Pogled na ...: Jože Plečnik: Zacherlova hiša na Dunaju

Konec 19. st., ko je Plečnik prišel na Dunaj, je bilo mesto v polnem razcvetu. Številni obrtniki iz vseh koncev države so dokončevali še zadnje palače ob dunajskem ringu. Tudi sam se jim je pridružil. Po dveh letih dela v neki pohištveni tovarni pa si je zaželel boljše prihodnosti. Vodilni dunajski arhitekt tega časa je bil Otto Wagner, ki je leta 1894 postal profesor na dunajski likovni akademiji. Otto Wagner je Plečnika sprejel k sebi le zaradi njegove izredne nadarjenosti, saj Plečnik ni imel nobenega potrebnega spričevala za študij arhitekture na najbolj elitni šoli, kar jih je premogla Avstroogrska. Končal jo je kot eden najboljših Wagnerjevih diplomantov. Konec 19. st. se je zgodila sprememba pri krašenju fasad. Zaradi prenasičenosti s historičnimi motivi, ki so hiše spreminjali v nekakšne srednjeveške renesančne in baročne palače je prevladala želja po drugačni estetiki. Težko historično okrasje so nadomestili bujni vegetabilni motivi, ki so se razraščali čez vso zunanjščino stavb.

Prav tedaj se je pri Waggnerju oglasil dunajski tovarnar Johan Evangelist Sacherl, ki je obogatel z izdelavo praška proti mrčesu secherlina, znanega daleč čez meje cesarstva. Ker je njegova hiša s trgovskim lokalom v najožjem mestnem središču postala žrtev nove regulacijske črte, jo je nameraval nadomestiti z veliko poslovno in stanovanjsko stavbo, ki naj bi postala okras mestu. Wagner je razpisal natečaj za svoje sodelavce in najboljše učence za idejne skice. Med petimi udeleženci arhitekturne tekme je bil poleg Plečnika tudi njegov nekaj let starejši rojak Max Fabijani, čigar zamisel se nam žal ni ohranila. Plečnik je bil tedaj še z vsem srcem za Wagnerjevo reformo arhitekture in je tudi sam zavzeto iskal novemu času primeren izraz. V zamisli, s katero si je 19. novembra 1900 prislužil prvo nagrado, je skušal prikazati prav vse, o čemer je tedaj tekla beseda v Wagnerjevem krogu. Spodnji del stavbe je nameraval obložiti s kamnitimi ploščami, zgornjo polovico pa izvesti v ometu s plastičnim secesijskim okrasjem, kakršnega je tedaj naredil že na svoji prvi samostojni vili v dunajskem predmestju Hitzing.

Pod težak napust pa je namestil še mišičaste Atlante češko- nemškega kiparja Franca Metznerja.

Stavba deluje izredno dinamično, a so kompozicijske silnice mojstrsko izravnane. Drugače kot pri natečajni rešitvi je glavni vhod prestavil v ožji del hiše, s čimer je pridobil prostor za dolgo vežo, ki se nadaljuje v elegantno stopnišče elipsaste oblike, prostor, v katerem je prišla do izraza Plečnikova zatajevana duhovitost. Obiskovalec se vzpenja proti velikim svetlim oknom, na podestih in ograji pa ga spremljajo svetilniki in reliefi organskih oblik z živalskimi glavami, prispodobami mrčesa in hkrati Sacherlove blaginje.

Ne meneč se za razprtije je Plečnik zapisal: " Največjih reči sploh niso učenjaki naredili, marveč ljudje brihtni in vročega srca, zdravi, pijani ljudje.