Polnočni klub: Avtostoparji

Dober večer, spoštovani gledalke in gledalci. Ko so po slovenskih cestah začeli voziti prvi avtomobili, več kot sto let je že od takrat, so se pojavili avtostoparji. O doživetjih, dobrih in slabih izkušnjah s potovanj s pomočjo dvignjenega palca, avtostoparskih pravilih, trikih, o tem bomo klepetali v nocojšnjem Polnočnem klubu. V studiu pozdravljam Mirana Vipavca, podjetnika, tudi nekdanjega župana Kanala ob Soči, ki je z dvignjenim palcem prepotoval že več kot 250 000 km. Tudi televizijska voditeljica Jasna Kuljaj ima za sabo že kar nekaj avtostoparskih kilometrov. Dober večer tudi pevki in prevajalki Aleksandri Tehovnik, ki je na ta način spoznala precejšen del Evrope. Z nami pa je tudi Štefan Vogler, ki ima prav poseben konjiček, in sicer ustavljanje avtostoparjem. Dober večer vsem skupaj. Dober večer.- Štefan, če začnemo tale klepet kar z vami. Vi pravite, da ste zbiralec avtostoparjev. Nam lahko malo podrobneje opišete ta vaš konjiček?
Enostavno se pelješ po cesti, opazuješ, iščeš žrtev, najdeš avtostoparja in ga pelješ.
Kako ste začeli s tem? Zbirate dnevnike? Zadeva je bila taka, da po nekaj tisoč prevoženih štoparjih je bila ideja, da bi bilo lahko v knjigi zapisano, da bi se videlo, koliko je teh štoparjev prevoženih. Koliko avtostoparjem ste ustavili doslej?
Groba ocena je nekje okrog 3500, evidentiranih v dnevnikih je 2230 z zadnjim. S tem ste želeli priti v Guinnessovo knjigo rekordov.
Predvsem se je šlo za zbirko. Najprej je bila želja po neki zbirki, drugačni od ostalih, ki jih imajo, od kulijev, zamaškov. Nakar je prišla ideja, da bi s pomočjo tega lahko tudi v Guinnesovo knjigo rekordov prišel.

Lahko pogledamo? So to samo naslovi ali so to tudi verzi? Ne. Vsaka stran je namenjena enemu avtostoparju, notri napiše naslov, pod naslovom nekaj nariše, napiše. Nam lahko preberete kakšno misel?
" Govorili so mi o človeku, ki pobira stoparje. Stoparski dnevnik pa jim nisem verjel. Če cesta ne bi bila tako slaba, bi še kaj narisal, pa ne bo šlo. Ne toliko ovinkov sekat. " Ne vem, kaj bi naj to pomenilo. Predvsem je dejstvo, da je ta dnevnik zato, da se tudi stoparji ne obremenjujejo s tem, kako vozim. Razmišljajo o tem, kaj bi napisali notri, vsak se sooča s problemom, da v danem trenutku nima ideje. Ker gledajo dnevnik, ne vidijo vseh mojih neumnosti, ki jih počnem. Tukaj je ena, ki je napisala: " Pot je bila prekratka. Nisva imela časa? " Še danes nisem siguren, kaj je mislila s tem.
Slišala sem tudi, da vam radi kaj napišejo zato, ker menda sploh ne pridejo do besede med vožnjo. Da ste tako gostobeseden.
Baje jim ne pustim do besede. Zdaj mi je pa zmanjkalo.
Miran, menda ste rekorder med slovenskimi avtostoparji tako po stažu kot po prepotovanih kilometrih.
V zadnjih 24 letih se jih je nabralo kar 254 000. Za malo večjo predstavo, v tistih 20 najbolj plodnih letih, nekje od leta ' 84 do 2003 sem toliko preštopal, da bi jih bilo vsak mesec 1000. Se pravi v 20- ih letih vsak mesec 1000 km. To je kar precej. Več ali manj sem vsako leto nekam šel, ne enkrat, pač pa 10- krat, 12- krat, tudi 15- krat. Moram pa povedati, da sem začel štopati po študentskih letih.

Včasih me je bolj strah, če nekdo vozi 70 km / h in je raztresen. Ne. Ni bilo ravno najbolj prijetno. Ko sem pa videl 280 km / h, to pa je kar lepa številka. V najbolj črnem letu sem pa preštopal 25 100 km. Se pravi povprečno bi bilo 2000 na mesec.

Več dogodkov, o katerih jaz ne vodim nobene evidence, niti statistike, tako kot g. Miran na moji levi. Kot je tudi gospod rekel. Če prehitro dobiš štop, to ni več dogodek. Dogodka je konec. Pot je bolj pomembna od tega, da nekam dejansko prideš. To je dogodek, ki se začne kar doma. To ni dogodek, ko se tam postaviš in daš roko, ampak doma, ko je treba napisat kartonček, kam grem. Vsaj jaz ga pišem. Ne vem kako moji kolegi v tej oddaji. Moraš napisati, kam greš. Lahko greš na Gorenjsko, pa moraš napisati, kam greš, da ljudje ne ustavljajo, če gredo v drugo smer. Tam se zadeva začne. S sabo ste prinesli tudi nekaj fotografij s svojih potovanj. Vidim, da ste na tej v mini krilu. Je res, da gre z mini krilom laže?
Ta slika je iz gimnazijskih let. Zdaj nisem več gimnazijka, že študij je za mano. Tukaj nisem štopala sama. To naj povem. Dejansko je človek bolj pogumen, če ima družbo. Ko štopam sama, se oblečem veliko manj opazno, čim bolj preprosto, nobenih dekoltejev. Jaz mislim, da to je neke vrste izzivanje, ko se ti nekam mudi, ko enostavno moraš nekam priti. Tega pa nočeš. Ko imaš pa kakšno prijateljico, prijatelja, si bolj pogumen, daš gor mini krilo, kot ga tukaj vidimo, in si zelo sproščen. Na ta karton sem kar " morje " napisala, namesto Portorož, Koper. Ko si mlad, ti je vseeno, ali boš šel v Koper, Izolo ali Portorož. Samo da se imamo fajn.
Se spominjate, kdaj ste prvič dvignili palec?
To je bilo zelo zgodaj. Glede na to, da so v našem studiu razni rekorderji, pa jaz nimam nobenega rekorda, sem zelo zgodaj začela. Jaz se spomnim zelo bežno, da smo šli s taborniki, ko sem bila stara 10 let, v ZOO v Ljubljani. Bil je razpust po živalskem vrtu in je bilo treba priti do Šiške, kjer sem doma. Lahko jo mahneš čez Rožnik. Ampak zakaj bi trošil mlade noge, če lahko daš ven prst. In sem to naredila. Hitro mi je ustavil zelo dober avto. Vem, da smo bile punce zelo vesele. Še dve sem imela s sabo. Pripeljale smo se do Šiške.

Skratka, sta prišli na cilj. Na cilj sva prišli. Potem ko sva videli Pariz, je bila takšna evforija, da sva vse napise brali... Zelo dobro je bilo.

Jaz imam nek negativen odnos do Skandinavcev. Mogoče že barva las pokaže, da je to Turk, Jugoslovan, mi plačujemo davke za brezposelne in to ti tudi pokažejo. Ali s prstom ali z jezikom, roko, pokažejo. Spomnim se, ko sem šel iz Nemčije na Dansko, ravno sem se pripravljal, da bom štopal, fant in punca sta bila v avtu, ta Danka se obrne in pokaže jezik. To je dober dan po dansko. Finska je pa izjema. Medtem ko Norveška se ni kaj za hvaliti. Dobre države so vsekakor Velika Britanija, Irska, Nemčija je tudi dobra, severna Italija.
Aleksandra, tudi vi imate lepe spomine na Irsko.
Se strinjam z vašo izjavo. Irska je bila izjemno prijazna. Zdaj je že nekaj let kar sem bila na Irskem kot avtostoparka. Zdi se mi, da mi je na Irskem vedno prvi avto ustavil. Neverjetno. Ko pokažeš prst, se takoj nekdo prikaže. Včasih še tretji zraven, da imaš na izbiro, s kom se boš peljal. Prav trudili so se, da tebi na Irsko ostane lep spomin. Na Irskem je bilo zanimivo, ker spet nihče ni vedel, kje Slovenija je. Ko sem rekla Slovenija, so vsi mislili Pansilvanija. Ampak v redu. Pa sem razložila, da je to bivša Jugoslavija, jug. En gospod me je zelo presenetil. Usedla sem se v avto, rekla Slovenija, pa mi je povedal vse podatke. Glavno mesto, dva milijona ljudi. Zaradi tega, ker je imel pred mano Slovenca in ga je že on izobraževal na tej kratki poti.- Že prej ste rekli, Miran, da so vam ustavljali ljudje različnih ras, veroizpovedi, političnih prepričanj. Skratka srečali ste svet v malem.
Precej je bilo teh verskih skupnosti. Je bila kakšna anekdota?

Če prav razumem, so bili kot Rdeči križ.
Potem je pa nekajkrat ponovil: " Ja, mi smo bili Rdeči križ. Prišli smo pomagat jugoslovanskemu predsedniku. " Potem sem imel tudi s hare krišna svoje zgodbe. To je bilo tisto dolgo poletno potovanje. Šel sem iz Švice do Milana. Zadnji šofer je šel samo do ene vasi ravno nekje pri San Bernardinu. V bistvu se je že mračilo, bilo je mrzlo. Ustavil mi je en velik bemve, dva sta bila notri v obleko oblečena. Jaz sem bil lačen, malo premražen, onadva pa sta me spraševala o smislu življenja. Ko sem jaz rekel, da bi rad to in to naredil, naučil se veliko jezik, imel 200 žogic za ping pong. Potem so mi rekli: " Kaj ti pomaga vse to, če pa čez eno minuto lahko nisi več živ? " Potem je pa tudi ovinkasta cesta. Upal sem, da niso kakšni samomorilci, da bodo še mene kam spravili. Pa sta mi pripovedovala: " Ko pridem domov, me mama vpraša, če sem naredil izpit. Mama, jaz imam 18 let. " Na koncu sta rekla: " Vidiva, da te ne moreva prepričati. Če naju boš pozdravil hare krišna, ko boš šel od nas, bova zelo zadovoljna. " Malo sem si oddahnil. Ko smo šli čez tisti sneg je bilo že lepše. Teh je bilo ogromno.
Operna pevka je bila tudi prav posebna izkušnja. Hvalabogu ni bila dolga pot, je pa začela peti. Lepo je bilo. Pravzaprav se mi je toliko posvetila, da mi je začela peti. Nekateri so začeli tudi recitirati. Tudi kakšni profesorji. Moram pa reči, da je bilo vseh šoferjev nekje 5000. Od 5000 dobiš tiste, ki opravljajo različne stvari. Aleksandra, vi ste končali tudi študij muzikla na Dunaju. Ste kdaj komu, ki vam je ustavil, tudi kaj zapeli? Spomnim se ene take razdalje. In sicer Šentilj in potem direktno do Dunaja. Sploh ob koncu tedna se veliko ljudi prevaža v to smer. Takrat smo imeli eno študijsko produkcijo in sem mogla še dva dni precej ponavljati vsa tista besedila. Pa tega nisem znala, pa onega ne, vse skupaj je še v nemščini in je toliko bolj zapleteno. Potem sva kar lepo skupaj ponavljala 300 km, malo sem mu še kaj odpela in sva se imela lepo. Potem sem ga tudi povabila na premiero in je tudi prišel.

Avtostoparje sem pobiral predvsem zaradi družbe. Ker sem prvi avto kupil pri svojih 18 letih, sem zbiral denar za avtoradijo. In kaj narediti? Obstaja avtostop.
Pobereš avtostoparja. Ali ti njega moriš, pa je silom prilike dolžan poslušati, ker ven ne more zbežati. Ali pa ti sam veliko stvari slišiš. V Kopru sem pobral eno. Verjetno je bila nedelja, ko sem šel nazaj. Zgleda, da je imela aktivni vikend. Kaj je delala, ne vem. Vem, da je imela vikend paket. Pet minut iz Kopra sem še poskusil vzpostaviti kontakt z njo, ampak vse je bilo bolj kratko in s sekundnim zamikom. Ja, ne. Sopotnica je tako blaženo spala. Ko sem jo poskušal prebuditi, sem rabil 10 minut, da je sploh k sebi prišla. Kaj se je zgodilo? Kaj najprej narediti? Če bi bila prava sogovornica, ni dvakrat za reči, da se ne bi tudi do Maribora peljal. Navsezadnje je tistih 60 km, kolikor je do Maribora, je nepomembnih. Ker mi je bilo pa tako dolgčas v avtu, sem si mislil, naj gre kar štopat in uživa na štop placu. Zanimivo pa je, da sami nikoli ne stopate. Po eni neuspeli izkušnji ne več. Pri 19- ih letih je bil en koncert v Ljubljani, avto pa sem imel v okvari. Z vlakom smo šli do Ljubljane s kolegom. Mladoletnim. Na žalost je bilo še več problemov zaradi tega. Koncert se je hitro končal, ker so v prvih vrstah pevki metali petarde pod noge, ona pa v visokih petkah in v miniki. Dvakrat ali trikrat je prekinila, prišla nazaj, potem je pa ni več bilo. Ko sva se pripeljala nazaj do Celja z vlakom, je bila ura okrog polnoči, vlaka pa nobenega. Pri 19- ih niti ne pomisliš, da ob polnoči ni več prevoza. Prej pa tudi nisva razmišljala o tem. Greva na avtobusno, tam ponovno nobenega avtobusa, samo čistilke. Pa greva nazaj do železniške na taksi. Taksiji so se odpeljali, ker so zadnji potniki že prišli. Potem pa smo zaradi službe, ki smo jo imeli zjutraj, šli peš. Takrat sem imel še daljše lase, do pol hrbta. Na štop placu se ustaviš. Vem, kje naj bi uspelo. Poskušaš nekoga premamiti, da ženska štopa ob polnoči. Mučil sem se, nakar je končno nekdo ustavil. Smernik, vse lepo in prav, mimo pa se pripelje policijski avto. Ravno takrat so se začele te akcije s kresničkami. Spraševali so naju, kje sva bila, če sva pila. Dali so nama za pihat. Pihaš prvič, pihaš drugič, nula. Policaj še bolj jezen zaradi tega, ker je zastonj porabil tiste ampule, ki so bile še takrat. Nakar vpraša, kje imava kresničko. Ko sem šel v Ljubljano na koncert, sem računal, kako bom na štop šel nazaj, sem kresničko vzel. Potem sva normalno oba plačala kazen za kresničko. Hoditi sva mogla po levi strani ceste, ker se po desni in smelo. Čez tisto sva mogla skakati in spet štopati. Malo naprej sta se policaja ustavila in čakala, če bova res prišla za njima, ker jima še vedno ni bilo jasno, da bova v Velenje šla peš. Prideva skoraj do avta, onadva odpreta vrata in sva mislila, da sva se jima zasmilila, tako da bi naju do Velenja peljala. Tam do 30 m do avta zapreta vrata in se odpeljeta. Verjetno.
Jasna, so vas kdaj ustavili, ker vas poznajo s televizije?
Ne. Ker sem precej neprepoznavna takrat.

Pravijo, da je dobro, če si bolj v belo oblečen.

Zdaj je šest let od tega, ko sem šel v Belgijo. En član slovenske nogometne reprezentance je bil tudi moj prijatelj, ki je igral gor. Šel sem na to tekmo. Poročila so bila pa: " Poledenelo. Cela Evropa v ledu. " Kaj narediti? Moji boljši polovici sem rekel: " Kaj narediti? " Pa mi je rekla: " Saj si rekel, da si komandos. " Pa sem šel. Super je bilo. Moram pa reči, da ni samo slabo vreme ovira. Spomnim se, da se je zgodilo tudi, da so ravno špricali gnojnico po njivah. Spomnim se tudi komarjev, predvsem proti North Capu. Tam so tako neprijetni. Včasih je tudi kaka druga ovira. Največkrat je to napačno mesto. Če nisi na pravem kraju, avtomobili ne morejo ustaviti.
Kako izbrati pravo mesto? Različno od države do države. Recimo v Italiji, ko sem šel do Sicilije, dol je od cestninske postaje do cestninske postaje, v Nemčiji je največ po črpalkah. Dobro je, da imaš zemljevid, da vidiš, kje so črpalke. Moj največji sovražnik je podcenjevanje situacije. Jaz sem vedno mislil, da bom prišel, da ni problema. Ogromno tekem sem videl, nogomet, ogromno tekem odbojkarskega kluba. Tekma je bila na Danskem, pa sem mislila, da bi šel še malo v Švico, ker imam 24 ur časa. Šel sem v Švico, medtem sem klical brata domov in vprašal, koliko je bila razlika. V Avstriji sem imel eno tako izkušnjo. Odbojkarski klub Salonit je igral interligo. Prvo tekmo doma je zmagal, v soboto zvečer drugo tekmo. Če bi bilo 2: 0, bi bilo konec. Tisto tekmo so zgubili. Jaz pa sem imel popoldne slab štop. In sem rekel, da bom prespal v enem hotelu tam zraven, par sto metrov proč. Druga tekma v Salzburgu je bila odločilna, drugi dan ob 15. uri. Jaz zjutraj vstanem, šel bi na kosilo in sem šel 120 km proč. Hala je bila pa peš par minut. Potem sem šel na štop do Lindsa. Pokosil sem in potem mi štop nikakor ni šel. In potem je še eden šofer, namesto da bi me peljal proti Salzburgu, je zavil narobe in sem šel po nekih bližnjicah, namesto da bi šel po avtocesti. Bila je pustna nedelja in spredaj je bil pust, zadaj pa pustni sprevod. Vozili smo v koleni. Na koncu sem zadnjih 30 km šel na vlak, vzel taksi in hitro do hale. Pridem tja, ljudje pa so že hodili ven, ker so končali. No, moje kosilo.

Pred nekaj meseci nas je pretresla tudi zgodba ugrabljene in posiljene avtostoparke. Najbrž tudi taki dogodki preženejo strah v kosti.
To moraš imeti pa res blazno nesrečo. Jaz bi samo to rekla. Sreča ali nesreča. Čeprav je veliko tudi na tem, kako se ti obnašaš, ko se usedeš človeku v avto. Če si odločen, če vidi, da s tabo ni šale, če bi kaj hotel poskusiti, znala reagirati odločno, potem sploh ne poskuša. Meni se zdi, da je malce sreče, nesreče, malce pa tudi kako se obnašaš. Taki ljudje, ki imajo težave tukaj gor, imajo radi neodločne, malce prestrašene, in so bolj pogumni.
Dejali ste tudi, da vas je tudi ta dogodek spodbudil k opravljanju vozniškega izpita.
Morda ne spodbudil, motiviral pa zagotovo. Res si ne bi želela, da se mi kaj takega zgodi. Želim narediti izpit. Tako bom ne samo prišla najhitreje in najceneje skozi, ampak tudi najbolj varno.
Sicer pa je tudi voznikov, ki bi ustavljali, vse manj. Kakšne so vaše izkušnje?
Nekaj je. Vsem se čedalje bolj mudi. Nihče si ne vzame več časa za sopotnika, za druge ljudi okoli sebe, vidi svoj cilj, destinacijo in da do nje v čim krajšem času pride. Drugače pa je problem v tem, ko vzameš štoparja v avto, da postaneš na nek način odgovoren za njega. Ti se lahko v avtu zafrkavaš, lahko se imaš fantastično dobro, še vedno pa je nad tabo nek meč, zaradi katerega moraš veliko bolj previdno voziti in predvidevati, kaj se bo na cesti dogajalo. Iz zgodb ostalih, ki so pobirali včasih, tega ne počno več, vem, da se lahko zgodi v primeru prometne nesreče, da voznik, ki je pobral avtostoparja, ni povzročitelj, pa vseeno lahko pride do tega, da ga avtostopar kot tak toži in te tožbe lahko leta in leta voznik odplačuje. Kljub temu, da ni bil kriv. Ni nekega inštrumenta, ki bi te zavaroval. Jaz imam osebe dodatno zavarovane. V primeru, če bi se kaj zgodilo, kar upamo, da se nikoli naj ne bi, bodo sigurno dobro zavarovani in bi od zavarovalnice kaj potegnili. Še vedno pa lahko nekdo vidi idealno priložnost, da dobi še več. Če gre v tožbo na sodišče, potem sem jaz ta kratko potegnil.

Miran, je vam kdaj trda predla?- Če pomislim 5000 šoferjev, šestkrat okoli sveta preštopanih kilometrov, je bilo. Če bi bilo tako hudo, ne bi rinil naprej in naprej. Nekoč je iz Salzburga proti Beljaku vozil grški delavec, ki je delal v Nemčiji. Sicer je bil na zelo dobri destinaciji, v Benetke je šel. Mene bi peljal do Vidma in potem bi bil takoj doma. Ponoči ob eni uri je bilo. Ta pa je vzel ven pištolo, jo pokazal, da jo ima in jo dal za pas. Zakaj nimam kak kalašnikov, da bi ga potegnil in ga njemu pokazal? Bili so tudi kaki noži in tako. Drugače pa me niso strašno ogrožali. Vsak je hotel pokazati, da ima nekaj zraven. Pri tolikih vožnjah se zgodi.
Je kdaj kakšen voznik skoraj zaspal za volanom?
Teh je bilo kar nekaj. Spomnim se enega Makedonca. To je bilo v predoru od Karavank naprej. Ponoči je bilo. Sicer je imel tudi družino notri. Nekako je kar zapeljal proti pločniku. Potem sem ga jaz popravil, pa je rekel, da je v luči gledal. Ste se kdaj vi presedli za volan?
Ja, ogromnokrat. Jaz sem vsaj 10 000 km prevozil sam. Spomnim se enega gospoda iz Irana, ravno tako v Nemčiji, ki je bil malo čuden človek. Rekel je, da je 15 let delal v Nemčiji in enostavno je hotel iti do Ljubljane preko Gradca in Maribora. To pa je malo čudno. Dobro, to še nekako. Čudno je bilo to, da je imel samo tisto njihovo glasbo. Potem sva se presedla, ker je rekel, da je utrujen in je rekel, naj ne vozim več kot 120 km / h, ker je bil nek star golf. Meni se je pa mudilo, da bi na Jesenicah ujel vlak in bi prišel še domov. Ker vlak ne vozi tako pogosto iz Jesenic do Nove Gorice. In potem je zaspal. Jaz na plin, 140, 150 km / h. Potem je bilo tudi čudno, ker so ga cariniki vprašali pred karavanškim tunelom za zeleno karto- grün karte po nemško. Če je človek 15 let delal v Nemčiji in ne ve, kako se reče zeleno, je malo čudno. Ta človek je mene pripeljal do tja in je šel naprej. Kaj je priporočljivo imeti v žepu, ko se odpraviš na avtostop? Sama sem imela s sabo vedno vsaj solzivec. Jaz brez tega. Če imaš ti to stvar pri sebi, to pomeni, da dopuščaš možnost, da se ti lahko kaj slabega zgodi. Jaz nikoli nisem imela ničesar in se mi nikoli ni kaj slabega zgodilo. Zdi se mi, da to samo kliče po tem, da bi ga bilo treba uporabiti.
Pa ste bili zelo pogumni.

In tudi za tisto zapestnico, ki ste jo kupili tistemu, ki vas je peljal čez 200 000 km, bi si lahko kupili kakšno karto za avtobus navsezadnje. Sigurno. Brez skrbi.
Počasi bomo morali skleniti tale naš klepet. Miran, preden se upokojite kot avtostopar, načrtujete še kakšen poseben podvig?
Jaz sem nekako že oldtimer. Včasih sem si rekel tudi intercity. Nekako sem razmišljal, da bi nekje v treh dneh šel skozi 15 evropskih držav. Sicer je kar dosti, to bi bilo okoli 3800 km, bila bi pa huda borba. Ko grem, hočem, da je borba. Mogoče mi bo uspelo. Sicer bi mogel ubrati vse od Hrvaške do Švice, Luksemburga, Holandije, prečiti dol do Madžarske, Slovaške. Dosti sem že študiral o tem. Kaj pa, če se dogovorimo, da vsi trije štopamo, pa nam Štefan ustavi?
Seveda. Dam telefonsko številko, pa me pokličite.
Potem pa ne bo prav velikega veselja. Jasna, ko boste opravili vozniški izpit, boste ustavljali avtostoparjem?
Najprej bom Mirana vprašala, kdaj bo naredil 300 000 km in kje bo štopal, da pridem mimo in dobim zlato zapestnico. Moja mati je veliko štopala in je rekla, da bo samo fantom ustavljala. Ker ima to krivico, da jim baje ne ustavljajo. Bom ali ne bom. Bomo videli. Aleksandra, vi ste pred kratkim postali mama. Se boste še kdaj spustili v takšno avanturo?
Najverjetneje težje. Zdaj si s svojim sinkom kar ne znam predstavljati, da bi nekdo še otroški voziček zraven vzel. V take dogodivščine se v novi kombinaciji sigurno ne bom podajala. In tudi precej časa in vsega je, tako da ga bom raje čemu drugemu posvečala. Če bi se pa slučajno kdaj kasneje zgodilo, vedno so možnosti, da ostanem brez prevoznih sredstev, avtobus je odpeljal, vlaka ni, tudi taksijev ne, pa te možnosti ne bi odrekala.