Pisave: dr. Kajetan Gantar: Utrink ugaslih sanj

Gospod Gantar, kako je nastala knjiga spominov, Utrinki ugaslih sanj, kaj je bila glavna pobuda, spodbuda, da ste se lotili pisanja spominov na svojo mladost?- " Glavna pobuda je bila zelo banalna. Imel sem grd, star stol zelene barve, ki ga sedaj ni več.

Bilo je skromno, vseeno pa lepo. Vse smo pretrpeli. Po dva in dva otroka sta spala na eni postelji, jaz pa sem hodil spat v sosednjo sobo k stari mami, ki je bila tik zraven. Moj stari oče je bil krojač in je imel veliko krojaško mizo, tako da sem zvečer hodil spat na tisto mizo, ko je stari oče nehal delat. Pogrnil sem si deko in se ulegel na tisto trdo mizo, brez kakšnih mehkih žimnic ali kaj podobnega. " Kljub revščini in pomanjkanju je mladi Kajetan prekipeval od radovednosti in želje po znanju. Zanimalo ga je vse: od literature do zgodovine, od matematike do tujih jezikov, posebej pa latinščina, s katero se je prvič srečal kot ministrant, potem pa v škofijski klasični gimnaziji, kjer ga je učil profesor Alojz Strupi. Imel sem zelo strogega profesorja, ki nas je lasal, zmerjal s celim zoološkim vrtom: osli, kozli, tepci, budale. Vse mogoče smo bili, samo ljudje ne. Tega ni delal iz hudobe. Res nas je zelo veliko naučil. Saj vem, današnji pedagogi bi se v grobu obračali, če bi to slišali, oziroma ne v grobu, saj so še živi. To je takrat delal iz ljubezni, da bi nas veliko naučil, in res me je ogromno naučil. Ko sem šel na univerzo k prvemu izpitu iz latinščine, so mi starejši študentje rekli, da je to težak izpit in da me bo profesor vprašal kako se reče par volov po latinsko, sem takoj poznal odgovor. Ali, če ima miza samo tri noge, kako rečeš eni od teh nog, prav tako. Vsi so bili začudeni, kako sem vse to vedel. Seveda sem rekel, to sem jaz znal že v prvem in drugem razredu gimnazije. " Želja po spoznavanju zgodovine, korenin civilizacije in človeškega duha je v mladem Kajetanu začrtala obrise jasno oblikovane osebnosti. Gre za zvestobo humanističnim vrednotam in krščanstvu, gre za pokončno etično držo, ki je profesorju Gantarju lastna vse življenje in ki je bila značilna tudi za njegovega očeta. Ta je bil velik domoljub, in ni nikoli sodeloval z okupatorjem, a se je kljub temu znašel v nemilosti VOS- a in na spisku za likvidacijo. " Moj oče je bil na začetku zelo navdušen za VOS. Celo neko ilegalno pošto je prinesel iz Srbije v Ljubljano, zelo pomembno, za polkovnika Jaka Avšiča. Pozneje, ko pa je videl likvidacije in kako so brez obsodbe ustrelili človeka sredi ceste, po tem, ko je nekdo že izstopil iz neke konzulte, pod okopacijo, takrat je bil to velik pogum. Potem pa pridejo in ga brez obsodbe ustrelijo. In ko je njegov stric prišel iz Dolenjskega in povedal, kaj se tam dogaja. Povedal je, kako so Ajdovec, neko vas na Dolenjskem, ki ni imela nobenega strateškega pomena, pobili. Imela je samo eno vaško stražo, in tisti vaški stražarji niso hoteli nobenemu nič hudega, pet kilometrov stran pa je bila cela brigada, s katero sploh niso hoteli priti v stik. Brigada pa je napadla in vse pobila. Potem pa se je mojemu očetu začelo to obračati. Spomnim se, ko je šepetal v majhnem stanovanju, kjer ni mogel ničesar skriti pred nami. Vse to sem slišal. Potem, enkrat pred koncem vojne, sem slišal, da so v Slovenskem domu našli policisti spisek v nekem bunkarju, na katerem je seznam ljudi za likvicacijo in da je med njimi tudi ime in priimek mojega očeta. " Nekaj dni pred koncem vojne se družina sooča s težko odločitvijo. Negotovost zaradi grozečih likvidacij je velika, oče in sin se zato umakneta iz Ljubljane in odideta prek Ljubelja v Avstrijo.

Sam sem mu nekoč predlagal, da se vrnem, ker je družina strašno trpela. Rekel sem, da meni morda ne bodo nič naredili. Vrnil sem se konec leta 1946, potem ko sem približno 20 mesecev prebil v begunstvu. " Kmalu se je vrnil tudi oče. Po vrnitvi v Ljubljano se avtor vpiše na klasično gimnazijo. Dobri profesorji spodbujajo njegovo vedoželjnost, družbeno ozračje pa ni naklonjeno razmišljanju z lastno glavo. Povsod je prisotna Ozna, tudi gimnazijci niso varni pred ovaduhi in špiclji. " Ideološki pritiski so bili zelo močni. Mladi pa se s tem nismo mogli sprijazniti in smo sami rekli, da je treba nekaj narediti. Če drugega ne, se bomo organizirali in bomo nasprotovali tej ideologiji. Nekaj je treba narediti, ne bomo pustili, da nas povozijo. Udba pa je imela vedno svoje prste in ušesa. Kmalu jim je to prišlo na ušesa in so nas zaprli. Našli so moje zapiske, pisal sem tudi dnevnik, kjer nisem ravno pohvalno govoril o tem. S to ideologijo se pač nisem mogel sprijazniti, kot večina mojih sošolcev. " Ko je udba našla vaše zapiske, vaše dnevnike, so vas poklicali na zaslišanje. Česa so vas obdolžili? Kako, da ste potem kar tri mesece preživeli v preiskovalnem zaporu na Poljanskem nasipu?- " Udbovec je prišel zjutraj do mene, naredil je preiskavo in pobral moje zapiske.

" Tukaj so merila, neko zlato ravnovesje, ki ga daje antika. Med mladostno avantgarno zaletelostjo in staro okorelostjo. Antika je večno mlada. Antigona, Kralj Ojdip, Vklenjeni Prometej. To so tisti pra- pravozorci, h katerim se bomo vračali. Aristotel, Platon, Sokrat, tukaj so bila zastavljena vprašanja in postavljeni kriteriji, ki še danes obvladujejo ves svet. Kajetan Gantar je obogatil našo prevodno književnost z izbrušenimi prevodi cele vrste antičnih literarnih umetnin: od Homerja, Ajshila, Sofokla, Pindarja, Sapfo, Teokrita, Plavta, Terencija, Horacija, Ovidija in rimske lirike do Aristotelove Poetike in Apostolskih del. Tudi ko je bilo najtežje ni popuščal, zavzemal se je za ohranitev pouka klasičnih jezikov v šolskem sistemu. Njegova knjiga spominov je dragoceno pričevanje o vztrajanju in pokončni življenjski drži, ki je močnejša od neprijaznih okoliščin, pomanjkanja in družbene nesvobode. Kakšno je njeno sporočilo? " To, kar sem nekje označil v naslovu, nad katerim so se nekateri spotikali. Utrinki ugaslih sanj. Človek sanja in sanja, ugasnejo tiste sanje, ampak potem te čaka nekaj tako lepega, česar niti v sanjah nisi pričakoval, česar si niti sanjati nisi upal. Poglejte, kaj smo presanjali o samostojni Sloveniji. Koliko smo fantje v gimnaziji in begunstvu na skrivaj razmišljali o tem in kako bi bilo lepo. To je bil takrat največji greh. Pred petnajstimi leti pa se nam je ta Slovenija tako nepričakovano uresničila. To je lepše, kot smo si lahko v sanjah predstavljali. Ravno tako bi lahko rekel za svoje privatne podvige. Koliko sem jaz pisal nekih pesmic in verzov in si predstavljal, da bom veliki pesnik, pa ni bilo nič. Poslal sem nekoč v dve reviji, če bi objavili pesmi pa jih niso. Sanjal sem, da bom slaven pesnik, pa potem nisem postal. Pri 75 letih, pa sem dočakal svoje delo, ki pa je z neko literarno ambicijo napisano. To je lepše, kot sem nekoč v sanjah pričakoval. To je glavno sporočilo, človek nikoli ne sme obupati, tudi če se ti vse sanje podrejo, lahko pride nekaj, kar je lepše, kot vse sanje. To sem hotel povedati. "