Odprti kop - Pisave: France Bernik

Besedilo, Slike

Premiera: torek, 19. junij 2007, Vse oddaje

Naslednja: David Albahari, Jasna Blažič, Miriam Drev in Kristina Hočevar

Dober večer spoštovane gledalke in gledalci. Nocojšnje Pisave posvečamo delu in osebnosti akademika doktorja Franceta Bernika, ki je pred kratkim praznoval 80. letnico. Dr. Bernik je eden naših naj- vidnejših literarnih zgodovinarjev. Neizbrisen pečat pa je vtisnil tudi naši najvišji znanstveni in umetnostni ustanovi. Slovensko akademijo znanosti in umetnosti kateri častni član je, je vodil v obdobju med letoma 1992 in 2002. In kot predsednik veliko prispeval k njeni demokratizaciji in evropeizaciji k odpiranju v svet. Za slovensko kulturo je veliko storil tudi kot glavni urednik zbirke Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev. Zbirko Največji skupinski raziskovalni projekt naše literarne vede ureja že 26 let in tako skrbi za izhajanje komentiranih izdaj klasikov, ki so gotovo dokument o moči naše literature in duha. V avtorskem opusu doktorja Bernika, ki šteje 16 knjig imajo osrednje mesto interpretacije del Ivana Cankarja in Simona Jenka. Nocoj nas predvsem zanima avtorjev odnos do literature. Predstavljamo ga kot znanstvenika, ki se že 5 desetletij posveča besedni umetnosti. Kaj je torej za doktorja Bernika bistvo literature.

Literatura mi pomeni veliko. Literatura je umetnost s katero sem se najprej srečal kot vsi mi. Šele potem pridejo likovne umetnosti, glasba in druge. Literatura je tista umetnost, ki največ pove o človeku. Ki ga razkriva, ki ga izpoveduje. Z njo sem se srečal v osnovni šoli, pa potem naprej dokler nisem sam poskusil pesniti. Med drugo svetovno vojno v samoti, v kakršni sem prebival sem pesnil.

In to v zelo zahtevni obliki, v sonetni obliki. Danes sem samo zadovoljen, da se ti moji pesniški poskusi niso ohranili.
Literatura je mati vseh umetnosti, iz nje izhaja vse.

Čar literature je po besedah sogovornika tudi v tem, da se lahko bralec poistoveti z literarnimi junaki in njihovimi usodami. Kot vse umetnosti tudi literatura zahteva sodelovanje. Se pravi literatura zahteva branje in angažiranje.
Angažirati je potrebno našo miselnost in predvsem našo predstavno domišljijo. In tako imamo možnost v literaturi, da živimo več življenj, da se poistovetimo z junaki ali z junakinjami ali pa, da jim ugovarjamo, da jim nasprotujemo. Skratka literatura je velika skušnjava, ki jo kot sem že nekajkrat dejal premagamo tako, da ji podležemo.

V svojih interpretacijah in študijah o slovenski književnosti v evropskem kontekstu si je doktor Bernik vselej prizadeval zadostiti normam znanosti, hkrati pa je skušal biti pravičen do umetnosti. Kljub temu, da zahteva znanstvena obravnava poglobljeno študijsko branje, je avtorju kot literarnemu zgodovinarju uspelo ob delu tudi uživati. V estetskem, duhovnem in podoživljajskem smislu. Znanstveno delo in užitek se torej ne izključujeta. Užival sem celo, ko sem pisal interpretacije. Kajti odločil sem se za tako metodo literarne vede, ki še spoštuje literaturo, ki še spoštuje umetnost. Ki umetnosti ne demontira, je ne spreminja v mrtev, brezoseben objekt. Ampak jo kljub analizi, kljub interpretaciji ohrani živo, se pravi ohrani jo kot subjekt, ki se v celoti potem pogovarja z bralcem.
Oz. bralec se pogovarja z umetnino. Gre za dialog. In če gre za dialog mora biti literarna umetnina, kot sploh vsaka umetnina bralcu oz. pogovorniku enakovredna. Taka je lahko samo, če umetnost spoštujemo, če jo kljub analizi ohranjamo v svojem predstavnem in miselnem svetu kot celoto. Avtor je pri svojem delu uporabljal metodo interpretacije ali notranjega pristopa, ki obravnava literarno delo predvsem kot umetnino v jezikovnem smislu in postavlja težišče na literarno umetnino samo. Ta metoda se je po drugi vojni uveljavila kot opozicija starejši pozitivistični literarno zgodovinski metodi, ki je literaturo obravnavala predvsem v luči dobe, časa, prostora. Nekoliko manj tudi umetnikove osebnosti. France Bernik je začel svojo znanstveno pot kot asistent profesorja Slodnjaka na ljubljanski filozofski fakulteti. A leta 57. mu je politika zaradi ideoloških razlogov preprečila akademsko kariero na slovenistiki in ga odslovila iz fakultete. Kako ga je zaznamoval ta dogodek? Doživljal sem ga negativno, z bolečino, z zaznamovanostjo. Kot državljan druge stopnje.
Spominjam pa se ga v pozitivnem smislu, kajti Niče je nekje zapisal, da udarci mehkega strejo, močnega okrepijo. Ne morem se primerjati z Ničejem. Vendarle moja nadaljnja usoda je bila prav taka. Vztrajal sem in uspel sem. In če nisem mogel predavati na ljubljanski univerzi, ki me je izvolila za docenta, za izrednega in rednega profesorja, se mi je pa ta možnost ponudila potem. 20, 25 let občasno redno predavam na tujih univerzah o slovenski književnosti in o slovenski kulturi. Leta 1972 se je doktor Bernik zaposlil na institutu za literaturo slovenske akademije znanosti in umetnosti. Njegov znanstveni opus je postajal bogatejši za mnoga nova dela iz področja slovenske književnosti. V njej ima osrednje mesto preučevanje literature Ivana Cankarja o kateri je avtor napisal pet knjig. Štiri v slovenščini in eno v nemščini. Uredil pa je tudi sedem knjig Cankarjevega zbranega dela. Kako torej kot izjemen poznavalec ocenjuje Cankarjev pomen?

Vsi veliki umetniki, tudi Ivan Cankar za nas Slovence, predvsem Ivan Cankar so ljudje svojega časa, ustvarjalci svojega časa, hkrati pa tudi naši sodobniki. In v tem je čar umetnosti, da kljubuje času. Da vsak čas, vsako obdobje v umetnosti nekega avtorja, v tem primeru Cankarja odkrije potrdilo zase, za svojo dobo. Za svoj pogled na svet, za svoj svetovni nazor. In tako je Cankar pravzaprav služil vsem ideologijam 20. stoletja. Ne samo katolicizmu, ne samo liberalizmu, tudi marksizmu in socialistični ideologiji. Moja težnja je težnja mlajših kolegov je bila vendarle Cankarja razložiti kot umetnika. Očistiti ga in pogledati nanj neobremenjeno s svojimi očmi. Se pravi razložiti ga kot umetnika, pa vendarle kot umetnika za nas in za naš čas.
Za današnjega bralca pravi doktor Bernik je Cankar pogosto preveč moralno občutljiv, čustven, sentimentalen, celo patetičen. Zanesen in privzdignjen v slogu. A za literarne zgodovinarje okus bralcev ne more biti merilo.

Mi estetske kvalitete, estetske kakovosti ne merimo po številu privržencev. To je za nas nepomembno. Tukaj si pridržujemo pravico, da o estetski kakovosti nekega pisatelja. Literarna stroka, literarna znanost nekaj pove. Sicer je pač tako. Vsak pisatelj nagovarja svoje občinstvo, svoje bralce. In tukaj je Cankar še vedno v veliki prednosti pred mnogimi drugimi, ki nimajo tako širokega beročega občinstva kot Cankar. Kaj pa je za vas prava literarna besedna umetnina? Kako jo prepoznate?
Prepoznam jo tako, da me očara in začara. Da čutim, da je nekaj česar ne znam definirati, kar me priteguje do skrajne mere. In tak pisatelj je Ivan Cankar.

Tak je pesnik Oton Župančič, Prešeren seveda. Se mi zdi, da je Cankar, uporabil bom izraz, ki ga je prvi uporabil Anton Mahnič za Gregorčiča, Cankar je pisatelj po milosti Božji. In ko sem nekoč v neki družbi moral bolj neznanstveno klasificirati naše pesnike in pisatelje, nekateri so bili navzoči sem si dovolil tako. Uvrstiti jih v tri kategorije. Prvi so pisatelji ali umetniki po milosti Božji, to je komaj kdo. Potem so pisatelji in pesniki po sili. Tisti, ki na vsak način hočejo biti pisatelji. Takih je že veliko, takih je zelo veliko. Potem tretja kategorija, tudi ta je številna. To so pa pesniki in pisatelji po pomoti. Tudi to se dogaja pri nas in drugje. Kdor je občutljiv za eno področje umetnosti je redko neobčutljiv za druge. Poleg literature, ki se ji je posvečal z vso znanstveno vnemo in ljubeznijo, je Francetu Berniku še posebej blizu glasba. Glasba je zame najčistejša, najbolj abstraktna umetnost. Že zato, ko jo prvič poslušamo nekako ne dojamemo, ne vemo kaj hoče sporočiti, kaj hoče povedati. Drugič ko poslušamo isto delo, nam je to delo že bolj poznano. Tretjič že odkrijemo light motiv in z glasbo že vzpostavimo dialog. Glasba je velika umetnost.

Ludwig van Beethoven je eklatantni dokaz za to.
Eklatantni dokaz je tudi njegova deveta simfonija. Toda kaj se je z njo zgodilo? Zgodilo se je to, da v tej simfoniji ves čas govori glasba, ves čas govori zvok do 4. poglavja. Takrat se je pa temu velikemu genialnemu skladatelju zazdelo, da je glasba premalo za tisto kar bi on želel izreči, sporočiti poslušalcem in je v 4. stavek uvedel petje. Uvedel je zbor in človeški glas. To se pravi, da so si umetnosti vendarle enakovredne tam, kjer imajo vsaka svoje področje izražanja. To pomeni da pravzaprav, da ni neke nad umetnosti ampak, da so vse enakovredne, da so vse izpovedne, vse sporočilne vendarle vsaka na svoj način. Sprostitve po celodnevnem delu posvečenem literarno zgodovinskim raziskavam dr. Bernik ne najde le v glasbi, ampak tudi v sprehodih. Levi breg Ljubljanice je njegov intimni geografski prostor. Ob hoji se porodi prenekatera ideja in zanimiva misel. Vsak dan hodim vzdolž Ljubljanice, iz Židovske do sem, do špice. Potem po veliki Čolnarski mimo trnovske Cerkve domov. To imenujem hojo, ne sprehod. Ker hodim hitreje tako, da se oznojim. To je fizični podatek o moji vsakodnevni rekreaciji.

Sicer pa na tej poti včasih srečam kar nekaj znancev.

Na Opekarski stanuje hčerka z družino. Večkrat zaidem tja, se ustavim, se pogovorimo in odidem.

Pogosto srečam Draga Jančarja, ki je peš ali na kolesu. Po mojem z istim ciljem kot jaz, rekreacija.

Včasih srečam tudi Mirka Jurolka, germanista, amerikanista, sošolca moje pokojne žene. Skratka združujem prijetno s koristnim.

Vsak dan potrebujem gibanje. Čeprav živi že dobrih 50. let v središču Ljubljane, pa doktor Bernik potrebuje tudi stik z naravo.

Ta stik je hoja ob Ljubljanici. Zlasti zvečer hoja ob Ljubljanici, pa doživetje večernega neba, vetra. Občutek imam, to je samoprevara, ampak brez samoprevare ne moremo živeti. Občutek imam vse, da imam mesto in podeželje, če hodim ob Ljubljanici.

Navezanost na naravo in podeželje iz mladosti. France Bernik je preživel otroška im mladostna leta v Guncljah, ki so mu še danes ljube. To je pokrajina mojega otroštva in moje mladosti. Vas Gunclje kjer sem s starši živel od tretjega leta naprej.
Stare Gunclje, tam so Nove Gunclje kamor so se preselili prišleki, pa tudi nekaj beguncev iz primorske med obema vojnama seveda.

V ozadju vidimo Rašico, še bolj natančno Šmarno goro. Za menoj je Gunceljski hrib in potem Dvorski, Staneški in Medanski hrib. Tukaj sem preživel najprijetnejše urice svojega otroštva. Veliko sem tovariševal z zdajšnjim zgodovinarjem, mojim vrstnikom prav tako rojenim v Guncljah Brankom Rajšpom zgodovinarjem. Čeprav je bil Branko z bolj naravoslovno usmerjen. Eksakten človek, pa vendarle je Karl May s svojimi mladinskimi spisi tako vplival nanj, da sva veliko točk tukaj v Gunceljskem hribu označila kar z imeni iz Karla Maya. Recimo ena točka tukaj za nami se je imenovala po predlogu Branka Rajšpa Bissirdas in tako kar naprej. Hočem reči, to je pokrajina v katero so zaklenjeni morda moji najlepši spomini iz mladih let. Rad hodim tudi zdaj sem, prav na to razgledno točko, da podoživim tisto najlepše v naši preteklosti.

Tukaj spodaj je moja domača hiša kjer gospodari oz. opravlja z njo moja mlajša sestra. Vsak teden se vrnem v Gunclje kjer se dobim še drugo starejšo sestro in nekako obujamo spomine. Ne samo to, tudi politiziramo. Pogovarjamo se o aktualnih dogodkih, hočem reči ne živimo samo v preteklosti, tudi v sedanjosti. Nedaleč od Guncelj se razprostira pokrajina, ki je navdihovala pesnika, ki se mu je doktor Bernik poleg Cankarja največ posvečal. To je Simon Jenko, poet Sorškega polja. O Jenkovi lirski poeziji je govorila že Bernikova, doktorska disertacija leta 1960. potem pa še 3 monografske študije. Poleg erotičnih in domoljubnih pesmi je narava tista tematika Jenkove poezije, ki je pesnika navdihovala vse življenje.

Narava povsod, na Dolenjskem, na Koroškem kjer je Jenko bival, predvsem pa Sorško polje. To je ravnina med Kranjem, Škofje Loko in Jeprco in Savo. Ravnina z nižinskimi gozdovi. In prav ta ravnina je Jenka pritegovala, da je skozi njo pripovedoval svoje osebna doživetja, svoje osebne misli. Jenko je most med Prešernom in moderno. Njegova poezija o naravi je doživljala veliko dinamiko in na koncu zablestela kot čista lirika.
Jenko je prvi pesnik v naši poeziji, ki je uvedel te čiste lirike. Se pravi lirike, ki govore s podobo in zvokom, melodijo, glasbo, besede. Tako na primer, če improviziram dva, tri verze iz njegove poezije. Šepetanje tajno nosi zrak čez njivo. Sluhu ne razumno, srcu razumljivo. To je čista lirika, neobtežena s konkretno podobo, pa vendarle poudarek na čustvenem doživetju narave, na srcu.
To je po romantična poezija, ki se potem nadaljuje v Murnu in še naprej v njegovih dedičih. Skratka Jenko je tukaj na začetku. Nedvomno so mi bile Jenkove in so mi še, pesmi o naravi najbližje. Tudi osebno najbližje zato, ker izhajam iz obrobja Ljubljane iz Guncelj. Iz stare vasi, ki pa je mejila na podeželje. Se pravi na travnike, gozdove, Savo. Skratka bil sem in sem še vedno človek pokrajine. Zato sem do Jenkove poezije o naravi imel tudi osebni, rekel bi lahko intimno osebni odnos. In še zdaj, ko prebiram nekatere njegove pesmi, ne vseh, imam podoben občutek. Očitno je s pesniki tako kot z drugimi umetniki, pa tudi z znanstveniki. Treba je napisati sto in več pesmi, da najdemo med njimi 2 ali 3 take, ki so resnični biseri, ki so antologijske pesmi, pesmi za vse čase.

Poleg interpretacij Jenka in Cankarja velja v opusu doktorja Bernika izpostaviti še dela o Franu Levcu, pa o slovenski vojni prozi. O slovenski poeziji in študije o mnogih drugih avtorjih. Ob svojem strokovnem področju pa ni ostal brezbrižen do izzivov sodobnega časa. Kot kritičnega razumnika so ga vznemirjala različna vprašanja. Denimo vprašanja ustvarjalnosti, pa tudi položaj nacionalne kulture v obdobju globalizacije. Nacionalna kultura se v našem času ne bi smela zapirati vase. To je osnovno načelo, ampak mora sprejeti tisto kar je praksa globalizacije. Se pravi stopiti v nadnacionalne, v pravem pomenu svetovne stike v t. i. interaktivne povezave. Zato se nacionalna kultura ne sme pustiti zavesti od zunanjih vplivov. Jih mora upoštevati, vendarle mora z njimi navezati dialog. Se pravi, proti zunanjim vplivom se mora izkazati kot enakovreden sogovornik. V tem primeru je lahko in ostane lahko tudi zvesta sebi, se pravi svoji identiteti. Jeziku, poslanstvu, ki ga opravlja.
V tem primeru bo vloga nacionalne kulture v obdobju globalizacije uspešna.

Samozavest lahko torej izvira le iz ustvarjalne moči tako v nacionalni kulturi kot v življenju posameznika. France Bernik z vsem svojim opusom pritrjuje smislu znanosti in umetnosti. Z željo po novih spoznanjih se loteva novih tem. Kaj ga torej vodi v življenju?
Ob tem vprašanju imam kar nekaj izrekov modrecev v mislih. Ne samo hiti počasi, da boš daleč prišel. Ampak predvsem imam v mislih izrek judovskega modreca iz drugega, tretjega stoletja pred Kristusom, Siraha, ki je zapisal: Vedno začenjati, nikoli nehavati. To je optimistično načelo življenja, ki se ga držim. Ne samo jaz, mnogi. Najbrž vsi, ki nam je življenje največja, najvišja vrednota.

Prejšnja: Tretji svet, Gospa in policaj

Naslednja: David Albahari, Jasna Blažič, Miriam Drev in Kristina Hočevar

oglasno sporočilo

Moj RTV

Pisave: France Bernik