Najnovejše
Blog
O odprtem kopu
Pomoč

Odprti kop ponuja govorjena besedila domačih televizijskih oddaj RTV Slovenija. Več o Odprtem kopu...

Iskanje: Išči

Za citiranje oddaj na blogu ali forumu kliknite gumb    , ki se nahaja na začetku vsakega odstavka!

Pisave: Prostor zate, Nespečnost, Odveč srce

Besedilo, Slike
Premiera: ponedeljek, 04. september 2006, Vse oddaje
slika

Dober večer spoštovane gledalke in gledalci. Ljubezen ostaja ena osrednjih literarnih tem, ljubezen je brezdanji vir navdiha tudi za sodobne avtorje in nocoj predstavljamo nova domača leposlovna dela, ki vsako na svoj način tematizira ljubezenski odnos in ljubezensko čustvo. Našo pozornost so zbudili pesniška zbirka Prostor zate Petra Semoliča in romana Nespečnost Vinka Möderndorferja in Odveč srce Brine Svit. Brina Svit, pisateljica slovenskega rodu, ki že skoraj 30 let živi v Parizu, si je pridobila naklonjenost bralcev in kritikov z romani April, Con brio, Smrt slovenske primadone, avtobiografsko pripovedjo Moreno in drugimi deli. Njen novi, z nagrado francoske akademije nagrajeni roman Odveč srce, je tretje prozno delo, ki ga je najprej napisala v francoščini, potem pa prelila še v slovenščino. Pisateljica pravi, da je želela napisati predvsem dobro ljubezensko zgodbo, dogajanje pa je postavila v Pariz, v Ljubljano in na Bled.

slika

" Zame je bilo zanimivo postavit roman v kraj, ki ga pravzaprav jaz ne maram. Mislim, da sem v tem romanu jasno pokazala svoje barve. Bled ne vem, zakaj mi nikoli ni bil blizu, istočasno pa je bil zame vedno simbol neke sentimentalnosti in istočasno simbol slovenstva. Ampak to take vrste simbol s katerim se jaz izredno težko identificiram. Torej moja glavna junakinja je v tem, vsaj v tem, drugače pa moram reči, da se jaz ne počutim Lila. V tem romanu ni veliko avtobiografskega, ampak ves ta del Lile, da ne mara Bleda, da se ji zdi bled rahlo kičast kraj in kot sem že rekla simbol neke sentimentalnosti ni bil izbran naključno. " Junakinje vseh romanov Brine Svit so v Parizu živeče Slovenke, a obremenjenost z nacionalno identiteto zdaj avtorice ne zanima več. Junakinja romana Odveč srce, Parižanka slovenskega rodu Lila Sever, ne razmišlja o svojih koreninah in slovenstvu V Slovenijo pride na očetov pogreb, potem pa se na Bledu, kjer podeduje hišo, povsem nepričakovano zaplete v ljubezensko razmerje. " Jaz sem hotela napisat tako ljubezensko zgodbo, kjer se ljubimci ne iščejo ampak se najdejo. To se pravi, da gre za neko tako, mogoče bi lahko rekla notranjo kavzalnost, ki se pokrije istočasno z zunanjo, se pravzaprav vse zgodi tako, kot Lila ni predvidela, oziroma da ona ostane na Bledu. Torej naredi točno to, kar ni hotela naredit. " Pisateljico torej zanimajo tisti koraki v življenju, za katere je potrebno nekaj instinktivnosti, drznosti, spontanosti. Pripoveduje o treh ljubezenskih trikotnikih, pri čemer spretno gradi dogajanje, se sprehaja v različnih časih, povezuje sedanjost s preteklostjo in ustvarja številne odtenke in pomene resničnosti. Ja, gre za trikotnik. To se pravi Lila je čisto srečno poročena, stara je petinštirideset let, ima moža, sina, dokaj uspešna je v svojem poklicu. Torej se sredi življenja zaplete v neko ljubezensko zgodbo, ki je, ne bom rekla da si je ni želela, ker če povemo po pravici, si vse ženske želijo to, tudi najbolj srečno poročene. Mislijo si koneckoncev, zakaj pa ne. Torej Lila živi neke vrste trikotnik med svojim možem, ljubimcem. Torej Lila, ljubimec in njen mož. Še posebej ker jo njen mož pride iskat na Bled. Tukaj se potem ustvari tisto, kaj se bo zdaj zgodilo. Istočasno je to tudi zgodba njene prijateljice Simone. Simona, Lila in Simonin mož, so tudi pred dvajsetimi leti tvorili trikotnik. In potem Lila v hiši svojega očeta najde rokopis očeta in pravzaprav odkrije nekaj o sebi, kar ni vedela. O svoji mami, o svojem očetu, in pravzaprav je tukaj še en trikotnik. In vsi ti trikotniki sprožajo vprašanje, ali je v ljubezenskih razmerjih katero od src odveč. Junakinja romana odgovarja: " To Lila zelo neposredno pove. Na koncu, takrat ko je pravzaprav najbolj obupana, najbolj žalostna, najbolj prepadena, ko ima občutek, da se ji je zgodilo nekaj najbolj zastrašljivega, skratka ko je čisto iz sebe, pa istočasno v tem trenutku reče, da v našem življenju nikoli ni kdo odveč. To se pravi da ljubezen ni nikoli odveč. Da je vsaka ljubezen dobrodošla, četudi zaradi nje trpimo, četudi je nesrečna. Skratka, nobeno srce ni odveč. " Za pisavo Brine Svit je značilno, da avtorica ne pojasnjuje dogajanja s psihologizacijo likov, zanimajo jo scene, prizori. " Prvič se mi zdi, da je nekako težje napisat dober prizor, kot psihološko označit osebe in iti v neko deklarativnost. Sploh pa me psihološki romani ne zanimajo. Zanimajo me osebe, ja. In recimo ni večjega užitka zame, kot to da mi pišejo bralci. Nekaj dni preden sem šla v Slovenijo, sem dobila pismo ene izmed mojih bralk, ki mi je napisala: " Veste kaj, meni je zelo všeč vaša Lila, ampak kako zelo dobro razumem Simono, da se ji je hotela maščevat! " To se mi zdi tako vzpodbudno, da se ljudje identificirajo z mojimi osebami in jih potem na tak način komentirajo. Kot da bi bile pravzaprav prave osebe. " Roman je napisan sproščeno in elegantno hkrati. Odstira pogled v večplastnost medčloveških odnosov, se sprašuje kaj je avtentično čustvo in kaj sentimentalnost. Govori o izstopu iz ustaljenega toka življenja in o vrnitvi vanj, in zdi se, da je njegov namen predvsem prisluškovati ritmu človeškega srca. " Mogoče bi lahko rekli tako, da je vsaka prava ljubezen pravzaprav asocialna. Istočasno je Lila hotela, lahko bi rekla temu tudi, izstopit iz tega življenja, ampak če ste za to, vam lahko to preberem iz teh nekaj stavkov, ker ona to pove pravzaprav bolje kot jaz. Kje bom začela? In še potem je začelo snežiti. In zdaj sem tukaj, in če dobro pomislim, je to gotovo to, kar sem zares hotela, izstopiti. Izstopiti iz toka, ostati sama, ne narediti tega, kar drugi pričakujejo od mene. Enkrat, enkrat samkrat. Vi gotovo veste, kaj to pomeni, reče svojemu sogovorniku. Romunu Nastu. On ji potem naprej reče, vi ste gotovo bolj pogumni od mene. Pogumna? Se vpraša Lila.
Ja, na nek način je pogumna. Enkrat mi je ena moja bralka rekla, da je Lila zelo trda in ostra. Ne vem, če je trda in ostra. Mogoče to, mogoče je pogumna. " Brina Svit je z romanom Odveč srce zaključila tisto poglavje v svojem ustvarjanju, ki se je dogajalo na relaciji Pariz- Ljubljana. Zdaj jo zanimajo drugi kraji in druge teme. Njen novi roman bo govoril o njeni novi življenjski ljubezni, o tangu. Tango za pisateljico ni le ples, ampak način mišljenja, način življenja. " Vse kar me zanima je to, da napišem dobro knjigo. Zato sem rekla, da je to konec enega cikla. Moja prihodnja knjiga se bo dogajala v Buenos Airesu. To se mi zdi, da sem res, vse te relacije, Pariz, Ljubljana, Slovenija, se mi zdi da so zdaj za mano. Odprla sem nov trikotnik, to se pravi Pariz, Buenos Aires. " Buenos Aires je povezan tudi s tangom, tango pa je vaša nova življenjska strast?- " Ja! Tango je zame kot ene vrste nov jezik. Kaj jaz vem, kot da bi se v sredi življanja naučila... Tango se je treba naučit kot jezik, da ga potem lahko plešeš.
To se pravi se moraš naučiti besed, neke sintakse, in potem lahko začneš plesat z drugimi. Zame je tango neke vrste neverjetna bližnjica do ljudi, in tango je neke vrste rudnik zgodb za take vrste pisateljico kot sem jaz, ki v bistvu pišem iz domišljije. Seveda tudi iz izkušenj, ampak ne pišem, Francozi temu rečejo avtofikcijske literature, oziroma ne pišem biografske literature. To je zame rudnik brez dna. Včasih sem bolj ponosna na svoj tango kot na svoje knjige.


slika

Tako da se bo v moji prihodnji knjigi veliko plesalo. "


Očitno je ljubezenski trikotnik tema, ki pisatelje precej vznemirja. O ljubezenskem trikotniku namreč med drugim piše v svojem novem romanu Nespečnost tudi Vinko Moderndorfer. Eden naših najbolj plodovitih književnikov je zelo ustvarjalen, saj poleg proze, poezije in esejev piše tudi igre in je gledališki in filmski režiser. V romanu Nespečnost pripoveduje o moškem srednjem let, ki se znajde na prelomni točki svojega življenja.

" Gre pravzaprav za brskanje glavnega junaka po samem sebi, v nekem posebnem stanju nespečnosti. Ko se mu pač zgodi v življenju, da neko obdobje zaradi raznoraznih stvari ne more spat, pade v neko vročično posebno stanje, v katerem se da marsikaj razmislit o sebi, marsikaj sam o sebi povedat. " Nespečnost se po načinu pripovedu precej razlikuje od prejšnjih Moderndorferjevih romanov. V ospredju ni zgodba, ampak posebno stanje junakove zavesti, v katerem se vrstijo prizori iz preteklost. Ob ločitvi od žene in v novem ljubezenskem razmerju se junak znajde na prelomni točki, ko se življenje nenadoma ustavi. V dolgih nočeh nespečnosti se potaplja vase in v lastno preteklost, porajajo se mu mnoga vprašanja. " Začne razmišljat o sebi, o nekih zgodbah, ki so mu jih zapustili njegovi predniki. Vedno bolj sem prepričan, da pravzaprav nikoli ne živimo samo svoje zgodbe, ampak vedno živimo tudi zgodbe drugih, svojih najbližjih. Nikoli ne živimo samo svojega življenja, ampak vedno življenje svojih staršev, prastaršev, končno tudi življenje svojega naroda, če gremo zelo na široko. To je tisto, o čemer razmišlja naš junak. Koliko so te zgodbe preteklost njegovih prednikov, ki je obremenjeno z drugo svetovno vojno, s taborišči, z nekimi posebnimi strašnimi, manj strašnimi situacijami. Koliko je to življenje njegovih prednikov vplivalo nanj, na njegov obraz pravzaprav. Koliko živi hkrati s svojim življenjem tudi življenje svojih ljudi, ki jih niti ni mogoče poznal. Dobro, to smo že lahko na področju psihologije ali pa na področju psiho- analize. Ampak na vsak način je preteklost, vzgoja, rosno otroštvo nas opredelil. Opredelil odnos do smrti, do ženske, do drugega spola, do ljubezni. " Intenziven ritem dogajanja odlično ponazarja stanje nespečnosti, kjer se prizori prelivajo drug v drugega, zato je vsako poglavje en sam odstavek, en sam neprekinjen tok misli. Roman ne ponuja odgovorov na vprašanja, bistveno je, da si jih junak postavlja. " Če se kaj zgodi, se zgodi točno ta notranja intimna sprava s samim sabo, pa tudi z drugimi. Končno gre tukaj ta okvirna zgodba, ki je zame manj pomembna, je pa mogoče pomembna za bralca, da gre lažje skozi ta tok misli, je zgodba pravzaprav ljubezenski trikotnik, ena ženska, dva moška. Oba sta spala z njo, oba jo ljubita, čigav je zdaj ta otrok. Zdi se mi, da je tukaj huda dilema, velika dilema, prepoznavna dilema. Ta junak je sposoben na koncu, najbrž ravno zaradi vsega tega brskanja in razčiščevanja svojega lastnega življenja, na nek način sposoben spravnega življenja. Na nek način je sposoben biti ne ljubosumen, ne jezen, ne sovražen, ampak pravzaprav stopit korak nazaj in priznat možnost, priznat drugega. Tu se junak seveda spremeni. Vsak junak v vsakem romanu najbrž teži k temu da bi se se z njim kaj zgodilo. Mislim, da je tukaj ena velika sprememba. Seveda pa je to spravno spoznanje pravzaprav tudi metaforično. Živimo v času, kjer zelo veliko razmišljamo v spravi. Mislim, da ta roman govori o neki intimni spravi, na popolnoma intimnem področju, osebnem področju. Ampak od tu, do neke družbene, narodne sprave je najbrž ista pot, oziroma najbrž ni velik korak. Ko smo na nek način sposobni biti pomirjeni in jasni sami s seboj, smo najbrž sposobni biti pomirjeni in spravljeni in jasni tudi do drugih. Če mi je to uspelo, mislim, da je ta roman vreden branja. " Vinko Moderndorfer je tisti tip pisatelja, ki ne pozna niti kančka samocenzure, prisega na veristično zrcaljenje življenja, tudi intime in erotike.
" Vsaj poskušal sem napisat neko sekcijo ljubezenskega odnosa med moškim in žensko, zakona. Neka analiza skupnega življenja oziroma krize skupnega življenja. To poznamo, to so zgodbe, ki se nam dogajajo neprestano, kakšnim bolj intenzivno, kakšnim manj. Če že govorimo o odnosu med moškim in žensko, pri tem junaku vsi konfliktu izhajajo iz tega njegovega ponesrečenega odnosa s partnerico, se mi zdi da je zelo hvaležno, če ta odnos siciramo, če ga damo na mizo, če ga razgrnemo. Če gremo do najbolj bolečih detajlov. Tako nekako se mi zdi. Vsi odnosi so ponesrečeni, zakaj je tako ne vem. Najbrž so moje osebne izkušnje take. Mislim, da je to junak, ki išče, ki išče neko idealno sobivanje z nekom. " Kaj je torej za pisatelja bistveno pri pisanju litearture? " Literatura ne more biti dobra, če ni krvavo iskrena. Tu se večkrat spomnem na Trumana Kapota, ki je rekel, da ko je Bog človeku dal talent, mu je hkrati dal tudi bič, ampak ta bič je za bičanje samega sebe. To se mi zdi taka lepa misel. Zdi se mi, da pove točno resnico o pisanju. Če hočeš dobro pisat, moraš pisat iskreno. Moraš napisat tudi tisto, kar si ne upaš povedat naglas. Moraš resnično poseči vase, zelo globoko, do krvi, do blata, do jetr. Tako nekako se mi zdi. Avtor se ne sme bat samega sebe, ne sme se bat iskrenosti in ne sme mislit na bralca. Kar je, se mi zdi na nek način producialno ampak ni. Takoj ko mislimo na bralca, ali bo bralcu to všeč, ali mu bo dopadljivo, smo že na zelo nevarnem področju samocenzure. Mislim, da je pisanje nekaj drugega. Ne sme se ozirat na nič, pri pisanju ni meja, ni nikakršnih meja. Tudi avtor sam ni meja svojega lastnega pisanja. Tako razumem pisanje in tudi tako ga spoznavam, ko berem dela drugih avtorjev. Če prepoznam to, o čemer sem sedaj govoril, se mi zdi, da je to merilo. To mi je hkrati tudi estetsko merilo za dobro in zanimivo pisanje. " Nespečnost je še en dober roman Vinka Moderndorferja. Avtor, eden naših najbolj plodovitih pisateljev, nenehno preseneča s svojo ustvarjalnostjo. " Brez pisanja bi mogoče že nekako živel, ampak brez ustvarjanja pa težko. Pisanje seveda tudi ostane, ampak nekako se mi zdi, da je človek na svetu zato, da je ustvarjalen. Ta ustvarjalnost ima več obrazov. Ustvarjalni smo lahko kot pisatelji, ali v katerem drugem poklicu. To se mi zdi, da je bistveno. Zame življenje brez ustvarjalne iskre ni nič vredno. Ni življenje in ne bi hotel živet. Ustvarjanje kot način življenja, ustvarjanje kot dihanje, kot bitje srca.

slika

Po tem načelu se mi zdi, da je treba živet. " V nadaljevanju pa predstavljamo še novo pesniško zbirko Prostor zate Petra Semoliča, ki je stopil na naše pesniško prizorišče pred petnajstimi leti. Njegove pesmi so postale prepoznaven, izrazit lirski glas, v našo liriko so prinesle veliko svežine in neposrednosti. Prostor zate- Semoličeva osma pesniška zbirka- je knjiga o vsakdanjih rečeh in o sobivanju z drugim.

" Po eni strani je ta zbirka dejansko nek dnevniški zapis, sicer za nazaj, nekega obdobja, ki sem ga živel lansko leto.

Po drugi strani pa se mi zdi, da je tukaj še nekaj drugega zraven. Se pravi neka nova naravnanost. In sicer v tem smislu, naj si ne bi več lastil sveta ljudi, ampak predvsem ta svet in ljudi opazoval. Zdaj recimo nekje na polju erotike in tako naprej ni več v prvem planu hočem te, ampak je v prvem planu biti s teboj. Hkrati je to tudi odnos do celotnega sveta. " Zbirka je nekakšna kronika urbanega vsakdana. Če je bila včasih prostor pesnikove impresije narava, je zdaj prizorišče njegove poezije mesto, a urbani kulisi pesnik ne pripisuje posebnega pomena. Zanj je bistveno, da v mestu vzpostavlja odnos z drugim in od tod tudi naslov Prostor zate.
" Ja, ta naslov pravzaprav govori o tem, o čemer govori prva pesem v knjigi. Kako naredit prostor za drugega, ali za drugo. Se pravi, kako se umakniti, kako prenehati projecirat neke svoje želje, pričakovanja in podobne reči na drugega. Ampak ga dejansko pusti biti takšnega kot je, kar je pa seveda v tem življenju zelo težko realizirat. Mi imamo vedno nek horizont pričakovanja in tisto kar obstaja znotraj tega horizonta pričakovanja sprejmemo, drugega ne sprejmemo " Pesniku največ pomeni intimna sreča, ki vključuje drugega človeka. Brez velikih besed govori o bližini, ki ni polaščanje, ampak dopuščanje. To dopuščanje drugega se dogaja v navidez praznem teku, v brezčasju, ko se ne zgodi nič posebnega.
" Dejstvo pa je, da ta zbirka govori o času, ko sem sam živel v nekem takem prostem, praznem teku, v bistvu bil v leru. Takrat nas je bilo nekako več in smo zahajali v nek bife v stari Ljubljani, Galerija se je imenoval. Tam smo se družili. Ta druženja so se zavlekla do ranih jutranjih ur, včasih pa so trajala tudi štiriindvajset ur. Seveda pa se je tudi znotraj tega praznega teka in govora o tem, kako se nič ne dogaja, ravno iz tega vseeno nekaj dogaja, kar je potem postalo motiv ali pa tema te zbirke. " Najtežje je, pravi pesnik, najti po vseh zbirkah nov, drugačen pesniški izraz. Tokrat zapisuje verze v sproščeni govorici, hkrati pa v strogem metrumu, v jambih in trohejih, a brez rim, in tako ustvarja zanimiv kontrast in dialog s pesniško tradicijo. " Hkrati pa se mi zdi, da ta govor te pesniške zbirke, ki je dosti pogovora, nekako odmeva tisti govor, znotraj katerega sem leto dni preživel v tej galeriji. To je bil pač pogovorni jezik, bil je lesketav jezik, nekaj tega sem hotel tudi prenesti v samo pisanje. " Naslov Prostor zate pomeni, da pesnik pušča prostor tudi bralcu, da po svoje dopolni tisto, kar ostane neizrečeno. " Na tej eksistencialni ravni pa ima seveda poezija isti namen oziroma smisel, kot vsa umetnost. Se pravi, da se nas dotakne v nekem najglobljem temelju in včasih, ko imamo veliko srečo, ta temelj tudi razruši, se pravi nas razruši, zasuje, uniči. Kar je pa seveda zelo pozitivno, ker se lahko iz tega ven nekaj novega rodi, oziroma zgodi. " " Vse kar traja Mihi Černecu, je razumno. Srce, njegova slabša polovica. Le kaj naj z njo, premlad za smrt, še vedno. Še vedno poln nekakšnih upov, iskric. Še vedno kaka solza več kot smeh. Srce, njegova slabša polovica, še vedno mede boljša polovica. Naprimer zadnjič v galeriji rečem, ne vem čemu rečem, hrast sameva.
Skoraj padem dol in Miha tudi. Srce, njegova slabša polovica, le kaj naj z njo? Z drhtenjem tkiva, luknjo v želodcu, hrastav sem, ker nočem nehat. "


slika

Naj vam branje predstavljenih del polepša septembrske dni, hvala za pozornost in še naprej lep večer.

© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Kolofon | 1999-2007 | Vse pravice pridržane