Pisave: Prostor zate, Nespečnost, Odveč srce

Očitno je ljubezenski trikotnik tema, ki pisatelje precej vznemirja. O ljubezenskem trikotniku namreč med drugim piše v svojem novem romanu Nespečnost tudi Vinko Moderndorfer. Eden naših najbolj plodovitih književnikov je zelo ustvarjalen, saj poleg proze, poezije in esejev piše tudi igre in je gledališki in filmski režiser. V romanu Nespečnost pripoveduje o moškem srednjem let, ki se znajde na prelomni točki svojega življenja.

" Gre pravzaprav za brskanje glavnega junaka po samem sebi, v nekem posebnem stanju nespečnosti. Ko se mu pač zgodi v življenju, da neko obdobje zaradi raznoraznih stvari ne more spat, pade v neko vročično posebno stanje, v katerem se da marsikaj razmislit o sebi, marsikaj sam o sebi povedat. " Nespečnost se po načinu pripovedu precej razlikuje od prejšnjih Moderndorferjevih romanov. V ospredju ni zgodba, ampak posebno stanje junakove zavesti, v katerem se vrstijo prizori iz preteklost. Ob ločitvi od žene in v novem ljubezenskem razmerju se junak znajde na prelomni točki, ko se življenje nenadoma ustavi. V dolgih nočeh nespečnosti se potaplja vase in v lastno preteklost, porajajo se mu mnoga vprašanja. " Začne razmišljat o sebi, o nekih zgodbah, ki so mu jih zapustili njegovi predniki. Vedno bolj sem prepričan, da pravzaprav nikoli ne živimo samo svoje zgodbe, ampak vedno živimo tudi zgodbe drugih, svojih najbližjih. Nikoli ne živimo samo svojega življenja, ampak vedno življenje svojih staršev, prastaršev, končno tudi življenje svojega naroda, če gremo zelo na široko. To je tisto, o čemer razmišlja naš junak. Koliko so te zgodbe preteklost njegovih prednikov, ki je obremenjeno z drugo svetovno vojno, s taborišči, z nekimi posebnimi strašnimi, manj strašnimi situacijami. Koliko je to življenje njegovih prednikov vplivalo nanj, na njegov obraz pravzaprav. Koliko živi hkrati s svojim življenjem tudi življenje svojih ljudi, ki jih niti ni mogoče poznal. Dobro, to smo že lahko na področju psihologije ali pa na področju psiho- analize. Ampak na vsak način je preteklost, vzgoja, rosno otroštvo nas opredelil. Opredelil odnos do smrti, do ženske, do drugega spola, do ljubezni. " Intenziven ritem dogajanja odlično ponazarja stanje nespečnosti, kjer se prizori prelivajo drug v drugega, zato je vsako poglavje en sam odstavek, en sam neprekinjen tok misli. Roman ne ponuja odgovorov na vprašanja, bistveno je, da si jih junak postavlja. " Če se kaj zgodi, se zgodi točno ta notranja intimna sprava s samim sabo, pa tudi z drugimi. Končno gre tukaj ta okvirna zgodba, ki je zame manj pomembna, je pa mogoče pomembna za bralca, da gre lažje skozi ta tok misli, je zgodba pravzaprav ljubezenski trikotnik, ena ženska, dva moška. Oba sta spala z njo, oba jo ljubita, čigav je zdaj ta otrok. Zdi se mi, da je tukaj huda dilema, velika dilema, prepoznavna dilema. Ta junak je sposoben na koncu, najbrž ravno zaradi vsega tega brskanja in razčiščevanja svojega lastnega življenja, na nek način sposoben spravnega življenja. Na nek način je sposoben biti ne ljubosumen, ne jezen, ne sovražen, ampak pravzaprav stopit korak nazaj in priznat možnost, priznat drugega. Tu se junak seveda spremeni. Vsak junak v vsakem romanu najbrž teži k temu da bi se se z njim kaj zgodilo. Mislim, da je tukaj ena velika sprememba. Seveda pa je to spravno spoznanje pravzaprav tudi metaforično. Živimo v času, kjer zelo veliko razmišljamo v spravi. Mislim, da ta roman govori o neki intimni spravi, na popolnoma intimnem področju, osebnem področju. Ampak od tu, do neke družbene, narodne sprave je najbrž ista pot, oziroma najbrž ni velik korak. Ko smo na nek način sposobni biti pomirjeni in jasni sami s seboj, smo najbrž sposobni biti pomirjeni in spravljeni in jasni tudi do drugih. Če mi je to uspelo, mislim, da je ta roman vreden branja. " Vinko Moderndorfer je tisti tip pisatelja, ki ne pozna niti kančka samocenzure, prisega na veristično zrcaljenje življenja, tudi intime in erotike.
" Vsaj poskušal sem napisat neko sekcijo ljubezenskega odnosa med moškim in žensko, zakona. Neka analiza skupnega življenja oziroma krize skupnega življenja. To poznamo, to so zgodbe, ki se nam dogajajo neprestano, kakšnim bolj intenzivno, kakšnim manj. Če že govorimo o odnosu med moškim in žensko, pri tem junaku vsi konfliktu izhajajo iz tega njegovega ponesrečenega odnosa s partnerico, se mi zdi da je zelo hvaležno, če ta odnos siciramo, če ga damo na mizo, če ga razgrnemo. Če gremo do najbolj bolečih detajlov. Tako nekako se mi zdi. Vsi odnosi so ponesrečeni, zakaj je tako ne vem. Najbrž so moje osebne izkušnje take. Mislim, da je to junak, ki išče, ki išče neko idealno sobivanje z nekom. " Kaj je torej za pisatelja bistveno pri pisanju litearture? " Literatura ne more biti dobra, če ni krvavo iskrena. Tu se večkrat spomnem na Trumana Kapota, ki je rekel, da ko je Bog človeku dal talent, mu je hkrati dal tudi bič, ampak ta bič je za bičanje samega sebe. To se mi zdi taka lepa misel. Zdi se mi, da pove točno resnico o pisanju. Če hočeš dobro pisat, moraš pisat iskreno. Moraš napisat tudi tisto, kar si ne upaš povedat naglas. Moraš resnično poseči vase, zelo globoko, do krvi, do blata, do jetr. Tako nekako se mi zdi. Avtor se ne sme bat samega sebe, ne sme se bat iskrenosti in ne sme mislit na bralca. Kar je, se mi zdi na nek način producialno ampak ni. Takoj ko mislimo na bralca, ali bo bralcu to všeč, ali mu bo dopadljivo, smo že na zelo nevarnem področju samocenzure. Mislim, da je pisanje nekaj drugega. Ne sme se ozirat na nič, pri pisanju ni meja, ni nikakršnih meja. Tudi avtor sam ni meja svojega lastnega pisanja. Tako razumem pisanje in tudi tako ga spoznavam, ko berem dela drugih avtorjev. Če prepoznam to, o čemer sem sedaj govoril, se mi zdi, da je to merilo. To mi je hkrati tudi estetsko merilo za dobro in zanimivo pisanje. " Nespečnost je še en dober roman Vinka Moderndorferja. Avtor, eden naših najbolj plodovitih pisateljev, nenehno preseneča s svojo ustvarjalnostjo. " Brez pisanja bi mogoče že nekako živel, ampak brez ustvarjanja pa težko. Pisanje seveda tudi ostane, ampak nekako se mi zdi, da je človek na svetu zato, da je ustvarjalen. Ta ustvarjalnost ima več obrazov. Ustvarjalni smo lahko kot pisatelji, ali v katerem drugem poklicu. To se mi zdi, da je bistveno. Zame življenje brez ustvarjalne iskre ni nič vredno. Ni življenje in ne bi hotel živet. Ustvarjanje kot način življenja, ustvarjanje kot dihanje, kot bitje srca.

" Po eni strani je ta zbirka dejansko nek dnevniški zapis, sicer za nazaj, nekega obdobja, ki sem ga živel lansko leto.

Po drugi strani pa se mi zdi, da je tukaj še nekaj drugega zraven. Se pravi neka nova naravnanost. In sicer v tem smislu, naj si ne bi več lastil sveta ljudi, ampak predvsem ta svet in ljudi opazoval. Zdaj recimo nekje na polju erotike in tako naprej ni več v prvem planu hočem te, ampak je v prvem planu biti s teboj. Hkrati je to tudi odnos do celotnega sveta. " Zbirka je nekakšna kronika urbanega vsakdana. Če je bila včasih prostor pesnikove impresije narava, je zdaj prizorišče njegove poezije mesto, a urbani kulisi pesnik ne pripisuje posebnega pomena. Zanj je bistveno, da v mestu vzpostavlja odnos z drugim in od tod tudi naslov Prostor zate.
" Ja, ta naslov pravzaprav govori o tem, o čemer govori prva pesem v knjigi. Kako naredit prostor za drugega, ali za drugo. Se pravi, kako se umakniti, kako prenehati projecirat neke svoje želje, pričakovanja in podobne reči na drugega. Ampak ga dejansko pusti biti takšnega kot je, kar je pa seveda v tem življenju zelo težko realizirat. Mi imamo vedno nek horizont pričakovanja in tisto kar obstaja znotraj tega horizonta pričakovanja sprejmemo, drugega ne sprejmemo " Pesniku največ pomeni intimna sreča, ki vključuje drugega človeka. Brez velikih besed govori o bližini, ki ni polaščanje, ampak dopuščanje. To dopuščanje drugega se dogaja v navidez praznem teku, v brezčasju, ko se ne zgodi nič posebnega.
" Dejstvo pa je, da ta zbirka govori o času, ko sem sam živel v nekem takem prostem, praznem teku, v bistvu bil v leru. Takrat nas je bilo nekako več in smo zahajali v nek bife v stari Ljubljani, Galerija se je imenoval. Tam smo se družili. Ta druženja so se zavlekla do ranih jutranjih ur, včasih pa so trajala tudi štiriindvajset ur. Seveda pa se je tudi znotraj tega praznega teka in govora o tem, kako se nič ne dogaja, ravno iz tega vseeno nekaj dogaja, kar je potem postalo motiv ali pa tema te zbirke. " Najtežje je, pravi pesnik, najti po vseh zbirkah nov, drugačen pesniški izraz. Tokrat zapisuje verze v sproščeni govorici, hkrati pa v strogem metrumu, v jambih in trohejih, a brez rim, in tako ustvarja zanimiv kontrast in dialog s pesniško tradicijo. " Hkrati pa se mi zdi, da ta govor te pesniške zbirke, ki je dosti pogovora, nekako odmeva tisti govor, znotraj katerega sem leto dni preživel v tej galeriji. To je bil pač pogovorni jezik, bil je lesketav jezik, nekaj tega sem hotel tudi prenesti v samo pisanje. " Naslov Prostor zate pomeni, da pesnik pušča prostor tudi bralcu, da po svoje dopolni tisto, kar ostane neizrečeno. " Na tej eksistencialni ravni pa ima seveda poezija isti namen oziroma smisel, kot vsa umetnost. Se pravi, da se nas dotakne v nekem najglobljem temelju in včasih, ko imamo veliko srečo, ta temelj tudi razruši, se pravi nas razruši, zasuje, uniči. Kar je pa seveda zelo pozitivno, ker se lahko iz tega ven nekaj novega rodi, oziroma zgodi. " " Vse kar traja Mihi Černecu, je razumno. Srce, njegova slabša polovica. Le kaj naj z njo, premlad za smrt, še vedno. Še vedno poln nekakšnih upov, iskric. Še vedno kaka solza več kot smeh. Srce, njegova slabša polovica, še vedno mede boljša polovica. Naprimer zadnjič v galeriji rečem, ne vem čemu rečem, hrast sameva.
Skoraj padem dol in Miha tudi. Srce, njegova slabša polovica, le kaj naj z njo? Z drhtenjem tkiva, luknjo v želodcu, hrastav sem, ker nočem nehat. "