Pisave: Tito amor mio

Dober večer spoštovane gledalke in gledalci. Nocoj predstavljamo novi deli dveh slovenskih avtorjev iz Trsta in štiri romane, uspešnice iz sodobne prevodne književnosti.
O življenju Slovencev na Tržaškem govori iz otroške perspektive roman Tito, amor mijo pisatelja Marka Sosiča. Marko Sosič je sicer gledališki, filmski in radijski režiser, zdaj opravlja delo umetniškega vodje Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. Njegov opus šteje več radijskih iger, kratko prozo, gledališko kroniko in dva romana. Navdušil je že njegov prvi roman Balerina, balerina, poetična pripoved o duševno prizadeti deklici. Drugi roman, Tito, amor mijo je bil nominiran za letošnjo nagrado Prešernovega sklada. Avtor je v njem izhajal iz avtobiografskih izkušenj in pripoved o odraščanju prelil v sugestivno pripoved.

Je pa mogoče vabilo, da se to čtivo prebere, ker se ne najde ideologije, nekega političnega stališča, ki je preprosto nemogoč tudi otrokom.

Želim si, da bi kokoši, ki so v kurniku zadaj za hišo delale veliko jajc, da jih bo mama lahko prodala in zaslužila denar za puf v banki. Stori, da me vzamejo na šolski izlet, če bom izdelal, da bom lahko videl republiko Slovenijo za katero vsi pravijo, da je moja domovina. Majhna domovina v veliki domovini socialistični, federativni republiki Jugoslaviji, tam čez mejo v Sežani. Stori, da bom razumel kaj je domovina, ker stric Albert pravi, da je naša domovina cela Jugoslavija, gospa Slapnik pa pravi, da je naša domovina samo Slovenija. Mama pa pravi, da smo mi Slovenci, ki živimo v Italiji in da nas je malo, da bomo izginili, če ne bo otrok in pravi, da imamo dva predsednika gospoda Saragata in maršala Tita, ki ni gospod, ampak tovariš.

Govorite pa tudi o neki shizofrenosti na nek način v obeh prostorih.
Jaz bi rekel, da je to ena taka shizofrenost, po eni strani smo zelo zavedni, po drugi stran pa ne smemo pozabiti, da je asimilacija zelo močna, še vedno, žal, pri nekaterih Slovencih ta močen občutek manjvrednosti, češ da večinski narod je večvreden in zato se človek da asimilirat. Po drugi strani pa pri nas obstajajo tudi taki, ki zelo težko sprejmejo karkoli je italijanskega. Mislim, da je ta shizofrenost podobna shizofrenosti osrednji Sloveniji. Tudi tu obstaja ena identiteta, ki je po eni strani zelo močna, občutek večvrednosti, obstaja pa tudi tipičen občutek manjvrednosti. To opažam pri narodnih junakih, recimo, kot sem zapisal v knjigi Eseji z zahodnega roba, naši narodni junaki so ne junaki, to je Lepa Vida, to je Martin Krpan, to je kralj Matjaž, ki ni niti slovenec.
Niso pravi junaki, kot ve drugih evropskih kulturah. Medtem, ko naše prave junake kot Herman II. Celjski, kot knez Samo, kot letalec Josip Križaj?
Mi se s temi lahko hvalimo. Prejle smo poslušali Marka Sosiča, predstavili njegov roman. Gotovo je Tržaška književnost izjemno kvalitetna, pa se vam zdi, da jo matica dovolj upošteva? Kakšen je odnos matica- tržaški avtorji?

Hvala lepa vam. Zdaj pa pogled na našo prevodno književnost, ki ponuja obilico dobrega branja. Našo pozornost so zbudili štirje romani, ki so izšli pred kratkim. Vsi so v svetu zelo priljubljeni, hkrati pa so primer odlične literature.
Roman V pričakovanju barbarov južnoafriškega pisatelja Johna Michaela Coetzeeja, Nobelovega nagrajenca za literaturo, je v izvirniku izšel pred 25 leti, a je še vedno zelo aktualen. Govori o totalitarizmu v vseh njegovih razsežnostih, pri čemer ni mogoče prezreti aluzije na južnoafriške razmere v času apartheida. Gibalo dogajanja so domnevni barbari, ki jih imperij, o katerim govori Coetzee, za svoj obstoj enostavno potrebuje.
V ospredju pa je tudi to kar se večkrat ne pove, razmerje med politiko in vojsko na eni strani, to namreč predstavlja polkovnik Jolk, ki pride z ekspidicijskimi silami v obmejno pokrajino. Na drugi strani ta sodnik, kot glavni lik romana, ki predstavlja intelektualce, nemočne, da bi karkoli spremenili, vendar trpeče zaradi nasilja in totalitarizma, ki se v tem imperiju dogaja. Coetzee je izjemen stilist, pri čemer je njegov slog vselej v sozvočju z vsebino. V tem romanu ni sledi poetičnosti, značilni za roman V srcu dežele. Slog je prozaičen vendar na nek način tudi izjemno privlačen v tej svoji goli opisni naravi. Coetzee je vsekakor eden najboljših pisateljev druge polovice 20. stoletja. Ne samo kot izredno spreten stilist ampak tudi kot človek, ki zna na izreden način uporabljati univerzalne metafore in jim dati nove razsežnosti v tekstih, kot so romani in morda je še ta odlika pri njemu, da so vsi njegovi romani sorazmerno kratki, pustijo pa pri bralcu precej globoko sled. Eden izjemnih mojstrov peresa je tudi italijanski pisatelj Umberto Eco. Po Imenu rože in Baudolinu dobivamo zdaj v branje še njegov roman Faucaultovo nihalo iz leta 1988, ki ga je prevedel Vasja Bratina. Slovito postmodernistično delo zajema iz zgodovine in se loteva vprašanja resnice. Govori sicer o prostozidarskih zarotah, o vitezih templjarjih, obravnava znano temo o gralu, vendar vsega tega ne počne kot druge podobne uspešnice sodobnosti, da bi ponudil svojo različico razrešitve skrivnosti grala, ampak nas želi opozoriti na to, da je svet v katerem se gibljemo izgubil status nekdanje trdne resničnosti in da postaja nezanesljiva, virtualna, fiktivna, ne več samo z ideološkimi, ampak tudi z medijskimi konstrukti in konstrukcijami podprto resničnosti. Skratka, laž, ki se je tako nerazpoznavno zlila z resnico, da je tudi sama postala splošno sprejeta resnica. Eco, sicer profesor semiotike, je izjemen erudit. Preden se je lotil pisanja Foucaultovega nihala je prebral okoli 1000 knjig s področja alternativnih ved in zgodovine, potem pa napisal privlačno zgodbo o treh prijateljih, urednikih, ki sprejmejo nenavaden izziv. Kljub temu, da roman obravnava zgodovinsko temo pa nam skuša ponazorit stanje duha sodobnosti. Ecova odlika je med drugim tudi v tem, da je našel sijajno temo, ki je zanimiva za bralce in tako pritegnil množico bralcev po vsem svetu, vendar je to temo, ki je ponavadi predmet obravnave množičnih romanov, obdelal problemsko in problematično in prikazal kako je zgodovina usode templjarjev in grala lahko sijajna prispodoba za stanje duha sodobnosti. Z zgodovinsko tematiko, ki veliko pove o sedanjosti, se ukvarja v romanu Abesinec tudi francoski pisatelj Jean Christophe Rufin. Avtor- po izobrazbi zdravnik in politolog, soustanovitelj organizacije Zdravniki brez meja, je potoval po mnogih kriznih žariščih, v Abesincu pa je želel pereče svetovne teme skozi fikcijo približati širokemu krogu bralcev.
Vendar pa njegovi romani nikakor niso suhoparni, saj poskuša rehabilitirati pustolovski roman po zgledu Gimaja in Igoja, predvsem pa tudi izraziti svojo strast do zgodovine. Zanima ga predvsem margina zgodovine, neznane epizode pri katerih upošteva temeljna zgodovinska dejstva, ampak si zelo močno pusti prosto pot domišljiji. Tako je tudi obstoj glavnega junaka Jeana Batista Ponceja menda potrjen v kronikah iz 17. in 18. stoletja, ki ga označujejo kot pustolovca in apotekarja, ki je križaril po Abesiniji, Egiptu in Perziji. Širši zgodovinski okvir dogajanja je čas vladanja in ekspanzivnih teženj Ludvika 14., ki želi vzpostaviti stik z abesinskim cesarjem, pri čemer je v ozadju čutiti boj za versko prevlado in dobičkonosne težnje francoske politike. Tvegano poslanstvo sprejme glavni junak Poncet. Rufina pa je pri pisanju romana vodila tudi želja, da bi podal bolj ustrezno podobo Abesinija oz. današnje Etiopije, ki jo sam dobro pozna. Zaradi takšnega sopostavljanja je knjiga nekakšna v zgodovino zakrinkana kritika vaskeršne nestrpnosti, fanatizma in pa lekcija iz humanizma, ki jo uteleša Ponicetova figura.

Vrhunska pisateljska forma Iana McEwana se torej znova potrjuje v aktualnem romanu, ki postavlja ključna vprašanja. Njegov protagonist in s tem on kot pisatelj pa mi kot bralci se sprašujemo o tem ali smo kot ljudje, kot posamezniki dolžni prevzeti neko vlogo v javnem dogajanju in se za nekaj odločiti in potem nositi posledice ali pa se lahko enostavno nekako pritajimo v svojo zasebnost, rečemo imam ta in ta poklic, to svojo družinsko situacijo, neke zasebne probleme, ki jih moram reševati. Ta dilema je ves čas v ospredju, zlasti pa zelo dobro preigrava temo nasilje- nenasilje, zakaj se boš odločil v situaciji, ko boš sam napaden, ali boš reagiral tako kot si navajen, kot ti narekujejo načela, kot si bil vzgojen ali pa boš vrnil oko za oko, zob za zob. To je zelo zanimivo spremljati v poteku zgodbe.