Pisave: Vladimir Kavčič: Prihodnost, ki je ni bilo

Dober večer, spoštovane gledalke in gledalci. Vladimir Kavčič je avtor enega najobsežnejših romanesknih opusov v sodobni slovenski književnosti. Pomembna tematska stalnica njegove literature so druga svetovna vojna in njene posledice, vprašanja človekove eksistence in etične preizkušnje v določenem zgodovinskem času. Zadnjih nekaj let je pisatelj intenzivno ustvarjal novo delo in nastal je skoraj tisoč strani obsegajoč roman, pretežno avtobiografsko zasnovan. To je trilogija, ki nosi naslov Prihodnost, ki je ni bilo. Glavni junak je najstnik Danijel, ki se po končani drugi svetovni vojni odpravi iz Poljanske doline na šolanje v klasično gimnazijo v Ljubljano. Gre torej za pripoved o lastni mladosti, v romanu pa je izrisan tudi portret slovenske družbe v prvih povojnih letih. Kako je torej avtor, ki je v mladem Danijelu upodobil sebe, hkrati pa liku dodal širše poteze svoje generacije, doživel prihod v Ljubljano?

Ob tem je pa že vladala dosti velika medsebojna strpnost in tolerantnost. V bistvu noben človek ni izrecno zainteresiran za konflikte. Vsi smo poizkušali biti znosni in sprejemljivi tudi za druge. Seveda, za vsem tem je pa bila neka oblast, o kateri pa taki mladostniki nismo še nič vedeli. To smo šele postopoma odkrivali. Ni bilo druge variante. Za nas je bila samo ena resničnost, ni bilo druge resničnosti. A vendarle Danijel, vaš junak, ko ga nekako v svoje mreže vplete Ozna, doživi to kot neko nasilje, kot nek šok, ker mora nadzirati pravzaprav lastno mater. To pa bi rekel, da je nek elementaren človeški odnos. Človek je, bi rekel, po svoji naravnanosti poizkuša biti, po mojem, poizkuša biti toleranten, poizkuša biti razumevajoč, neškodljiv za druge in se mu potem elementarno neke stvari upirajo. Elementarno se ti upira, da bi nadzoroval druge, da bi jih obtoževal, da bi za hrbtom nekaj deloval. To običajno v človekovi naravi ni. In tudi mi, ki smo zrasli, sicer v skromnih razmerah, ampak neka morala je pa tu delovala in je bila tudi prisotna elementarna morala. Če je otroštvo elementarna lekcija življenja, je Danijel v tej lekciji veliko doživel. Pomagal je partizanom, misleč, da bo zlo premagano in da bo po vojni končno zavladalo dobro. Že prve izkušnje z Ozno ga navdajo s spoznanjem, da se delitve in sumničenja nadaljujejo. Pisatelj se prepričljivo poglablja v duševnost mladega junaka, ki se ostaja sam z nerazrešenimi vprašanji. Predvsem pa pove, tako kot že v svojem obsežni trilogiji Žrtve, da so bili žrtve vojne tako poraženci, kot zmagovalci. Tudi zmagovalcem, jaz sem imel to priložnost, da sem veliko živel s to generacijo, tudi zmagovalci so v sebi preživljali hude stvari.

Dogajalo se je, da smo morali mi mladi svoje starše reševat in jim pomagat. Tudi znotraj svoje družine si se moral odločati, ali boš bolj na očetovi strani ali boš bolj na materini, a ima bolj prav ta stric, ali je tisti drugi.
To so težka bremena za mladega človeka. Je zato mlad človek, tudi vi osebno, takrat hitreje dozorel? Kaj jaz vem, če je to dozorevanje? Po eni strani si prisiljen v neko hitro reagiranje, oziroma neko hitro spoznavanje, schnell kurz življenja- po hitrem postopku se vse skupaj dogaja in v bistvu pa temu nisi kos. Ne moreš na to zrelo reagirati. In to potem nastajajo travme, ki jih ne razrešiš nikoli. Poleg Danijela zaživijo v romanu še mnogi drugi liki. Tu so Danijelovi prijatelji in sošolci, ki jih je vojna razdelila, zdaj pa se znajdejo skupaj, tudi sami ujetniki politike in zgodovine.
Zame je bilo zanimivo, ko se potem v gimnaziji srečaš s človekom, ki je prišel iz druge plati, ki je prišel iz Teharij. Čeprav, veste, mi smo se že med vojno zavedali in smo že med vojno videli, da je razlika med enim in drugim v tisti konkretni situaciji bila lahko zelo majhna. Na eni vasi, če se je nekdo leta ' 41 odločil za partizane, pa je bil skregan s sosedom, se tisti sosed potem ni mogel potem odločiti za partizane, tudi če bi se hotel. Nista mogla iti v isto smer. Sta bila prisiljena iti na razen, ker sta bila že pred tem skregana. Na koncu pa, ko seveda to opazuješ od blizu, pa vidiš, da je bil to isti človeški material tudi tam. Dostikrat so bili neke okoliščine in celo slučaji so odločali ali je šel nekdo levo, ali je šel desno. In potem, ko je seveda naredil prvi korak, potem je naredil tudi drugega in te škarje so bile vedno bolj odprte. Poti so šle vedno bolj narazen. Ampak potem, ko so se pa zadeve umirile, ko smo se na koncu ' 45, ' 46 srečali spet, ko smo se srečali na gimnaziji, smo videli, da smo, ko še nismo drug o drugemu nič vedeli, smo že sklepali neke prijateljske odnose in vzpostavljali neke vezi, ki so bile popolnoma neobremenjene.
Ampak, hkrati je posegala tudi Ozna z raznimi metodami, to, češ, da nazorujte svoje sošolce, da jih prijavljajte, če so sumljivi.
Sistem je bil totalitaren in špijonaža je bila kot ste rekli totalna. Vsakdo je bil na nek način nadzorovan. In hkrati so ga poizkušali vključiti v to, da bi tudi on koga nadzoroval. Toliko. Ampak to je izhajalo že iz vojne ven. To, tudi na tej opisani Celovški cesti tiste družine. Oni so že med vojno pazili drug na drugega. Povsod so se, ljudje so se bali drug drugega. Ljudje so hoteli vedeti kaj lahko pričakujejo od soseda. Zato so ga skrivaj že tudi nadzorovali. Če pa se je potem našel nekdo, ki je prišel vprašat, kaj pa vi mislite o tem ali o tem. In če so se nekoga bali, je včasih že zadostovalo, da so rekli, tale je pa nevaren in to je lahko že tudi pomenilo, da je izgubil življenje na osnovi take ocene. Ker je bil nevaren svojim sosedom. Predstavljal je neko lahko tudi namišljeno nevarnost. Veliko je bilo žrtev, veliko ljudi je bilo obtoženih negativnih dejanj, ko niso še nič naredili, ko so bili samo potencialno nevarni. In ta pritisk psihološki je bil tako močan, recimo, da je dijaku, poročniku Ozne dal celo revolver. Je bilo to resnično? Se je to vam recimo zgodilo? Seveda, seveda, s prevaro, ker tisti revolver ni deloval. Ampak, pritisk je to strahoten, da mlad človek, v bistvu mora nekaj takega sprejeti?
Ja, to smo že pravzaprav od prej poznali. Ni bilo, ni bilo nekaj novega. Izjemno šokantno. To je bil sestavni del te izkušnje.
Ampak perverznost te izkušnje je bila pa v tem, da ta revolver ni deloval. In da je bil ta človek izpostavljen popolnoma kot je bil že vnaprej žrtvovan. Če bi se kaj zgodilo, bi on imel posledice, oziroma bi on izgubil življenje.
Zmagovalci so torej tudi po vojni potrebovali sistem nadzorovanja. Tudi oni so se znašli v situaciji, v vlogi, svoje vloge so začeli odkrivati, potem sovražnike, in iskati sovražnike tudi tam, kjer jih več ni bilo. Na koncu sami med seboj.

Bilo je nekaj kinematografov z vojaškimi filmi. Ker to si enkrat videl in si potem imel dovolj, ali pa tisti, ki nekateri vojnih sploh niso hodili gledat. Je bilo dobrodošlo vse, kar se je dogajalo, ko so v šoli začeli s šahovskim krožkom, smo se začeli učiti šah. To je bilo nekaj novega zanj. Zbirali smo se v Tivoliju in igrali nogomet. To je bil višek, višek zabave, v Tivoliju, na trikotniku. To se je dvajset, trideset igralcev je bilo, ki so vsi hoteli igrati. Dvakrat toliko več navijačev in opazovalcev.
To so bili taki, bi rekel, spontani izlivi teh mladostnih energij, ki jih ni nikoli mogoče do konca zatreti v nobenih okoliščinah. Ravno tako na delovnih akcijah. Veliko smo delali, garalo se je, ampak tudi polno smeha, zabave, petja, šal in ljubezni, srečanj, medsebojnih.

Prosim. Zdaj ga ni več mikalo, da bi se vrnil k tovarišem. Vedel je, da ga ne pogrešajo. Kot on ne pogreša njih. Če se odpravi proti mestu, tja ne bo prišel ne prekmalu, ne prepozno. Pešačiti po gladki betonski cesti proti Šentvidu je bil po prekrokani noči pravi užitek.
Tudi svetlikati se je že začenjalo. In na vzhodu je bilo vsako minuto bolj svetlo. Iz rdeče zarje je kmalu pomežiknila velika oranžna krogla, sonce. Čisto novo in čisto drugačno kot nekoč. Danijel se je moral nasmehniti samemu sebi, še vedno sije...