Odprti kop - Polnočni klub: Gobarjenje

Besedilo, Slike

Premiera: petek, 26. januar 2007, Vse oddaje

Dober večer, spoštovani gledalke in gledalci. Slovenci veljamo za navdušene gobarje. Menda nas gobe redno ali občasno nabira kar pol milijona. O gobarjenju, gobjih specialitetih, pa tudi o tem, kako se izogniti zastrupitvam, bomo govorili v nocojšnjem Polnočnem klubu. Svoje znanje in izkušnje bodo z nami delili g. Amadeo Dolenc, predsednik Mikološke zveze Slovenije. Bojan Arzenšek, predsednik Gobarskega društva Kranj in predsednik Mikološke komisije ter soavtor knjige o gobah. Ana Ivanovič, predsednica Gobarskega društva Bisenica iz Celja, in Alojz Boh, upokojeni zdravnik, ki se lahko pohvali z najvišjih nazivom slovenske krovne gobarske organizacije, determinator mentor. Dober večer vsem skupaj.
Dober večer.
Dr. Boh, prihodnje leto boste dopolnili 80 let. Je morda prav gobarjenje recept za takšno vitalnost?
Seveda je tudi gobarjenje, čeprav je glavna reč genetika, ki jo prineseš s sabo. Je pa gobarjenje zanesljivo ena od kvalitetnih rekreacijskih in tudi koristnih dejavnosti. To pa gotovo.
Kdo pa vas je navdušil za gobe?
Zanimivo, za gobe me je navdušil zdravnik, kolega, znan mnogim Slovencem, če ne celo vsem gobarjem, dr. Dušan Vrščaj. Vojaški zdravnik, ki je tudi sicer naš nestor in starostna slovenskih gobarjev.
S čim vas je navdušil? Rekel je v Novem mestu, kamor je prišel- bil je dober organizator in širitelj Slovenske gobarske organizacije- " Ti si doma iz Dolenjske. Smešno bi bilo, če ne bi Dolenjec poznal nobenih gob, zlasti pa zdravnik, kajti zdravniki smo navajeni na opazovanje. V našem poklicu je opazovanje, predvsem pri pediatrih zelo pomembno. "
Vaša izkušnja v otroštvu, ki ni bila ravno prijetna, vas torej ni odvrnila od tega konjička? Ne. Sem pozabil nanjo. Moja prva izkušnja je bila pri petih letih. Privoščil sem si, ko mi je bilo dolgčas. Doma sem bil s kmetov in starši so delali na polju, jaz sem imel prost čas in sem si privoščil sprehod po gozdu. Tam sem naletel na zelo pekočo polzteno mlečnico, ki me je spravila v strahovit jok, tako da so tudi sosedje pritekli pogledat, kaj se z mano dogaja. Pa ni bilo nič hudega.
Amadeo, tudi vi ste že kot otrok vzljubili gobarjenje.
Ja, tako kot mnogi navdušeni gobarji, ki so jih naučili dedki ali babice. Mislim, da sem bil rosno mlad, ko me je dedek povabil s sabo v gozd in sem zagledal 64 poletnih gobanov. Tudi sedaj večina takšnih mladih navdušencev v puberteti mogoče malce pozabi, ampak takšni doživljaji v rosni mladosti udarijo ven. Marsikdo je rekel, da je prav v rosnih letih začel, potem malce prenehal in nato navdušen za gobarjenje v poznih letih.

Kdo pa je navdušil vaju?
Podobno kot pri Amadeo. Navdušili so me starši, prav tako v rosno mladih letih. Skozi puberteto tega nisem več doživljal tako intenzivno, potem pa sem si nabavil fotoaparat in sem nadgrajeval svoje znanje, ki sta mi ga starša poklonila. Od takrat naprej sem vsako leto bogatejši.
Vas?
Jaz se pridružujem njima. Večinoma so nas navdušili dedki. Tudi jaz imam zdaj že vnuke in tisti večji gredo že radi z menoj v gozd. Ne vem, kdaj se je pri meni to začelo. To je bilo nekaj vsakdanjega, ko sva jaz in leto mlajši brat, ki sva živela pri babici, poleti oz. v gobji sezoni odhajali v gozd. Seveda so se zgodile tudi takšne stvari, ko nas je babica poslala z vedri po zemljo, gozdno zemljo, midva sva prišla v gozd in sva nabrala vsak svoje vedro gob.
Krasno.
To se potem nadaljuje. Prišla sem v Celje, tam so me drugi navdušili še za druge vrste. Tudi jaz sem si kupila potem fotoaparat.
Letošnja letina kot slišim ni najboljša.
Jaz bi se navezal še na prejšnje, pa potem to povedal. Pri nas, ki smo navdušeni, smo navdušeni za gobarjenje in gobarstvo. Kajti vsi tisti, ki se potem strokovno ukvarjajo z gobami, se navdušujejo tudi za gobarstvo. Gob je ogromno vrst. Letos je vrst še kar nekaj, vse ostalo za vikend gobarje je pa letos bore malo. Jaz si še malce privoščim. Pogoji morajo biti idealni, letos pač niso. Celo najstarejši gobarji iz naših vrst pravijo, da tako slabe gobarske letine ne pomnijo. Mogoče je pa to celo prav. Če ne rastejo kulinarične gobe v gozdu, potem ni tako množičen obisk in se narava malce spočije. Kdaj pa je dobra sezona? Kakšne morajo biti razmere? Čim več vlage, ne preveč padcev temperatur- na primer, da gre iz plus 20 na plus 2. Enake temperature, ampak ne 30 ali 5, nekje med 15 in 20. Ta megla sedaj je že koristna. Kaj pa tisto o luni? Je res, da luna vpliva na rast gob? Tu so mnenja deljena. To bodo tudi ostali povedali. Jaz prisegam na rast gob po polni luni, kajti tudi kmetje pri nas pravijo, da gobe rastejo takrat, ko gre luna dol.

Kaj pa ostali pravite?
Jaz nisem pretirano navdušen nad luninim vplivom na rast gob. Tudi v strokovni literaturi težko zaslediš. Res pa je, da se ob luninih menah tudi vreme lahko spreminja. Vremenske spremembe ob luninih menah res lahko ugodno vplivajo na rast, ne samo naših dragih gljiv, ampak tudi bolezenskih gljiv v vinogradništvu na primer.
Kaj pa je z vražo, če gobo enkrat vidiš, da ne raste več?
Tukaj smo najbrž vsi, ki tukaj sedimo, enotni, da to ne drži. Zakaj ne drži? Takrat, ko gobo iščemo, še posebno tam, kjer mislimo, da bi morala biti, pa jo ni, gazimo, mencamo in stopicamo in s tem poškodujemo podgobje. Največkrat gre za jurčke. Podgobje je sorazmerno nežno in plitvo in ga pretirana hoja in stopicanost poškoduje. Takrat je rast gobe upočasnjena ali pa čisto zaustavljena. To je vzrok, da je ta vraža sploh nastala.
In ko smo že dočakali prvi slano, nekateri tudi pravijo, da gobe najbolje rastejo po prvi slani? To drži.
Kmetje pri Gornjem Gradu pravijo, da bo ob prvi slani zanesljivo.
V poletnem času so zelo priporočljive tudi strele, ki s svojim truščem prebudijo določene poletne gobe. Strele in grom so za gobe zelo koristne.
V Sloveniji več kot 3000 vrst gob. Katera območja v Sloveniji pa so raj za nabiralce gob? Rajev za nabiralce gob je v Sloveniji ogromno. Najbolj poznan iz medijev je Pokljuka, Rogla in celo območje Dolenjske. S tem, da je tudi v Prekmurju tega veliko in tudi na Primorskem, Krasu in proti Ilirski Bistrici. Vse pa v določenem časovnem okviru. Tukaj so domačini prvi in tisti sami odločajo o svojih prostorih.

Znano je, da gobarji radi varujete svoje terene. Kako pa zakrijete sledi potem ko odtrgate gobo?
Največkrat naredimo tako, da zavarujemo micelij, ki ga izrujemo skupaj z gobo. Gobo je treba zavrteti, predvsem pri jurčkih, da ne poškodujemo podgobja. Gobe po zakonu je treba grobo očistiti in tisti grobo očiščen del zakopljemo v zemljo, pokrijemo z iglicami in listjem in tega se ne da več videti.
Kaj bo, če se znajdete na terenu, ki ga ne poznate? Je res, da morate najprej podkupiti domačine, da vam izdajo, kje rastejo gobe? Mogoče za gobane, drugače pa izkušeni gobarji, ko zagledajo gozd, drevesa, vedo, kaj lahko pričakujejo. Za gobane pa dobimo " domače izdajalce ". Navezal bi se še na rast po Sloveniji. Mi imamo eno izmed najbolj raznolikih vrst habitatov in zelo raznoliko naravo, tako da v vsakem obdobju zanesljivo nekaj raste. Mislim, da imamo od panonskega, gorskega, kraškega sveta veliko gob. Kolikokrat na leto se vi odpravite v gozd po gobe? Mogoče ne boste verjeli, ampak stokrat sigurno. Tudi ko grem s psom na sprehod, grem opazovati naravo in gobe. Ste se kdaj vrnili praznih rok?
Ja, tudi praznih rok. So vam pa enkrat ukradli polno košaro gob? To je bil en pripetljaj z gobarjem iz celjskega društva. Imela sva že polno košaro. Malce smo se poveseljačili, skuhali golaž, ko sva se pa že domov vračala, sva zagledala gozdne kukmake in se oba zaletiva, kdo jih bo prvi pobral, košaro pa pustiva. Bili so dvotrosi. Pobereva vsak svoje in greva naprej. Čez 200 m se spomniva, da nimava košare. Prideva nazaj in je ni bilo več. Veste, kaj smo naredili? Ker je to vas, sva šla k duhovniku, naj da čez prižnico, da gobe naj obdrži, košaro, ki je bila darilo, pa naj vrne. Zgodilo se ni nič. Nisem videl ne gob ne košare. Sicer se pa, ga. Ana, gobarji sami delite na t. i. jurčkarje in organizirane gobarje? V čem je razlika?

Jurčkarji, že sama beseda pove, da nabirajo samo jurčke. Ti delajo tudi največjo škodo v gozdu. Vsaj po mojih izkušnjah. Organizirani gobarji smo pa organizirani najprej v gobarska društva, potem pa še v Mikološki zvezi. V gobarskem društvu smo sprejeli tudi svoje kodekse oz. pravila, kako naj se obnašajo gobarji.
O gobarskem bontonu bomo kakšno rekli še kasneje.
Koliko strupenih in koliko užitnih gob pa pozna povprečen slovenski gobar?
Mislim, da tam okrog pet. Pet užitnih gob, tri vrste gobanov, lisičke, mogoče kakega dedeka, turka, potem pa še rdečo mušnico, ki jo ne spoštujejo. Srce te boli, ko prideš na kakšno rastišče. To so izredno lepe gobe. Najdeš vse pobrcano in to ni lepo. Tudi to se učimo v gobarskem društvu, da se gobarji kulturno obnašajo.
Koliko pa je užitnih gob v Sloveniji?
Po našem seznamu, ki jih trenutno šteje čez 3000 vrst, jih je ena tretjina sigurno užitnih. Ena tretjina je pogojno užitnih.
Tukaj lahko rečem, da je v tem seznamu več kot 3000 vrst, 1500 je velikih vrst, ostalih 1500 so pa manjše vrste in niso zanimive za nabiranje, ampak za nas poznavalce so pa zelo zanimive in lepe zaradi raznih oblik. Gobe same delimo še na neužitne, pogojno užitne, strupene in smrtno strupene. Skupina neužitnih je zelo velika. To so vse plesne gobe, določene tekoče vrste, ker so samo pekoče in jih ne moremo jesti. Potem so pa strupene vrste, od katerih imamo lahko posledice. Smrtno strupene pa že vemo, da so zelo nevarne.

Nobene strupene gobe ne poješ dvakrat.
Ne. Vsaka strupena goba je trikrat užitna. Prvič, zadnjič in nikoli več.
Koliko gob pa poznate vi osebno?
Jaz osebno poznam približno 300 vrst. Na oko, potem pa z majhno pomočjo knjige še 300, če se pa bolje poglobiš, pa ta številka hitro preseže 1000. Nekaj ste jih prinesli s sabo v studio. Nam lahko poveste kaj več.
To verjetno vsi Slovenci poznajo.

Rdeča mušnica, zelo lepa goba. To je okras narave. Sicer je strupena. Kaj vse vsebuje ni ravno pomembno, ampak ni užitna. Potem pa vrsta smrtno strupenih gob. Zelena mušnica. Ta gobica bi bila dovolj za Amadea ta moment. Zelo podobna ji je ta citronasta mušnica.

Ta je sicer totalno brez pik in zaradi tega zelo zanimiva. Če pogledamo klobučke, so si zelo podobni. Poznavalci se ne moremo zmotiti, navadni narod pa se lahko zmoti. Čeprav se zelene mušnice bolj zamenjujejo z golobicami. Golobice so te vrste, ampak druge barve. S takimi jih zamenjujejo Slovenci. Zamislite si, da ima ta golobica tudi tako barvo klobuka, kot jo ima zelena mušnica. Obstajajo zelene, zelenskaste, modrikaste itn. Porežejo samo klobučke. Ovojnica je znak, česar golobica nima, to pa pustijo v zemlji.

Zato je potrebno gobo vedno celo izruti iz zemlje. To so najbolj pomembne zadeve pri gobarjenju. Zato se nekateri zastrupijo, nekateri pa ne. Potem imamo še panterjevo mušnico. To zelo radi zamenjajo z bistnico. To je tista tam. Čokata mušnica. Razlika je velika. Ne morem do tja.

To je ta?
Ja. Hvala. Obstaja zelo velika razlika. Pike, ki jih ima paneterjeva mušnica, so popolnoma bele in zelo ostre. Ta pa ima kraste sivkaste barve, pa tudi po betu.

Ta ima spodaj ovojnico, ta je pa nima. Tako tipične. Z eno tako razlago se ne bo nihče naučil veliko, ampak to so tiste najbolj zanimive razlike.
Se lahko priključim? Nabiralec mora poznati ti dve razliki, ki sta navidez majhni. Kdor tega ne pozna, lahko zamenja ti dve mušnici, od katerih je ena užitna, druga pa strupena. Malo se moram priključiti, če mi dovolite, v zagovor vzeti jurčkarje. Jurčkarji so bili pred 30 leti skoraj vsi Slovenci. Lahko bi jim rekli tudi lisičkarji, ker niso druge stvari nabirali. Tisti, ki so nekoliko napredovali v tej znanosti, recimo mu goboslovje, jih imenujejo jurčkarji. Ampak nič ne bi bilo hudega, če ne bi ti jurčkarji leta in leta uničevali vse drugo, kar ni bil jurček. Zato jim bolj zamerimo kot to, da je njihov izbor zožen. Zamerimo jim, da so dolga leta mislili, da je treba vse tisto, kar je grdo, kar je navidezno strupeno, pogaziti. Resnica je pa popolnoma nasprotna.
O pravilih nabiranja gob bomo kakšno rekli še malo kasneje. Bojan, vi ste se lotili tudi pisanja knjige. Ste soavtoar knjige Naše gobe, kjer ste vpisali vse to naše gobje bogastvo.
Imel sem srečo, da sem prišel zraven projekta, kjer smo pisali knjigo Naše gobe z dvema soavtorjema, g. Tratnikom in g. Malovrhom. V letu 2002 nam jo je uspelo napisati. Problem je bil v tem, da smo pogrešali knjige slovenskih avtorjev, ker so se na slovenskem prostoru pred tem časom kopičili predvsem prevodi tujih knjig. Tukaj smo pa zajeli 200 najpogostejših gob v Sloveniji po statistiki razstav, in še nekaj gob, ki rastejo v drugih letih časih in so potrebne, da so v knjigi. Koliko pa je v Sloveniji izkušenih in strokovno podkovanih nabiralcev gob.

Na oceno bi lahko rekli, da so vsi, ki so včlanjeni v gobarska društva. Če grem po nazivih, ki jih je zveza podelila, je to približno 100 oseb, ki zna veliko več kot vsi ostali.
Imajo tudi posebno ime?
Ja. Rečejo jim determinatorji. Je pa to slovenski naziv določevalec gob. S takimi nazivi vsi poznajo preko 100 vrst in so tudi odlični učitelji za ostale člane gobarskih društev in postavljanje razstav. Najvišjo stopnjo determinator mentor ima 10 oseb, potem je pa še determinator svetovalec, ki nas je okoli 20, potem so determinatorji, ki jih je okoli 70.
Dr. Boh, vi ste izmed teh 10, ki imate najvišji naziv- determinator mentor. Kakšno je vaše poslanstvo?
Moje poslanstvo je približno ta okvir, ki ga je je že g. Arzenšek povedal. Osnovna stvar je vzgoja, izobraževanje drugih. Poznavalcev, predvsem članov gobarskih društev. Determinator mentor ponavadi sodeluje pri razstavah, vodi determinacijo- določevanje, pomagajo mu drugi določevalci, ki imajo nižji rang. To je eno. Potem na strokovnih srečanjih, seminarjih, v stikih na mednarodnih srečanjih imajo determinatorji mentorji odločujočo vlogo. Seveda pa tudi pri pisanju knjig. Pa ne vsi. Eni so bolj pismeni, drugi manj. V Sloveniji je 26 gobarskih društev. Kakšno pa je zanimanje za članstvo med mladimi?

Ni ga kaj dosti. Nekatera društva včasih posebno pozornost posvečajo temu, da si pridobijo mlade. Kajti večina društev ima tudi kadrovske probleme. Sedaj imamo novi zakon o društvih, ki je dokaj zahteven. Poleg tega ima zveza status društev v javnem interesu, kjer se moramo zelo naravovarstveno obnašati, spoštovati razne zakonske in podzakonske akte. To pomeni, da moramo imeti zelo pismene kadre pri društvih, še posebej v zvezi. To lahko pridobimo edino z resnim pomlajevanjem. Kajti računalnik je sedaj osnova. Večina starejših nas ne zna kaj dosti početi. Brez tega ne moreš delati, sploh pa ne popisov, prijave na razpis itn. Jaz včasih malo za šalo, malo za res rečem, da sem eden najmlajših v našem društvu. Mislim, da se bodo časi spremenili. Takoj ko bo malo boljši standard, ko si bodo mlade družine prej ustvarjale svoje življenjske pogoje. Kajti sedaj do 40 let študirajo samo na sebe, in to upravičeno. Potem pa, ko je enkrat vse to rešeno, se ljudje odločijo za kakšen hobi. Gobarjenje pa vemo, da je eden najbolj zdravih in zanimivih hobijev.
V društvu vsako leto pripravite tudi okrog 30 razstav. S kakšnim namenom? Kaj ljudje največkrat sprašujejo? Društva pripravljajo izključno v izobraževalne namene širšega prebivalstva s poudarkom na strupenih gobah in s posebnim poudarkom na zaščitenih gobah. Imamo kar precej zaščitenih gob, katere se ne sme pobirati. Mislim, da je okrog 30 razstav. Jaz osebno se s tem kaj dosti ne strinjam, zagovarjam bolj regijske razstave. Marsikateremu društvu razstava pomeni tudi eksistenco, kjer si lahko pridobi določena sredstva. Seveda pa je potrebno za takšne razstave pridobiti dovoljenje od dveh ministrstev, društva pa morajo take razstave tudi prijaviti. So še nekatera društva, katerim jaz rečem " divja društva ", ki niso v zvezi, razstave vseeno organizirajo. Zadnje čase smo jim in še bomo stopili male na prste, ker en red mora biti. Nekdo spoštuje določene zakone, drugi ne, stvar pa enako počnemo.
Kaj obiskovalci največkrat sprašujejo?

To, kar mi najbolj neradi odgovarjamo. Kaj je za pojesti? Niti ne sprašujejo, kaj je strupeno, ampak, kako je katera dobra. Dostikrat pa sprašujejo, s čim se lahko zamenja. Zadnje čase opažam tudi to, da jih zanima, katere gobe rastejo v skupinah. Se pravi čim manj truda, da se čim več naenkrat nabere in da je zamrzovalnik čim bolje napolnjen.
Se smem jaz malce priključiti?
Izvolite.
Vprašali ste, kakšno je zanimanje mladih. Mi nismo več tako zelo mladih, zlati jaz ne. Rad bi povedal izkušnje novomeškega gobarskega društva. Mi vse razstave prirejamo v osnovnih šolah. Ne samo zato, ker dobimo dvorano zastonj- takrat imajo tudi naravoslovni dan, ampak, ker šoli nudimo predavanja o tem in skušamo mlade naučiti gobarske kulture. Starih mačkov, jurčkarjev, kot smo slišali, ne bomo več ničesar naučili. In tako imamo tudi mladinsko sekcijo. Imamo člane, plačajo polovično članarino. Ne glede na to, da si tako prizadevajo, lahko rečem, da je zanimanje mladine za gobarstvo majhno. Zato, ker ima danes mladina nešteto vabljivejših in hujših skušnjav. In to me nič ne veseli. To je moj prispevek glede tega vprašanja.
Jaz bi še nekaj dodala. Celje je znano, da je prvo začelo voditi naravoslovne dneve na temo gobe. Zadnja leta je to zanimanje po šolah zelo upadlo. Včasih je bilo tega zelo veliko. Imeli smo šest do osem šol, zdaj se javi ena šola, pa še s tisto se običajno nič ne zmenimo. Res ni zanimanja. Pri otrocih ni. Gremo v gozd, tam se zabavajo, skačejo, sprašujejo, na tem pa tudi ostane. Nobenega zanimanja za krožke, da bi se učili bolj podrobno o gobah. Pri otrocih tega zanimanja ni.- Že prej ste dejali, da smo Slovenci zelo nekulturni kar zadeva nabiranje gob.

Mi smo na vrhu kar se tiče nabiranja gob, smo pa popolnoma na dnu kar se tiče kulture v gozdu. Kulture pri nabiranju gob in kulture v naravi na sploh.
Obstaja poseben gobarski kodeks, bonton.
Vsaka društva so to posebej sprejela kodeks oz. bonton, ki naj bi ljudi usmerjal, kaj bi počeli. Ampak to je samo v društvih. Drugače pa obstaja zakon o tem. To je uredba o varstvu gljiv, ki določa, koliko gob lahko na dan nabereš, kako se moraš obnašati pri nabiranju gob, v kaj jih moraš nabirati.
Nam lahko malo več poveste o tem?
Lahko. Največja dovoljena teža na dan je dva kilograma in goba poljubne teže. Če najdeš eno tako gobo, kot smo jo mi nekoč našli, ki je tehtala čez 20 kg, jasno da jo pelješ nekam na razstavo. Gobe je treba že grobo očistiti v gozdu, nabirati jih je potrebno v zračno embalažo.
Plastične vreče odpadejo.
Odpadejo. Lahko sami poskusite. Ko jih boste prinesli domov, bodo gobe napol obdelane.
Najbrž tudi strupene.
Seveda. Takoj se začne proces in so lahko potem tudi strupene. Pa še marsikaj je v uredbi. Tudi o vožnji po gozdnih poteh. To je že druga uredba.
Najbrž se tudi domačini dostikrat pritožujejo nad takšnim vedenjem gobarjev.
Sigurno. Mi organizirani gobarji usmerjamo svoje gobarje in sami ne krademo, ostali pa to sigurno počnejo. Vam domačini tudi kakšno zagodejo?
Tudi.

Pride nekdo in grozi s puško. Na moja dva starejša člana so celo streljali s puško. Tu ne moreš nič.
Amadeo, tudi vam so grozili s puško.
Ja. Ravno prejšnjo soboto. To ni bila grožnja. Šli smo nabirati za društvo v Kozjem. Ko smo prišli nazaj, sta bili dve gumi spuščeni. Jaz bom nekaj drugega povedal. Dve leti nazaj je prišel kmet, zapomnil sem si ga, ker je imel brado. Jaz sem mu razlagal zakonodajo, da mu ne hodim ne po travniku ne po sadovnjaku, da mu nič ne jemljem in grem samo skozi njegov gozd, ker je to edina pot. Rekel sem, da še gob tu ne bom pobiral. On je pa grozil s psom, puško itn. Midva se nisva dogovorila. Medtem je pa sogobarka, ki je bila zraven, na vrhu nabrala na njegovem prostoru, na katerega jaz nisem imel vstopa, celo košaro jurčkov. Še bolj zanimivo, mislim, da je bil tisti dogodek v torek, ko sem ga naslednjo soboto videl na tržnici. Imel je dosti večjo količino gobanov kot je dovoljeno. Nisem ga prijavil, ker se mi je vse skupaj zdelo takrat tako smešno, da se mi je jeza ohladila.
Vas sicer tudi moti glasno govorjenje v gozdu. Tega znate prav posebej utišati. Nam boste zaupali to anekdoto?
Včasih se tudi, ker jaz sem znan po tem, da se včasih izgubim, takrat pa moraš malce zavpiti, da te kdo sliši. V mladih letih, ko sem se včlanil v društvo, takrat smo bili vsi stari okoli 25, nekaj je bilo še starejših. Spomnim se dveh starejših sogobark, članici celjskega društva. Celo pot so samo čebljale in obirale druge. Jaz zagledam enega smrdljivega mavrahovca, ki smrdi. Podobna je pa eni stvari, ki je ženskam všeč. Velika je itn. Jaz dam to na skrivaj njima v košaro, kjer so imele sendviče, domačo klobaso in kruh. Ko se usedemo, da bomo pomalicali, svojo malico pojemo, onedve pa zanesljivo nista nič jedle. Še nekaj drugega je bolj zanesljivo- potem niso spregovorile celo pot nič več.

Kako pa je z nadzorom inšpektorjem?
Nadzor inšpektorjev je zelo občasen in predvsem v najbolj pogostih gozdnih rejonih in v času rasti. V časopisih redno zasledimo kraj, kjer so bili. V letošnjem letu, ko ni bilo tako veliko jurčkov, sem zasledil predvsem članke iz Jezerskega, kjer so od letošnjega leta bolj regiozni glede vožnje z vozili v naravnem okolju in so ceste zaprte z zapornicami. Tam je bilo izročenih kar nekaj kazni za prepoved vožnje z vozili v naravnem okolju. Nekateri so prekoračili to dovoljeno težo ali pa uničevali zapornice, kar je nesmiselno.
Pa so inšpektorji dovolj izobraženi? Inšpektorji so izobraženi dovolj samo za 2 kg gob, uničevanje in podobno. Manjka pa znanje glede zaščitenih vrst gljiv. Zaščitenih vrst gljiv je v Sloveniji preko 70, od tega je mogoče 10 takih, ki so bolj lahko prepoznavne in te inšpektorji obvladajo. Ostale pa tudi dobri poznavalci redko kdaj srečamo. Tukaj se že nekaj časa trudimo, da bi se z inšpektorji mikološka zveza povezala in jih tudi ta del naučila.
Jaz bi dodal to, da se naslednje leto uvaja naravovarstveni nadzor preko Ministrstva za okolje in prostor, kjer bodo po zakonu ohranjanja narave, kakor zakon predvideva, profesionalni naravovarstveni nadzorniki. Mikološka zveza Slovenije je pa te strokovnjake, o katerih smo prej govorili, ponudila vsaj za vikende, da bi služili kot prostovoljni naravovarstveni nadzorniki. Vsaj načelno smo se dogovorili na ministrstvu, da bodo naši strokovnjaki te bodoče nadzornike vsakoletno izobraževali v poznavanju vrst. O gljivah, katere bi mogel na nadzornik poznati. Se pravi nadzorovane, smrtno nevarne itn.
Morda še to. Veste, kakšne so kazni za kršilce?
Mislim, da sama uredba nima nekih kazni, po zakonu ohranjanje narave pa lahko pride do krepkih 500 000 tolarjev. To bi bilo dovolj. Samo mediji objavljajo na prvih straneh tiste krajevne junake z največ jurčki. Zelo dobrodošlo bi bilo, da bi na prvih straneh objavili takšnega, ki je plačal mastno kazen. Mogoče bi to zaustavilo preveč količinsko nabiranje gob. Kako pa je z iztrebljanjem gob pri nas? Je katera vrsta še posebej ogrožena?

Načeloma Slovenija svojega rdečega seznama nima. Ima seznam zavarovanih vrst, kar je pa malo različno. Jaz osebno menim, da določene vrste v Sloveniji izumirajo tudi zaradi drugačne obdelave gozdnih površin in vremenskih vplivov. Predvsem onesnaževanja okolja z izpušnimi plini, dimniki, s temi kislinami, ki padejo na zemljo. Da bi pa same gobe zaradi nabiralcev bile množično ogrožene, razen na področjih, kjer je masovno nabiranje, tega ni. Je pa to, kar sem povedal- zaraščanje obrobnih travnikov izpodrinja zelo lepe gobe, ki se jim reče vlažnice. V borovih gozdovih s kislimi tlemi je opuščeno steljarjenje in v drugih hrastovih gozdovih opuščeno grabljenje listja. Vse to vpliva na gobjo podrast. Določene vrste bodo po tej naravni poti, če ji lahko tako rečem, izginile z območja Slovenije. Nekatere bodo pa zaradi tega bolj obirne. V Sloveniji bomo imeli zaradi tega malo manj pestro rast gob, obilna bo pa še vedno, s tem, da bodo določene druge vrste prevzele to vlogo presnavljanja organskega materiala, ki ga gobe presnavljajo v osnovne gradnike za nadaljnjo rast. Zakaj pa se nekaterih gob, denimo jurčkov, ne da gojiti? Gobe rastejo na tri načine. Jurčki so tisti, ki rastejo mikorizno. To pomeni, da za svoj razplod oz. rast podgobja nujno potrebujejo neko živeče drevo, ker se vežejo na korenine dreves. Temu se reče mikoriza. Od tega ima dobrobit drevo, ki dobi ustrezno vlago, določene rudnine, goba pa dobi od drevesa rastlinske sokove in zaradi tega raste. Umetno se pa gojiti ravno zaradi tega ne da, ker je ta povezava tako močna, da se trenutno še ne da prelisičiti narave. Poskusi so bili, ampak komercialno je daleč od tega. Vložki so petkrat večji kot da jih naberemo oz. da jih eden nabere.

Katera pa velja za kralja gob?
Lahko jaz odgovorim? Če bi šli lingvistično gledati, bi bila to amanita cezarea. V latinščini pomeni to knežja cesarska goba. Se pravi lingvistično ne bi smelo biti nobenega dvoma. Zakaj je to karželj po domače, blagva po primorsko- nič koliko narodnih imen je za to gobo. Naj bi bila tudi uradno v kulinaričnem smislu številka ena. Tako pravijo. Lahko se je tudi surova. Vsak uživalec ima svojega kralja. Jaz mislim, da je v Sloveniji kralj jurček. Vi se tudi najbolj navdušujete nad koprenkami?
Ne, jaz se navdušujem nad koprenkami v mikološkem, strokovnem smislu. Kot prehranam me ne zanima in tudi marsikoga drugega ne. Mene kulinarično zanimajo golobice. Vprašali ste, kdo je kralj. Kralj je amanita cezarea, ker je to cesarska mušnica. V Sloveniji je pa jurček. Jaz sem prepričan. Tukaj bi rad nekaj povedal v povezavi s prejšnjo razpravo. Slovenci smo čudni gobarji. Vzemimo pod drobnogled jurčkarje. Veste, da smo Slovenci najbrž edini evropski narod, ki občudujemo samo majhne, mlade, čim bolj mlade jurčke in smo pravi mikološki pedofili.
Iztrebljevalci. To ima dvojno slabost. Predvsem ta, da je jurček majčken manj kvaliteten, ker trosi, ko dozorevajo so biološko polnovredni. Če nabiramo majhne jurčke, ne damo starejšim gospodom jurčkom možnosti, da bi trosili svoje trose oz. seme. To se dodaja zdaj, odkar je mestni človek z avtomobili udrl v gozdove. Naši stari kmečki nabiralci jurčkarji so stare gobe nabirali in jih sušili. Kdo danes še suši gobe? Danes je treba nabrati mlade, zdrave jurčke, vložiti in to je rajsko. To je slovenska negativna posebnost.

Ko govorimo o jurčkih, moramo kakšno reči tudi o kulinarki. Dober gobar naj bi bil tudi odličen kuhar. Amadeo, vi znate pripraviti kar nekaj gobjih specialitet. Nam zaupate kakšen recept?
Jaz bi se malo nazaj navezal, katera bi bila kraljica za mene, pa ne kulinarično. Rdeča mušnica. Če se že pogovarjamo o dvorjanih, imam v košari najraje kar celi dvor. S tem, da je zraven vsaj en poletni goban, ki je najbolj aromatičen, pa nekaj lisičk. Jedi imamo od namazov, predjedi, juh, testenine, rižote, z mesom, polnjene paprike. O samih receptih je težko govoriti. Zelo malo ljudi pozna veliko vlažnico. Zelo rad iz nje naredim rižoto. Recept je brez smisla govoriti. Namesto mesa je goba. Rižota se pa naredi kot vsaka ostala. Rižota je zato zanimiva, ker je oranžne barve. Ravno tako se obarva kot od domače kure, lepo rumena. Nekaj nenavadnega, dobro in na hitro, za večerjo zelo lahka stvar je ajdova kaša z gobami in malce smetane.
Kaj pa kakšne majhne skrivnosti, ki jih je dobro vedeti pri pripravi gobjih jedi? Lisičke denimo?
Tisto je pa že bolj pri konzerviranju. To mi je povedala gospa slovenskega organiziranega gobarjenja Sonja Vrščaj, soproga g. Dušana. Tudi videl sem jo na Krku. Vse lisičke, tudi vse druge gobe prepraži na maslu in tako dolgo praži, dokler večina vode ne izpari, potem čez noč ohladi in zmrzne. Za lisičke je to posebej dobro, ker potem niso tako usnjene in ne grenijo. Jaz sem ravno lani poskusil kar cele zmrzniti, pa nič obdelati, pa so bile kot bi čevelj jedel, pa še grenke so bile.

S sabo ste prinesli tudi gobji prah. Nam zaupate, kaj je to?
Tu notri je, kot sem prej rekel, kar celi dvor. Vse, kar najdem, posušim na sušilcu za sadje čez noč, potem pa na kavnem mlinčku, ki ga imam samo za gobe, zmeljem in takole konzerviram. To je odličen dodatek zrezkom, juham itn. Sami gobarji v celjskem društvu jemo mogoče enkrat na leto gobe. V društvu. Bolj se pogovarjamo strokovno, kulinarično manj razmišljamo in opozarjamo na zastrupitve. Mogoče zato, ker smo že toliko let gobarji.
Kaj pa doma?
Doma pa kar vsak drugi dan. Ampak ne gobe na veliko, kot dodatek. Kot začimbo najbrž.
Tako.
Kaj vse lahko pripravimo iz gob, Ana?
Milijon zadev.
Na kakšen način jih lahko pripravimo?
Gobe lahko sušimo, prekuhavamo, pražimo, paniramo. Karkoli si boste zamislili, to se lahko iz gob naredi. Določenih pravil se je najbrž treba držati.
Tako. Recimo pri tistih gobah, ki so pogojno užitne. Da je treba gobo prekuhati, če je ne smemo surove jesti. Jurčke lahko surove jemo.
Da jih ne namakamo v vodi.
To je druga stvar. Priporočljivo je, da gobo, tudi če je malce blatna, jo moramo malce sprati, ampak samo pod tekočo vodo. Ker drugače jo bomo namočili z vodo in bomo imeli še več vode. Goba že sama vsebuje 80 do 90 % vode. Če bi pri nas doma vprašali, jaz pripravljam štiri ali pet vrst jedi iz gob. S tem, da dajem gobe k vsaki omaki, rižoto in v razne prikuhe.

Ampak samo v majhnih količinah. Drugače so pa tiste standardne gobje jedi- gobova juha, pražene gobe z jajci ali brez, samo s kislo smetano, panirane gobe, gobji klobuki. Velja tudi pravilo, da gobe ne smemo nikoli pogrevati. To pravijo strokovnjaki. Pri pogrevanju se sproščajo določene kemične snovi, ki so lahko zdravju škodljive. Je pa to stvar vsakega posameznika, kaj prinese.
Morda je tukaj primerno, da kakšno rečemo tudi o zastrupitvah. Katera je tista najpogostejša napaka, ki pri nabiranju oz. uživanju gob lahko vodi v zastrupitev?
Kar zadeva zastrupitev, je spet isto kot sem prej omenil. V prejšnjih časih se kmečki ljudje, ljudje, ki so bili blizu narave in gozda, niso zastrupljali. Ko je pa mestni človek potreben zraka in zdravega okolja začel z avtomobilom hoditi v gozd, so pa začeli ljudje nabirati gobe, ki jih niso poznali ali prekršili osnovno pravilo, da nabiraš samo tisto, kar poznaš. Takrat so se pa zastrupitve začele. Kaj je glavni vzrok? Površno opazovanje gob. Vi srečate v gozdu človeka, pa ste lahko vrhunski determinator in mu ne boste dopovedali in dokazali, da ta goba ni ta in da ni strupena. Začela se je prodajati literatura, potem so to literaturo nabavili in so mislili, da se da s knjigo v roki hoditi po gozdu. To je za nas karikatura. Ni res. Nobena knjiga ne more dati popolne slike gobe. Knjiga po mojem mnenju služi samo kot dopolnilo za natančen opis podrobnosti in diagnostično pomembnih znakov. Gobe se pa najlažje naučiš nabirati od poznavalca.

Kateri pa so prvi znaki zastrupitve?
To je zdaj cela znanost postala. Bolezenske slike razdelijo pri zastrupitvah nekateri glede na to, kako hitro nastanejo simptomi po zaužitju- t. i. inkubacija ali interval. Na splošno velja, čim daljši je interval, tem bolj se je bati, tem hujša usoda čaka jedca. Krajša je inkubacija, manj se bojimo. Tako ločimo zastrupitve s kratko inkubacijsko dobo, srednje dolgo inkubacijsko dobo, najbolj tragične so pa tiste, ki imajo inkubacijo več kot 14 dni, tri tedne. Druga delitev je pa taka. Ta je ta gospodična. Zelena mušnica. Druga delitev je glede na to, katere organe prizadene. Smrtno strupene gljive, ki jih je pri nas v Sloveniji, kot sem si prebral iz vaše knjige, 30.
Približno. Ljudje so se pri nas zastrupljali s štirimi ali petimi. S kompleksom sester zelene mušnice. Koničasta, bela itn. Te gobe zastrupljajo notranje organe, ki so vitalni za preživetje. To so jetra in ledvice. Tiste gobe, ki ne povzročajo smrtne zastrupitve, ampak lažje zastrupitve, ponavadi zastrupljajo možgane- dobivamo halucinacije, nekatere zastrupljajo žilno- srčno sistem, najpogostejše so pa tiste, ki prizadenejo prebavila. In tudi druge smrtno nevarne ali manj nevarne zastrupitve se začnejo s simptomi s strani prebavil. Se pravi bruhanje in driska. Kaj narediti v takem primeru?

V takem primeru je najbolj varno takoj k zdravniku ali v prvo zdravstveno ustanovo. Dobro je, da izzovemo bruhanje, če govorimo o prvi pomoči. Bodisi z žlico, prstom poseči v usta, da se to čim prej odstrani. Potem pa pride na vrsto ustanova. Zelo pozorno naj poslušajo, kaj bom rekel. Vsaka, tudi najbolj užitna goba lahko postane strupena, če je nepravilno shranjena, transportirana, že nabrana prestara.
Tudi jurček?
Tudi jurček. Povedal bom zgodbo enega od naših zdravnikov. Oba sta zdravnika v novomeški bolnici. V petek so nabrali jurčke, v soboto so bili dežurni, v ponedeljek so si jih pa privoščili. Dva otroka sta končala na infekcijskem oddelku na rehidraciji, infuziji. Zato, ker je bilo bruhanje in driska tako intenzivno, da so se izsušili.
Zmotno je tudi prepričanje, da so gobe, ki jih jedo polži, užitne.
Popolna zmota. Polži imajo svoj encimski sistem v jetrih tako naravnan, da se požvižgajo na zeleno mušnico. Znano je, da samo človek se tako neumno zastruplja. Krave na paši ne bodo nikoli šle na strupeno gobo. Kako to vedo, ne vemo. Imajo pa nek analitični aparat v sebi. Saj veste, na pašnjaku tudi rastlin ne pojejo. Polž je pa tukaj izjema. Lahko se usodno zmotite, če greste tiste gobe nabirati, ki jih jedo polži. Zeleno mušnico imajo prav radi. Kaj pa otroci, smejo jesti gobe?

Gobe veljajo za težko prebavljive. Tako smo pediatri rekli- naj bi pred tretjim letom gob ne dajali otrokom. Neke posebne patofiziološke osnove za to ni. Se pa spomnim iz svoje prakse, da smo jeseni, ko so prišle te znamenite modne marele ali dežniki. Slovenci so ponoreli, vsaj na Dolenjskem za temi dežniki. Jeseni smo po 22h zvečer redno dobivali v bolnico otroke, ki so se zastrupili z gobami. Hitro smo se pripravili, pride zastrupljenec, vprašali smo ga, kaj je jedel. Marele. Kako je to mogoče? Scenarij je bil pa sledeč. Ob 15h se je končala služba, potem so malo pojedli, potem so šli pa gobe nabirati do večera. Potem so jih očistili, zvečer pa naredili ocvrte. Znano je, da ta goba dvojno lastno težo olja, če je v formi, popije. Potem so odrasli gobe dali otrokom, ker so jih imeli radi. Pojedli so štiri ali pet klobukov. To je bilo prenažrtje, t. i. indigestivni sindrom. Lažna zastrupitev, nasvet in domov. Če ni bilo tako hudo, da smo mogli rehidrirati.
Vi se najbrž nikoli niste zastrupili?
Ne. Prva izkušnja je bila z neužitno gobo. To sem že povedal. Nisem se zastrupil. Seveda pa moram reči, da je gobarska organizacija in mediji, ki so od nje prevzeli iniciativo in izobraževanje, pripomogli k temu, da je v Sloveniji bistveno manj ali skoraj ne več zastrupitve. Smrtnih pa sploh ne.
Ana, vi ste rešili življenje sorodnikom. Ja. Čisto slučajno. Tega je že res dobrih 26 let. Odločila sem se, da grem po dolgem času na obisk ožjim sorodnikom. Bili so v gozdu in nabirali gobe. Žena je ravno čistila gobe. Ampak takrat sem dobila mehka kolena. Polovica teh, naj mi oprostijo, če bodo poslušali, je bila zelenih mušnic, zraven pa panterjeve mušnice. Mislim, da danes ne bi bilo nobenega več. Mislim, da se tudi ne zavedajo in niso niti pomislili, kaj bi se jim lahko zgodilo. Enkrat jih moram spet opomniti, naj malce pomislijo, kaj bi bilo. Amadeo, tudi vi ste obvarovali prijatelja pred nevarno pojedino? Mislim, da imamo gobarji sedmi čut. Jaz sem prišel v gozd, zelo pozna jesen je bila, saj nismo nič kaj nabrali. Mi smo rekli včasih sadne štorovke, ampak to so rumeno- venčne štorovke, ki so s takimi velikimi klobuki. On je zelo rad te štorovke paniral. Kot da bi nekaj slutil, sem rekel, naj mi košaro sprazni. Imel je samo klobuke od teh štorovk in šest ali sedem klobukov od zelenih mušnic. Če ne bi jaz takrat rekel, bi mogoče kakšne prijatelje povabil in zanesljivo bi, ker se rad kulinarično junači, pet ali šest ljudi zelo trpelo ali pa umrlo. Kdor ne umre, ima pa zelo hude posledice. To so strašne bolečine. Mislim, da je to resnično sedmi čut. Ponavadi ne gledam, ampak od takrat naprej pa vsakemu pregledam košaro.- Če bi lahko še jaz nekaj dodala. Verjetno se bo še kdo strinjal s tem. Če bi moji sorodniki to pojedli, po moje bi kar kmalu vsi padli v komo. Je bila zelena mušnica?

Ogromno zelenih mušnic. Hotela sem nekaj drugega povedati. To je pa tisto, ko se režejo samo klobuki.
To je tudi moja izkušnja. V novomeškem gobarskem društvu smo nabirali ob času razstave en teden prej gobe za hotel Kandija, kjer so vsi Novomeščani, od veljakov do manj veljavnih, hodili na te gobarske razstave. Tako je en gozdarski tehnik iz Dolenjskih Toplic, rekli smo mu Ljubček, nabral kakšnih 200 klobukov rjavo- zelene golobice- rusula heterofilu. Nimamo jo tukaj, ampak je lahko še bolj podobna zeleni mušnici, če jo gledaš iz ptičje perspektive. Tako sem jaz imel nalogo, da tiste gobe vse pregledam, preden gredo v zamrzovalnik. Sedmi čut mi je rekel, naj pregledam Ljubčkove gobe. Med temi dvestotimi je bilo 15 klobukov zelene mušnice. Če ne bi vedel, da mora zelena mušnica imeti včrtane posebne nitke v kožico, pa ni treba nič videti, bi umrlo veliko ljudi. Če bi vsak svojega pojedel, bi jih bilo 15, če bi pa eden vse, bi bil pa samo eden.
Bojan, kako pa je z gobami in radioaktivnim sevanjem?
Radioaktivnost so merili v gobah predvsem po tragediji v Černobilu. Na takratnem seznamu se je znašlo približno 20 gob, ki so izkazale zelo veliko sevanje. Med njimi so zelo popularne kostanjevke in cigančki. Kasnejših meritev pa žal ni bilo. Takrat po Černobilu se je merilo v vsej zelenjavi radioaktivnost. Zaradi tega tudi posledično v gobah. Žal pa kasnejših meritev ni bilo. Vemo, da so gobe zelo dovzetne za vse težke kovine, za vse druge kovine, ki so v zemlji. Ker ta radioaktivnost zelo počasi pronica v zemljo, razpolovni časi so dolgi, gobe imajo pa podgobje na različni globini v zemlji. Takrat so bile najbolj onesnažene tiste gobe, ki so imele svoj micelj pod vrhom. Tako da točnih raziskav ni, doze so sicer manjše v dovoljenih mejah, vsekakor se pa priporoča, kot smo že prej rekli, da se gobe nabira kot začimbo in ne v velikih količinah. Glejmo, da ne nabiramo v bližini cest, industrij, ker tam je dodatna onesnaženost s težkimi kovinami. Recimo tovarne svinca, kot so v Mežiški dolini in drugod. Moramo dobro gledati. Sicer pa gobe vsebujejo tudi veliko snovi, ki jih potrebuje? Obstajajo analize hranilnih in drugih mineralov. Na splošno lahko rečemo, da goba ni živilo, ki bi vsebovala toliko bioloških snovi, ki so potrebne za preživetje organizma. To ni takšna zelenjava, od katere bi pričakovali ne vem kakšne in koliko koristi. Goba je in naj ostane začimba.
Nekatere gobe so zdravilne. Preprečujejo celo rast rakavih celih.

To se je evropska medicina naučila od vzhodnjakov. Evropska medicina je nagnjena h kurativi zdravljenja. Vzhodnjaki pa so nagnjeni k preventivi. Tam je že 1000 let ali še več znano, da so gobe zdravilne. Zdravilnost gob so poznali in jo tudi izkoriščali. Zadnje čase se je tudi evropska medicina " izboljšala " in se je celo pri nas tovarna zdravil Krka priključila temu. Samo Evropejci spet iščejo kemično učinkovino- naj bom malo zloben- najbrž zato, da jo bodo umetno naredili in dobro prodajali.
Koliko zdravilnih gob pa raste pri nas? To je težko reči. Vi imate v svoji knjigi tudi ta podatek. Podatek je, da je v Sloveniji okrog 10 zdravilnih gob in so vse tiste, ki so prenesene iz Daljnega vzhoda, nekatere so pa samonikle tudi v Sloveniji. Recimo t. i. šitake je prinešena in se tu in tam pojavi kot samonikla v gozdu.
Jaz sem imel pred kratkim eno predavanje za naše dolenjske upokojence in sem naštel 13 gob, ki se pri nas z lahkoto dobijo in ki so zanesljivo že zdaj dokazano zdravilne. Zanimivo je, da so največ na lesu rastoče. Od teh jih je šest, ki so popolnoma neužitne in zdravilne. Recimo pološčenka. So pa nekatere, ki rastejo na lesu, pa so užitne in istočasno zdravilne. Veliko gob najbrž pri nas še ni odkritih. Kakšen je postopek za prijavo nove gobe?

Za prijavo nove gobe smo na Mikološki zvezi sprejeli pravilnik. Načeloma je tako: vsak gobar mora natančno preučiti literaturo, pregledati vse makroskopske in mikroskopske značilnosti, to spraviti na papir, narediti posušek iz te gobe in poslati na mikološki komisijo, kjer potem to obravnavamo in sprejmemo. Ko smo že pri novih gobah, Amadeo, vi ste jo menda enkrat prav pošteno zagodli nekemu determinatorju. Naši vrhunski poznavalci gob so včasih kar malce ljubosumni eden na drugega. Če bi našel res eno posebno gobo, kajti v znanstvenem svetu mikologije kar nekaj pomeni, da bi bil prvi na svetu. Jaz sem takrat združil bet od mušnice, klobuček pa od gabrovega dedka.

Ko sem jaz temu strokovnjaku, pa ga ne bom imenoval, da ne bo še sedaj jezen, ker je takrat bil preveč, to dal, mislim, da se je že videl, kako je odkril eno novo gobo. Potem ko smo se zadaj hihitali je postal rdeč in jezen. Z mano ni kaj dosti spregovoril. Ampak hec je pa bil. S to anekdoto končujemo nocojšnji gobarski Polnočni klub. Hvala gostom, ki ste nam povedali marsikaj zanimivega. Hvala vam, spoštovani gledalke in gledalci, da ste nas spremljali. Spoštujte gobarska pravila in previdno z nabranimi gobami. Ne le svežimi, tudi tistimi, ki ste jih ali jih še boste shranili za prihajajoče zimske dni. Lahko noč.

Prejšnja: Vražje slovenke

Naslednja: Človek ni naprodaj

oglasno sporočilo

Moj RTV

Polnočni klub: Gobarjenje