Pisave: Naj leposlovje, Boris A. Novak, Taja Kramberger

Dober večer spoštovane gledalke in gledalci.
Slovenci sodimo po številu izdanih knjižnih naslovov na prebivalca v vrh evropske lestvice- med novostmi je vsako leto tudi veliko izvirnih leposlovnih del. Preden namenimo pozornost novim knjigam je čas, da se še enkrat ozremo nazaj, zato se bomo nocoj posvetili najboljših domačim leposlovnim delom minulega leta po izboru kritikov. V nadaljevanju oddaje pa nas bo zanimala poezija- predstavili bomo nove pesniške zbirke Borisa A. Novaka in Taje Kramberger. V množici slovenskih leposlovnih knjig je težko objektivno izbrati najboljše, gre za to, da opozorimo na tista dela, ki po mnenju kritikov prinašajo nekaj novega, vznemirljivega in jih zato še posebej priporočajo v branje. Raznovrstne poetike in teme avtorjev vseh generacij bodo najbrž izpolnila pričakovanja različnih bralskih okusov.

Slikar Jože Ciuha je tudi mojster peresa. Kronika sedmih pozab, ki jo je pisal trideset let, je knjiga optimizma, razkošnih spominov, prežeta z žlahtnim humorjem. To je amorfen tekst, ki mu lahko štejemo dobro, ker je razgiban, vznemirljiv, meša resničnost z domišljijskimi elementi, ki so izredno močni. Neverjetno presenetljivo zame je bilo kako bogat jezik. Razkošen. In predvsem nekaj kar je zelo redko v naši literaturi je duhovna širina. Neverjetna širina, ki ni utesnjena z nikakršnimi okvirji.
Ponavadi rečemo temu svetovljanstvo, čeprav je to izrabljena beseda, ampak resnična širina svobodnega duha. Po mnenju Vanese Matajc v lanski romaneskni beri ne smete prezreti Zmagoslavja podgan Milana Dekleve, romana o 20. stoletju, v katerem avtor sugestivno izriše portret dramatika in pisatelja Slavka Gruma.
Dekleva pripoveduje o Slavku na dva izključujoča se načina. En je romanski, drugi je biografski roman. Se pravi, da je ena vezeninica romana zgodovinsko dokumentarna in skoznjo vidimo slike Ljubljane in Dunaja iz 20. let, 20. stoletja. Druga vezeninica romana pa je čisto ekstatičen val domišljije v katerem Slavko govori sam. Zaradi te nenavadne, nemogoče in zanimive kombinacije je Deklevov roman Zmagoslavje podgan presenetljiva romaneskna tvorba med zgodovino in čisto domišljijo. Če zdaj pogledam nazaj celotni Deklevov pesniški, esejistični in romaneskni opus lahko rečem, da Zmagoslavje podgan v sebi združuje vse to in še presežek poezije in prejšnjih romanov v mogoče doslej Deklevovo preprosto najboljše delo.
Na pesniškem prizorišču je na poseben način zažarel Lesbos Iva Svetine, z Veronikino nagrado ovenčana zbirka, ki priklicuje žensko in pesem.
Slatinova pesniška zbirka Lesbos je hkrati slavospev čisti erotiki in s tem tudi pesniškemu glasu. Svetinova pesniška zbirka Lesbos je tako bleščeč poskus mitskega vračanja enakega skozi simbole stare Grčije in skozi priklicovanje Sapfinih spevov. Alenka Jovanovski poudarja, da je v slovenski poeziji zadnjega časa močno poudarjena zgodbenost. Posebej jo je navdušila zbirka Mobilizacije Taje Kramberger, napisana v jeziku, ki transformira nasilni tok zgodovine.
Svež izraz prinaša v našo poezijo tudi Primož Čučnik. Iz knjige Nova okna, ki govori o življenju tukaj in zdaj, prehaja sporočilo skozi vsakdanje podobe v nekakšno metafiziko. S tem da s to metafiziko ni mišljeno nič božjega ali transcendentnega, ampak drugo, ki nam sledi, kar je vseskozi prisotno v našem vsakdanjem življenju.
V tej zbirki je Čučnik nadaljeval usmeritev, ki jo je pokazal že v prejšnjih zbirkah, zlasti v Akordih in še nadalje sčistil jezik in ga pripeljal do neverjetne rahlosti. Na ta način je odprl novo okno v slovensko poezijo.
Čeprav drame redko izhajajo v knjižni obliki, ne gre prezreti te zvrsti literarnega ustvarjanja. Petra Vidali izpostavlja odlično dramsko delo Medtem Srečka Fišerja, ki je zaživelo v režiji Januša Kice v novogoriškem gledališču, kot predstava pa zmagalo na Borštnikovem srečanju. Srečko Fišer se je pri pisanju le rahlo navezal na roman Premirje Prima Levija in ustvaril izrazito avtorsko delo.
Če lahko za ta pretresljiv roman nedvomno rečemo, da je nekakšen fraktat o človekovih značajih, potem je drama Srečka Fišerja fraktat o usodi evropskega modernega človeka, umetnika po holokavstu. Na tej poti preko reke pozabe so tu dialogi vredni Dostojevskega- morda zveni kot pretiravanje, a ga je potrebno prebrati-, ki ob vsej naslonitvi na staro grščino vseeno govori o koncu Evropske metafizike, so čehovljanski dialogi, je morda eden najlepših ljubezenskih prizorov, subtilen in direkten, kar smo jih v zadnjem času lahko prebrali. Petra Vidali opozarja tudi na izbor zgodnje kratke proze Srčno dober človek in zvest prijatelj Milana Kleča. Se mi zdi, da dejansko visoka šola slovenskega ludizma, morda ob teh retrospektivnih branjih to vemo še bolj kot so to vedeli kritiki in bralci, ko so te zgodbe prvič izšle. Igor Bratož se je med knjigami kratke proze odločil za Pego v očesu Dušana Merca. Avtor je po njegovem mnenju odlično portretiral junake zgodb, moške ki iščejo lastno identiteto in življenjsko potešitev. Med esejisti pa kritik izpostavlja Rožančevega nagrajenca- Aleksandra Zorna. Zorn je v svoji zadnji knjigi Smešna žalost preobazbe zbral zgodbe iz časa, ko sam omenja, da se mu zdi država slabo napisano delo. Ta tranzicijski čas je odličen poligon za iskanje vsakršnih napak med bolos in norosti. Zorn to počne slogovno bravurozno. Najbolj je efekten in bralsko navdušujoč, ko je najbolj jezen. Ko je jezen secira zelo natančno, najdeva tudi razne drobce zgodovinskega spomina in servira bralcu zelo očitne odgovore.
Knjiga, tudi če se ne strinjate z vsebino je odlično branje.

V nasprotju z mnogimi dandanašnjiki, ki mislijo, da je forma znamenje racionalizma, je zame forma nosilec čustva in v tem smislu je najvažnejši ritem. Vse pesmi o mami sem napisal v formi, ki sem jo razvil na podlagi soneta in jo poimenoval zamirajoči sonet, ker običajni formi italijanskega soneta sledita še dve dvostišči in dva osamljena verza, tako, da se število verzov nenehno zmanjšuje in pesem na koncu izgine v belino papirja, v molk, v tišino. Ta forma je bila zame zelo pomembna, ravno zato, ker ima trdno strukturo in jo nato razgradi.

Vsak spomin je le prag pozabe, od slovesa je težja le vrnitev. S takšnimi besednimi zvezami pesnik razpre skrivnost bivanja, s pesniškim jezikom na svež, odkrivateljski način upesni svoje doživljanje in z alkimijo, ki nastane z objemom besed izpove tisto najbolj osebno, ki je hkrati univerzalno. Poezija v življenju današnjih ljudi, najbrž nima kakšne večje vrednosti. Ubogi so pa ljudje, ki vsaj nekajkrat v življenju nimajo na razpolago pesmi, da bi izrazili trenutke najgloblje bolečine in najvišje radosti. In taki so seveda tudi trenutki slovesa. Eden izmed razlogov, zakaj je pesem na svetu je, da poda obred s katerim je mogoče prenesti, vzdržati slovo ljubih ljudi.

Družbene situacije so različne v različnih okoljih in mislim, da jih vsak pesnik nosi zakodirane v svoji govorici.
Brez tega je nemogoče, ker živiš v tem svetu, drugo so bolj nebuloze kot ne, za moj pogled kot pesnice. Zdi se mi, da je ta transformacija lahko včasih taka, da publiki, ki se mi zdi na nek način pomembna v tem smislu, ali ji da dihati ali ji odpira neke nove poglede na stvar ali pa jo še bolj zapre v predsodke.
Na nek način mislim, da je to res, ampak je treba v resnici odmakniti te odeje, ki so nam jih naložili skozi zgodovino. Mislim, da je v Slovenski zgodovini ogromno slepih rokavov, ki so selekcije podatkov in to kar imamo mi v zgodovinskih učbenikih je produkt neke selekcije, tudi v pesniškem pogledu. Mene kot pesnico resnično bolj zanima tisto kar je bilo zavrženo, ker čutim potencial odprte govorice, močnih glasov, ki pa so bili, saj veste, da je Slovensko okolje na nek način zadušljivo, če si ne znaš izboriti dovolj znanja z učenjem jezikov in poti nekam v malo širša okolja, včasih se preprosto zgubiš v tej selekciji, tako da mislim, da je treba vztrajati na svoji poti, če verjameš, da tisto kar delaš ima potencial, da nekoga nagovori, čez zgodovino in čez sedanjost.
Ni potrebno biti komandos, da občutiš smrt. Zadostuje izmeriti vse življenje.
Ni potrebno biti pesnik, da beležiš občutljivost. Zadostuje izmeriti vso grobost.
Ni potrebno biti vernik, da vztrajaš.
Zadostuje izmeriti ves cinizem.
Kaj je to vse?