Pisave: Feri Lainšček: Muriša

Feri Lainšček, pisatelj, ki v svojih delih z veliko literarnega talenta in občutljivosti upodablja prekmurskega človeka in pokrajino, njuno dušo, zgodovinsko, nacionalno in socialno pogojenost, nadaljuje s pisanjem svoje prekmurske sage. Izšel je njen drugi del, roman Nuriša, v katerem nas avtor popelje v čas, ko se napoveduje druga svetovna vojna. V prvem delu triologije, romanu Ločil bom peno od valov, ki ga je postavil v čas prve svetovne vojne, pripoveduje zgodbo o Elici, ki se s poroko povzpne na družbeni lestvici a v zakonu ni srečna. Zato sledi klicu svojega srca, zaradi poguma in iskrenosti pa plača visoko ceno. Junak romana Muriša je Eličin sin, Julian Spranski, ki konec tridesetih let prejšnjega stoletja sodeluje pri gradnji mostu v Petancih. Mura je v obeh romanih pomemben simbol. Lahko rečemo celo eden od osrednjih likov dogajanja. To je reka s specifičnim tokom, s svojevrstno idiliko, navidezno prijaznostjo, mirnostjo. Obenem pa reka, ki v času, ko ni bila regulirana, je zelo poplavljala, bila je zelo nevarna reka, velikokrat je šla čez bregove, odnesla je cele vasi, veliko življenj. Pa tudi kasneje, ko so jo pač ti moji sorodniki, ki so nek stranski lik v obeh romanih, deloma ukrotili, so še vedno ostali njeni podvodni vrtinci in nek njen specifičen notranji tok, ki je zopet jemal življenje. S to svojo posebnostjo se je zopet sama po sebi vzpostavila kot metafora. Ob vsem tem velja vendarle reči, da sem v to reko sicer zaljubljen, ko je pač čas bolj primeren, kot je recimo zdaj pozimi, grem tudi dnevno do nje in jo v bistvu uporabljam namesto kavča, v tistem smislu psihiatrovega kavča. Nekako sem našel v tej reki točke, ki me zelo pomirjajo, to bi bilo tako blago rečeno. " Reka se mu je zdela to noč čudno tiha in črna. Kot bi se bila spremenila v mašinsko olje. Ta njen nenadejani lok je bil kajpada izdajalski. In zlahka bi bil pomislil, da je tako ravnala namenoma. Toda ni je niti skušal obtožiti. Njuni računi so bili sicer odprti, toda namenjena sta bila zdaj v nasprotni smeri, polzela sta vsak svojemu morju naproti. Saj je ravno tako, kot je ona nezadržno odtekala tja proti tistim veliko večjim vodam, kjer se bo vsa njena zlahotnost razstrupila in porazgubila, tako je tudi sam odhajal v svet, ki ga njegova bolečina ni niti malo zanimala. "

Verjetno najlažje verjamem s pomočjo Junga in njegove razlage tega duhovnega sveta, tudi človekove psihe, kolektivne psihe, kolektivne zavesti, kolektivne podzavesti. In si tudi z Jungom veliko pomagam. Vseeno pa mislim, da ta neka magija naravnih simbolov obstaja, da obstaja neka magija literature, da obstaja tudi neka magija v življenju in da se usoda razgrinja na zelo kompleksen način, oziroma na veliko bolj kompleksen način, kot pa je recimo to mogoče videt iz ciganskih kart.
Romanu daje veliko mero polnokrvnosti in avtentičnosti uporaba narečnih izrazov, ki dajejo sicer izbrušenemu slogu pravo mero prekmurskega kolorita.
Jezik vidim, čutim, razumem kot svojevrstno prizorišče neke duhovne arheologije. Se pravi, prepričan sem, da je v jeziku shranjeno veliko tistega, kar mi pomaga nekako hoditi nazaj v prvotnost in prepričan sem, da bi lahko ustvaril nek drug jezik, verjetno v smislu nekega skupnega slovenskega jezika bolj čist in izčiščen, ampak potem bi izgubil to, kar pravzaprav želim skozi jezik prinesti v roman, nek tak občutek, to da so besede res žive, prepričljive, da dišijo, da zvenijo s to pokrajino in s temi ljudmi, ki so seveda protagonisti tega romana. Roman Muriša je delo zrelega pripovednika, spretnega pripovedovalca zgodb in Feriju Lainščku, ki gradi ves svoj prozni opus na čvrsti zgodbi in prepričljivih človeških usodah, je bil dar pripovedovanja položen že v zibelko. Ja, če povem z literarnim jezikom, me je v otroštvu res usodno zaznamovalo. Rojen sem v majhni vasici, neposredno ob madžarski meji, na Goričkem. V vasi, ki je tako rekoč živela Bogu za hrbtom. Naša družina pa je nekako živela še tej vasici za hrbtom. V hiši ni bilo televizije, ni bilo radia, ni bilo telefona. Edina knjiga je bila mamin molitvenik. Skratka, bil sem otrok vasi in sem vse to, kar je nekako vplivalo na oblikovanje tega mojega pripovedništva, verjetno dobil od staršev, ker sta bila oba zelo dobra pripovedovalca. Tako da je to vseeno bil čas pravljic, ki jih je pripovedovala mama. Oče je bil pa sijajen ljudski pripovedovalec, ki je iz vseh svojih vojn in graditev Litostroja naredil sijajne zgodbe kot proletarec. Tudi tisti drugi del, ki daje nekako snov moji literaturi, cigani, so bili že takrat tam v zaselku ob naši vasi in šlo je celo tako daleč, da smo kljub tisti naši vaški revščini imeli neko prisotnost nekega duha, ki nam je rekla, da je tudi cigane treba spoštovati. Oziroma, mama je bila tista, ki se ni skrivala pred njimi, ko so hodili prosit, ampak je vedno kaj dala in zaradi tega so jo cigani imeli nekako za svojo. To pa je meni, kot otroku, omogočilo, da sem zahajal v to naselje, da sem se družil tudi s ciganskimi otroki in da se nikoli nisem bal, da me bodo cigani odnesli. Tako, zdaj seveda iz teh ljudskih pravljic, iz tega očetovega pripovedništva in iz te, moram reči, vendarle svojevrstne ciganske mitologije, ki je bila pristona v tem naselju, je zraslo veliko tega, kar pišem.

... jaz ne jokam več. Zdavnaj solze so že suhe, več ne čutim vas. Kakor strta violina sem izgubil glas.... Po nekem naklučju se je zgodilo to, da je večina moje poezije v bistvu glasbena, da se pač potem vedno najdejo ljudje, ki začutijo, da je v njej nek zven, tako da jo v bistvu izvajajo najrazličnejši glasbeniki, od ljudskih, ciganskih, jazz glasbenikov, celo do popa in do rocka sem prišel z nekaterimi besedili. Ampak kot pravim, to se dogaja spontano in brez neke velike ambicije.
Feri Lainšček pravi, da je pisanje njegov način življenja. Loteva se različnih literarnih zvrsti in žanrov. Poleg romanov, pesmi, scenarijev, radijskih iger, pripovednih in gledaliških del za otroke, piše tudi kratko prozo. V knjigi Strah, da se bo ustavil čas, je zbral časopisnice, kratke zgodbe, ki jih je objavljal v časniku Nedelo in tako na sproščen, nepretenciozen način vzpostavil tesno vest z bralci. V zgodbicah z duhovito, jasno poanto piše o položaju pisatelja, o vsakdanjih rečeh in življenjskih resnicah. V premislek in zabavo, z nekaj ostrine in veliko življenjske topline. In kako pisatelj motri svet iz Murske Sobote, kjer živi in ustvarja?
Vsekakor je ta Murska Sobota, ki ji vidimo v ozadju, dovolj majhno mesto, da lahko pisatelj v njem normalno živi, oziroma je mesto po moji meri, to pomeni, da lahko iz centra do prvega grma ali prvega zarobja pridem v petih minutah peš in to mi veliko pomeni, da ohranjam ta stik z naravo, s prvotnostjo, z roralnim okoljem. Po drugi strani recimo tako mesto ni zelo obremenjeno s sabo in njegovimi prebivalci, tako da neka popularnost tukaj ni sploh vprašanje, oziroma sploh ne obstaja, se pravi tudi v tem smislu lahko normalno funkcioniram. Ljubljana je meni zelo ljubo, prijetno mesto in me vedno gostoljubno sprejme, ker v njej nisem nikomur nevaren, nikomur konkurenčen, nikomur v napoto, skratka glede tega mislim, da sem si izbral neko idealno pozicijo oziroma da mi je Bog izbral neko idealno pozicijo, ko sem se rodil na teh robovih.

" Rim ne more pojesti toliko rim, kot sem jih jaz pokopal v tej mlakuži! "

Je pa se zgodilo tudi to, da so mi ta potovanja prišla v kri. Skoraj bi lahko rekel, da moja poezija zadnje čase skoraj ne more brez gibanja.