Pogled na ...: Konstruktivizem Avgusta Černigoja, dokumentarna serija

Leta 1924 pa Ljubljano pretrese Tržačan, neki Černigoj, ki je prišel iz Nemčije in, ki hodi po Ljubljani v kombinezonu mehanika, je razstavil na srednji tehnični šoli monocikel, pisalni stroj, potem pa je še nekaj zvaril, nekaj vlil v mavcu, dal na podlago, nekaj popleskal črno in rdeče in trdi, da je umetnik in se ima za konstruktivista. Potem, ko ni bilo mogoče naslikati nobene slike več, izklesati nobenega kipa več- tako trdi estetska teorija- je umetnike izzvala še zadnja meja tradicionalno umetniškega. To je umetniško delo samo. Umetnina kot objekt in območje vsakršnega umetniškega eksperimentiranja. A kako so se tega lotevali? Namesto platen ali skulptur so začeli načrtno izdelovati nenavadne izdelke; artefakte. Razumeli so jih zgolj kot zasnutke, kot nujno zlo, saj se je po njihovem mnenju umetnost dogajala zunaj umetnine v samem življenju. Umetnik je hotel živeti na način umetnosti. Presegal je meje svoje stroke in slikarji so pesnili, pesniki slikali, oboji so se šli teater, se združevali v skupine, javno nastopali, pisali manifeste in v imenu umetniškega celo stopali na področje politike. Leta 1909 se je z objavo Futurističnega manifesta rodila umetniška avantgarda. Avgust Černigoj je s prvo konstruktivistično razstavo v Ljubljani ponovno vzpostavil tudi to radikalno umetnostno evropsko vzporednico na slovenskem. V Munchen se je odpravil na likovno akademijo, da bi postal spodoben meščanski slikar, a mu raziskovalna žilica ni dala miru. Iz zavrženih predmetov je začel izdelovati montaže, potem pa se je srečal z deli ruskega abstraktnega slikarja Vasilija Kandinskega in izvedel za novo šolo v Weimeaju z imenom Bauhaus. Na tej znameniti šoli, temeljni za razvoj umetnosti 20. st. je bil komaj en semester v izjemnem ozračju z učitelji, kot so bili: Kandinski, Lazslo Mohojnač in drugi, postal prepričan konstruktivist. Imel se je za člana mednarodne konstruktivistične avantgarde, ki je prihajal v Ljubljano, prestolnico Slovencev, zato, da iz pogorišča stare umetnosti naredi novo, konstruktivistično, po kateri bo Ljubljana postala mednarodno umetnostno žarišče. S svojim umetniškim darovanjem je širil tezo o neogibnosti umetnostnega razvoja, ki vodi v konstruktivizem. Življenje in vse okrog nas je po njegovem konstrukcija; prepletajoče se delovanje, ali z njegovimi besedami: " Umetnost plus objekt je delovanje. To je totalna sinteza gibanja v prostoru. " Njegova prva razstava je v Ljubljani zbudila precejšnje nelagodje in tudi zavračanje. Razen pri mladih levičarjih, ki so v konstruktivizmu prepoznali močan revolucionarni umetnostni naboj. Kljub takšnemu ozračju je Černigoj dobil začasno zaposlitev asistenta na Srednji tehniški šoli in julija 1925 celo razstavni termin v uglednem Jakopičevem paviljonu. Okrog sebe je zbral mlade avantgardistične navdušence in jih podučeval v umetnosti. Posebej blizu sta si bila z gledališčnikom Ferdom Delakom.

Živel je dovolj dolgo, da je v 60- ih letih 20. st. doživel rojstvo druge avantgarde, t. i. neo- avantgarde. Ob njenem delu se je razvila tista potrebna občutljivost, ki je omogočila ovrednotenje in umestitev Černigojeve prve avantgarde v slovenski likovni umetnosti. To se je zgodilo z znamenito razstavo Černigojevega konstruktivizma v Idriji leta 1978, s katero je mojster dobil pravo zadoščenje za svoj izjemni prispevek k slovenski in svetovni avantgardi, a hkrati tudi za poznejši razvoj, v katerem je preizkusil mnoge smeri in se ponovno lotil umetniškega objekta.