Polnočni klub: Delo nekoč in danes

O delu se bomo torej nocoj pogovarjali. Ali radi delamo ali delamo zgolj zato, da preživimo? In o tem se bomo pogovarjali z našimi današnjimi gosti. Z nami so ga. Mojca Sedminek iz Peka. Vi ste spoznala Peko proizvodnjo iz vseh strani. Ga. Marina Dolinar, vi ste brezposelna. Povedali nam boste, kakšen odnos imajo brezposelni do dela. G. Robert Kleindienst, vi ste iz skupine NLB skladi. Družba NLB skladi.
Tako je. Skratka vi ste finančnik, mlada generacija, ki ima morda malce drugačen odnos do dela. Bomo videli. In g. Borut Meh, predsednik uprave Mure, našega enega največjih podjetij. Tudi vi boste imeli verjetno poseben pogled na delo.
Lep pozdrav.
Vsi lepo pozdravljeni v Polnočnem klubu. Moje prvo vprašanje bi bilo, kako preživite delovni dan, koliko časa traja in kakšen je? Morda z vami, g. Meh.- Če že mora nekdo začeti, bom pač jaz. Delovni dan je res cel dan deloven. Ker živim v Velenju, delam v Murski Soboti, to pomeni, da vstanem običajno že okoli 5h zjutraj in se potem vračam okoli 20h zvečer v Velenje. Včasih tudi prespim v Murski Soboti. Tempo med dnevom je visok. Veliko je tudi obiskov. Težko bi govoril, da je delo enolično. Navadili smo se, da delamo cele dneve med tednom, vikend si pa poskušamo organizirati zase in za svojo družino.
In potem vas še kakšen novinar ukrade za določen čas in je delovnik še malce podaljšan.
To spada zraven.
Ga. Mojca Sedminek, kakšen je pa vaš delovni dan v Peku?
Moj delovni dan je pretežno osemurni. Kadar so špice, če govorim za proizvodnjo in naše zaposlene, je pa tako, da takrat morajo delati kar po 56 ur na teden. Sploh če so viški sezone. Za družine oz. ženske z družinami je to kar dosti obremenjujoče. Doma jih čakajo potem še otroci, priprava kosila za naslednji dan. Če se ta termin dela dolgo vleče, pride tudi do apatije in prezasičenosti.

Jaz začnem kasneje kot g. Meh. Ne znam si predstavljati, da bi ob 5h vstal. Pričnem okrog 9h. Ta industrija v kateri sem, ukvarjam se sicer z upravljanjem investicijskih skladov, je izredno dinamična. Ne glede na to koliko časa delam, se delovni dan odvrti izjemno hitro. Koliko delam določen dan? Verjamem, da delam več kot povprečni Slovenec. Ampak ur niti ne štejem. Zelo odvisno je tudi od tekočih obremenitev. Čez teden sem vesel, če pridem domov nekje do 7. 30 zvečer, da še vidim svoje otroke. Ko je pa projekt, je pa pač projekt. Moj osebni rekord je 36 ur dela zapored. Ampak noben mi ni tega naložil. Jaz sem se sam gnal, ker sem delal na projektu in sem tudi užival na nek način. Nisem pa deloholik.
Pravite, da niste deloholik. Pa se vam zdi normalno, da delate do 7. 30 zvečer?
Jaz sem predsednik uprave. Imel sem to srečo, da sem z 31 leti postal predsednik uprave ene družbe in za to sem se moral zelo potruditi in mislim, da redkokateri na tem položaju dela kaj dosti manj kot jaz. Poznavajoč razmere v Veliki Britaniji in v ZDA, morda bi me tam marsikdo označil za lenobo na takšnem delovnem mestu. Poznam situacijo tam in nek 60- urni delovnik je normalen za takšno pozicijo. Seveda sem pa zato tudi dobro plačan. Ne čutim se izkoriščenega.
Ga. Mojca Sedminek, povejte mi, se vam zdi, da je delo vrednota v naši družbi? V tistem pravu pomenu besede.
Težko rečem, da je to vrednota. Ker je to bolj boj za preživetje. Glede na to, koliko je treba delati, koliko so norme težke tudi za dosego. Tista plača, ki jo moraš razporediti, za kaj boš denar namenil, bi težko rekla. Ljudje nimajo tistega pravega motiva. Včasih smo se lahko udeležili raznih prireditev, izletov ali skupnih srečanj. Tega je danes manj. Zato, ker ljudje hitijo domov. Nekdo ima tudi dodatno delo, tudi vrt, ki ga obdeluje. Vse samo zato, da lahko preživi.
G. Meh, so zaposlene šivilje v Muri zadovoljne? Čutijo, da imajo bolj kvalitetno življenje, kot so ga imele nekoč? V novem sistemu zdaj živimo, v kapitalizmu. Prej smo živeli v socializmu. Nekateri mu pravijo celo komunizem.
Jaz sem pet let v Muri. Prav gotovo bi moje sodelavke lahko najbolje povedale, kako se počutijo. Če bi vlekli paralelo med tistim, kar je bilo v zgodnjih 90- ih letih in zdaj v tem tisočletju, je treba reči, da je razlika v Muri velika. Vendar je to razlika na slabšem. Kdor se spomni 90- ih let, se spomni tudi, da je takrat Mura cvetela. To je bilo neko obdobje, ko je oblačilna industrija pridobivala na veliko dodelavne posle, ki jih je lahko izredno drago zaračunavala. Z normalizacijo razmer na Balkanu, s padcem Berlinskega zidu so se tu odprli novi ponudniki. Ni Kitajska toliko konkurenca slovenski oblačilni industriji, kot je konkurenca iz mediteranskega bazena in vzhodne Evrope. Prav gotovo je to vplivalo na položaj števila v Muri. Status šivilje se je poslabšal. Velikokrat sem rekel, da so delavci Muri tudi ujetniki tega področja. Gre za manj razvito področje, kjer ni ponudbe delovnih mest. Tako da nimajo alternative. Je pa res, da je v Muri izredno močna pripadnost podjetju. Ljudje še vedno čutijo s podjetjem, ponosni so, da so v tem podjetju. Zame je to vrednota, ki jo negujejo ti ljudje. To je bogastvo tega podjetja. In če tega ne bi bilo, sem prepričan, da Mure danes ne bi bilo, da bi se vrstili socialni nameri, da bi se zgodila tudi kaka stavka. Ker plače so resnično v tekstilni, oblačilni industriji Slovenije, pa verjetno tudi v usnjarsko obutveni izjemno nizke.
G. Kleindienst, kaj pa vaši podrejeni? Kakšen odnos imajo do dela? Mislite, da so zadovoljni z delom? S tistim, kar dobijo od dela?

Kako pa okolica na vas reagira? Ali čutite kdaj tiste negativne vibracije?

Pa ni rečeno, da je ravno pozitivna. O tem kdaj drugič.
V vsem prav gotovo ne. G. Kleindienst, pogosto slišimo kritiko, da smo vsi ljudje postali podrejeni samo interesu kapitala. Se strinjate s tem? Predvsem interesu kapitala, se strinjam. Ampak v tem ne vidim nič slabega. Saj mi smo se pred dobrim desetletjem odločili za kapitalizem. Očitno socializem ni funkcioniral tako, kot bi moral. Problem je, da mi na ta kapital gledamo preveč neosebno. Jaz večkrat marsikomu, ki ga to moti, rečem: " Vživi se v vlogo enega podjetnika, ki vloži v podjetje milijon evrov, ponudi dobro službo petim osebom, potem pa ta podjetnik tudi nekaj pričakuje od tega. " Zaradi spleta okoliščin podjetje začne poslovati slabo. Podjetnik, da ohrani podjetje pri življenju, mora odpustiti dva delavca. V interesu kapitala. Moramo vedeti, če kapitala ne bi bilo, da bi mi bili vsi brez služb. Zdaj je pa vprašanje, ali je kapitalizem pravičen ali ni.
Ali je pravičen?
Lahko je. Lahko pa tudi ni. Najbolj grobo obliko kapitalizma mi danes ne zasledimo v enih ZDA, ampak v državah, ki imajo neke sorte kvazi kapitalizem. Recimo Kitajska je lahko en tak primer. Kapitalizem v osnovi deluje na egoističnih interesih. Vendar je na nek način to tudi varovalka. Kapitalistu je interes predvsem kapital. Če je on racionalen, se bo trudil, da dobre delavce zaposli in tudi obdrži. Če je treba, jih tudi zelo dobro plača. To je naravna težnja. Problem je tisti kapitalizem, ki ni pravičen, ki je kvazi kapitalizem, kjer se niti ne ve, kdo so lastniki, kjer prevagajo kakšni drugi interesi. Tukaj je vloga države takšna, da tistim ljudem, ki v tem kapitalizamu, v tej konkurenci ne zmorejo te tekme. Dejansko se trudijo, kot je primer naše gostje, da jim država ponudi temeljno socialno varnost. To je vloga države, ne pa podjetja, kapitala. Trg delovne sile je pri nas celo premalo prožen. Mislim, da je vse skupaj pri nas še mnogo premalo v funkciji kapitala. Jaz bi rekel, da smo mi 50 % še vedno v socializmu, 50 % pa v kapitalizmu, ki je dostikrat nenavaden. Slabšalno, služimo kapitalu. Služimo tudi sebi v končni fazi. Saj tudi jaz služim kapitalu. Imam lastnike in moja naloga je lastnikom narediti dober donos. Vsi zaposleni v firmi so temu podrejeni. Pomembna razlika je ta, da smo mi majhna firma. V takšni firmi delavcem lahko predstaviš cilje, lahko jih sproti seznanjaš, da vedo, zakaj smo mi tu, da lažje sprejmejo ta cilj, ki je dobiček. Zelo pomembno je, da ta kapitalizem delavcu da nekaj tudi več, ko gre podjetju dobro. Nimam ravno dolgoletnih izkušenj kot vodja, sem pa že dovolj vodja, da vem, da največ, kar lahko narediš za pripadnost delavca, je to, da mu ponudiš povišico tedaj, ko za njo ne prosi in je ne pričakuje. Na takšen način bo tudi delavec lažje zategnil vajeti tedaj, ko bo šlo podjetju slabo, če verjame v pravičnost podjetja. Se pravi kapitalizem da. Vendar mislim, če gre firmam dobro, morajo nekaj od tega imeti tudi dobri delavci. Tisti, ki niso dobri, pač niso.

Z. Kleindienstom nimava istega mnenja. Meni se zdi, da je oblika udeležbe delavcev na dobičku pozitivna. Saj je bilo lepo. Mi ne govorimo danes, koliko naj participirajo delavci na dobičku. Proizvodna podjetja, velika podjetja se zavzemajo, da bi zakon omogočil tudi takšno obliko. Žal je pa ta oblika danes davčno nezanimiva. In problem tu je, da bi bilo potrebno spremeniti zakonodajo, ki bi stimulirala udeležbo delavcev na dobičku. Jaz sem prepričan, če bo podjetje dobro delalo, da bo lahko delavec participiral na dobičku, da bo potem imel tudi dodatno motivacijo. Ko pa govorimo o motivacijah, je spet treba upoštevati, v kakšnem položaju, katero podjetje, katera dejavnost. Mi danes imamo podjetja, ki lahko veliko večje efekte na nematerialnih oblikah motivacije dosežejo kot na materialnih. To so predvsem podjetja, kjer je stopnja izobrazbe visoka, plače visoke. Imamo pa žal tudi kar veliko podjetij, kjer je ta materialni vidik glavni. Tam se trudimo najti iz tega majhnega, kar imamo na razpolago za motivacijo, poiskati najboljša orodja.
Ga. Sedminek, povejte mi, ali so se v Peku privadili na odpuščanje? Kaj pomeni za delavca v Peku varnost, varna zaposlitev?
To se zadnje čase čutiti. Lahko rečem, da imamo s to upravo kar redne plače, tudi regres dobivamo. Tisto kar se zmenimo, tudi drži. Ta zgodovina, ko je bil Peko na udaru, ' 98 leta je ena od projektnih skupin, ko je država veliko denarja vložila in iz tega potem nič ni bilo. Obljubljalo se je, da bodo zaposleni vsaj za nekaj let to zaposlitev obdržali. To je potem drugače prišlo ven. Če danes gledam to zgodovino, ' 98 leta smo bili tudi pri sindikatu in smo ljudi poskusili prepričati, da se firma obdrži, ker je tudi za samo mesto bilo dobro

Dober občutek je bil. Otroci so bili v vrtcu, ob 5. 30 sem bil v službi, potem smo pa naš avtomat v pogon dali in smo začeli delati. Delali smo do 14. 00 ali 14. 30. Zelo dobro je bilo. Jaz mislim, da so bili naši otroci še kar srečni, ker so bili s starši. Danes tega ne moremo več reči. Otroci in starši so premalo skupaj. Imel sem 14 ljudi iz vseh republik. Bili smo kot ena družina. Kavo smo skupaj pili. Če smo imeli izmet, smo ga popravili vsi skupaj. Jaz sem bil režist, ampak sem pomagal tem ljudem, ki so mogli to popravljati. Kot družina smo bili. Mislim, da smo imeli ugodnosti, ki jih zdaj nikoli več ne bo. Vse je bilo, ozimnica, redni regres, počitniške hišice v Savudriji. Nekateri so imeli to dobro organizirano. Stanovanja so bila. Vsak, ki je moral dobiti stanovanje, ga je lahko dobil. Saj smo jih mogli potem odkupiti, ampak ni bilo socialno ogroženih. Čeprav so bile osnove nizke. Dalo se je lepo živeti.
Lahko smo videli, kako g. Jože razmišlja o časih nekoč. G. Kleindienst, so vam blizu takšna razmišljanja? Verjetno ne.
Tudi jaz sem živel v bivši Jugoslaviji. Nega razumljiva nostalgija je pri določenem sloju prebivalstva. Vedno bodo tiste skupine v vsakem sistemu, ki bodo prikrajšane. V končni fazi je bil marsikdo prikrajšan tudi v prejšnjem sistemu. Tega ne smemo pozabiti. Statistika se lahko tudi zlorabi. Poglejmo si, kakšne plače imamo danes in kakšne smo imeli 15 let nazaj. Jaz se spomnim sošolca, ki je počitnikoval s starši v Španiji. To si je 25 let nazaj redko kdo privoščil. Danes si lahko marsikdo. Stopnja brezposelnosti v Sloveniji ni visoka za evropske razmere. Ena najnižjih je. Meni je še bolj hudo kot za brezposelnega, ki si prizadeva za službo, tistega, ki dela in si prizadeva, dobi pa mizerno plačo ali jo pa sploh ne dobi. Po drugi strani pa ne smemo pozabiti, da obstaja tudi en del prebivalstva, ki tvori drug tip dela. Iščemo visoko usposobljene posameznike, visoko motivirane posameznike, tudi začetnike. Zadnji razpis, ki smo ga dali, bomo zaključili kot neuspešen. Dobili smo sicer precej prijav visoko izobraženih ljudi, vendar žal nobena ni bila ustrezna. Ker enostavno naše univerze teh specifičnih znanj, ki jih mi potrebujemo, ne proizvedejo dovolj. Tudi pri mladih je en del tistih, ki so zelo determinirani, da bodo uspeli v določenem poklicu. Morda 10 ali 20 %. Ne vem natančno. Večina se jih zadovolji s povprečjem. Tudi ti, ki končajo ekonomsko fakulteto. Na začetku oddaje sem omenil, da marsikdo, mlad, ambiciozen, sploh tisti, ki še nimajo družine, danes opreza za priložnostjo v tujini. Ko smo govorili o plačah, jaz se tu absolutno strinjam z g. Mehom. Če bi jah delal v eni investicijski banki v New Yorku, bi imel plačo krat 30. Če bi nekdo iz naše firme, ki je sicer višje usposobljen, tam delal, bi imel verjetno plačo krat 10. Ta plačna razmerja v Sloveniji so še toliko manjša. Kljub temu, da imamo vsi ta socialni čut, mislim, da ga imamo večina v Sloveniji, se je vendarle treba zavedati, ko iščeš visoko usposobljenega posameznika, ki je na trgu dela zelo zaželen, da je plača lahko v Sloveniji problem in da ga enostavno moraš dobro plačati. Problem so pa stroški dela, obdavčitev, ker si težko konkurenten tuji industriji.

Najprej bi rekel, da to, da smo nagnjeni k tej enakosti, prav gotovo drži. To lahko rečem iz vse te moje dolgoletne prakse. Delal sem v mnogo različnih dejavnosti. Zelo nekritično se radi primerjamo. Saj je bilo tudi prej rečeno. Deliti usodo z delavci. Jaz mislim, da te usode niso čisto enake. Vsi so v podjetju, vendar usod dejansko ne moremo enačiti. Vloge so tudi različne, različne so pa tudi odgovornosti. Ko govorimo v Sloveniji o visokih plačah, predvsem zdaj se je zadeva nekoliko spremenila v preteklosti, je treba upoštevati, da posledica teh, včasih pravim tudi nenormalnih razmerij med plačami v podjetju je posledica davčne politike, ker je bila zelo progresivna lestvica obdavčitve plač. Če bi gledali neto razmerja, sploh niso bila tako katastrofalna. Vendar je treba vedeti, da je slovenska dohodninska lestvica bila v primerjavi s temi, ki so okoli nas, bistveno višja, bolj progresivna. To se je od zadnje spremembe davčne zakonodaje že nekoliko spremenilo. Pa še vedno mislim, da ne dosti. Še posebej je tu dodatni problem, ker dobro plačan delavec je za podjetje drag, ker mu moramo obračunati tudi davek na plače, ki je nek dodaten strošek.
Zdaj bi pa vprašala, ga. Sedminek, kakšen odnos so imeli vsi menedžerji, vodilni oz. direktorji Peka doslej do zaposlenih, do vas? Ali so prihajali v proizvodnjo? So se pogovarjali z vami? So jih zanimali vaši problemi? So vam razložili, kje so težave v podjetju? S kom ste imeli najboljšo izkušnjo, s kom najslabšo?
Včasih se vidi, da je bila pomanjkljivost pri zborih delavcev. Tja so prišli vodilni delavci, povedali rezultate, kako naprej. Tega danes ni več. Svet delavcev je tako daleč. Če pa gledam nazaj v zgodovino, je tisto obdboje, ko smo bili projekt z g. Lovšetom na čelu, takrat

To je bilo obdobje po ' 98 letu. Takrat, ko je bil Peko še v stečaju.
Katero je bilo najdaljše obdobje, da niste prejeli plač?
To je bilo prav tisto obdobje. Do takrat smo dobivali redne plače, potem so se začeli stečaji. Jamstveni sklad nam je pomagal. Potem je bilo pa to obdobje, ko smo rekli, da se bomo poskušali iz teh težav rešiti s temi zaposlenimi, ki so takrat še bili, z vsem obratom, ki smo ga imeli v Sloveniji, pa tudi na Hrvaškem. Takrat je bilo prav posebno obdobje. Iz meseca v mesec smo dobesedno prosili direktorja za plačo.
Ko pride v življenju človeka trenutek, da se mora odločiti za delo, ker mu to dejansko pomeni preživetje. Ga. Dolinarjeva, bi vi vzeli delo, ki ne bi bilo v Sloveniji? Bi bili pripravljeni v tem trenutku oditi v tujino, kjer bi dobili dobro delo s solidno plačo?
Ja, če bi lahko s sabo peljala otroka. To pa pomeni, da moraš dobiti zraven tudi stanovanje in poskrbeti, če si poročen, tako kot sem jaz, da tudi partner v določenem roku lahko pride za tabo. Problem je. Jaz imam srečo, da otrok govori angleško, ker smo za to poskrbeli že toliko prej. Sam v tujino iti je malo težje. Če nimaš otrok, je laže. Ko imaš pa enkrat otroke stare 13 let in jih peljati iz enega okolja v drugega je pa lahko zelo težko. Če si popolnoma sam in če dobiš delo, kot ga ima g. Kleindienst, ki je bančnik, od 9h do 20h, v tem primeru je pa popolnoma nemogoče. Ker otroka nimaš kam dati.
G. Kleindienst, vi ste vendarle predstavnik mlajše generacije. Pa me zanima, kako ta generacija gleda na možnost zaposlitve v tujini?

Jaz mislim, da ni več pravega dela, da bi delo zadovoljevalo, ampak se ljudje podrejajo interesu kapitala. Posledica je taka, da rodnost pada, mladi ljudje se izobražujejo, nimajo možnosti zaposlitve in nato nastajajo velike težave, depresije itd. Ko opazujem prijatelje, svoje vrstnike, opažam, da pretežni del dneva preživljajo v službi. Kar pomeni, da zelo malo časa ostaja za družino, prijatelje in razne druge interese. Hodim v službo, ampak ne delam kariere. Posvetila sem se družini, kar pomeni, da sem že izjema v tem današnjem sistemu. Temu kar jaz delam, je tudi primerna plača, stroški so visoki. Konec koncev se vedno najdeš v začaranem krogu. Začaranih krogov je veliko pri nas. " Generacija y " pravijo tistim, ki so rojeni po letu ' 81. To so že tisti, ki so se skorajda rodili z računalniki, željni so adrenalina itd. Pravijo, da ta generacija je željna zabave pri delu. Se strinjate s tem, g. Kleindienst?
Mislim, da se večina želi danes pri delu tudi zabavati.
Pa je to možno? So taki ljudje zaželeni? Seveda je. Jaz osebno se zabavam pri delu, od samega začetka.
Blagor vam.
Da ne bo kdo narobe razumel. So tudi hudi trenutki, stresni. Bili so tudi trenutki, ko sem se ob 4. 30 ponoči zbujal, ko so tečaji padli za 30 %. Kaj bi pa počel? Slišali smo- družina. Dva ne moreta delati kariere. Zelo pomembno je tudi, v kakšni situaciji je posameznik. V mojem primeru imamo zelo dobre odnose s starimi starši. Sicer ne živimo skupaj, vendar je ta pomoč še kako dobrodošla. Največji problem mlade generacija pa jaz mislim, da ni obremenitev z delom. V Sloveniji mi še ne delamo toliko, kot kje drugje na zahodu. Temveč je predvsem problem kupiti stanovanje, če nimaš ene prave popotnice. Ne pa to delo. Mlajša generacija ima večje zahteve do dela. Mladi so bolj zahtevni in prav je tako. Bolj zahtevni so od delodajalcev. Ni jim dovolj, da dobijo službo. Marsikomu ne. Želijo, da tudi jasno začutijo, da bodo osebnostno rastli in radi delajo tisto, kar delajo. Po mojih izkušnjah, pa ne glede na to, kaj delaš, ali si šofer ali predsednik uprave, ti moraš imeti rad svoje delo, uživati v njem. Zato sem rekel, da se zabavam. Ne zato, ker je otroško dvorišče naša služba. Ampak v tej vlogi uživam, rad imam to profesijo, v kateri sem in mislim, da precej mladih hoče to. Najbolj srečen je lahko tisti, ki najde tisto delo, ki ga veseli. Plača je lahko višja, lahko malo nižja. Bolj je pomembno, da rad hodiš v službo, da je kolektiv prijazen, da imaš v kolektivu somišljenike, da se vklopiš v tisto kulturo. To mladi danes iščejo. Tudi druženje na delovnem mestu. Pa to ne pomeni, da se bomo zabavali s fliperji na delovnem mestu, ampak se moraš vklopiti v kolektiv. To je tisto, kar motivira danes mlade. Kljub tej brezposelnosti, tisti, ki ima visoko šolo, danes, če se potrudi, pričakuje, da bo dobil službo. Zato mu ta služba ni takšna vrednota, kot je bila morda včasih, še deset let nazaj. Ta generacija danes enostavno zahteva več. In tudi to je izziv, da delodajalci, ki smo v teh panogah, ki iščejo zahtevne posameznike, zadovoljimo njihove potrebe. Tudi mi kot menedžerji, kot vodje se moramo dnevno truditi, da so ljudje zadovoljni. Ni dovolj plača, absolutno ne. Res pa je, da mladi na denar gledajo tudi kot na priznanje. Kaj če ti šef, ki te je že 20- krat pohvalil, kako dobro delaš, ni ti pa povišal plače. To danes ne gre. Denar je vendarle tudi merilo tega, koliko te nekdo ceni. Ga. Sedminek, imate tudi mlade zaposlene? To y generacijo? Pri nas je y generacije zelo malo. In še to v režijskih službah. V proizvodnji pa ne. Pri nas mladih ljudi ni, ker nočejo delati za strojem. Poleg tega je pa narobe, ker pri nas ni več te šole, ki bi te kadre lahko učila. Pri nas je samo ta srednja generacija. Če hočeš napredovati, je spet problem, sploh za žensko. Če rabimo prevzem ali delo v tujino, južno republiko, je problem žensko dobiti. Prav zaradi družine. Če ima otroke, potem se taka ženska ne odloča.

Še ena resnica pa je, da sta otroka pripadnika te y generacije, tako da jaz tudi preko tega gledam, kakšen je njihov pogled. Pa nič jim ne zavidam. Ko smo govorili o tem, kakšno je življenje danes mlade generacije. Saj mogoče je nostalgija v nas. Mogoče tudi zato, ker smo takrat mi bili mladi. Vendar je treba reči, da je bistvena razlika med mladimi danes in mladimi nekoč v tej gotovosti. Če smo včasih, ko smo doštudirali, točno vedeli, kako bo potekalo vse skupaj, da bomo dobili službo, da boš vzel kredit in kupil stoenko, pa potem dobil stanovanje, ko se boš poročil, te gotovosti danes ni. Jaz mislim, da je ena od bistvenih stvari, ki vpliva na počutje mlade generacije, dejansko ta negotovost. To pa nosi sistem s sabo. To je ta sistem, ki smo govorili, da je kapitalističen, ki ima v sebi poudarjen ego.
Mislite, da ta y generacija je že rojena s tem občutkom, da je negotovost danost in da to ni nič tragičnega?
Jaz sem prepričan, da je s tem rojena. To je vzela kot dejstvo in se lepo spopada in bori s to negotovostjo. Mislim, da dokaj uspešno.
G. Kleindienst, ali bi bili vi pripravljeni prevzeti vlogo matere, če bi vaša žena bila na takem delovnem mestu, kot ste vi? Bi sprejeli, da takšno življenje pač je, žena bo skrbela za finance, cele dneve v službi, vi pa doma z družino?
Matera ne morem biti, ker nisem ženska.
Vlogo matere.
Samo vlogo. Vemo, da je moški moški, mama je pa mama. To je stvar dogovora med partnerjema. Če bi moja žena delala kariero, če sam ne bi imel takšnih možnosti za kariero, potem mislim, da bi bil sposoben to narediti. Problem imajo predvsem tisti pari, kjer se oba odločita, da delata kariero in imata oba visok potencial. Tukaj pa imamo samo dve možnosti: ali bodo otroci žrtve ali bo nekdo moral popustiti, ali pa bosta šla narazen.

Se vam zdi, da so novi delovni pogoji, nov način dela odtujili ljudi med seboj? G. Meh.
Prav gotovo je v določeni meri temu tako. Vendar je treba upoštevati, da smo v našem podjetju še vedno v glavnem v tem klasičnem turnusu. Proizvodnja namreč začne že ob 5. 30 do 13. 30. Ljudem še vedno ostane relativno veliko časa zase, pa tudi za aktivnosti, s katerimi si izboljšajo ta standard. Sicer pa, če gledamo to menedžersko strukturo ali tudi sodelavci v režiji, v pisarnah, tu pa je treba reči, da so med tednom bolj kot ne angažirani na delu. Tudi to te odtuji od nekega kroga, socialne sheme, ki si si jo prej zgradil.
Kaj pa vi mislite, ga. Sedminek?

Tudi to je razlog, da gremo mladi v to industrijo, tudi v tujini. Ko bom 55, 60 let star, ne bom v tej industriji, kot sem trenutno, razen morda kot kakšen svetovalec. Zato je tudi dobro, da sem kmalu napredoval. G. Meh, kaj pa mislite, da bo vam zapustil stres na delovnem mestu?
Kakšno dediščino vam bo dal?
Težko je reči.