Pisave: Tretji svet, Gospa in policaj

Dober večer spoštovane gledalke in gledalci. Slovenski roman zanimivo odslikava našo sedanjost in preteklost, posameznika in družbo, pa tudi raznolikost pogledov na svet in literaturo. Zato nocojšnje Pisave posvečamo dvema novima, zelo različnima slovenskima romanoma, ki sta vsak po svoje vznemirljivo branje. To sta romana Tretji svet Suzane Tratnik in Gospa in policaj Jožeta Snoja.
Jože Snoj se tudi v svojem novem delu ukvarja s polpreteklo zgodovino, ki je stalnica njegove literature. Spomnimo se le romanov Gaužen hrib, ki govori o vojnem otroštvu ali Fuge v križu, pretresljive pripovedi o bratomorni moriji med drugo vojno ali avtobiografsko obarvanega romana o 20. stoletju Gospod Pepi. Roman Gospa in policaj je razdeljen v dva dela. Prvo osebno pripoved gospe, ki piše spomine v izoliranem svetu varovanega stanovanja v domu starejših občanov in pripoved gospoda, nekdanjega uslužbenca tajne politične policije, sicer človeka Katoliške provinjence, partizana, ki vidi svet z drugačno izkušnjo. Še en roman o vojnem in po vojnem času, o 20. stoletju, o grozi in lepoti bivanja kot ju lahko zaobjame le pravo umetniško delo.

Gospa piše spomine, da z njimi oživlja čas, ki je minil in priklicuje ljubezen, ki jo je doživela s pisateljem disidentom.
V domu starejših občanov pa sreča nekdanjega policaja, sodelavca tajne politične policije. Pravnika, ki je v domu, kot bibliofil prostovoljno opravlja delo knjižničarja. Elegantni gospod v 2. delu romana pripoveduje svojo zgodbo o polpretekli zgodovini. Svoje videnje časa in razmer v katerih je po izkušnji z revolucijo pristal na totalni nadzor.
On je seveda v nekem trenutku vzdolž srčnega govorjenja, ki je pa je skozi napeto, skozi je gol kontra gor. Pove, da jo tako dobro pozna, da mu je žal, mu je hudo, ga je sram, ker gospod ni navadna kreatura ampak je razčlenjen človek, da pravzaprav pozna tudi številko njenega nedrčka. Zelo grozno, zelo banalno. Izkaže se, da je seveda bil to človek, ki je imel nalogo med drugimi, ki so bolj pomembne, nalogo kontrolirati njenega partnerja.

V romanu je to označeno samo s tem, da sprejme gospodovo povabilo na kavo.
Vloga spomina je vživljati preteklost, jo podaljševati v naš čas. Željo po spoznavanju resnice, ki pa ne sme biti prikazana s površinskimi dejstvi ampak z globljim vživljanjem v človeška doživetja. Kako gospa oživlja spomin? Pravzaprav ona ga je negirala, ampak ta spomin je premočen, da bi ga lahko do končno zavrgla. Zato, ker je resnica v tem. Ker če bi recimo pogledal eno življenje plosko tako, kot da bi ga zdajle recimo brez da bi posnel eno površje tega življenja. Brez ozadja je seveda ne pove nič, to ozadje pa je v spominu, v doživetjih, ki največktrat žal nikoli ne pridejo do izraza. In dejansko, če ni nekoga, ki se loti tega oživljanja gre milijone dragocenih življenj, spominov, ki so v bistvu iz življenja ne pozabimo nikoli več in jih nihče ne pozna. V tem je tudi čar in funkcija umetnosti.
Gospa je odraščala v varnem zavetju tople grede, idile privilegiranega političnega sloja. Kot gimnazijka začne počasi spozna- vati pravi obraz povojne družbe, saj je priča poniževanja in grobe diskriditacije Kristjanov. Kasneje ji z resnico povojnih pobojih odpira oči njen partner. V romanu pa ni nič prikazano tendenciozno, pristransko ampak z globokim občutenjem človeških stisk. Pisatelj hkrati na novo osvetli vlogo katoliške Cerkve med drugo vojno in je do nje tudi kritičen. V obdobjih, ki je vladalo nasilje nad cerkvijo sem seveda čutil in ne samo dolžnost ampak revolt in jo branil. V času, ko bi morala Cerkev narediti svoj obračun s tem kar se je dogajalo in jaz je ne branim več ampak jo kritiziram. Nov prispevek, nova nota v tem romanu je ta, da ugotavljam, da pod vplivom vatikanskega sporazuma s fašizmom, ta Cerkev ni ravnala kot bi morala ravnati. Ravnati bi morala po mojem mnenju in po mnenju mojega junaka. Saj tukaj se junak izraža skozme, jaz skozi junaka. Je ta, da bi seveda streljanje nedolžnih talcev moral vrh slovenske cerkve obsoditi. In če bi ga obsodil, bi se seveda stvari dogajale drugače kot se dogajajo danes. Roman Gospa in policaj v novih odtenkih in pogledih osvetljuje travmatično polpreteklo zgodovino z vsemi nasprotji, paradoksi in dilemami. Pred tem pa z izostrenim etičnim čutom izrisuje naravo zla.- Če si privoščim kritizirati Cerkev, potem seveda je popolnoma jasno, da si jo privoščim iz totalne kritike revolucionarnega nasilja, brez tega si seveda nebi nikoli ne privoščil in ne dovolil. To je v tem romanu seveda na novo ponovno vpisano in je seveda, ne da je ta kritika enakovredna, ta kritika pa je seveda temeljitejša od tiste druge. Zato, ker je pač inicialna. Ampak tudi do te inicialnosti, tudi v tem, da smo Slovenci premogli tako imenovano avtohtoni komunizem, je tudi vprašanje, ki bi ga bilo treba razmisliti. Zakaj ravno mi, zakaj ni bil uvožen ampak je bil avtohton.
Roman marsikaj pove o človeški naravi in globljih vzrokih za slovenski konflikt.

Od vseh pozabljenih je ostal tam pod kamnom.
Kamen na srcu če razumete. In še zanj sem, zdaj me gotovo razumete še bolj. Nisem samo ne trmoglava. Nazadnje sklenila, da ga zaraste šavje, naj se v bršljan razplezajo in razlezejo črke njegovega imena. Ni čudno kaj ne, da sem po vseh tistih najinih osrečujočih tolažbah ostala tako neutolažljiva in da imam navsezadnje in po toliko mrtvih letih pravico do njih v spominih, vsaj v spominih. Zato so zame korekturni listi o katerih vam, vidite ne brez razloga že ves čas pripovedujem tako pomembni.
Edine še žive priče tiste najine sreče so.

Ob koncu romana se napoveduje bolj organiziran in angažiran nastop jugoslovanskih lezbijk. Hkrati pa je že slutiti bližajočo se vojno na tleh nekdanje Jugoslavije. Slog pisanja je zelo naraven in sproščen. Avtorica raje jeziku odvzema kot dodaja in tako ostane napisano le bistveno, le tisto kar najbolj živo odslikava notranji svet junakinje, medčloveške odnose, družbeno ozračje. Za molki puščajo bralcem prostor za razmislek in interpretacijo. Lahko rečemo, da je Tretji svet naš prvi pravi lezbični roman, saj je brez prikrivanja in sprenevedanja spregovori o spolni manjšini.
Jaz bi se pravzaprav strinjala s tem. Oznake kot so na primer lezbični roman ali pa gejevska pesem ali manjšinska literatura se pri meni zdijo pravzaprav dobrodošle že zato, da tudi bralke in bralci vedo zakaj gre pri tem. Mislim, da ni s tem oznakami nič narobe. Če pa jih ima en roman recimo še več, pa še toliko bolje.
Suzani Tratnik je uspelo napisati tenkočuten roman o pravici do lastnega jaza. Tretji svet je tako povezan z avtoričinim siceršnjim družbenim angažmajem, pisanjem študij, prevajanjem čeprav je predvsem prava literatura. Na to kar pišem seveda vpliva moje življenje, to kar poznam, to kar sem in to kar počnem. Ne želim si izmišljevati tem, ki jih ne poznam, ker se mi zdi škoda časa se ukvarjati s stvarmi, ki mi niso zelo blizu in raje pišem o stvareh, ki jih nekako potegnem iz pet in žil. Ker potem se počutim na gotovem terenu. In na koncu še vprašanje ali takšen roman kot je Tretji svet lahko odpravlja predsodke, prispeva večje strpnosti v družbi in kakorkoli širi polje svobode. Ja, tukaj moram reči, da sem jaz ne optimistična. Ker nekako vem že iz zgodovine, da so se že zelo zgodaj pojavljali romani, filmi, knjige, ki so nekako, če bi hoteli bi jih lahko razumeli tudi kot umetnine, ki so širile polje razgledanosti, svobodomiselnosti in tako naprej. Ampak jaz mislim, da je realni svet vedno v zaostanku za svetom ustvarjanja. Oz., da je v svetu ustvarjanja tudi v filmih, gledališčih vedno več dopuščeno. In ljudje več razumejo, če preberejo knjigo ali si pogledajo film. Ampak to ne pomeni, da bodo imeli tudi iste občutke, ko bodo na ulici. Branje romana Tretji svet, seveda vsak bralec ga lahko bere in ga razume na svoj način. In tako naprej. Ampak mislim, da ima eno posebno sporočilo še posebej za lezbične bralce, čeprav to sporočilo ni namensko, se ga da enostavno razbrati iz konteksta.