, pa požigali ta gozd. Včasih občutim, da je to vse skupaj neka celota, vsa ta davnina.

Andraž Polič je pesnik mlajše generacije, piše poezijo in pesmi, je skladatelj in kitarist, član glasbene skupine Hamlet ekspres, s katero je izdal zgoščenko, Libanonski tango, nastopa pa tudi v gledališču. Bližine je naslov njegove najnovejše zbirke, ki je močno povezana s potovanji in z iskanjem tistega, kar nam daje bližina drugega.

Bližine spadajo še v triologijo, ki se mi je začela leta 2000 z mojo zaljubljenostjo in z otvoritvijo nekega ogromnega polja jezika po desetletni pavzi od prve zbirke. Se pravi, to so srečevanja zrcala na razpotju in bližine in tega je že, recimo da je že kar tri leta nazaj, ko so Bližine nastale in danes je pred mano že sedem neobjavljenih zbirk, tako da grem lahko spet okrog sveta. To pa omenjam zato, ker je vezano na neka potovanja in seveda s srečevanjem z nasledstvom, z duhovi, s prijatelji, s samo poezijo, veliko branja. In kot sam naslov tudi pove, v bistvu Bližine, to kar mi je blizu, to kar se me

tisoč informacij, impulzov. Rad imam mesta, rad imam urbano, ampak hkrati pa vem, da je potrebno neko očiščenje, ki je pa lahko samo skozi neko dobesedno tišino, prisluhniti.

masovne potrošnje.
Rdeča nit Bližin so potovanja. Potepanje po bližnjih in daljnih krajih. A ko se pesnik poglablja v drug svet, odkriva tudi sebe. Pesmi rastejo iz neposrednih življenjskih izkušenj, so lirične zgodbe, popotne, prijateljske, ljubezenske. Ljubezen je bila, je in bo verjetno najlepše in najbolj smiselno čustvo na tem svetu. Poezija, ljubezen, verjetno je to nek osnovni eros, ki poganja in ustvarjanje že stare Grčije je v bistvu ta Poezis, povezan z Erosom z nekim zgibom, ki je v bistvu pri konkretni osebi, pri drugem bitju nekaj najlepšega.

iz vsakdanjosti ustvarja poetično. In kako občuti vlogo poezije tudi na pesniških večerih, na katerih jo posreduje poslušalcem? V bistvu te navda z neko radostjo, to pa je osnovni namen, konec koncev, lepote kot take. Samo po sebi daje, še posebej če je močna, če prodre, če se te dotakne. In to je v bistvu to, ti večeri so to zbliževanja s sorodnimi dušami.

Znani akordi me spomnijo o pesmi, pesmi o sreči,

o ljubezni. Mogoče patos, mogoče le žalost,

mogoče norost, ki nisem ji kos. A pride čas, ko se slečejo ceste, pride čas, ko nebo potemni,

pride čas, ko ugasnejo zvezde, pride čas,

ko nikogar več ni.

V nadaljevanju oddaje pa predstavljamo novi knjigi kratke proze, ki prepričljivo odsevata sodobnega človeka, njegove probleme, osamljenost, razdvojenost, tudi deviantnost. Dušan Merc je svojemu obsežnemu opusu dodal novo knjigo kratkih zgodb, Akacijev drevored. Avtorja zanima, kaj brbota pod površino na videz urejenega življenja urejenega posameznika.

Če poskušam potegnit skupni imenovalec s tem junakom, je to, da živijo sicer v mestu, ampak se srečujejo pa se s problemi tudi izven mesta ali pa v njegovem obrobju. Pogosto se srečujejo s problemi v naravi in s problemi, ki so znotraj njih sami. Tako da se napetost, ki jo zgodbe imajo, se gradi točno iz tega nasprotja med junakom in njegovim urbanim okoljem na eni strani na eni strani in poimovanjem njega samega v družbi in deviantnost, ki se mu rojeva, ne da bi on sam čutil kakšno krivdo, ali pa da bi se mu to zdelo čudno.
Ob tem se poraja v prašanje, ali gre vzroke za posameznikovo deviantnost iskati v družbi, ali v nedoumljivih plasteh človeške biti. Čim starejši postajam, tem bolj sem prepričan, da je to naša imanentna zadeva, da to niti ni vezana ne na razvoj tehnologije, ne na razvoj družb in nekih teoretičnih spoznanj, ampak da je to pač del nas in da mi veselo živimo v tem toku svojih, bi rekel malih umazanij in da se nič ne počutimo slabo.

Niti ne vedo, da so to nadomestki. Oni avtentično živijo na tej primarni ravni potrošnje, tega kako izgledajo, kako so pridni in kako so navzven uspešni. Tako da nima neke distance do tega, da bi rekel pravaprav saj te materialne dobrine so pravzaprav vsiljene potrebe, saj mi tega v resnici ne potrebujemo. Mi bi lahko živeli brez tega. Tega je v avtorefleksiji sodobnega človeka zelo malo in zelo redko pride na površje, ko pa pride in če se kdo po tem ravna, pa postane v očeh drugih čudak, neke vrste posebnež.
Malomeščanska varnost in konformizem, sta življenjski okvir, v katerem se porajajo sprevržene želje, vuaerizem, hlepenje po užitkih. Kljub navidezni svobodi, lahkotnosti bivanja in dostopnost vsega, pa ni moč ubežati travmam in strahovom, ki prežijo v nezavednem in udarijo na plan, ko si junaki zgodb to najmanj želijo. Mislim pa, da sem uspel v nekaterih zgodbah uspostavit nek tipični odnos samega sebe do seksualnosti

Odlika Merčevega pisanja je v natančni odslikavi problemov sodobnega človeka. V sugestivnem slogu in prepričljivih dialogih, ki so vselej v skladu s tematiko zgodb. Prefinjena ironija in humor, pa dajeta njegovemu pisanju veliko mero nevsiljivosti in človeškosti, ki je daleč od moraliziranja.

Mislim da so se po prvi knjigi mogoče samo malo postarali ampak so ostali v osnovi enaki. V bistvu sem dojela, ko sem šla sama analizirat svojo knjigo, da so to zgodbe osamljenosti.

Kakorkoli jih obrnem, so vedno ti ljudje nekako zgubljeni v času in prostoru in se ne znajdejo in potem so tudi zelo uspešni nekateri. Nekateri so neverjetno uspešni ampak so zelo osamljeni. Šlo je torej na različne zanimive načine, včasih tudi rahlo komične, tako kot se v življenju dostikrat dogaja. Sodoben utrip življenja in novi načini komuniciranja odpirajo nenavadne poti zbliževanja. Avtorica ne molči in ujetosti posameznika ne slika črno belo, niti ne pristaja na klišeje o popolni odtujenosti v družbi novih tehnologij.
Prva zgodba Prosim preberi govori o ženski, ki je zelo uspešna, krasna, lepa, bogata, ampak osamljena. In potem to svojo osamljenost nekako rešuje s tem da piše, zelo na skrivaj. In seveda, kot vsi ljudje na svetu, išče svojo dopolnitev v kakšnem moškem osebku. Tega se pač loti, v sodobnem času, prek interneta. In potem je enemu popolnoma neznanem zelo nasprotnemu polu pošlje pač eno svojo intimno izpoved in deluje. Ta moški se nakako ob tistem branju tudi iz enega zakrknjenega samca in adrenalinskega čudaka spremeni v eno čuteče bitje in to žensko želi spoznat. To je ena taka rahlo romantična zgodbica z srečnim koncem, ampak cel potek je pa, se mi zdi, zelo sodoben. Kajti pri tem hitrem tempu, neki uspehi, materialni uspehi, ampak človek je vseeno na koncu precej sam. Na videz protislovno je spoznanje, da so najbolj osamljeni tisti, ki živijo v parih, drug z drugimi. Zakaj je paradoksalno, največ samote v dvojini?- Če bi to vedela, bi lahko prodala magično formulo svetu in bi bila bogata in slavna ampak ne vem. Ne vem zakaj, ampak to se meni nekako življenje kaže, da v teh največjih bližinah, je največ praznin. Zakaj, pa res ne vem.