Pisave: Lili Novy

Živeti. Kruh in vino v dar. Umreti. Žrtveni oltar, grmada, nožev ost. Kot bi se lotil Abraham še enkrat Izaka, bošš ležal zvezan, tih in sam, v nagoti, ki te jo bo sram in čakal angela. Skozi onemoglost vseh stvari, boš čul njegov prihod. Otel te bo z roko osti, Prevel s perotmi do kosti. Trpeči ti život. Njegovih črnih las oblak, ti bo prekril oči, zavil te z njimi v mrak mehak, pretrgal kakor zelen slak ti trdo bo vrvi. Lase bo vrgel spet nazaj. Nebo ti bo odkril. S teboj zapustil temni kraj. V neskončno valujoč sijaj, se boš tedaj rodil.

Pesem Umreti je ena tistih pesmi, v katerih je Lili Novy s čustveno in miselno globino izpovedala svoj odnos do temeljnih vprašanj, ki zadevajo človeško eksistenco- odnos do življenja in smrti. S pesniškima zbirkama Temna vrata in Oboki je vtisnila slovenski poeziji 20. stoletja neizbrisen pečat. Lili Novy- po očetu nemškega, po materi slovenskega rodu, se je rodila kot Elizabeta plemenita Haumeder leta 1885 v Gradcu, umrla je 7. marca 1958 v Ljubljani. Ob 50- obletnici pesničine smrti obujamo spomin na prefinjeno avtorico in nenavadno, samosvojo osebnost skozi pripoved njenih vnukov, Borisa in Inga Paša, ki sta z njo preživela svojo mladost. Lili Novy, ki ju je temeljno zaznamovala, nosita v sebi vse življenje. Jaz moram reči, da je to naš dom. Tukaj smo mi doma, to okolje in seveda ti spomini so za mene zelo, kako bi rekel, čustveni. Zraščena sva s to hišo. Prišli smo pač do teh koncev, konec vojne je bilo, ko smo sem prišli.
Se spomniš, kako je bilo? Noč je bila.
Točno.
Mi smo šli potem gor po stopnicah. Bila sva malo prestrašena in sva tudi malo jokala in ko smo prišli gor v nadstropje, nas je Lily že počakala pred vrati in razprla roke in sva stekla k njej in naju je dvignila k sebi. Enega za drugim. Vsa nekako srečna, občutek ene sreče sem imel in ko me je imela pri sebi, sem se takoj pomiril. Jaz se spomnim dejansko, da je bila takrat noč, ko smo prišli. Samo tukaj so moji najbolj svetli trenutki.

Kar so ji pa povedali, je ostalo v grobu. In njej so povedali, Bog ve, kaj vse je vedela in ni povedala naprej. Ni šlo iz njenih ust. To je ostalo pri njej.
Jaz mislim, če lahko tako rečem, kar se tiče njene osebnosti in svobodomiselnosti, odprtosti, nezamerljivosti itn., to je pravzaprav res en pouk, to je ena pot, en kažipot bi rekel, za veliko ljudi lahko. Dobro bi bilo tudi za Slovence. Se mi zdi, da je to tisto, kjer se ne spuščaš v te malenkosti drobnjakarstva itd. Ampak greš preko teh meja in...
To je ta evropskost. Občutiš enkratnost življenja. Pri njej je bil res vsak dan, vsak trenutek enkraten. Lili Novy je nudila svojima vnukoma- danes pravnikoma- najboljšo izobrazbo. Vpisala ju je na klasično gimnazijo, jima širila obzorja s knjigami, ju navdušila za šah, hkrati pa ju vzgajala v sproščenosti, s širino duha, na kar kaže tudi tale anekdota. Ko sem v šoli, v gimnaziji dobil ukor zaradi ene oslarije.

Naslednji dan v razredu, pa kje je ukor, in če sem Lili povedal. No, a je bilo hudo? Pa sem rekel: Nič ni bilo. In je ponorel! Je rekel: Še enkrat! Sem prišel k Lili in rekel, podpiši še enkrat, ker se je razburil. Pa je rekla, no, potem mu pa reci, da sem bila huda. Torej, hočem reči, da ona je te stvari gledala izredno široko.

Torej, jaz moram reči tako, da ona je bila velik duh in kot taka je bila zelo skromna. Ona je pripeljala berača s ceste in je skuhala, z vsakim človekom je komunicirala brez vsakega problema.
Saj so prihajali ljudje k njej s svojimi prošnjami.
Seveda, bila pa je, dejansko to moram reči, svoboden duh. In to imam tudi jaz, lahko rečem, po njej. Svoboden duh. In je bila priznano, to so vsi vedeli in je tudi Josip Vidmar napisal, da se ve, da je katoličanka, ampak mi smo hodili tudi v letih, torej, kaj vem, 47, 48, 50, vsako nedeljo ob 11h k Frančiškanom k maši. To je bilo čisto jasno kdaj in pri glavnem vhodu. Tu ni bilo nikakršnih dvomov. Ampak zase je pa ona rekla: Jaz sem krščen pogan. Ni bila, bi rekel, nekako ozkogleda, omejenega duha, ampak je bila dejansko svoboden človek. In verna, globoko verna, ampak na svoj način. V povojnih letih je Lili Novy in njena vnuka pot vsako nedeljo vodila od maše v Frančiškanski Cerkvi v kavarno Union. Ni več tiste kavarne, ki je takrat bila, ko smo imeli časopise, Lili je pila svojo kavico, tako tapravo, tole je pila. In tukaj smo vsako nedeljo po maši obvezno prišli sem in potem smo tukaj sedeli, brali časopis.

Lili Novy, ki je bila plemenitega rodu in je odraščala v premožnem aristokratsko- meščanskem okolju v baročni hiši svojega deda, ljubljanskega advokata in posestnika Karla Ignaca Ahačiča ob materi Viki, na katero je bila močno navezana, je že pred drugo vojno občutila, kako je vse bolj kopnelo premoženje njene rodbine. Kako pogumna je bila v premagovanju težav govori dejstvo, da je v svoji hiši ustanovila mlekarno, s katero je reševala družinski proračun. Tudi po drugi vojni se ni ustrašila gmotnega pomanjkanja. Zaposlila se je kot lektorica v Državni založbi Slovenije, pisala dela za otroke in mladino in seveda pesmi. Njena rokopisna zapuščina, ki jo hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, marsikaj pove o težkih povojnih letih.

Zdaj tudi vidiš, kakšna stara prijateljstva, kot so bili Moldnovi, Radovičeva in kakšen je bil ta čas, ko jaz pojma nisem imel, sem bil mlad, pri 14i- h letih, s čim se je ona borila v hiši kot lastnica, s kakšnimi težavami že.

Malo težko rečem karkoli, nekako čutim dotik njene roke.

To so res ti njeni listki, ki smo jih imeli doma. Se jih zelo dobro spomnim.

Po drugi vojni je Lili Novy vsa svoja dramatična, globoko doživeta življenjska občutja prelila v nove pesmi. Izbrala je naslov zbirke- Oboki, a bolezen in smrt sta preprečili, da bi jo lahko dokončno uredila za objavo. Po njeni smrti je to na njeno željo storil Josip Vidmar, ki je napisal tudi spremno besedo in Oboki so izšli leta 1959. Zbirki Temna vrata in Oboki tako zaokrožata duhovno in čustveno bogat pesničin notranji svet, ki ga zaznamujejo izjemen življenjski vitalizem in pogum na eni in tragično občutenje življenja na drugi strani. Dnevi, noči, kajne, se je ukvarjala z eno pesmijo, enim verzom. Ona je celo iskala besede, prav raziskovala katera beseda bi ustrezala nekemu občutju. Seveda to ni bilo samo sebi namen, to ni bil namen samo tisti zunanji bleščavi lepoti. Tukaj je bila seveda, torej...
Ampak, ko jih je napisala, jih je tudi nama brala. Prva reakcija, prva kritika, kaj bi rekel. Moram reči. Midva sva bila seveda premlada, da bi to dojela. Ampak vendarle je pa šlo. Njen duh, energija, fluid in si začutil.

Že davno sem dom zapustila, kakor duša telo. Odnesla me šumna je sila, v neznansko nemirno nebo. Nekje se vrtim med svetovi, tujimi, čudnimi, nekje se podim med vetrovi, razburjenimi, budnimi. Vihar, ki si vanj sem želela, me je divje zadel, ko jagnje zadela je strela, ob gromu me dvigati jel. Kot plen me vihti med oblaki, ki so mu plašč goreč, domači vi sadovnjaki, nikdar se ne vidimo več. Mislim, ta pesem je prvič iz enega kosa in drugič zelo, neverjetno pokaže, kako se preda. Domači vi sadovnjaki, nikdar se ne vidimo več. Ta eroktivnost. In to je njena osebnost bila. Saj je bila tudi v življenju taka. Ko ji je Jarovšek enkrat ni odprl, Bog v zakaj ni odprl, je šla lestev iskat, da bo prišla notri. Ta njena bi rekel, to, kar je padlo, kar je čutila, da bo naredila, je naredila.
Lili Novy sta skozi življenje vodili osebna, moralna pokončnost in zvestoba svojemu jazu. Bila je ženska, ki je iskreno in globoko ljubila, svoj erotizem pa občutila tudi kot duhovno razsežnost bivanja. V pesmih je čutiti tako strastno pripadnost življenju kot bližino smrti in odprtost do transcendence. Njena metrično in oblikovno skladna in dovršena poezija izžareva žlahtno klasičnost, njena zavezanost svobodi, ljubezni in resnici pa pristno človeškost. Nekaj takih pesmi je pri njej recimo, ki so iz enega kosa. Potem so pa izjemno globoke kot je recimo Rudnik, to jih je vrsta, vse teče. Pa Hostija, pa Umreti itn. To so izjemno globoke pesmi.
Seveda to miselno globino teh pesmi pa seveda ni mogoče z nekim samo nekim preprostim razumevanjem, z neko logično analizo itn. dojemati. Kajti ta miselna globina je, če bi se izrazil preprosto, globoko filozofska. In seveda recimo v začetnem verzu ravno te pesmi, Hostija, je pravzaprav, celotna evropska metafizična misel zajeta, ker ti ne moreš reči, da kakor sonce preden mrk ga zakrije, nam je sijala bleda hostija. Kaj ta verz pomeni? Kaj pomeni ta verz? Prvič iz tega verza sledi, da nam sonce nikoli ni sijalo, da nam sonce sploh nikoli ni sijalo, ampak samo bleda hostija in v nadaljevanju pesmi se pove, da tudi te blede hostije ni več. Da je človek ostal sam. Da za človeka milosti ni. To so seveda tako strogo povedane besede in tako brezobzirno povedane, da ko to dojameš, pravzaprav kar nekaj nate pade. Ob tem, kar je presenetljivo, pa izraža spet radoživost in izraža tudi, bi rekel, nek neuklonljiv duh, ki gre dalje. Skratka, ona je zmeraj delala tako, kot je čutila, ne oziraje se na karkoli. Tudi pri zelo težkih odločitvah. Pri izredno težkih odločitvah, ki so ji zasekale rane v dušo je tako naredila. Takrat je tako čutila, da mora narediti in je naredila. Se pravi, v njej je tudi, kot je s to njeno osebnostjo iz enega kosa je bila hkrati radoživa, se pravi, kljub težavam, ne vem kakšnim, bo naredila in na drugi strani je bila neka velika ostrina v njej. Zato v njej tudi ni nobene sentimentalnosti, nobene narejenosti.
Vse, kar je Boris povedal, drži, dodal bi edino to, da dejansko ona po eni strani je bila izjemno načitan človek.- Za takratne čase, ko pravzaprav evropska kultura v tem prostoru še ni bila tako prisotna.

Lili nam je s sliko povedala, da smo grozd. In ko si tu, vidiš, da si del rodbine in da boš tu tudi počival.
Lili, videli se bomo, v to sem prepričan, v tistem, svetlem sijaju, o katerem si pisala. In bomo skupaj.