Polnočni klub: Gasilci

Spoštovane gledalke, cenjeni gledalci, lepo pozdravljeni. Dobrodošli v Polnočnem klubu. Za požar velja, da ga je na začetku moč pogasiti z vedrom ali dvema vode. Če se ta razplamti, pa velja, da niso dovolj niti cisterne. V Sloveniji za požarno varnost in rokovanje s cisternami skrbi nekaj 100 poklicnih gasilcev in- pomislite- kar 123. 000 prostovoljnih gasilcev. Danes bomo izvedeli zakaj so se odločili postati gasilci, kakšne so njihove naloge in kakšno je njihovo plačilo. Z nami danes v studiu Matjaž Klarič, poveljnik Gasilske zveze Slovenije. Lepo pozdravljeni. Dober večer.
Uroš Jurgec, eden najmlajših gasilcev, ta hip prav gotovo najmlajši gasilec v studiu in eden, ki se lahko pohvali z najboljšimi rezultati na tekmovanju. Lepo pozdravljeni tudi vi. Dobrodošli. Dober večer.
Gospa Marinka Cempre Turk, podpredsednica Gasilske zveze Slovenije, predsednica Gailske zveze Logatec in predsednica članic pri Gasilski zvezi Slovenije.
Dober večer.
In gospod Slavko Šribar, predsednik Gailske zveze Krško in član sveta veteranov pri Gailski zvezi Slovenije. Še enkrat vsem skupaj lep dober večer in dobrodošli. Kot smo rekli, bomo začeli pri najmlajšem. Uroš Jurgec, mladi mož, zakaj ste se odločili, da boste postali gasilec? Kako ste postali gasilec?

Medtem, ko se pogovarjamo, gledamo stare arhivske posnetke tolminskih osnovnošolcev pionirjev, ki so se pomerili na gasilskih vajah približno leta 60 ali kakšno leto kasneje. Ampak če primerjamo grajenje gasilca z izdelavo vaze, kakšna mora biti glina, da bo potem gasilec dober? Katere vrednote, značajske lastnosti zasledujete?
Prav gotovo mora biti gasilec odločen, imeti mora v srcu razčiščeno to, da je pripravljen nekomu pomagati, da mu ni žal časa, da v danem trenutku ne pomisli nase, ampak pomisli na nalogo, ki jo bo opravil. Mora biti pa tudi psihofizično usposobljen; naloge gasilca so fizično zelo zahtevne. In tudi primerno mora biti usposobljen, da lahko opravlja to zahtevno delo.
Kljub temu... Ste želeli?
Nenazadnje pa pripravljen za skupinsko delo, ker delo v gasilstvu ne zavisi samo od enega človeka. Ta naj bi bil vodja, poveljnik. Vsi ostali morajo pa delovati kot ekipa in mislim, da je tudi to zelo pomembno, ker sicer tisti, ki imajo določene svoje ideje in za njimi stojijo in ne znajo motivirati tudi ostale skupine potem včasih ostanejo sami. Tisti, ki se znajo prilagoditi skupinskim nalogam in različnim opravilom v gasilskih društvih, gasilskih domovih, se mi zdi da potem lažje funkcionirajo. Ampak kljub temu, če spremljamo medije v zadnjem času oz. nekatere sodbe, govorijo v prid temu, da je med gasilci veliko piromanov. Kako gredo skozi to sito?

in plamenih visokih preko 50 m. Takoj po tem požaru se je žal pojavilo tisto piromanstvo v bohinjskem delu in takrat so se dogajale zgodbice, ki nikakor niso bile v prid in v ponos gasilstvu, s čimer so vsi ti fantje, ki jih je bilo lani na Krasu 1800 lansko leto upravičeno lahko tudi prizadeti in užaljeni.
Prav gotovo je znana zgodba poveljnika mariborske gasilske zveze oz. gasilskega doma v Mariboru, ki je v svojih vrstah vendarle imelo piromana oz. človeka, ki je zažgal, požgal objekte. Mogoče vprašanje za gospoda Šribarja. Kako ste doživljali vi izpoved gospoda? Kako ste doživljali tiste trenutke, ko je gospod ugotovil, da je v svojih vrstah imel nekoga, ki je na nek način morda celo kukavičje jajce? Vsekakor se to med ljudmi pojavlja, da so posamezniki, ki gredo neko svojo pot. Nekateri gasilci pač ne pridejo tako pogosto na vrsto, da bi gasili. Spominjam se primera, ko gasilec, ki nekaj let ni bil na nobenem požaru, je pač zažgal eno neuporabno barako zato, da se je lahko pojavil kot gasilec. Velikokrat je med ljudmi tudi želja po tem, da se nekako pokaže, da se potrjuje. Seveda na neprimeren način. Vendar pa so ti gasilci, ki so morda piromani- čeprav jaz mislim, da veliko število ni- vendarle pod nekim pritiskom in ta pritisk gotovo vpliva na to, da se v nekem trenutku odločijo. Mora so kakšna nesoglasja v okolju, morda je kakšen negativen vpliv iz zunanjih vrst, da pride do tega. Seveda pa med gasilci takrat vzvalovi strašno začudenje in potem tudi obdelava takega gasilca s primernimi načini, da mu pač povemo, da v gasilskih vrstah gasimo, ne požigamo. Morda ena anekdota. Pri nas je eden posekal precejšen del gozda in je želel, da bi to požgali, da bi napravil kulturno zemljo za kulturne potrebe. Še toliko kot smo požigali, nismo mogli zažgati ognja organizirano. Smo za to, da gasimo in ne zato, da požigamo.
Na praktičnem primeru se je to izkazalo za tisto zares. Če se mogoče vrnemo k tistim vrednotam, ki naredijo gasilca. So se te skozi vašo gasilsko kariero spremenile?

Zanimivo vprašanje, ampak moram reči, da večina kolegic, ki so vstopila v gasilska društva in delujejo v gasilskih društvih niso čisto popolnoma nič drugačna kot za vse, kar je bilo že tukaj slišano. Res pa je, da se potem kasneje pojavijo težave pri vključevanju gasilk v redno delo. Danes je bila objavljena tukaj številka 123. 000 gasilcev- prostovoljnih. Ta številka drži, vendar pa jo lahko malce razčlenimo in vidimo, da so tukaj od starosti 7- ih let, tako pionirji in pionirke vključene v to številko. Nenazadnje tudi tisti starejši gasilci in gasilke in veterani po 55. letu gasilke in starejši gasilci po 63. letu. Znotraj tega je tisto pravo gasilsko jedro operativne sestave društev, ki pa res posredujejo ob različnih intervencijah in ob vsakem dnevnem času. Seveda pa se potem članice- nekatere v večji in nekatere v manjši meri- udeležujejo aktivnosti, ki tečejo po društvih in tudi širše. Tako da članice smo lahko lahko v preteklosti srečevali pri društvenem delovanju predvsem kot administratorke, blagajničarke, itd. Se pa stvari spreminjajo. Trenutno imamo v Sloveniji kar nekaj poveljnic gasilskih društev, predsednic gasilskih društev in 4 predsednice gasilskih zvez. Na občinskem nivoju pa poveljnice gasilske zveze zaenkrat ni. Se pa članice vedno bolj ozirajo in ustrezno usposabljajo za delo v operativni enoti, vendar ne samo formalno, da gre skozi procese izobraževanja, da se tudi na različnih vajah in treningih usposablja, ampak da to svoje pridobljeno znanje na operativnem področju tudi udejani oz. se dokaže. Tukaj pa prihaja v nekaterih sredinah do kratkega stika, ker ne gledajo na to, katerega spola je usposobljen gasilec, ampak mogoče jih nekje dajejo malo na stran in odrivajo, nekje pa ne in kolegice poročajo o tem, kako so sodelovale na različnih intervencijah. Tukaj so bile omenjene te večje intervencije kot je požar na Krasu leta 2003 in v lanskem letu in tudi letošnja pomoč pri poplavah oz. vodni ujmi tako v Železnikih kot tudi v drugih krajih po Sloveniji, so sodelovale gasilke. Smo se srečale na teh intervencijah.

Gospod Klarič, kakšna je dejanska slika intervencij, oz. kakšno je dejansko stanje prostovoljnega gasilca, ki mora iti iz službe, mora pustiti vse in oditi na intervencijo. S kakšnimi težavami se srečuje? Kakšen je odnos delodajalcev do njega? Je to lahko omogočeno ali nekoliko težje? S prehodom na tržno ekonomijo se je pri nas to nekoliko zaostrilo, ko gre za manjše zadeve in potrebujemo manjše število gasilcev, običajno še pokrivamo to stvar, težava pa je, ko pride do večjih intervencij. Zadnje poplave so morali gasilci množično na intervencijo in Kras, ki sem ga že omenil. tukaj pa se začnejo pojavljati težave. Zakonodaja sicer jasno predpisuje, da delodajalec mora gasilcu zagotoviti odsotnost od dela za opravljanje javne gasilske službe, vendar refundacija, ki jo potem delodajalec dobi nazaj, ne pokrije dejanskih stroškov, ki jih utrpi, če gasilcu omogoči pot na intervencijo. Tukaj nastaja ta razkorak, zato smo se skupaj z Ministrstvom za obrambo trudili, da bi določene olajšave zagotovili za delodajalce, ki zaposlujejo gasilce in pri sprejemanju davčne zakonodaje smo tudi skupaj pisali amandmaje, vendar žal ta stvar ni bila rešena. Moram poudariti, da se ta trenutek mogoče operativno to še ne čuti toliko, pričakujemo pa, da se bo ta stvar vedno bolj zaostrovala, zato od odgovornih na nivoju države resnično pričakujemo glede na dobro sodelovanje, da bomo našči tudi za to področje rešitev, da bomo našli ustrezne načine, s katerimi bomo omogočili prostovoljnemu gasilcu, da bo bil lahko odsoten za usposabljanje in za opravljanje javne gasilske službe. Če lahko samo to dodam. Teme razgovora so tudi te naše večje intervencije z izjemno velikim številom gasilcev, ki so intervenirali. Tukaj se vidi, da če imaš za seboj armado prostovoljnih gasilcev, jih je med to množico tudi toliko gasilcev pripravljenih žrtvovati svoj lastni dopust zato da odide na intervencijo in takrat ko je treba tudi pomagati. Govorim le o teh večjih intervencijah. Med našim članstvom mislim, da je zelo velika zavest pomagati bližnjemu v nesreči, tudi za ceno lastnega dopusta in da doma odložiš različno delo in da nenazadnje pri tem je tudi družina na en način oškodovana oz. sama brez gasilcev. Na nek način tudi za ceno lastnih življenj, kot se je nedavno zgodilo.
Tudi to.

Tisti dan, 18., ko se je začelo s poplavami, takoj ko me je poveljnik civilne zaščite Republike Slovenije gospod Bogataj poklical, da potrebujejo Železniki pomoč, smo poslali dodatne ekipe iz Slovenije, Ljubljane, kamniškega dela, Notranjske, Ljubljana 2 je bila v pripravljenosti. Medtem pa so domači gasilci že ves čas garali in delali. Odziv je bil takojšen, vendar situacija, ki je bila zgoraj v Železnikih, je pač zahtevala svojo postopnost. Podtalnice in visoke vode so bile takšne, da je bilo delo omejeno. Gasilci so črpali, vendar je voda nazaj pritekala, ker je bil nivo vode tako visok. V resnici so se gasilci trudili, pozneje smo aktivirali gasilske enote iz cele Slovenije in so prihajali vsak dan prve dni; po 250 ali 300 jih je prihajalo iz cele Slovenije. V soboto jih je bilo celo 908, v nedeljo 750. Tu v resnici ni bilo nobenega problema okrog prisotnosti gasilcev, zato smo bili zelo užaljeni in prizadeti, ko se je v tisti oddaji pojavila oseba, ki je govorila v svojem imenu, izrazila svoje mnenje, ki pa nikakor ni bilo mnenje občanov Železnikov. Drugi dan so nas ustavljali, se opravičevali. Ljudje so povedali, da to ni njihovo mnenje, je mnenje ene osebe. Tukaj bi rad poudaril, da je zelo pomembno, kako mediji nastopajo v takem primeru. Mediji mislim, da bi morali takrat bodriti ljudi, da bi morali dajati pozitivne informacije, bi morali dajati nasvete, kako preživeti tiste težke trenutke. Pozneje iti v polemike. Seveda se pri vsaki taki veliki intervenciji se dogajajo določeni dogodki, ki zahtevajo poznejše analize in vprašanja. Lahko očitate svojim kolegom kakršnokoli proceduralno napako, napako v postopkih?

Mi velikih tako obsežnih požarov nismo imeli. Imamo pa precej pogosto poplave. Doživeli smo- ne bom rekel presenečenje- ampak potrditev našega dela leta 1991. Takrat je seveda Sava naraščala z neverjetno naglico. Bilo je na Dan mrtvih. Gasilci smo se na pokopališču med seboj dogovarjali, da se takoj po tisti komemoraciji dobimo in gremo v akcijo in mi smo šli še pred tisto veliko Savo od hiše do hiše ob Savi, se ponudili ljudem, da smo jim pomagali sprazniti spodnje prostore, rešili kar se je dalo in na ta način zelo omilili možnost, da bi prišlo do še hujših posledic. Seveda pa je potem trajalo 3 ali 4 dni, preden smo kolikor toliko očistili ceste.

Če govorimo o teh 40. 000 pa vidimo glede na nesreče in na požare, vse te stvari, ki se pojavljajo v Sloveniji, glede na vremenske spremembe, kar nam zdaj v bodoče strokovnjaki napovedujejo, pa se bojim, da bomo počasi opazovali, da bo teh gasilcev še vedno primanjkovalo. Omenjali smo razne nesreče. Leta 1990 je bilo skoraj 2 / 3 Slovenije pod vodo. Na tisoče gasilcev je bilo na intervenciji. Če se spomnimo potresa na Primorskem, Log pod Mangartom in plaz, ki je imel tragične posledice. Vse to so intervencije, ki rabijo veliko število ljudi in temu primerno bom ponovil, da je celoten sistem varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami zdaj zaupan gasilskim organizacijam. Prej sem omenil poplave leta 1990. Takrat je bila tudi prelomnica, ko so tudi uradno sprejeli uredbo o prenosu določenih nalog zaščite in reševanja na gasilske enote. Mi od takrat naprej nimamo več splošnih enot civilne zaščite, ampak so te naloge prevzele gasilske enote. In če bi govorili samo o požaru, bi mogoče hitro lahko rekli, da je tudi kakšen gasilec v Sloveniji manj lahko pripravljen za gašenje požarov, ampak ko govorimo o vseh teh nesrečah, ki nas lahko prizadanejo, pa se bojim, da bo ta številka še premajhna. Sicer pa je slovensko gasilstvo, ker smo že o tem govorili, organizirano dejansko tako, da bazira na prostovoljnem gasilstvu. Večji del Slovenije je urejen tako, da prostovoljne gasilske enote opravljajo javno gasilsko službo. Samo v teh večjih 13- ih mestih pa imamo tudi poklicne gasilske enote.
Meni se je zdel na nek način nenavaden podatek, da malce po domače povedano od Maribora naprej nimamo nobenega profesionalnega gasilca več. To je vse na prostovoljcih. Vprašanje. Po kolikem času se zberete? Koliko časa je potrebno, da greste na intervencijo? Občutek imamo, da v gasilskih brigadah so gasilci na nek način v nizkem štartu, zazvoni alarm, izve se, kam je potrebno iti. Še celo risanke smo imeli na ta način, so se usedli v svojega Floriana in so se odpeljali. Kako je pa pri vas?

Poklicni gasilci imajo službeno dolžnost, da takoj izvozijo in tudi pridejo prej na požarišče, razen seveda morda takrat, kadar se peljejo nekoliko dalj in so domači gasilci prej. Vendar pa je za poklicne enote nekaj značilno. Oni ne pokrivajo samo tistega požara, ampak so hkrati zadolženi še za možne požare na svojem območju. Prostovoljni gasilci sodelujejo z njimi na požarih, poklicni gasilci pa čim pride do tega, da je požar bodisi lokaliziran ali do neke mere omejen, odidejo nazaj, ker oni morajo dežurati za naslednje možne požare. Prostovoljni gasilci pa dokončajo tisto delo, razčistijo, postavijo gasilske straže, da čuvajo, da ne bi ogenj ponovno izbruhnil. In tu je pomembna ta tako velika masa prostovoljnih gasilcev, ki so sposobni v takem trenutku pokriti tisto, kar bi sicer poklicna enota težko pokrivala, ker ima manjše število zaposlenih. Oni lahko z enim vozilom pošljejo 2 ali 3 gasilce, ker gredo na več koncev. Prostovoljcev je pa dovolj.
Neka podobna mešana intervencija- priča smo ji bili prav ta konec tedna, ko je v Portorožu zagorel star zapuščen hotel, ko je ravno tako prišlo do sodelovanja prostovoljnih gasilskih društev iz obalnih občin in profesionalne brigade. Ampak če prav razumem, tukaj ni čisto nobene potuhe. Prostovoljni gasilci opravijo ravno tako enako delo, ne glede na to, ali je profesionalna brigada prisotna v mestu, regiji ali ne. So alarmni plani, ki predvidevajo. V Ljubljani so nedolgo tega sprejemali novo obliko delovanja, ki predvideva aktiviranje domače gasilske enote, torej tistega gasilskega društva, ki pokriva tisti teritorij, kjer je požar nastal, in pa te osrednje poklicne gasilske brigade Ljubljana. Skupaj izvozijo na tak požar in skupaj izvedejo intervencijo do konca. Še posebej je pomembno, da se pri takšnih manjših zadevah uigrajo, da imajo eno skupno delo. Prej je Marinka opozorila na pomen timskega dela- da ko se zgodi en velik požar, ko je treba 200 gasilcev spraviti skupaj in morajo skupaj izvesti gasilsko intervencijo, da so v tem primeru tudi oni pripravljeni. Pred leti je bil požar v Ljubljani, kjer je gasilo preko 100 gasilcev in so bili tako poklicni kot prostovoljni gasilci na intervenciji in so morali sodelovati. Zato je ravno to sodelovanje zelo pomembno, da se izvaja že pri manjših intervencijah, da je potem lahko pri večjih toliko bolj učinkovito.
Skrb občine je, da zagotavlja požarno varnost svojim občanom. Vsako občino pokriva- govorim za občine, ki nimajo poklicnih enot ali ne posredujejo poklicni gasilci- vsaka taka občina je razdeljena na krajevne skupnosti, ipd. oz. društva, ki so v določeni občini, pokrivajo celoten teritorij. Se dogovorijo med seboj, katero naselje je pod pristojnostjo društva. Glede na to, da so pa društva prve kategorije, ki imajo lahko tudi težave pri zagotavljanju zadostnega števila gasilcev, je pa tukaj osrednja občinska enota, ki naj bi imela malce zahtevnejši status, ki pa bo tudi v takem primeru požara na določenem območju občine posredovala. To je dogovorjeno s plani. Seveda se ob tem pojavljajo določene težave, ki pa se jih skuša tudi razreševati.

Tako je. Kot sem že prej omenila, da za tiste naloge na ognjeni črti veljajo določeni zadržki ali določeni pomisleki, vendar trdim, da je v gasilstvu ogromno različnih del in opravil za katere so pa članice gasilke usposobljene in tudi pripravljene delovati, tako da ni nobene ovire, da ne bi pri tem tudi sodelovale in sodelujejo.
Ravno to sem želel vprašati. Kje jih prekašate oz. kje ste boljše?
To vprašanje je težko. Glede na to, da sem tukaj v manjšini, ne bom tega razlagala. Bolj bi poudarila timsko delo. Tam se najdejo in tudi prispevajo glede na svoje sposobnosti in znanje tisti del, ki ga imajo gasilci za opraviti.- Če se vrnemo k tehniki. Nekaj stare tehnike ste prinesli tudi v studio, nekaj nove je razprte po tleh studia.
Morda se je tu zgodil zelo velik ali največji napredek, prav pri tehniki. Že začeli smo z njo. Se spomnite, kakšna je bila oprema nekoč in danes? Kaj je tisto, kar se je najbolj spremenilo? Je to uporaba različnih materialov, motorizacija, dostopnost opreme?
Dve stvari sta pomembni. Prvič to, da se vedno bolj poudarja osebna varnost gasilca, da ima ustrezno zaščitno opremo pri opravljanju gasilske službe. To je tisto, kar gasilcu daje možnost, da sploh lahko nastopa. Drugo pa je napredovanje v gasilski tehniki. Nam je predvsem mobilna tehnika prinesla neomejene možnosti, da sodelujemo z intervencijami na različnih mestih. Imamo številne primere, ko gasilci ravno s to možnostjo, da hitro pridejo na mesto požara, preprečijo veliko nesreč. Drugo kar je, tudi druga tehnika. Spomladi se začenjajo nevarnosti požarov v naravi. Gasilci z našo tehniko lahko gremo kamorkoli, pridemo zraven. Nismo še nič rekli o preventivi. V gasilstvu je ena od pomembnih nalog preventivna dejavnost v okolju, kjer gasilsko društvo deluje in kjer živijo gasilci. Že smo veliko govorili o gasilkah. Gasilke so najbolj učinkovit nosilec preventivne dejavnosti v družini, ko vzgajajo otroka, ga navajajo na nevarnost uporabe odprtega ognja, ko ga odvračajo od električnih naprav, itd. Otroka pripravljajo na to, da bo moral biti skozi življenje vedno oprezen do okolja. Ko sem omenil požare v naravi, gasilci takrat organiziramo službo, neke patrulje, ki gredo z gasilskimi vozili in najdejo tu in tam koga, ki kuri kljub prepovedi. In znajo na primeren način človeka pripraviti do tega, da pogasi, mu pomagajo, da ogenjček pogasi, da ne bi prišlo do požara. Preventivna dejavnost je pomembna tudi v kolektivih, kjer gasilci opozarjajo na možnosti nevarnih mest za požar. Uroš, s podobno opremo tekmujete oz. jo uporabljate na tekmovanjih.
Ja.

Naj povem, da nisem pravilno odgovoril.
En del je bil pravilen. Vi ste ugotovili, da so špičasti delovni čevlji in delovni čevlji so špičasti zato, ker smo gasilci pri svojem delu temeljiti in če je kakšen notranji požar in z vsemi sredstvi že ogenj pogasimo, pride pa do ostanka kakšne žerjavice v kakšem vogalu, kotu prostora, tisto s špičastimi čevlji saniramo do konca.
Tisti paradni pa so paradni. Bomo izvedeli malce kasneje, zakaj imajo odbite špice. Florjana vidimo na veliko v gasilskih domovih. Vas je vedno varoval. Čeprav goduje 4. maja, se mi zdi, da kljub vsemu- omenili smo preventivo, usposobljenost. Nenazadnje ta mesec oktober, mesec požarne varnosti. So potemtakem tudi državljani in državljanke tisti, ki lahko bistveno pripomorejo k požarni varnosti? Oktober je določen mesec kot mesec požarne varnosti. Mi smo se že pogovarjali, da bi bil kakšen drug mesec. Kakor smo šli okrog, smo vedno prihajali do tega, da nismo našli primernejšega. Vsak mesec je imel neke druge aktivnosti in potem bi zmanjkalo časa za te gasilske aktivnosti. Mesec varstva pred požarom je predvsem namenjen širjenju požarne vzgoje, osveščanja ljudi, čeprav to mi delamo celo leto in preventiva mora biti skozi celo leto osnova. Je pa zato mesec varstva pred požarom bolj priložnost, ko lahko gasilci veliko bolj opozorimo nase, na svoje delo, na pomen požarnega varstva, pomen gasilstva. Kako zelo pomembna je preventiva in osveščenost ljudi mogoče pove statistika. Mi imamo letno okoli 4500 do 5500 požarov običajno. Le leta 2003, ko je bilo sušno leto, smo imeli čez 6000 požarov, ko je bilo samo v naravi 2800 požarov. Od teh 4500 do 5500 požarov jih je kar 50 % takih, ki nastanejo iz malomarnosti.

Mogoče dodam, da med vzroki požarov je procent okoli 70 med vzroki povzročitelj človek. Vse ostalo so tehnične pomanjkljivosti, naravni pojavi, itd.
Teh 70 % moramo pripisati sebi. Ali je to nevednost ali malomarnost ali kaj podobnega. To je to. Mogoče še glede Sv. Florijana. On je zaščitnik pred ognjem in po slovenskih kmetijah, kozolcih je še vedno viden, prisoten. Tudi veliko je obnovljenih v zadnjem času. Gasilci ga nekateri tudi dajejo na pročelje svojih gasilskih domov, čeprav nekateri mislijo tudi, da bi bil za gasilca kot za tega operativca, ki rešuje, morda primeren kakšen drug zavetnik, da ga obvaruje nesreče oz. da ne pride do težav z njegovim zdravjem ali celo s kakšnim hujšim izidom.
Za konec. Pri Z se bomo ustavili. Zabave, gasilske veselice. Uroš, na gasilskih veselicah ste radi, vam je všeč? Kako pomagate? Kaj se tam dogaja?
Mislim, da so gasilske veselice zelo znane, ker si lahko takrat res gasilci dajo duška. Mi ki smo še mlajši tudi pomagamo pri pripravi, pa tudi potem, ko poteka veselica, prodajamo srečke ali kaj podobnega. Mislim, da v našem društvu v Novi Cerkvi te veselice veliko pripomorejo in tudi vlaganje in trud za mladino, da se ohranjajo prostovoljni gasilci.

Znova bom provokativen. Nalašč bom to rekel. Morda gredo z nekaterimi temi sredstvi potemtakem lahko tudi gasilci v Planico, kot sva se šalila nekaj dni nazaj.
To vsi vidijo, vendar je Planica en del tistega društvenega dela, življenja. To je nagrada gasilcem, ker so pridno delali, ker so se trudili pri opravljanju javne gasilske službe. Poudaril pa bi, da vsa ta vozila, ki so takrat videna, se morajo nujno izvajati te kondicijske vožnje in so plačana v višini 50 % in več iz lastnih sredstev. Prej, ko smo govorili okrog veselic, bi rad omenil, da veselice niso toliko namenjene gasilcem. Predvsem so namenjene občanom. Gasilci na teh veselicah trdo delamo, zato da dobimo tisti zaslužek.
Jaz bi pa zdaj, ko govorimo o teh veselicah, rekel, da so imeli starejši gasilci veliko več dela z veselicami, ker se je pač društvo odločilo, organiziralo veselico in si zagotovilo del sredstev zato, da so lahko nakupovali opremo. Danes je teh društev, ki organizirajo veselice, manj. Ker je za nekatere kar precej velik zalogaj priprava teh raznih dokumentov, s katerimi si zagotovijo pravico organiziranja te veselice. Vendar pa imamo pri gasilcih kategorijo veteranov, ki jih zastopam.
Jaz bom rekel tako, da se je naš čas za danes zvečer nekoliko iztekel in bomo rekli oz. se poslovili z mislijo, da čeprav jih je manj, so zato toliko bolj vredne te veselice in naj jih naše gledalke in gledalci obiščejo. Vsakemu posebej hvala lepa za obisk v studiu. Obilo gasilske sreče in kar se da veliko res dobrih rezultatov na olimpijadah in ostalih tekmovanjih, posluha delodajalcev. Za vas pa, spoštovane gledalke in gledalci, sedaj ko veste, kakšna je situacija, kličite primerno telefonsko številko, ki jo nalašč ne bomo izdali. Vedite oz. veste, da vas tam čaka nekdo, ki bo za vas morda žrtvoval tudi življenje. Hvala, da ste bili z nami. Lahko noč.