Odprti kop - Polnočni klub: Človek ni naprodaj

Besedilo, Slike

Premiera: petek, 02. februar 2007, Vse oddaje

Prejšnja: Gobarjenje

Naslednja: Pisava ne laže

Lep pozdrav vsem, ki boste kljub pozni uri v naši družbi.

Sicer pa noč ima svojo moč. Dogaja se marsikaj, tudi trgovina z ljudmi. Ker pa človek ni naprodja in ker človek ne sme biti naprodaj, se bomo tokrat v Polnočnem klubu pogovarjali o novodobnem suženjstvu.
Dober večer želim predsednici in ustanoviteljici društva Ključ, centra za boj proti trgovini z ljudmi, Katjuši Kudele Kos. Dober večer.
Z nami je višji kriminalistični inšpektor v oddelku za organiziran kriminal in terorizem pri Upravi kriminalistične policije, Tomaž Peršolja. Dober večer.
Dober večer tudi vam.
V naši družbi je vodja in koordinator strokovnega tima za osrkbo žrtev trgovine z ljudmi pri Slovenskem Karitasu, Inre Jerebic. Lep pozdrav.
Dober večer želim. Prijazno pa se je povabilu odzvala tudi naša gostja iz Kolumbije. Diplomirana računovodkinja, profesionalna plesalka in zunanja sodelavka društva Ključ. Karmen Iskra, dober večer.
Dober večer.
Ste bili kaj v zadregi, presenečeni, ko smo vas ob pomoči Katjuše Kodelij Kos povabili k oddaji?
Ja. Malo sem presenečena, pa tudi vesela, da lahko malo pomagam.
Koliko časa živite v Sloveniji?
Osem let in pol.
In se je bilo težko naučiti našega jezika?
Ja. Precej težko. Še se učim. Slovenščina mi nagaja, ampak mislim, da mi gre.
Kako bi opisali življenje v Kolumbiji? V primerjavi s Slovenijo.
To je obrat za 90 stopinj,

če primerjam Kolumbijo in Slovenijo. Pri nas smo zelo veseli, manj bogati, ampak zelo veseli. Topli smo v srcu, zelo se trudimo, da bi imeli boljše življenje.
Koliko pa je droge, koliko prostitucije?

Če greste v Kolumbijo, tam ne boste dobili droge kar tako na cesti. Moram povedati, da je v Kolumbiji prepovedano kaditi v javnih prostorih. Neko količino pa vsak človek lahko ima, če jo želi imeti.

To je 2 g marihuane, ki sta legalizirana. Če te policija ustavi na cesti in imaš 2 g marihuane, nimaš težav. Če bi imel več, bi imel težave.
Karmen, o čem pa sanjajo mlada kolumbijska dekleta?
Dekleta sanjajo, da bodo imela priložnost za študij. V Kolumbiji moramo plačati vse študije. Tisti, ki imajo priložnost, gredo študirat. Sigurno. Čim več ljudi si to želi.
Koliko se jim sanje uresničujejo? Slišala sem, da imajo menda zelo zgodaj

otroke, zanosijo z različnimi moškimi.
To je res.

Večina ljudi v Kolumbiji je revnih. Skoraj četrtina je revnih in nimajo priložnosti za študij. Zelo težko končajo srednjo šolo. Dekleta nimajo kaj delati potem. In tega si

želijo. Podnevi delajo, ponoči študirajo. In tako gredo naprej. Večina jih to hoče, a se sanje ne uresničijo vsem.
Kakšne so predstave Kolumbijcev o državah EU? Veliko ljudi si predstavlja, da je to raj. Če greš v Evropo ali ZDA, tam dobiš vse, kar si želiš in boš živel lepo in v miru. Ampak to ni res. Ljudje si predstavljajo tisto, kar vidijo na televiziji. Ne poznajo pa prave resnice.

Če greš drugam, nisi doma in ne boš dobil samo to, kar si želiš.
Ne cedita se samo med in mleko. Delati moraš kot vsak normalen človek.
Kaj je vas popeljalo v tujino?
Preden sem prišla v Slovenijo, sem veliko potovala. Ker sem plesalka, sem veliko potovala s plesno skupino.
V katerih državah? Južna Amerika, Ekvador, Peru, Čile, Venezuela, centralna Amerika, Portoriko, Španija, Francija, Italija in na zadnje Slovenija.
Koliko je na teh poteh oz. ob plesu, ki ste ga plesali, nevarnosti, da človek nehote pade v trgovino z ljudmi?
Veliko možnosti je.

Večina ve, kaj dela. Včasih to tudi hočejo, ker na vsak način hočejo iti ven. Ni važno, kaj se lahko zgodi. Nekateri ne vedo, kaj delajo in te lahko potegnejo v to. Skupine, ki potujejo, imajo instrumente, obleke in tam notri lahko dajo drogo. Tudi to se lahko zgodi.
V Ameriki je problem s trgovino na tretjem mestu. Takoj za terorizmom in trgovino z orožjem. G. Tomaž Peršolja, kako je v Evropi?
Tudi v Evropi je to področje boja proti trgovini z ljudmi ena izmed prioritet. Tako je v vseh evropskih državah. Navsezadnje je tudi Evropa pred kratkim sprejela konvencijo Sveta Evropa v boju proti trgovini z ljudmi. Večina evropskih

držav je že ratificirala. Slovenija je v postopku ratifikacije. Mislim, da je tudi v Evropi boj proti trgovini z ljudmi ena izmed prioritet.
Koliko je Slovenija tranzitna, koliko ciljna država?
Ovrednotiti koliko je zelo težko. V policiji ugotavljamo, da je Slovenija predvsem tranzitna država. Glede na število deklet, ki so v zahodnih državah spoznane kot žrtve trgovine z ljudmi in prihajajo tranzitne poti od matične države do države destinacije preko Slovenije. Tako da bi tukaj lahko rekli, da je Slovenija predvsem tranzitna država, je navsezadnje tudi država destinacije, saj tudi smo kar nekaj kaznivih dejanj v preteklih letih že obravnavali iz tega področja. Izvorna država, tudi to bi lahko rekli, da je Slovenija. Pred leti smo imeli nekaj primerov, ko so bila prav slovenska dekleta v tujini spoznana kot žrtve trgovine z ljudmi.
Imate morda za ilustracijo kakšne konkretne podatke? Če pogledamo statistiko. Te številke si je vedno težko zapomniti, zato si jih raje pogledam. V lanskem letu so bila obravnavana tri kazniva dejanja trgovine z ljudmi, ter 18 kaznivih dejanj zlorabe prostitucije. To so kazniva dejanja, ki se v neki meri povezujejo. Zakaj poudarjam tudi zlorabe prostitucije? Izkoriščanje prostitucije je tudi ena izmed oblik trgovine z ljudmi. In včasih, ko ne uspemo zbrati dovolj dokazov, da je žrtev trgovine z ljudmi, je boljše, da preidemo na kaznivo dejanje zlorabe prostitucije, ker imamo zbranih več dokazov, tudi sankcije za tako kaznivo dejanje so primerne oz. primerljive s kaznivim dejanjem trgovine z ljudmi. O tem se bolj odločajo tožilci, manj policija. Ampak takšni so rezultati dela preteklega leta v policiji.

Ga. Katjuša, najbrž se vaši podatki razlikujejo od policijskih. Kakšno razsežnost trgovine z ljudmi ugotavljate konkretno v društvu Ključ?
Dokler se bodo naši podatki razlikovali od policijskih podatkov je vse v redu. Ko bodo to enaki podatki, potem ne bo več v redu, potredno se bo vprašati, kaj je narobe.
V društvo Ključ se zatekajo tudi ljudje, ki ne želijo sodelovati s policijo, ne želijo podati kazenske ovadbe, ne želijo sodelovati v predkazenskih in kazenskih postopkih. Vsako leto imamo različico v številkah in to je tudi prav. Nisem prinesla statistike, da bi vam povedala. Za leto 2006 ne vem, kakšna je številka pri policiji. Mi smo statistiko naredili. V lanskem letu smo obravnavlai 19 oseb, za katere obstaja razlog, da mislimo, da so žrtve trgovine z ljudmi. S tem, da morate vedeti, da pomoč žrtvam trgovine z ljudmi v RS ne nudi izključno društvo Ključ, ampak nudi tudi Karitas. Verjetno imajo tudi oni dodatne podatke. Tisti, ki smo jih mi obravnavali, jih je bilo 19. Kaj so pa pri Karitasu ugotovili, pa ne vem. G. Imre.
Mi smo uradno stopili v lanskem letu v ta projekt in smo obravnavali 9 primerov v sodelovanju s policijo. 12 primerov dalj časa, kjer so v naši oskrbi.

Tako da lahko potem govorimo zaokroženo na 21 primerov.
Poleg Slovenske Karitas, društva Ključ, se kdo še v Sloveniji ukvarja s trgovino z ljudmi? Da ne bomo komu naredili krivico. Slovenska filantropija.
Seveda.
Treba je omeniti delovno skupino v okviru vlade.- Če govorimo samo o nudenju pomoči, o segmentu kurative, potem mislim, da sta Karitas in Ključ edini organizaciji. Taki, da vemo. Ima kurativne programe. Ostale pa se tudi ukvarjajo s temi primeri.
Katere so pa oblike novodobnega suženjstva? Nekje stereotipno še vedno velja, da gre za prisilno prostitucijo, in sicer neizobraženih žensk iz Vzhoda.
To je ta stereotip, ki je tudi v Sloveniji še vedno zelo zakoreninjen. V resnici je oblik več. V društvu Ključ smo srečali tudi služabništvo. Lansko leto smo srečali obliko služabništva. Imamo prislisno delo otrok, ki je tudi v Sloveniji prisotno, pa ga v resnici ne vidimo, ne opazimo, ne prepoznavamo, ne dajemo nobenega pomena. Za zdaj. Govorim širše. Potem imamo tudi vsa dela... V bistvu so lahko žrtve trgovine z ljudmi tudi ljudje, ki delajo v agrokulturi. Se pravi obiranje sadja v določenih sezonah. In pa v gradbeništvu. Tu je veliko različnih oblik.

Mi imamo tudi izkušnjo nekega sorodstvenega sodelovanja, ki je postalo suženjstvo. Lahko pa tudi razne barske ponudbe, imajo neke specifike, kjer se take osebe drugče obravnavajo in vodijo. Pri moških pa gre za delo.
Pa navidezne poroke.
To je tudi en pojav, kjer je težko razmejiti, kje se začne tisti suženjski del, ker na začetku ni tako, šele pozneje se to pokaže.

G. Imre, kako bi opisali, kdo so danes žrtve novodobnega suženjstva? Je znan profil ljudi? Ali lahko postane žrtev trgovine z ljudmi, kot je tudi Karmen dejala, čisto vsak? Gre za izobrazbo, starost.
Gotovo gre za maljše ljudi, predvsem za ženske, otroke. Mislim, da je ravno trgovina z otroki v porastu. Starostna meja pada, se niža. Če primerjam druge odvisnosti ali oblike teh pojavov, ne moremo reči, da gre tukaj za neizobražene ljudi. Delali bi krivico. Mislim, da gre za naivne mlajše ljudi in za ljudi, ki imajo veliko želje, da bi šli nekam drugam, kjer bi si na hitro uredili življenjski standard, kjer bi v ozadju reševali svojo ožjo ali širšo družino, ki je lahko razlog, da nekdo stopi na to pot. Take podatke in informacije smo mi zajemali. Ali pa je mreža izredno močna, ki zna na prefinjen način ljudi zajeti v svoje mreže.
Karmen, kako ste vi prepotovali v Slovenijo po vseh tistih državah, ki ste jih prej naštevali?
Spoznala sem gospoda, ki je bil Slovenec. Iskal je plesno skupino v Kolumbiji, kjer sem jaz živela. Tam sem ga spoznala preko glasbenika. Vprašal me je, če sem zainteresirana, da grem plesat. Pogodbo imamo za eno leto, vse plačano, stanovanje, hrano, letalsko karto, tudi mesečno plačilo. Pristala sem. Sem tudi dobro premislila.

Vas je bilo strah?
Precej.
Mi smo potovali tri mesece. To je bila zelo velika skupina, 23 plesalcev, glasbeniki in direktor. Na takem potovanju za eno leto se lahko marsikaj zgodi. Sploh če ne veš, s kom sodeluješ.

Tistega gospoda sploh nisem dobro spoznala. Nisem govorila jezike, nikogar v Sloveniji nisem poznala. Rekla sem, da grem. Bila je dobra priložnost. Dolgo časa sem razmišljala o tem, kaj se lahko zgodi.

Pa morda o tem nekoliko kasneje. G. Peršolja, kako trgovci pridobivajo žrtve? Kakšni so načini pridobivanja žrtev?
Nekaj izkušenj imamo na policiji, mnogo več pa jih imajo v nevladnih organizacijah, kjer se bolj podrobno pogovarjajo z žrtvami. Mi ugotavljamo, da sta dva ali trije načini več za pridobivanje žrtev. Prvi je ponujanje nekega boljšega življenja, podoben način kot je že Karmen povedala- lahko ti uredimo boljše življenje v drugi državi, ki je bogatejša, več boš zaslužila, več dobila, če govorimo za dekleta. Eno je tudi za moške, če jim ponujajo delo. Na tak način jih privabijo, da pristanejo na to, da potujejo z njimi. Sicer so ponudbe lahko navidezno ugodne za tistega, ki si to izbere. Tudi zagotovila so taka, da bo zagotovo vse v redu. Ko pa enkrat pride v to državo, se zadeve obrnejo. Karmen je imela srečo, da je bilo dejansko tako, kot se je dogovorila. Marsikomu pa se zgodi, da je nastanjen v nekem zelo slabem prostoru, da ima komaj sredstva, da se preživlja, mu ne dajejo hrane kot je obljubljeno, mora plačevati vse stroške, ki so jih imeli s pripravo prevoza, potjo, ki jo je imela oseba, da je prišla na kraj, kjer dela, delati mora v nemogočih razmerah in v nedogovorjenem delovnem času. Ne samo, da bi delala to delo, za katerega so se dogovorili, ampak gre velikokrat tudi za drugo, nelegalno delo. Predvsem tu govorim o zlorabi prostitucije.

Katjuša, kako postanejo žrtve Slovenke in tudi Slovenci? Rekli smo, da je Slovenija tudi izvorna država.
Zelo pogost način je s čustveno zlorabo. To je zgodba, ki jo venomer ponavljamo. Ponavljamo jo predvsem pri preventivnih programih, ki jih izvajamo po osnovnih in srednjih šolah. Mladi so v resnici najbolj rizična skupina, ki bi se ji to lahko zgodilo. To je od 14 do 18 leta starosti. Pripovedujemo jim o t. i. lover boyjih- izraz za moškega, ki dobiva denar za to, da rekrutira mlada dekleta za tujino, kjer bodo delala kot prisilne prostitutke.

Vedno se pojavi vprašanje, od koga dobiva denar. Obljube so pa nekaj drugega.
Obljube so popolnoma drugačne.
Slava, denar.
Lahko zaslužiš veliko denarja, znanje tujega jezika ni niti pomembno, izkušenj ne rabiš, saj se boš hitro navadila delati... V tem smislu poteka zadeva. Je pa res, da mora dekle zaupati temu moškemu. Seveda mu zaupa, ker ta moški postavlja ta odnos na intimni temelj, jo pripravi do tega, da mu zaupa, da se zaljubi v njega. Velikokrat se zgodi, da s tem moškim pride do prve spolne izkušnje in potem sčasoma jo zavede, pripelje v tako okolje in jo tudi proda. Takih primerov smo imeli kar nekaj. Pa še enega sem hotela omeniti, ki se nam je zgodil lansko leto. V knjižnici neke fakultete v Ljubljani je oglasna deska in na oglasni deski je bilo vabilo, da lahko opravijo študenti in študentke, predvsem študentke, obvezno prakso v tujini, v Londonu. " Če si zainteresirana, se javi na ta oglas, to številko in ta link premo maila. " Ta številka je bila iz Londona, mail je bil pač mail. Študentka se je oglasila in dobila nazaj odgovor v nepravi angleščini, res zelo polomljeni angleščini, kjer so ji že kar postavili datum, kdaj naj pride v London, kako mora biti oblečena, koliko časa bo tam. Živela naj bi v nekem hotelu, preizkusili jo bodo, če zna dobro delati, če lahko opravlja prakso pri njih in potem se bodo vse naprej zmenili. Ta študentka je očitno poslušala naša predavanja ali pa je že toliko ozaveščena, kjer vedno povabimo otroke naj pri takih ponudbah vendarle preverijo, kam odhajajo, naj ne grejo na slepo. Morate pa pomisliti na to, če je to na fakulteti v knjižnici oglas, človek zaupa, ker je to za njega nek varni prostor, ker je fakulteta varno okolje. Izpadlo je točno to, česar smo se bali.

Ta punca nam je sporočila link, poslala nam je v vednost tudi mail. Zadeve smo preverili tudi s pomočjo kolegov in kolegic v Angliji. Javili smo tudi slovenski policiji in dobili odgovor, da prav zaras obstaja sum, da gre za trgovino z ljudmi in da so to trgovci z ljudmi, ki vabijo dekleta iz Vzhodne Evrope. Pridemo v situacijo, ko naša dekleta vabijo za dobro delo v tujino, tako kot tuja dekleta vabijo v Slovenijo, naj pridejo delati za dobro plačano delo. Se pravi smo izvorna država definitivno. Takšnih oglasov je veliko, g. Imre. Konec koncev tudi pogosto zasledimo te oglase tudi v tujini, ko iščejo naša dekleta za varstvo otrok. Je res, da izgine letno 100 slovenskih deklet? Je ta podatek pravilen?
To je podatek, ki se vrti že od leta 2002 po Sloveniji. Jaz na ta podatek ne bi več prisegala. Mislim, da jih je več. Včasih več, včasih manj. Do tega podatka ne bomo nikoli prišli konkretno.
Karmen, ste imeli kaj težav na meji, ko ste pripotovali v Slovenijo? Rekli ste, da ste imeli urejene dokumente, pogodbo, delovni vizum. Takrat Slovenija še ni bila v EU.
Vse smo imeli urejeno. Nobenih težav ni bilo.
Koliko članov je štela vaša skupina?
Pet nas je bilo takrat.
Koliko deklet, koliko fantov?
Dve dekleti in trije fanti.
Kaj ste počeli v Slovenijo?
Tisto, kar je bilo napisano.
Plesali ste?
Plesali smo.
Kaj ste plesali? Salso, folklorni ples, go- go ples.
Pa se je kdaj zgodilo,

da se v diskotekah želeli predvsem vas in vašo prijateljico, tako da so fantje morali ostati doma? Ne, fanjte so bili stalno z nami. Oni so malo manj delali. Me smo bolj plesale, oni so igrali. Imeli smo pavzo skupaj, plesali smo skupaj. Večkrat se je tako

zgodilo. Punci sva več delali.
Če ostanemo pri tem potovanju žrtev iz ene države v drugo državo. Potujejo več ali manj po legalni poti, tudi ilegalni? Koliko gre za res prave dokumente, koliko za lažne?
Možnosti je veliko. Najprej govorimo o tej fazi tranzita. Ko je enkrat žrtev pridobljena na stran trgovcev z žrtvami trgovine z ljudmi, jih more pripeljati v nek kraj, kjer jih bodo potem izkoriščali. Ta faza je faza tranzita, faza prevoza. Ta faza je znotraj ene same države. Žrtev se pripelje iz enega dela države v drugi del, kjer bo žrtev izkoriščena, ali pa preko več držav. Prestopi teh meja so različni. Karmen je omenila, da je prišla v Slovenijo po legalni poti. Večina deklet, ki so v Sloveniji zaznane kot žrtve trgovine z ljudmi, pride v Slovenijo po legalni poti. Le redko smo zaznali žrtev, ki je nelegalno prebivala v Sloveniji. Velikokrat, predvsem ko si izmenjujemo podatke s kolegi iz drugih držav, so prišli do podatkov, da uporabljajo ponarejene potne listine za prehod državnih meja. Tudi na tak način se skušajo izogniti mejnim kontrolam in spraviti žrtve v željeno državo. Tudi sami smo se v policiji v preteklih letih srečali, ko so na nedovoljen način, podobno kot ilegalne migrante, žrtve prevažali preko Slovenije predvsem

v zahodnoevropske države.
Ga. Katjuša Kodele Kos, prav je, da pojasnimo, kaj je trgovina z ljudmi, kaj pa tihotapljenje.
Kar sem vam povedala o pripravi, ko sem se pripravljala na oddajo, to sem se naučila od Tomaža Peršolje. Zato bo zdaj prepoznal svoje besede. Zelo preprosto je enkrat pojasnil in tako zelo jasno, da je res težko, da bo kdo to dvoje menjal. Če ne bom prav povedala, me popravi. Pri ilegalnih migracijah gre za ljudi, ki so plačali za pot. Na začetku poti so plačali, da bodo prišli na svoj cilj, ker so si želeli nekam priti. Pri žrtvah trgovine z ljudmi se ne plačuje na začetku poti, žrtev ne plača, ampak odplačuje svoj dolg skozi izkoriščanje v ciljni državi. Sem povedala prav?
Skorja.
Dopolni. Jaz to pojasnjujem tako: razmerje med tistim, ki želi ali tistim, ki potuje in s temi storilci- osumljenci- se pri tihotapstvu z ljudmi zaključi takrat, ko je žrtev pripeljana na dogovorjeno mesto. Takrat se izvrši to plačilo. Mogoče že prej, ampak takrat se razmere med njima zaključijo. Vsak gre svojo pot. Ko govorimo za trgovino z ljudmi, ko pridejo v neko dogovorjeno državo, takrat se začne izkoriščanje žrtve in takrat ugotovi, kaj se z njo dejansko dogaja ali se bo dogajalo.
O kakšni vsoti denarja se lahko pogovarjamo o enem in drugem primeru? Zelo različno. Pri izkoriščevalcih v trgovini z ljudmi dolg, ki ga imajo v glavi, da ga morajo izterjati iz žrtve, postopoma narašča. Na primer 800 ali 1000 evrov so bili stroški potovanja. Potem pa vsak mesec stroški naraščajo.

Na koncu po letu dni je še vedno tistih 800 evrov potrebno izplačati žrtvi, da bo lahko odšla svobodno svojo pot.
Kako pa največkrat odkrijete žrtve ali celo storilce? So primeri, ko ste že na meji spoznali, da gre za trgovino?

Predvsem v zadnjih letih, ko smo dali malo več poudarka na usposabljanje policistov, ki delajo na meji, so večkrat zaznali, da bi lahko šlo za sum, da imajo v postopku žrtev trgovine z ljudmi. Žrtve, ki so v fazi tranzita, kot sem že prej omenil, se ne zavedajo, kaj se bo z njimi dogajalo. One so prepričane, da potujejo z namenom, da bodo dobile vse obljubljeno. Zato je takrat zelo težko reči, da imamo v postopku žrtev trgovine z ljudmi, ker je njeno sodelovanje odklonilno v tej fazi. Zato skušamo na tak ali drugačen način vsaj to preprečiti, če že ne moremo zaključiti s kazenskim postopkom. Zavrnemo jih, pa potem obvestimo tuje varnostne organe, da bodo imeli

v postopku verjetno potencialno žrtev trgovine z ljudmi. Tako da skušamo preprečiti nadaljnjo pot.
Karmen, kaj pomeni plesati v Kolumbiji in kaj plesati v Sloveniji? V Kolumbiji je plesanje vsakdanje. To je čisto normalna stvar. Vsi plešejo, od otrok do starejših ljudi.

Plesati v Sloveniji je težje kot v Kolumbiji. Težko je plesati. Tako kot plešemo mi v Kolumbiji. To je čisto navadna stvar za nas. Tukaj to izgleda nekaj eksotičnega in ljudje mislijo marsikaj. Tako pride do nesporazumov včasih.
Kako ste doživljali poglede moških, ki so vaš ples salse razumeli kot povabilo na seks?
Včasih je zelo težko. Moraš zamižati

in plesati naprej. To je tvoje delo. Moraš imeti veliko potrpljenja.
Ste morali kdaj ponuditi kaj več?

So vas za to prosili? So kaj takega od vas nesramno zahtevali?
Enkrat. Težko je govoriti o tem.

Ponujajo ti drugačno delo. Ampak to ni moje področje.

G. Imre Jerebic, koliko je mogoče, da se žrtev trgovine z ljudmi reši tega pekla, tega ponižanja, izkoriščanja?

Kdo so žrtve, ki poiščejo pomoč? Če jo poiščejo. Jaz mislim, da je eno najvažnejših del, ki ga moramo opraviti vsi, ki smo tukaj, na samopodobi teh žrtev, da na različne načine, ko se imamo možnost srečati, delamo na tem področju. Zlasti psihosocialna pomoč, varnost, zagovorništvo. Gre za to, da žrtev, ki ji je odvzeto človeško dostojanstvo, zelo izgublja na samopodobi. In potem je ta dolga pot, da dobiš notranjo energijo, zagon

da sploh začneš razmišljati o možnih rešitvah. Če je priložnost za energijo, da se nekam obrne, potem je začetek tukaj, da začnemo razmišljati kako. Verjetno pade v en oklep, kjer ne vidi izhoda, ker je tudi sama tista, ki je izgubila na svoji samopodobi, identiteti.

Zdi se mi dobro, da javnost ve, da smo nekateri, ki to želimo ponuditi, da je tukaj začetek poti in da smo za to usposobljeni in da smo na njeni strani. Ker mislim, da nas mora žrtev doživeti, da smo na njeni strani, drugače nam ne bo zaupala. Taka je naša izkušnja v tem programu. In da tudi v Sloveniji širimo ta prostor, da žrtve rabijo našo pomoč.
In kaj je tisto, kar na začetku najbolj potrebujejo? Vi ste omenili psihosocialno pomoč. Občutek varnosti. To je prva stvar. Od konkretnih stvari

pa mir, čas, da se naspijo, da se spočijejo, če se da spočiti. Ker so ves čas tako v krču, da se tudi spočiti ne morejo. Ves čas so na preži. Ker se bojijo. Vse je res. Zelo nizko samopodobo imajo. Ampak, da se jim je samopodoba tako znižala, je moral nekdo nekaj hudega dalj časa početi z njimi. Tega človeka ali teh ljudi se ves čas bojijo. Zato tudi odzivnost ni takoj na začetku, zato tudi zgodbe, ki jih govorijo, nimajo ne repa ne glave. Ker niso orientirano v prostoru, v času, sploh ne vejo, kdo so, kaj so, kaj počnejo, kaj je njihov namen, cilj v življenju. Ne vejo. In zato v resnici potrebujejo čas, da se spočijejo, čas da strukturirajo s pomočjo svetovalke ali svetovalca svojo zgodbo in da se zaznajo, kje so. Kar je rekel gospod, morajo čutiti, da si na njihovi strani. Mislim, da morajo predvsem čutiti, da so varni in da se jim nič ne bo zgodilo, če bojo spregovorile. Zato morajo imeti informacije, morajo biti informirani, kakšni so postopki, kako tečejo postopki, tudi pred sodiščem, ko grejo na policijo, da se jim ne bo nič zgodilo.
Ampak najprej so nameščeni pri vas?
Pri nas. Možna je krizna namestitev za maksimalno pet dni oz. štiri noči. In to je večinoma za tiste, če govorimo o tujkah, ki izrazijo željo, da gredo nazaj domov v svojo državo. V štirih dneh dobijo osnovno socialno pomoč, če je potrebno pričanjem, se povežemo z generalno policijsko upravo in se uredi pričanje pred preiskovalnim sodnikom in potem jo počasi pospremimo domov. Tam pa jo pričaka, če se s tem žrtev strinja, sorodna partnerska organizacija, ki dela v enaki principih kot delamo mi. Od tam naprej potem jim nudijo pomoč v izvorni državi. Se pravi vključena je v daljšo trajajočo psihosocilno pomoč ipd.

Koliko časa pa mora običajno preteči, da žrtve spregovorijo? Da so pripravljene spregovoriti, tudi s policijo. Ali je čas bivanja v varnem domu pogojen s tem, ali bodo nastopile kot priča ali ne?
Jaz mislim, da je? Boste vi?
Kar si rekla gotovo vse drži.

Jaz bi tukaj sam dodal momente zaupanja. Ob varnosti se mora vzpostaviti momente zaupanja, da se začne prava zgodba počasi formirati. Mora se naspati in ta šok preboleti, doživeti varnost in potem se začnejo momenti zaupanja. Šele takrat se zgodba formira, postavljajo se objektivne norme. Kako hitro se ta faza prehodi imamo različne izkušnje. Verjetno tudi vi. Nekdo je tako v šoku, tako utrujen, da dejansko tri dni samo spi.

Čisto nič se ne da, kot samo ponuditi varnost. Imamo zelo zanimive izkušnje, da tudi jezik dostikrat ni prepreka, da ne bi žrtev doživela varnosti in da se vez zaupanja ne bi vzpostavila. Mi imamo prostovoljce, nekaj redovnic in to je krasno. Počuti se kot da pride v drugo okolje, v neko čisto novo sfero. Skoraj ne verjamejo, da je to možno. Drugi šok zopet doživljajo. Ta prehod, ali ste vi tudi izkoriščevalci. Mi moški ne vstopamo v to neposredno delo. Če gre za ženske žrtve, ker se lahko takoj začne preslikavati, samo drugačno metodo imaš. Eno zgodbo bom povedal. Prostovoljka, ki je bila takrat skupaj z žrtvijo, ni vedela, kaj naj. Prinesla ji je knjige, da bi brala in potem je videla, da to ni to in da mora neko komunikacijo vzpostaviti. Žrtev je spala. Ona jo je kot otroka začela božati in vzpostavila se je ena lepa komunikacija. Ko se je ta začela prebujati, je ta pogled bil pogled zaupanja. Tako se je začel en proces. " Pri vas doživljam varnost. " Takrat, ko to doživijo in če mi znamo to zaznati, potem se lahko ta proces začne.

Bistveno vprašanje: je vredno spregovoriti kot priča? Težko vprašanje. Predvsem za žrtve. Kot sta že sogovornika tukaj omenjala, morajo žrtve prebroditi neko določeno notranjo krizo. Ali so sposobne zaupati policiji in pravosodju ali ne. Veliko deklet, predvsem iz zahodnoevropskih držav, ima zelo slabe izkušnje s policijo. In tukaj se težko zaupajo obljubam policije. Mi kot policija veliko ne moremo obljubiti, ampak lahko obljubimo, da po končanem postopku bodo lahko odpotovale domov in da bomo poskrbeli, da bodo varne tudi, ko bodo odšle domov. To jim lahko obljubimo. V večini primerov ni bilo težav in so tudi potem ob koncu žrtve ugotovile, da dejansko nismo neka slaba, zloglasna policija. Želimo opraviti svoje delo čim bolj kvalitetno in narediti vse, da bi tiste njihove izkoriščevalce lahko potem v nadaljevanju obsodili. To je naša želja. In tudi, da se vrnejo v svoje domače okolje oz. boljše okolje, kot so ga imele, preden so prišle.
Kam je mogoče poklicati na pomoč? Kam lahko pokličejo žrtve na pomoč? Kam lahko pokličejo klienti, ki so postali upanje za žrtve, ali pa ljudi, ki so dovolj osveščeni, da se ne bojijo spregovoriti o tem, kar se dogaja v njihovem okolju? Bodisi za žrtve, bodisi za storilce.
V policiji imamo dve številki. Ena je tista vsem znana številka 113, kjer lahko pojasnijo, da so žrtve trgovine z ljudmi ali pa so tisti, ki bi lahko ali bi radi naznanili, da vedo za mesto, kjer se žrtve trgovine z ljudmi izkoriščajo. Imamo pa tudi anonimno telefonsko številko 080 1200. Na to telefonsko številko lahko poda prijavo, svoja zaznavanja.
G. Imre Jerebic.

Mi ponujamo številko Slovenske Karitas, ker želimo, da bi se k nam obračali, ker imamo tukaj usposobljeno skupino. To je 01 / 300 59 60. Mi bomo na koncu te številke še enkrat ponovili.

Ga. Katjuša Kodelij Kos, vi ste v ta namen pripravili spot. Ga smemo predvajati?
Z veseljem.
Prosim režijo za pripravljen spot. Ime mi je Nataša. Sem prostitutka. To je moja služba, v njej uživam, to delam povsem prostovoljno.
In ni res, da me organiziran kriminal drži v? v krempljih.
Stop! Če si teh par besed ne moreš zapomniti, pojdi nazaj delat! Bomo našli drugo! Še enkrat. Akcija!

Ime mi je Nataša.

Ali bi jo prepoznali kot žrtev trgovine z ljudmi? Mi jo.

Društvo Ključ.
Rdeči karton prisilni prostituciji. Ga. Katjuša Kodelij Kos, kakšni so bili odmevi na ta spot? Kaj se vam je dogajalo? Odmevi so bili mešani. Veliko ljudi je reklo, da je ta spot preveč provokativen, ker so ga televizijske hiše predvajale kot vsak brezplačen spot oz. humanitaren spot v terminih, ko so še otroci pokonci in gledajo televizijo. In potem so bili starši v poziciji, ko so morali mogoče kdaj otroku razložiti, kaj je to prostitucija in kaj to pomeni. Otroci vemo, da aktivno poslušajo. Na drugi strani pa smo imeli gledalce, ki so selektivno poslušali ta spot in so ga gledali. Govorim o klientih, ki hodijo k prostitutkam. Na začetku so videli Natašo, ki govori o tem, da je prostitutka, da uživa v svojem delu in da je to njena služba. Potem niso več poslušali, kaj ta Nataša govori in kaj se tej Nataši dogaja. Na koncu so videli samo našo številko 080 1722 in so bili prepričani, da je to kontakt do Nataše. In so nas klicali.
Kako torej reagirate, ko vas

nekdo prvič pokliče in reče, da potrebuje pomoč? Se dogaja? Najbrž ste zelo previdni?
Seveda smo previdni. Previdni smo zato, ker vemo, da na to številko, ki jo ponujamo, lahko pokliče kdor koli. Ne samo žrtev trgovine z ljudmi, lahko pokliče tudi človek, ki se ukvarja s trgovino z ljudmi, se pravi kriminalec ali kriminalka, saj so tudi ženske. Najprej skušamo skupaj ugotoviti, v čem je problem, zakaj so poklicali. Tistim, ki kličejo zato, da bi si naročili Natašo, povemo, da nismo vroča linija, da smo Center za boj proti trgovini z ljudmi in imamo pripravljeno kratko predavanje o tem, kaj je razlika med prisilno in prostovoljno prostitucijo. Na tak način v resnici tudi ozaveščamo kliente, ki kličejo k nam. V tem primeru, ko se je ta spot predvajal, en mesec je bil na različnih televizijah, se nam je zgodilo tudi to, da so klienti, ki so prvič poklicali in niso dobili Nataše, ki so jo pričakovali, je človek mislil, da ne bo več poklical. Pa je poklical še enkrat in dal podatke o prisilnih prostitutkah. O tem so nam govorile že pred petimi leti kolegice iz Italije. Pravzaprav bomo nivo zaveščenosti dvignili v državi takrat, ko bodo ozaveščeni klienti. Klienti so tisti, ki lahko pridejo do prisilnih prostitutk. In njih je treba ozaveščati.
Torej po povpraševanju.
Seveda. Oni prav zares lahko pridejo do prostitutk. Te prostitutke so prisilne ali prostovoljne. To razliko zazna samo tisti, ki je ozaveščen in ki razmišlja v tej smeri.
Koliko ste se pa tudi vi kdaj počutile ogroženo? Predvidevam, ko ste uspeli iztrgati kakšno žrtev iz diska, kjer je morala večer za večerom plesati na drogu ali pa še kaj, da je tu bil prizadet zaslužek lastnika.
Tako je. S tem, ko smo mi v varno namestitev namestili žrtev, smo namestili njegov ali njen zaslužek. Ne osebo, ne človeka, ampak denar. Ker ta človek, ki to osebno izkorišča, zanj pomeni denar. Zgodilo se nam je že, da so nas poklicali in spraševali, kam smo jo namestili. Na to vprašanje smo odgovorili, da smo jo namestili v varni prostor in da verjetno si ne želi, da bi povedali, kje je to in da tega ne bomo povedali.

Kakšne so razlike, če se ljudje odločijo in pokličejo Karitas, če pokličejo policijo oz. pokličejo društvo Ključ? Najbrž sodelujete določeno

pot, potem pa se razidete.
Mi vsekakor smo organ odkrivanja kaznivih dejanj in mi se s tem najbolj ukvarjamo. Mi se sicer zavedamo, da žrtev potrebuje neko določeno pomoč, neko določeno oskrbo, ker ima svoje potrebe, ki jih je potrebno zagotoviti, ampak pri nas je bistveni element ta, da pridobimo čim več dokazov zoper storilce teh kaznivih dejanj, da se potem lahko uspešno uvede kazenski postopek. To je naš prvotni cilj, naše poslanstvo policije, če smem temu tako reči. Seveda pa se zavedamo vseh okoliščin, ki so v okviru trgovine z ljudmi in potem se tudi povezujemo s temi nevladnimi organizacijami, ki delujejo v Sloveniji, da lahko zagotovijo tudi ustrezno oskrbo žrtvam trgovine z ljudmi. Mi kot policija smo zelo veseli, da je vlada uspela nekako določiti sistem financiranja oz. sofinanciranj teh projektov za oskrbo žrtev v trgovinah z ljudmi, tako da imamo tudi mi neko sigurnost, ko bomo imeli v postopku žrtev trgovine z ljudmi, da se bomo lahko na nekoga obrnili, ki bo sposoben in usposobljen, da bo tako žrtev primerno oskrbel.
Ali je mogoča prisilna privedba žrtve? Ne, vsekakor ne. Žrtev se prostovoljno samostojno odloča, ali bo sprejela pomoč ene ali druge, tretje, četrte nevladne organizacije ali si želi samo domov. To so stvari, ki jih moramo tudi mi kot policija upoštevati. Človekove pravice.
Koliko pa je bilo doslej že pravnomočno obsojenih storilcev? Glede na to, da zdaj nekako poskušamo opogumiti žrtve, da bi spregovorile, da bi našle v sebi toliko dostojanstva, toliko samospoštovanja in upanja na lepšo prihodnost?

Nisem prava oseba, da bi me to vprašali in da bi o tem pojasnjeval. Zato so pristojna tožilstva in sodišča. Bilo je nekaj pravnomočnih obsodb prav s področja zlorabe prostitucije ali še prej, ko je bilo zvodništvo in posredovanje pri prostituciji. Tudi spravljanje v suženjsko razmerje. Za to dejanje je bila že pravnomočna obsodba. Ve pa se, da postopki, dokler ne postanejo pravnomočni, trajajo lahko leto, dve, tri ali tudi več. Možne so instance pritožb, še preden se sploh na prvi stopnji odločijo o krivdi, je potrebno določene postopke izpeljati in to se ne zgodi od danes do jutri, ampak je treba tukaj imeti malo več potrpljenja.
Koliko pa je naša zakonodaja prijazna do žrtev? Če so žrtve sokrive pri kakšnem kriminalnem dejanju. Pa morda to, kar smo se prej pogovarjali, bodisi pri ilegalnim prehodu ali pri posredovanju droge, kot nas je tudi Karmen prej opozorila. Trgovina z žrtvami se vedno prepleta tudi z drugimi hudimi stvarmi. Najprej je potrebno upoštevati namen. Vsako kaznivo dejanje se začne tako, da ga nekdo izvrši z določenim namenom, da si bo nekaj pridobil, nekaj prilastil ali podobno. Pri žrtvah trgovine z ljudmi je zelo hitro moč ugotoviti, da žrtve določenega kaznivega dejanja niso imele, da so bile v to celo prisiljene. Potem tožilstvo primerno oceni, ali bo preganjalo ali ne takšnega njenega ravnanja. Običajno ne preganjajo takšnega ravnanja, ker niso izpolnjeni vsi pogoji, da bi ga lahko preganjali. Drugače pa so ta njihova dejanja pri nas samo zabeležena in predana naprej, kot da bi se osredotočili na dodatno zbiranje obvestil zoper žrtev. Žrtev nam lahko s tem, ko nam pojasnjuje zakaj in na kakšen način je mogla izvršiti kaznivo dejanje, lahko poda zelo veliko podatkov, da nas privedejo do tega, da nekako identificiramo osumljenca in zoper njega dobimo podatke za kazenski postopek, same dokaze.

Rekli ste, da si večina žrtev želi vrniti domov. Želijo tudi ostati v Sloveniji? Koliko imajo pravico, da se jim omogoči, da bi odšli, odpotovali v sanjsko ciljno državo?
Jaz mislim, da gre za obe stvari. Taka je tudi naša izkušnja. Ena je tisto sodelovanje preko policije, kjer je že narejena pot vračanja. Potem vstopimo notri mi ali ustanova Ključ s tisto krizno namestitvijo, ki je omejena. Moram reči, da tu zakonodaja še ni dobra, da bi ta čas moral biti bistveno daljši. Tukaj smo potem v težavah. Upajmo, da se bo to spremenilo, kar se tiče zakonodaje. Čas je zelo omejen, na štiri dni. Nekaj še lahko zbarantamo, da čas podaljšamo, vendar je vsekakor prekratek. Drugo je pa potem, ko žrtve nimajo namena se vrniti. Ko so v rajski deželi in kljub temu sanjajo, da bi se tukaj dalo zaslužiti, da bi se dalo preživeti nekoga doma. Ali je pa tako velika sramota priti domov. Tudi take imamo v obravnavi, ki še zmeraj upajo na neko lepo zaposlitev. Da bi na primer gospa, ki jo obravnavamo, svoja otroka izšolala, preprosto ne more domov, ostane zaprta. Vrata so zaprta. In celo sama je zaupala svoje otroke stari mami in je zgodba doma zaključena. Ona je šla služiti in bo toliko zaslužila, da bo svoje otroke in še matično družino preživela. Ona tako na svoji samopodobi pridobiva. In da razmišljajo, ali je možnost, da se tukaj izšolajo, da se vizum podaljšujejo. To je težko, ker moraš v ozadju zagotavljati osnovni standard. Obveznosti in sredstva so tukaj zelo omejena.

Imate morda pri Karitasu ali društvu Ključ zdaj že kakšno uspešno reintegrirano osebo, ki bi na podlagi svoje izkušnje pomagala žrtvam?

Prav to sem želela povedati. V društvu Ključ je možnost vključitve v reintegracijski program. Ta program je program, ki ga delamo znotraj projekta Iqual, ki ga 80 % financira Evropski socialni sklad in 20 % Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Ta program je večleten. Sicer se letos zaključuje. Skozi ta program smo vključili neko možnost za žrtve trgovine z ljudmi, da bi vseeno lahko ostale v RS, če govorimo o tujkah in tujcih, pridobili izobrazbo in potem neko normalno zaposlitev. V ta program, ki smo ga začeli leta 2005, sta bili do zdaj vključeni dve uporabnici.

Več od tega vam skoraj ne smem povedati, razen da ena gospa ni več vključena v naš program. Druga gospa je pa za moje pojem izjemno uspešna. Karmen, kako pa ste vi postali zunanja sodelavka Ključa?
Karmen, dovoliš, da odgovorim?
Dovolim. Ko začneš določene stvari delati, ti začnejo prihajati ljudje nasprotniki, ki se ne ukvarjajo z isto stvarjo, ampak ti lahko pomagajo, lahko se tudi ukvarjajo s tem ali potrebujejo tvojo pomoč. Karmen je človek, ki nam lahko s svojimi izkušnjami veliko pripomore k temu, da razumemo, zakaj ljudje in kako se počutijo, ko so izkoriščani v RS in jim ta Slovenija ne more dati ničesar. Zgleda na prvi pogled tako, kot je gospod povedal- da jim ne more dati ničesar. Jaz sem prepričana, da lahko zakonodajo spremenimo na tak način in da moramo prav zares vztrajati pri spreminjanju zakonodaje. V zakonodaji za pridobivanje dovoljenja za bivanje v RS obstaja finta, ko imamo nameščene žrtve trgovine z ljudmi v varnem prostoru in ko ji poteče dovoljenje, da bi morala ven iz Slovenije v svojo izvorno državo in iz svoje izvorne države zaprositi ponovno za dovoljenje za bivanje v naši državi. To nima nobenega smisla. Se pravi mi jo bomo izpustili iz varnega prostora, da bo šla domov to urejat. Ona je v našem varnem prostoru z določenim razlogom. Ampak tam na poti lahko postane spet žrtev. Ko se vrača v isto okolje.

S spremembami zakona o tujcih se je to spremenilo in je nekoliko laže predvsem za žrtve.
Treba je vztrajati pri teh stvareh. Kako smo se srečali s Karmen, ne bomo razlagali v podrobnosti. Karmen nam lahko pomaga pri tem, da nam pove, kako izgleda Slovenija od daleč, kako izgleda, ko si kot tujec v RS, ko si državljanka RS, kar Karmen je, in kako je to še vedno lahko težko.
Karmen, kako je bilo to, da ste postali državljanka RS in kako to, da ste ostali v Sloveniji?
Preprosto. Ljubezen. Spoznala sem enega prijetnega fanta.
Slovenca?
Slovenca. Poročila sem se leto kasneje. Tako sem dobila državljanstvo. Čakala sem dve leti, da sem lahko zaprosila za državljanstvo. Po poroki. Zdaj sem slovenska državljanka. Zelo težko je dobiti državljanstvo. Brez poroke je zelo težko. Tukaj in v Kolumbiji določeni dokumenti niso isti. Tu pride do velikih težav.- Še plešete?
Včasih. Zelo malo. Ni več biznisa.

Imate zaposlitev?
Ne, iščem jo.
Kaj torej počnete doma? Imata že kakšnega otroka?
Imava enega otroka. Fantka. Tri leta je star. Hodi v vrtec. Iščem delo.

Kaj pa se je zgodilo z drugimi člani vaše skupine? Kam so odšli?- Šli so nazaj domov.
Jaz sem edina, ki sem ostala tukaj. Mislim, da so tudi oni hoteli ostati, a ni bilo

možnosti. Zdaj so doma in so v redu.
Jaz bi se še vseeno vrnila nazaj. Mislim, da sem to med pogovorom pozabila vprašati. Kako žrtve prepoznati? Zelo težko vprašanje. Prepoznaš jih lahko iz različnih okoliščin, v katerih se nahajajo v času postopka, ki ga ima policija z njimi.

Najpogostejši, bolj plastičen primer je prehod preko državnih meja. Tukaj je najlažje zaznati potencialne žrtve trgovine z ljudmi. Ko ima nek mlad fant s seboj dve, tri dekleta. Na klasično vprašanje obmejne kontrole " Kam potujete? " odgovorijo, da potujejo v Italijo. " Kaj boste pa tam počeli? " " Gremo na izlet. " " Koliko časa boste tam? " " Ne vem. Mogoče mesec ali dva. " " Pa imate finančna sredstva? " On ima vse s sabo. To je že prva rdeča luč, da tukaj nekaj ne bo v redu. Niso seznanjeni z vsem, kaj bi lahko počeli in bi lahko bili žrtve trgovine z ljudmi. Naslednja stvar je pa spet en klasičen primer- nočni lokali po Sloveniji. Zelo pogosto policija opravlja kontrole v teh nočnih lokalih, predvsem preverjajo, če so izpolnjeni vsi pogoji zaposlovanja in drugih potreb, ki jih mora tak nočni lokal izpolnjevati, da lahko obratuje. Tudi takrat se lahko zazna, na kakšen način so tretirane delavke v tem nočnem lokalu. Navsezadnje se lahko z njimi tudi kakšno besedo spregovori in se lahko

dobi pomembne podatke, ali bi to lahko bila žrtev trgovine z ljudmi ali to dejansko deluje na podlagi nekega dogovora dejanskega dela lokala.- Če rečemo še o preprečevanju. Kaj bi torej kazalo še postoriti, da tudi mladi nikoli ne bi postali ciljna skupina mreže trgovcev? Imamo med državami kakšen primer dobre prakse? Spomnila sem se poročila s State Departmenta, ki govori o tem, da je Slovenija še vendarle premalo uspešna v tem boju proti trgovini z ljudmi.
Vprašanje je verjetno meni namenjeno. najprej bi želela še nekaj dodati k temu, kar je Tomaž govoril. Kako prepoznati, da je nekdo žrtev trgovine z ljudmi? Pred štirimi leti nam je en gospod rekel: " Dajte mi profil. " Tako kot ste vi prej rekli. Obstaja kakšen profil? Mlada od 23 do 27, Ukrajinka z merami takimi in takimi. Ni profila. In ta človek ni nič vedel. Seveda ne. Skozi vsa ta leta še vedno ni profila. Profila ne bo nikoli. Jaz mislim, da ne. Vendar, ko dobiš človeka v krizno namestitev in v varni prostor, pa točno veš, ali je žrtev trgovine z ljudmi ali ne. Ker take travme se ne da odigrati. Žrtev trgovine z ljudmi, tista prava, prizadeta, ponižana, pohojena, vse to, kar so, bo samo čemela v kotu. Nič aktivna, ne sodeluje takoj na prvo žogo, ker ne more.

Kaj narediti, da ne bi bila Slovenija ena takih dežel? Jaz mislim, da je potrebno o tem še več govoriti, kot govorimo. Mislim, da absolutno premalo govorimo. Mislim, da bi bilo potrebno to vsebino dodati tudi v šolski kurikulum. Mislim, da se šolska delovna skupina za to zavzema, da bi ta vsebina poleg drog, aidsa in ostalih stvari, tudi šla notri, da bi se o tem pogovarjali, da bi se ozaveščali in da bi mogoče bilo dobro, da bi postali bolj uspešni pri preganjanju in pri obsodbi, kot je prej Tomaž govoril. Je pričakovati, da bo trgovine z ljudmi še več? Jaz mislim, da v to smer gremo in si nimamo kaj zatiskati oči in ušesa. Poleg osveščanja, ki je izjemno pomembno, se tudi po šolah dela, da se na takih srečanjih srečujemo, da smo prepoznavni, da nas je več tukaj in da to vzamemo v zakup, da je to ena izmed težjih del, ki jih delamo v naši družbi, da tudi neke tabuje poskušamo v naši javnosti preraščati. Na primer, da se nič ne da narediti, da tisti, ki so v mreži imajo vse urejeno, pa se kljub temu nekaj da narediti. Kot zdaj vidimo, to je naš način življenja. Trgovina je med nami, je prikrita.

Moramo se potruditi, da ne bo strahov med nami.
In zato še enkrat, kot smo obljubili med oddajo- telefonske številke Karitasa, kamor vas je mogoče poklicati, policije in potem še enkrat Ključa.
Mislim, da je še nekaj strahov med nami in je nevarnost tudi za nas, ki tukaj delamo. Mi dokazujejo, da smo zdravi, normalni itd. Da usposobimo čim širši kader za to, tudi prostovoljce. Mi računamo na sodelovanje raznih redovnic in se pozitivno odzivajo v slovenskem prostoru, kar je tudi izkušnja po Evropi, in da je tudi medijsko to prikazano kot možna rešitev.
Telefonsko številko še.
01 / 300 59 60. Na policiji pa vsaka žrtev, ki bi se rada rešila izkoriščanja in vsi tisti, ki bi želeli pomagati žrtvam trgovine z ljudmi, lahko pokličejo na telefonsko številko 113 in na brezplačno telefonsko številko 080 1200.

080 17 22 in poslušajte do konca avtomatsko tajnico, ki pove še eno številko, ki jo jaz tukaj ne bom. Iskrena hvala vsem za sodelovanje v oddaji. Jaz vam želim veliko uspeha pri tem vašem plemenitem dejanju. Hvala pa tudi vam, drage gledalke, dragi gledalci, če ste bili v naši družbi. In kot smo rekli v uvodu, človek ni in ne sme biti naprodaj. Lep pozdrav do prihodnjega tedna, ko bo z vami Jolanda Kolar Balmazović.

Prejšnja: Gobarjenje

Naslednja: Pisava ne laže

oglasno sporočilo

Moj RTV

Polnočni klub: Človek ni naprodaj