Odprti kop - Polnočni klub: Odločitev za vse življenje

Besedilo, Slike

Premiera: petek, 25. januar 2008, Vse oddaje

Dober večer. Se vam zdi, da se za poklic, ki je ena glavnih odločitev v našem življenju, odločamo premladi? Kako se odločiti? Kdo nam lahko pri tem pomaga? Kaj storiti, če je naša odločitev napačna? O tej temi in dilemah nam bodo danes spregovorili naši gostje. Pa naj jih predstavim. Na moji desni dr. Marija Molan, psihologinja z Inštituta za medicino dela. Pravzaprav ste specialistka za poklicno svetovanje.
Ja. Alojzij Potočnik, vi ste predstavnik zgodbe, ki na začetku ni bila uspešna, pa se je potem uspešno končala. Izbrali ste ne ravno tisti poklic, ki ste si ga želeli, vendar zdaj opravljate tisto, kar ste si na začetku zastavili. Res je.
Z nami je tudi dr. Leon Cizelj. Uspešna zgodba. Vi opravljate tisto, kar radi opravljate. Ste med drugim profesor, raziskovalec na Inštitutu Jožeta Štefana. Vaše področje pa je jedrska tehnika. Tako je. Jaz večinoma delam stvari s katerimi sem zelo zadovoljen.
Blagor vam.
In še ena mlada zgodba, Staša Leben. Sicer sedaj se učite za turističnega tehnika na PUMU, to je projekt usposabljanja mladih.
Ja.

Hodim izredno v šolo. Delam po izpitih. Malce ste zašla, ampak ste se potem odločila, da popravite napake, ki so bile storjene.
Tako je.
Dobro. Jaz predlagam za začetek, da mi vsi poveste vašo zgodbo. Kaj ste se odločili, kaj ste si želeli postati? Kaj ste danes?
Ste s tem zadovoljni? Morda dr. Molanova. V OŠ sem si želela biti profesor zgodovine in zemljepisa. To se mi je zdel tak sanjski poklic. Zato je potem proti koncu OŠ moja mama malo povprašala psihologe in svetovalce in so rekli da na gimnazijo. Prvi in drugi letnik gimnazije sem bila prepričana, da bom študirala politologijo ali v skrajnem primeru novinarstvo. Proti koncu srednje šole pa sem bila zelo v dilami ali elektro ali psihologija. Bolj me je vleklo elektro, ker se mi je zdelo, da mi leži. In sem šla na center za razvoj univerze na poklicno usmerjanje. In je psiholog predlagal psihologijo in mi utemeljil, da glede na moje osebnostne lastnosti bo to najprimernejša izbira.
Ste bili presenečeni nad njegovim predlogom? Če je profesionalec, že ve. In sem se vpisala in sem bila v prvem letniku strahovito razočarana in bi najraje pustila, vendar je moja mama rekla tako, da če se nekaj začne, se naj tudi konča. In sem se odločila, da bom zelo hitro diplomirala, da se tega rešim in sem prej kot v 4- ih letih diplomirala. Začela sem delati na področju varovanja zdravja delavcev in to je zdaj posel, ki ga imam strašno rada in sem neskončno hvaležna tistemu, ki me je usmeril.

Odlično. Gospod Potočnik, pri vas se je začelo drugače. Eno je bila želja, drugo kar ste opravljali. Zdaj ste pa spet zadovoljni, če se ne motim. Zdaj ste pa kmet, kajne?
Res je. Povejte.
V OŠ, ko smo morali napisati, kaj bi kdo postal, sem jaz pač napisal, da bi bil rad kmet in temu so se takrat vsi smejali. To ni bil popularen poklic. Kmetijstvo ni bilo ravno razen zadruge popularno. Potem sem rekel, da bom šel pa na srednjo veterinarsko. Takrat srednje veterinarske ni bilo in sem šel takrat na srednjo sanitarno in jo tudi končal kot sanitarni tehnik oz. sanitarni inšpektor in delal na občini Grosuplje. Potem sem šel k vojakom in prišel od vojakov. Spet je bil nek splet okoliščin. Je predolgo, da bi razlagal. Sem se vpisal na višjo šolo za socialno delo in sem tudi delal kot socialni delavec. Najprej v operativi na železnici v kurilnici, kjer je bila res problematika močna. Tista prava prvinska, socialno delo. Potem sem bil na direkciji, kjer sem imel nekaj let vse kapacitete stanovanjske za Slovenijo in Istro. In kreditiranje in bivalnice, samski domovi. To mi je tudi ležalo. Ne morem reči, da sem bil nesrečen. Potem pa sem šel še v Termiko, kjer pa sem večinoma delal na kadrovanju. Potem pa sem bil tudi kadrovski direktor nazadnje in sem delal na kadrih. Ker pa je bila to jugoslovanska firma, je potem to začelo razpadati. Potrebno je bilo dajati ljudi na čakanje. Bilo je precej neprijetno. Tako da sem potem delovno mesto zapustil in sem odprl turistično agencijo v Grosuplju in sem se začel ukvarjati čisto z neko novo stvarjo. To je bil spet nek izziv in veliko je bilo treba vlagati truda, ker mi je bilo popolnoma nepoznano. Bili so pa vsi tisti, ki so že imeli agencije, precej ljubosumni in ti niso želeli veliko povedati, tako da sem začasno zaposlil eno gospo, ki je bila nekje višek in se ob njej uvajal. Delati sem šel še izpit za prodajo kart. Takrat je bila Jugoslavija in je kar dobro šlo. Kmalu je nastopila vojna in je ta agencija zašla v neko krizo. Letalskih kart za v tujino nisem več mogel pisati, ker sem imel izpit samo za po Jugoslaviji. Dve deklici sta tudi delali v agenciji. In sem videl, da je potrebno vlagati preveč truda, da vsaj osnovne stroške pokrijem. Ker pa sem imel že ves čas zemljo in konje in živali, sem se potem odločil in zaprl turistično agencijo, ter sem se zavaroval kot kmet in si zdaj 10 let plačujem kmečko zavarovanje in delam kot kmet. Gojim živali, jelene in muflone in tudi konje, s katerimi tudi delam in s katerimi na različnih prireditvah sodelujem, itd. In zdaj vam marsikdo zavida, verjamem.

Zavida že. Tisti, ki pride in se usede in gleda tisto dolino, kjer se žival pase, lepo izgleda. Ampak pravim mu, naj samo za mano hodi, pa bo utrujen. Sicer to rad delam, ampak to vse skupaj zgleda strašno idilično dokler opazuješ od daleč, drugače pa je veliko dela. Je tudi kakšna bolezen, porodi, moraš delati ponoči. Prisoten moraš biti veliko.
Ampak v tem najbolj uživate od vsega, kar ste opravljali v življenju.
To pa zagotovo. To je pa najbolj pomembno.
To je pomembno. Gospod Cizelj, uspešna zgodba. Vi ste kako začeli? Kaj ste si najprej želeli postati kot mladostnik, otrok? Kaj se je potem zgodilo? Kdo vas je usmerjal? Kdo je vplival na odločitev?
Hvala lepa za to uspešno zgodbo. Sliši se lepo, ampak zagotovo ni tako, kot sem si predstavljal kot osnovnošolec. Takrat sem vedel, da me zanima tehnika, ampak je bil domet približno to, kar sem takrat kot osnovnošolec videl, torej neposredna okolica, železarna v Štorah. To je bila praktična rešitev službe, eksistenčnega dela poklica. Poklic je verjetno še kaj drugega kot samo eksistenčni del in od tod ideja, da grem na strojno tehnično. Nadaljeval sem na strojni fakulteti v Mariboru in ključna odločitev za to, kar sem danes, se pojavi nekje na koncu fakultete, kjer me je moj takratni mentor pri diplomi povabil, da pridem na Inštitut Jožef Štefan, kjer sem začel z diplomo na področju jedrskih elektrarn, tam spoznal ekipo, ki mi je še danes zelo zanimiva. Izzive, neznanske možnosti za mednarodno sodelovanje. V perspektivi tudi možnost, da svoje znanje, ki sem ga v tem času dobil tako ali drugače prenašam tudi na mlajše generacije, torej tudi perspektiva tega, da lahko vplivam na mlade in jim pomagam pri doseganju njihovih ciljev.

Ste zadovoljni? V veliki meri sem zadovoljen. To je zdaj to, kjer uživam. Ampak še enkrat, ni pa čisto tisto, kar sem si predstavljal kot otrok.
Kaj pa ste si predstavljali kot otrok? Da bom nekje v neki proizvodnji nekaj počel, da bom delal nekaj takšnega, kar se vidi in se da prijeti v roke. Kot recimo pravi inženir.
Torej čisto prijetne. Zdaj sem bolj v mehkih stvareh.
Staša, kaj se je zgodilo z vami? Kakšna je bila zgodba? Srednja šola ni bila najbolj srečen izbor.
Jaz sem začela tako, da sem se vpisala na višjo šolo za gospodarske poklice v Šentjakobu.

Malo sem bila premlada. Še zdaj ne vem, kaj bi počela v življenju, ampak tam mi sistem ni bil všeč in sem predčasno zaključila. Potem sem se vpisala na redno turistično šolo v Radovljici. Ni šlo. Kaj je bilo tisto, da ni šlo? Kaj se je dogajalo v vaši glavi? Je bilo eno želja, drugo malo več družbe? Bolj mi je bilo pomembno druženje s prijatelji, kot hoditi v šolo in učiti se.
Kako pa je domača okolica reagirala, starši? So poskusili vplivati na vašo izbiro? Seveda so, vendar ni nič kaj veliko pomagalo. Ni bil nihče dovolj pameten.
Ne, samo jaz. Zanimivo, da smo družba, v kateri nihče ne dela tistega, kar je začel opravljati kot otrok v svoji prvi izbiri. Kaj je tisto, kako lahko mladega otroka sploh pripravimo na to, da se začne odločati, kaj bo v življenju počel? Jaz mislim, da je to ena izmed stvari, ki se ji starši ne moremo izogniti. Jaz mislim, da je treba z otrokom relativno zgodaj začeti. Morda tam nekje okrog 12- ih let, da se z njim že pogovarjaš. Ti vidiš njegove lastnosti, njegove sposobnosti in mu je treba tudi pokazati spekter različnih možnosti, poklicev. Ko sem bila jaz na enem izobraževanju iz letalske medicine, so takrat rekli, da so najboljši piloti tisti, ki se odločijo pred puberteto. Vendar je takšnih poklicnih odločitev- tudi naše raziskave kažejo- relativno malo. Ampak mislim, da je zelo fino, da takrat začnejo starši otroka podpirati. Saj ne mislim, da otroku sugeriraš, ampak podpiraš, z njim prediskutirati, ali je to, kar mu roji po glavi, res to. In predvsem tudi predstaviti različne možnosti. Ker konec koncev se je tudi iz teh zgodb videlo, da smo razmišljali o poklicih, ki smo jih poznali. Jaz sem poznala učitelje v šoli in zato bi bila profesor. Gospod je poznal delo kmeta, zato bi bil kmet. Dr. Cizelj je poznal, kaj se dela v železarni, zato bi bil tehnik. Staša, kaj ste pa vi poznala? Nekaj je vendarle moralo biti, kar vas je zanimalo.

Najprej sem se želela vpisati na kozmetično šolo, ampak nisem imela možnosti, ker nisem bila prav uspešna v OŠ.
Kdaj pa dozori pri otroku ta želja po določenem poklicu? Kdaj se začne oblikovati ta interes?
Zelo je odvisno od otrokove čustvene in socialne zrelosti. Sem rekla, prve stvari se začnejo res mogoče pri 12- ih. Nekateri otroci pri 14- ih letih že zelo dobro vedo, nekateri pa pri 20- ih ne vedo. In se tudi slabo poznajo. Predvsem, če je poznavanje sebe, svojih sposobnosti slabo, če so neusklajene tudi želje in ambicije. Če je šolski uspeh slabši in ti ne omogoča vpisa na šolo, ki se ti zdi v redu. Gospod Potočnik, kdaj ste vi začutili prvo željo, da bi postali kmet?
Že zelo zgodaj. Ko sem bil majhen, ker mi je bilo to všeč. Posebej s konji sem rad delal in tudi ko so vsi nehali, bi tudi jaz še branal ali vozil. Nisem čutil niti utrujenosti, ampak strašno željo po tem, da sem z živalmi. Zgodaj zjutraj sem moral vstati. Sestra je pomolzla, jaz sem moral nahraniti, urediti vse. Še kruh sem peljal zjutraj 200 kg na ročnem vozičku in potem v šolo in navadno kakih 5 minut zamudil. Sem šel s kolesom, čeprav je bilo zelo blizu. Ampak, ko sem prišel domov, raje nisem delal naloge takoj, ampak sem šel raje kaj delati ven in na polje s konji. Potem pa zvečer. Velikokrat sem tudi zaspal in zjutraj še malo delal. Ni mi bilo težko. Če imaš rad, kar delaš, tisto ni težko delati. Tako je. Gospod Cizelj, ste bili vi priden učenec? Matematiko ste dobro znali?

Če bom čisto pošten, prav zalo priden učenec nisem bil, kar pa ne pomeni, da nisem imel dobrih ocen. Ampak prav veliko mi pa ni bilo treba delati.
Se pravi, da ste bili bister, hitro ste dojemali stvari.
Ali to, ali pa so mi bile stvari pri roki. Hitro sem si zapomnil, razumel in ni bilo treba veliko domačih nalog delati. Nisem sicer zamujal v šolo. Prav pogosto. Ampak sem bil pa velikokrat brez domače naloge.
To ni nek kazalec uspešnosti. Samo delovnih navad. Vi ste zdaj tudi oče.
Tudi. Ali že usmerjate svojega otroka v nek poklic, oz. da bi mu predstavili poklice, da bi se začel odločati?
Jaz se tukaj globoko strinjam z dr. Molanovo. To so odločitve, s katerimi se bodo morali otroci sami soočiti. Če malo rečem tako, tudi sami živeti s posledicami teh odločitev. Kar je moja možnost, je da mu čim več stvari pokažem. Imam dva sina, da ju spoznam s čim več stvarmi, še posebej s tistimi, za katere imam nekako občutek, da so jim bližje kot ostale. In domet, pozneje podpora. Zdaj sta stara 12 in 15 let. Finančna podpora pri teh projektih, po moje še pride. To je tudi del starševskih obvez ko se bosta enkrat odločila in jima bo treba pri tem pomagati tako ali drugače. Dr. Molanova, kaj menite, je pravilna odločitev nekaterih staršev, ki rečejo, naj se otrok sam odloči in potem mu rečejo, da je bila njegova odločitev, naj sprejme posledice.
Meni se zdi to precej nepošteno. Ker konec koncev naložimo otroku pri 15- ih letih zelo pomembno odločitev, ki mu potem lahko zaznamuje velik del njegovega življenja in si lepo pilatovsko umijemo roke, češ da se je sam odločil. Mislim- kot pravi tudi dr. Cizelj, da dela s svojimi sinovi, tako tudi mi delamo z našim sinom. Čim več stvari pokazati, spodbuditi, hkrati pa je zelo pomembno, da smo starši tako pošteni, da se nekaterih stvari tudi jasno zavedamo, tudi omejitev. Mislim, da vsi točno oz. kar zelo dobro vemo, v katerih stvareh so naši otroci v redu, kje pa bo zelo zgrešeno, če bo rinil tja, kjer ne bo uspešen.

Kdo pa vse mora sodelovati pri tem procesu, da otroka usmerimo oz. da ga seznanimo z različnimi poklici, da mu damo te možnosti? Starši seveda.
Starši mislim, da mogoče premalo izkoriščamo šolo. V opisu dela šolskih svetovalnih služb psihologov je na prvem ali drugem mestu- odvisno od šole- poklicno svetovanje. Se pravi, da se temu lahko namenja veliko pozornosti. Ampak je spet tako, ali bomo starši znali malo vzpodbuditi, da bo to realizirano, ali ne. Predvsem mislim- to je iz mojih izkušenj- da se pogosto zamudijo stvari. Da se pusti, da grejo stvari svojo pot in otroci imajo mogoče slabši učni uspeh kot bi ga lahko imeli. To je bilo mogoče ravno pri gospodični. In potem želiš v neko šolo v katero ne moreš in takrat je tisto zvonenje po toči. Zato jaz mislim, da je fino, da se prej reče, da bi lahko toliko in toliko, samo malo je treba razviti delovne navade, ki jih potem vsi potrebujemo. Tako je. O delovnih navadah bomo seveda še kakšno rekli. Staša, mene nekaj zanima. Ali ste čutili, da imate kakšen talent v življenju? Da ste za nekaj talentirani, druga stvar pa je seveda, kaj želimo postati? Imate kakšen talent? Vam je kdo že kdaj rekel, da ste talentirani za petje ali za risanje?
Ja. Hodila sem v glasbeno šolo, igrala sem flavto in mi je mama ves čas govorila, da sem zelo nadarjena.

In niste razmišljali?
Ne. To je bilo samo njeno mnenje.
In kakšen drug talent? Da bi karkoli z lahkoto počela v življenju? Pisala spise na primer? Ni bilo nič takega? Jeziki mi gredo dobro.
Pa niste razmišljali, da bi šli v to smer?
Nisem nič razmišljala. Bom malo kasneje, ker imam še nekaj srednje šole za narediti. To še pride.
Gospod Cizelj, kaj vi mislite? Ali bi bilo pravilno, da se mladi odločajo glede na to, kakšen talent imajo za nekaj, kar imajo morda že naravno dano, ali da se odločajo za tisto, kar je njihov interes? Vemo, da nekateri imamo določene talente, pa nas to niti ne zanima preveč, da bi počeli, da bi se raje odločili za tisto, kar si želimo, ne pa za tisto, za kar smo talentirani. Mislim, da je to precej težko vprašanje.
Ja, vem. Se moram strinjati dr. Molanovo. Starši zelo dobro vemo, kje so naši otroci močni in kje niso. Ampak jaz imam tudi občutek, da otroci med seboj, vsaj v tisti ožji skupini, kjer so vsakodnevno, se imajo zelo natančno nameščene, kdo je za kaj in kdo ni in s tem otroci že dobijo ene vrste informacijo, kje so njihove osnovne prednosti. Ali je to interes, neka notranja motivacija nas poganja. Ali so to interesi ali talenti. Od tam naprej pa mislim, da je zelo pomembno, ker je poklic tudi en del načina za preživetje na dolgi rok, da imamo ene vrste analizo trga, kaj se da na trgu s tem našim znanjem oz. interesi početi. Bo to kdo plačal, če čisto enostavno povem. Tukaj je mogoče še večji vpliv, ki ga lahko starši in šola dajo, pa tudi do neke mere dajo otrokom čim bolj jasno sliko, kateri so tisti poklici, ki so perspektivni v naslednjih 10 ali 20 letih. Mogoče je tudi to težava, da razmišljamo na dolgi rok in tukaj imam kot tehnik precejšnje težave, ker se stvari spreminjajo zelo na hitro in je odločitev danes za čez 10 let izredno delikatna in zelo težko jo je natančno napovedati, ampak s temi situacijami se vsi soočamo. Končni odgovor na vse pa je vseživljenjsko učenje. Tisti trenutek, ko se odločimo za nek poklic, smo šele na začetku poti, to ni konec poti. Takrat se šele začne dogajati.

Dr. Molanova, kaj vi menite, kaj je treba vzpodbujati pri mlademu? Tisto, kar ga dejansko zanima, ali za kar je talentiran? Mislim, da je to kombinacija. Saj že iz moje zgodbe- meni so rekli, da zaradi mojih osebnostnih lastnosti me usmerjajo drugam kot sem jaz želela. Pa mislim, da glede na sposobnosti bi tisto elektro naredila, kajne?
Prepričana sem.
Ampak mislim, da je pomembno, da je skladje in tukaj je mogoče tudi malo tega vpliva. Raziskava, ki smo jo opravljali o oblikovanju poklicnih želja pri otrocih- začeli smo z otroci tam od 5. do 8. razreda osemletke in malo smo imeli devetletke, smo malo mešali; se je pokazalo, da otroci že takrat kar razmišljajo o stvareh, ampak tam pri 12- ih, 13- letih so želje še zelo drzne. Bolj gre proti koncu OŠ, bolj se vidi vpliv zunanjih dejavnikov. Ugleda poklica, poznavanja, stališč staršev. Pogosto slišimo starše, ki pravijo, da seje prijatelj odločil in tudi njihov. Vendar je bil vpliv prijatelja na zadnjem mestu. Bistveno močnejši je bil ugled. Mislim, da je tukaj pomemben tudi vpliv vseh tistih, ki oblikujejo javno mnenje, oblikujejo ugled. To, kar je rekel gospod, kmet je bil neugleden. In je bila to verjetno močnejša stvar, zaradi katere ni šel. Gospod Potočnik, ali so na vašo odločitev o šolanju močno vplivali tudi starši? Kakšno vlogo so odigrali? Ne, mislim, da niso. So me podpirali, karkoli bi se pač odločil. Starši niso vplivali na to. Je pa to pogosto prisotno, da starši na to zelo vplivajo in velikokrat želijo izživeti tisto svoje, kar sami niso. Mama ni imela možnosti in denarja. Takrat niso mogli, pa bi bila rada zdravnica, hčer sili na žive in mrtve. To je v 50 %, kar jaz poznam. Ko sem delal diplomsko nalogo, vem, kako je bilo. Velikokrat so bile tudi napake storjene. En fantek se ni želel učiti in so ga poslali k meni, naj se poskusim z njim pogovarjati. In je rekel, zakaj bi se on učil, saj on je nadpovprečen. Bil je v 4. razredu. Ne vem zdaj točno. Storjena je bila ena napaka in je mislil, da je nadpovprečen in se ne bo učil. Nasprotno pa velikokrat starši silijo nekam nekoga, za kar pač ni, za kar nima sposobnosti. Delajo veliko škodo otrokom. Otrok se sicer nekaj časa trudi, potem pa popolnoma odpove, ker za to ni niti motiviran niti sposoben izpeljati, kar od njega pričakujejo. In potem ni mogoč niti en tak poklic, za katerega bi pa bil primeren in bi ga z lahkoto naredil, pogosto še tega ni. Mislim, da če je otrok starejši, bi mu morali dajati starši več podpore v tisto smer, kar se on odloči.

Staša, kako je bilo z vašimi starši? Kakšno vlogo so odigrali? Pozitivno?

So vas želeli usmerjati v karkoli?
Seveda. Najprej sem izrazila željo, da bi šla na gostinsko šolo, natakar, kuhar, pa mi je mama rekla, da to ni zame. In sem ji danes hvaležna.
To je dobro, da starši vendarle tako prepoznajo v pravem trenutku, kaj bi otrok moral storiti.
Dr. Molanova, kakšen je odstotek otrok, ki se na začetku za nekaj opredelijo in na koncu tudi dejansko vpišejo tisto šolo? To je bilo kar zanimivo. V naši raziskavi se je pokazalo, da je bilo 54 % otrok, ki so se potem vpisali v poklic, izobraževanje za poklic, kar so napisali kot tisto primarno željo eno leto prej.
To je malo.
Relativno malo. Tukaj se potem vidi, da le ni želja tista tako zelo pomembna, kot radi rečemo, ampak da vplivajo potem drugi dejavniki. Zelo pogosto je trg dela. To, kar si tudi mislijo in starši in otroci, da bo lahko z zaposlitvijo. Tudi vpliv medijev. V zadnjem času zelo pogosto slišimo, kar naprej poslušamo, da ni dovolj medicinskih sester, da ni zdravnikov, in kdor je pameten in želi dobiti službo, naj gre v zdravstvo. In je masoven vpis. Ampak po drugi strani pa jaz pozneje kot psiholog, ki delam na inštitutu, srečam ljudi, ki so razočarani. Delo medicinske sestre je le drugačno, kot si morda predstavljaš samo iz nadaljevank.
Takih pa je kar precej v zadnjem času. Povejte mi samo še to- večkrat ste omenili ugled poklica. Kateri so v tem trenutku najbolj ugledni poklici, če izvzamemo novinarje? Med mladimi.

Izkazalo se je, da so ugledni poklici odvetnik, ekonomist, direktor, veterinar, zdravnik, profesor in potem je pa že kar razlika med podeželjem in mestom. Od tehničnih poklicov je ugleden informatik, arhitekt, medtem ko ostalih inženirjev ni. Zanimivo je tudi, da predvsem ko smo delali Ljubljano z okolico, da so se tukaj pojavljali tudi takšni poklici, kot je vojak, policist. Na Koroškem se ti poklici niso pojavljali. Hkrati pa so tisti neugledni poklici predvsem ročna dela, vse storitvene dejavnosti praktično na ravni poklicne izobrazbe. In spet se je pojavil tudi zdravnik.
Zanimivo.
Staša, mene nekaj zanima. Kaj je med vami mladimi ugleden poklic? V vašem okolju, med prijatelji, prijateljicami? Kaj začutite, kateri poklici so tisti, ki so ugledni, kar si želijo postati?
Zame je delo z ljudmi. Zakaj delo z ljudmi?
Ne vem.
Kaj je tako privlačnega pri delu z ljudmi, ko pa znajo biti kdaj tako presneto tečni. Saj se mi zdi, da so v vsakem poklicu dobre in slabe stvari. Ne vem.
Zakaj je zanimivo na primer delati z ljudmi? Da ne bi bil človek osamljen v delu? Zato ste se tudi odločili za turističnega tehnika?

Ja. Tudi zdaj delam v trgovini in rada delam tam.
Kaj si predstavljate pod delo turistični tehnik? Kaj dela turistični tehnik? Jaz si to predstavljam kot nekega turističnega vodiča.
Tudi jaz sem si tako predstavljala. Dr. Molanova, mislite, da je to prava predstava? Turistični vodič, to je potovanje po svetu, Masaji, Indija, Latinska Amerika, temperament. Je to prava predstava?

Kaj vi mislite?
Mislim, da je malo zgrešena. Idealizirana.
Lahko vam jaz povem, kaj je to.
Povejte. Ko sem imel agencijo. Ogromno je povsod administracije, pisanja. En vavčer, kjer moraš napisati ne vem česa vsega. Prej še ni bilo, so bili faksi in si jih moral pošiljati, pisati, rezervirati. Najhuje je, če pridejo tja in je zasedeno, ker zdaj se ljudje tudi zavedajo teh svojih pravic. Od tistega trenutka, ko ne pride v sobo, si lahko vzame najdražji taksi, se vozi, išče sobo in ti vse plačaš. Nekje naredite eno majhno napako, pa je tista vaša plača premalo za eno družino za en dan. Tako da je ogromno vsega. To je izjemno stresno delo. Od vseh poklicev, kar sem jih delal, je to zagotovo najbolj stresno delo. Moraš biti ves čas ljudem na razpolago. Gre kaj narobe, moraš vskočiti v soboto ali nedeljo, voditi ljudi, ki so recimo tudi neprijetni. Jaz sem vozil eno skupino upokojencev in za menoj je sedel nek profesor zgodovine. Jaz nisem vedel, seveda sem se pripravil, kakor sem se moral, peljal po Primorski, razložil, da je tukaj to in tam to in on me je vseskozi zadaj popravljal, saj je o tem vedel 10- krat več kot jaz.
Groza.
In sem ga prosil, da naj bo tiho, da mu bom dal brezplačen dan, samo naj gre na mikrofon in on vodi. Je rekel, da to pa ne. In je nadaljeval celo pot. Težak poklic.
Staša, ampak to ni ovira. Če ste se odločili, le tako naprej. Tako je.
Tudi kakšni očitni zgodovinarjev naj vas ne prepričajo v kaj drugega. Zdaj me pa nekaj zanima. Poseben problem so seveda mladi z zdravstvenimi težavami. Kako se oni lahko odločajo? Kaj je tisto, s čimer jih moramo izobraziti in povedati, na kaj naj bodo pozorni, da se bodo pravilno odločili?

Jaz sem se s poklicnim svetovanjem začela ukvarjati predvsem zaradi teh otrok, zaradi otrok z zdravstvenimi težavami. Ker mi se v medicini dela srečujemo s tem, da človek konča šolo, potem mu pa medicinec ne da delovnega zdravniškega spričevala, ker ni sposoben za tisto delo. In zato smo začeli delati stvari in je nastal tudi ta naš projekt medicinskega poklicnega svetovanja. Moje mišljenje je, da predvsem pri otrocih s kroničnimi boleznimi za katere vemo, da so že nekaj časa, se poznajo tudi omejitve- mislim, da bi tukaj morali svojo vlogo odigrati specialisti, ki zdravijo tega otroka. Starši hodijo z otrokom k njemu in mogoče kakšno reči. Potem je šolska medicina, ki otroka na preventivnih pregledih spremlja. In jaz mislim, da je nekje okrog 5. razreda koristno, da bi se povabilo starše in bi se pogovorili, kakšne so omejitve, kaj bo verjetno težje delal. In če je slab šolski uspeh. Ker je tudi to pokazala ta naša raziskava, da otroci, ki imajo zdravstvene težave, imajo slabši učni uspeh, ker tudi veliko manjkajo.

In zakaj ne bi izkoristili možnosti, ki jo da tudi naša zakonodaja? To je učna pomoč, da bi se malo dvignil učni uspeh. In tukaj mislim, da starši kot zastopniki otrok mogoče nekatere stvari tudi izpeljati do konca, mogoče biti kdaj tudi tečni. Zakaj pustiti, da je otrok samo dober in se mora potem vpisovati na neke šole, ki izobražujejo za poklice, kot je npr. tesar? Gradbinec.

Ki so zdravstveno zahtevni, če bi se lahko vpisal v nek poklic, 4- letni šolo, nek administrativni, ki je zdravstveno veliko manj zahteven.
Ker lahko pride do začaranega kroga, če ti otroci potem imajo tak ozek izbor teh t. i. slabših poklicov, kjer so delavne razmere slabše in če imajo kakšne bolezni, je potem verjetno veliko težje delati v takem okolju. Katere pa so te bolezni, ki lahko potem naredijo te otroke kot delavce za nekonkurenčne? Do zdaj se je izkazalo- starejše raziskave kažejo, da so to težave s hrbtenico, nepravilna drža in podobno. V zadnjem času naraščajo težave z vidom, alergijska obolenja in nekaj, kar je običajno opredeljeno kot motnje pri razvoju šolskih veščin ali vedenjske motnje, slabša prilagodljivost otrok. Če želi biti nekdo frizer, pa so kakšne alergijske preddispozicije, je to težko. Ali pa če imaš le eno oko, boš zelo težko delal na višini. To so objektivne omejitve in jaz mislim, da je brezzveze, da si mečemo pesek v oči, da mislimo, da bo že, neke kompenzacije. Ker kompenzacija konec koncev pomeni veliko več napora.
Gospod Potočnik, ste se vi kdaj srečali v vaših bogatih delovnih izkušnjah z nekom, ki je imel kakšno bolezen in ni mogel opravljati svojega dela?
Seveda. Jaz sem delal z invalidi 10 let. Delal sem z njimi. Bila je prva zdravstvena skupina, strojevodje, vozovni pregledniki in smo jih vsako leto pošiljali. Najprej je bil že močan izbor, ko so šli v poklicno šolo in potem smo se srečevali s tem, ko zaradi starosti poškodb niso več mogli opravljati tega dela in je bilo težavno in neustrezno delovno mesto. Ko pa sem delal v neki gradbinski firmi, pa je bilo delo na višini. Imeli so skupinsko normo in potem sem jaz dal 4 dobre delavce in eden je bil pa zraven, ki pa ni šel na višino in je podajal samo pločevino. Ampak potem so oni se uprli, da morajo vsi enako delati. Če je nekdo hendikepiran pri takem poklicu nastanejo kar velike težave. Bila je tudi zakonodaja taka, da smo morali zdravega delavca, ki je dobro delal na enem delovnem mestu, prestaviti na drugo mesto, da smo invalida namestili na to mesto, s tem, da smo velikokrat naredili dve škodi. Prvič ta, ki je bil tukaj dober, mogoče na drugem delovnem mestu ni bil zadovoljen, ivalid je bil pa v bolniški in je bilo precej težavno. Vsaj v začetku je treba zelo gledati na to, da tisti, ki je za nekaj hendikepiran, ga ne riniti v nekaj, da se to z nečim kompenzira. Zelo težko. Zdaj pa je tako, da ni več takega posluha pri delodajalcih, kot včasih.

Dr. Cizelj, vi ste tudi izredni profesor in se srečujete z mladimi, študenti. Ali lahko rečete, da vsi, ki jim predavate, si želijo opravljati ta poklic ali so bili bolj seznanjeni, da so to poklici, kjer bodo lažje dobili službo? Jaz sem malo specifičen primer glede tega in se s študenti srečujem zelo v pozni fazi. Z dodiplomskimi študenti tik pred diplomo, kakšno diplomo naredijo pri meni. Predvsem pa delujem na podiplomskih stopnjah. Imam pa dejansko opraviti z ljudmi pri 24- ih letih, do 30 let, kjer pa so interesi in hotenja- precej na koncu procesa smo že. Kjer gre najbolj za to, da se poskusi na tistem področju, kjer je on že prej mislil, da ga zanima, ali ona. Moram priznati, da imamo precej žensk na tem področju, kar je tudi zanimivo. Zato težko vidim, mlajših pa pravzaprav ne vidim. Vidim te, ki so odločeni, fokusirani in iščejo zadnjo stopničko, preden gredo v življenje, zadnjo izkušnjo.
Pa ste že kdaj srečali koga, da ste videli, da morda ne bo mogel opravljati svojega dela, da morda tudi ima kakšne določene zdravstvene težave, blage psihične motnje ali kaj podobnega? Vedenjske težave? Niti ne. Na ta način niti ne. Te raziskave in znanost so precej- precej avtonomije je pri nas in razmeroma malo ustaljenih vedenjskih vzorcev in smo veseli vsakega, ki ima kaj novega. Mogoče tudi v načinu razmišljanja, včasih tudi v načinu obnašanja nič ne škodi, dokler opravlja tisto, kar bi si vsi skupaj želeli, da bi opravljal. V tem smislu mislim, da nismo imeli kakšnih takšnih- v tem času, ko jaz to počnem, ne.

Če se vrnemo nazaj k staršem, recimo, da imajo starši večje ambicije za svoje otroke kot so njihovi otroci dejansko zmožni in jih na koncu vendarle vpišejo, uspejo nekako vpisati v šolo, ki je morda preveč zahtevna za sposobnost njihovih otrok? Kaj se v takih primerih najpogosteje zgodi?
Da je otrok neuspešen. Ali pa tudi, če konča, se pozneje izkaže, da se težko znajde v tistem poklicu. In potem, če ima neke delavne navade, če ima neka pridobljena znanja, se sam prekvalificira, poišče drugo pot in zato imamo toliko ljudi, ki potem delajo čisto nekaj drugega kot so končali šolanje. Zato imamo kemike, biologe v informatiki in podobnih stvareh. Ali je včasih tudi obratna zgodba, da pa mladostniki imajo previsoke ambicije glede na njihov uspeh? Ste kdaj v tem svojem svetovanju začutili, da želijo več kot so sposobni oz. so pokazali z učnim uspehom? V svoji praksi skoraj nisem srečala, da bi bile sposobnosti problem. Problem pa je učni uspeh in delovne navade. Zelo pogosto je tako, da so želje kar visoke, delovne navade pa zelo slabe. Tu so najpogostejši razkoraki. V šoli so to učne navade, pozneje so to delovne navade. ker roko na srce, z dobrimi delovnimi navadami narediš vsako šolo.
Staša, kakšne delovne navade ste vi imeli? Povejte čisto iskreno.

Verjetno zelo slabe. Ampak potem sem začela obiskovati PUM, to je projektno učenje za mlajše odrasle in so mi zelo pomagali. Imela sem tudi učno pomoč, tako da so mi pomagali, da sem nekako se našla.
Kaj je bilo tisto, da ste se odločili za to? Kdo vas je seznanil? Mama je videla plakat in je rekla, da kaj če bi šla pogledati, kako to izgleda in sem šla in mi je bilo všeč. Tako da sem začela hoditi.
Pa je bilo morda najprej kaj upora z vaše strani?
Ne.
Kako pa izgleda sam začetek v tem PUM- u. Kakšen je to program, kako se razvija? To je čisto drugače kot v šoli. V šoli se mi zdi, da je vse nekaj po predalčkih, tukaj se pa mentorice posvetijo vsakemu posamezniku.
Vsakega posebej obravnavajo, se mu bolj posvetijo.
Tako je.
In kaj so vam rekli, ko ste se oglasili tam? So vam predlagali, kam naj se vpišete, ali je bila to vaša odločitev? Poiskali smo najboljšo možnost.
In kako to potem poteka? So to predavanja?
Ne, imamo razne delavnice. Kuhamo, rišemo, ipd. Tudi telovadba je. Ni tako kot v šoli, da tam sediš.
In poslušaš. Ja.
Koliko vas je v skupini? Kako to poteka?
Priližno 10. Trenutno nas je več.
Imate različne predmete? To so prav delavnice?
Ja.
Bili ste uspešni v Radovljici. Ste neko mednarodno priznanje celo dobili.
Ja, priznanje za najboljši program v Evropi.
In kako uspešni so mladi, ki obiskujejo ta PUM. Kakšen je morda osip? Koliko jih potem res konča nekaj?
Večinoma vsi končajo.

Kar jih poznam, ki hodijo tja na PUM, so vsi uspešno zaključili srednjo šolo. Nekateri se vpišejo na faks, nekateri gredo delati.
Kaj botruje temu uspehu? Da so zadovoljni ali da je to drugačen sistem kot v šoli? Mislim, da drugačen sistem. Meni osebno je bolj všeč tako. Tudi izredno hodim v šolo na Ljudsko univerzo. Delam po izpitih za turističnega tehnika in mi je tako bolj všeč kakor v šoli. Je čisto drug sistem.
Odlično. Bolj sproščeno in prilagojeno interesom posameznika. Gospod Potočnik, kako bi vi ocenili delovne navade mladih glede na vaše izkušnje. Poznate, kako je bilo nekoč, kako je danes, kako delajo mladi zdaj. Kakšne so delovne navade? Nekoč mislim, da je bilo drugače. Vsi smo imeli nek zagon, nek elan. Percepcijo pozitivno. Radi smo delali karkoli. Nismo se niti spraševali, ali to prinaša nekaj v materialnem ali duhovnem smislu, mi smo delali. To je bil tak povojni čas. Vse smo delali z zanosom. Zdaj pa mislim, da bi razdelil to današnjo mladino v tri dele. Prvi del, ki so zelo motivirani, zelo uspešni, študirajo, še delajo, se sami preživljajo in so res izredno pozitivno naravnani, morda celo preveč, da bodo tam pri 30- ih pa že izgoreli ali se bodo pojavile kakšne menedžerske bolezni, kot jim zdaj pravimo. Drugi so, ki pa imajo možnosti, starši jih podpirajo, pa nekako niso zelo zagreti za stvari in gredo, se vpišejo na faks in se počasi prekladajo. Mama mu kuha, doma ima vse urejeno, avto ima, mudi se mu nikamor ne.

In do 30. leta niti ne pomisli, da bi se osamosvojil.
Niti ne, da bi se osamosvojil, niti da bi se oženil. Saj se ne mudi, krasno je tako. Potem so pa tretji, ki mogoče so bili v začetku motivirani, ampak v tem svetu sedanjem nimajo niti možnosti, da bi uspeli. Se sicer nekaj časa trudi, pa potem vidi, da ne more dohajati tega in malo izgubijo voljo. In ti potem velikokrat postanejo tudi te marginalne skupine, posegajo po kakšnih drogah, ker enostavno vidi, da tudi če bo delal toliko, da se bo pretrgal, ne bo mogel priti do tega, da si bo lahko kupil stanovanje na kredit, da se bo poročil, da si bo ustvaril družino. In je določena skupina, mislim da, zatrta. Kaj pa vi mislite, dr. Molanova? Zanima me res od vseh mnenje. Kakšne so delovne navade današnje mladine? Jaz mislim, da so res različne. Na vsak način imamo mladostnike, ki so izjemno uspešni in to se tudi vidi po vseh stvareh, kaj počnejo, s čim se vse ukvarjajo. Ljudi, ki zamenjujejo in se tudi jaz srečujem s tem, da so prve zaposlitve tam proti 30. letu, celo z višjo šolo. Tako da mislim, da je verjetno odvisno precej tudi od tega, v kolikšni meri tudi mi cenimo kot družba delovne navade. Ker bodimo iskreni, v medijih se pojavi kdo? Tisti ki se znajde, ne tisti, ki dela kot črnec.
Tako je.

Tudi doma pogosto rečemo, naj se on kar uči, mama bo pa pospravljala, skuhala, itd. Konec koncev je še vedno delo na zemlji manj ugledno in tudi mi govorimo, da je ena od perspektivnih dejavnosti v Sloveniji turizem. Ampak verjetno podoben turizem kot je v Avstriji, Švici, severni Italiji, družinskega tipa, kjer moraš marsikaj narediti. Jaz mislim, da bi bilo res mogoče fino, da bi spet delo začelo dobivati svoje mesto, vrednoto. Konec koncev smo ljudje tisti, ki delamo, in po tem se razlikujemo.

Bodimo ponosni na to.
Če človek potegne eno staro geslo- delu čast in oblast. Dr. Cizelj, kaj pa vi menite? Spet bom ponovila vprašanje. Delate z mladimi, ali imajo delovne navade? Verjetno so vaši študentje že vnaprej razprodani, ker ti poklici so zelo iskani in verjetno lahko že zelo hitro najdejo službo.
To drži. Študentje tehnike so kar precej hitro razprodani, imajo večinoma znane delodajalce tam nekje v 3. ali 4. letniku fakultete. Od tam naprej zelo težko prideš do njega oz. je konkurenčni boj za te ljudi kar precejšen. Če se vrnemo na delovne navade, nisem čisto prepričan, da je to dobro za delovne navade, če imaš že zelo zgodaj zagotovljeno dobro pot, ker je pač tako; malo se strinjam s predhodnikoma. Vsi si želimo nekaj več in nekaj boljšega in do tja se da priti vsaj na dva načina. Ali se znajdeš ali pa trdo delaš. In če trdo delaš si praviloma manj opažen. Ampak mislim, da je tako tudi drugje po svetu. Da ni samo pri nas. Mogoče je v zahodnih industrijsko razvitih družbah samo to iskanje na glave do neke mere tako razvito, da pazijo, da mlade naučijo tudi delovnih navad, ker enostavno se v življenju ne moreš prebijati samo z dobrimi prebliski. Oz. tisti, ki imajo samo dobre ideje, jih nekaj lahko preživi, velika večina pa mora poleg vsega tudi še kakšno stvar narediti in z enim zdravim ravnotežjem enega in drugega prideš skozi. Mislim, da šolski sistem tega ne podpira v celoti. Tudi mediji in družbena klima po vsej verjetnosti ne, se pa moramo vsaj za šole: od srednje šole naprej, fakultete pa še posebej, zavedati, da so tudi na trgu in da si oni želijo k sebi potegniti čim več mladih. Populacija pada. Zdaj smo ravno v obdobju, ko se je rodnost v Sloveniji v zadnjih 20- ih letih zmanjševala, šole so, kakršne so, število učiteljev in število šol ostaja, mladih je pa vedno manj in vsi si želijo čim več boljših potegniti k sebi. Če sem malo črnogled, ne glede na posledice za te otroke. To je že druga stvar. In vse to generira neko klimo, kjer lahko s primernimi odločitvami prideš do dobrega rezultata brez veliko dela. To je to.

Staša, kaj menite, med mladimi, kaj prevladuje? Bolj to, da se znaš znajti, ali to, da si motiviran za neko delo in da želiš predvsem delati? Gibljete se med- ste pač predstavnica mladih, stari 19 let. Kakšna je pravzaprav?
Se mi zdi, da bolj to, da se znajdeš. Marsikdo ima ne vem kakšen doktorat in šolo narejeno, pa... Malo zasluži.
Tako je.
Pa dela...
Je denar tista glavna vrednota, ki vodi mladega pri izbiri poklica? Jaz mislim, da je. Ja.
Kakšnih drugih vrednot pa ni. Kaj pa tista slabše vrednotena dela? Kako razmišljajo mladi o teh delih? Se jim želijo izogniti? Kljub temu, da imajo recimo slabši uspeh?
Seveda vsak raje posega po boljšem, vsi grejo raje na zdravstveno šolo kot pa ploščice polagati.
Čeprav je boljši zaslužek. To je res.
Dr. Molanova, kako pripraviti mlade, da bi se morda odločali, če nimajo dobrega uspeha, da bi se izučili za vodovodarja. Vem, da več zaslužijo kot marsikdo z visoko izobrazbo ali pa kakšne druge nižje vrednotene poklice? Kako navdušiti mlade za to? Jaz mislim, da je malo res tudi šolski sistem. Meni se zdi en zanimiv primer avtoserviser. Včasih je bil avtomehanik ali avtoelektričar, avtoklepar, itd., pa niso imeli vpisa. Potem so pa naredili avtoserviserja, nov program, ki je zelo zanimiv, velik vpis ima. In izgleda, da je tudi dovolj atraktiven, ker je verjetno bolj prilagojen realnim trenutnim potrebam tudi na trgu dela. Potem mislim, da bi bilo zelo pomembno, da bi se tudi kdaj bolj predstavljale uspešne poti ljudi, ki opravljajo kaj drugega kot so politiki ali odvetniki ali ekonomisti. Ker konec koncev ravno v tistem času, ko smo mi delali tisto raziskavo, smo naredili analizo. 14 dni smo spremljali, kateri poklici so se pojavljali v dnevno- informativnih oddajah.

In v 14- ih dnevih so se večinoma pojavljali odvetniki, politiki in enkrat samkrat se je pojavil gradbeni inženir in še to zato, ker se je izgovarjal, ker je bilo nekaj narobe. Le kdo bo šel študirati za gradbenega inženirja. Kakšno vlogo pa imajo res mediji pri vplivu? Jaz mislim, da zelo veliko. Mediji imajo zdaj povsod vlogo. Več odkrijejo kot policaji. Vplivajo na vse.
Krivi smo tudi za vse. Po novem.
Krivi ste tudi za vse. Veliko dobrega naredite, pa tudi slabega. Gotovo. Kot je povedala Marija. Vendar nehote, verjemite.
Verjamem, da nehote. Saj ne mislim tako. Ampak tudi ves ta program in te telenovele, saj tam ne kaže nikogar, ki tolče kamen.
To nima zveze z novinarji, moram povedati. Vem, ampak tako pravim. Vsi se identificirajo z nekim dobrim, vsi bi bili uspešni, vse bi bile mlade po 50. letu in vsiljujejo ljudem neke lažne slike in tisti delavec, ki ima komaj za mleko in za kruh, ki mogoče zasluži dvoje tangice od ene manekenke, da ne rečem, da za plašč nima, ta človek je zagotovo nesrečen, ker se ne identificira s tisto sosedo, ki še plašča nima.
Ampak s tisto, ki ima 3. To je to.
Staša, se strinjate s tem?
Ja. Imajo mediji močno vlogo?
Ja, zelo.
Je na vas mogoče vplivalo kaj iz televizije, da ste gledali, kako je nekdo potoval? Predstavljanje nekih novih pokrajin. Ste si mogoče skozi to zaželeli, da bi postali turistični vodnik?
Seveda. Bi bilo zanimivo.
Kaj pa politik bi postali?

Ne, to pa ne. Me ni nikoli zanimalo.
Je med mladimi manj vrednoten poklic?
Kakor za koga. Zame to ni zanimivo.

Kaj pa vi menite o tem, gospod Cizelj?
Jaz mislim, da je še veliko prostora za akcijo. Če omenim en primer, mi je lani na enem letališču na eni službeni poti prišel v roke nemški Spiegel, posebna izdaja o študiju. Jo imam s seboj. Posebej sem si jo spravil. Kjer si je revija vzela čas in študentom- mislim, da je bilo to za vpis leta 2007- študentom prikazala en kup enih zelo zanimivih podatkov tega tipa, koliko pri kakšnem profilu študija čakaš kot nezaposlen, da najdeš službo, in koliko je tvoja prva pričakovana plača. Zanimive razlike so. Pričakovano je, da inženirski poklici ali kombinacija inženirja in ekonomista lahko doseže tudi 2- krat ali 3- krat večjo plačo na začetku kot- mislim, da so biologi tisti, ki so najmanj potrebni Nemcem v tem trenutku. In to je nekaj, kar je pomemben faktor pri odločitvi. Jaz se še vedno strinjam, da moraš biti sam s seboj zadovoljen tudi naslednjih 40 let, ko delaš, ampak vseeno se da po teh lestvicah najti ene vrste nišo, kjer boš lahko razmeroma hitro uspel, ali najti kompromis med svojimi željami in tistim, kar je na trgu.
Notri so tudi razne teme, zakaj študirati v tujini. Zanimivo je to, da so Evropejci številno študirali v ZDA. Tukaj se pojavlja, zakaj bi bilo dobro študirati na Kitajskem? Nemci že študirajo tam, ker je Kitajska velik trg in če greš študirati tudi tehnične poklice na prostor, kjer boš kasneje prodajal ali večino svojega posla opravljal, dobiš najprej primerne sošolce, drugič se navadiš na lokalno kulturo. Vse te stvari so notri obdelane in dajo mladim na par 10 straneh precej dobro sliko, v kolikor je sami še niso uspeli dobiti. Mislim, da je to dober pimer. Zanimiv moment, ki ste ga omenili. Študij v tujini. Ali se mladi iz Slovenije vedno bolj odločajo, da grejo študirati v tujino? Včasih je bilo to nepojmljivo, še nihče pomislil ni na kaj takega.

Jaz mislim, da je tega vse več in na nek način je že kar samo po sebi umevno, da vsaj kakšno leto vmes, se odločiš za študij v tujini. To ti da na vsak način neko drugo dimenzijo, drugačen pogled na stvari, tudi na vrednote. Hkrati pa tudi mislim, da se potem tudi mogoče malo bolj zaveš, da konkuriraš na večjem trgu. Mi smo bili mogoče generacija, ki smo konkurirali doma. Zdaj pa mladi konkurirajo drugače.
Naenkrat smo velika država. Ja. Konec koncev...
Je pri mladih že dovolj razvita ta zavest. Imajo možnost študija v tujini? Ali je to tudi bolj povezano s finančnimi zmožnostmi? Mislim, da sploh niso samo finančne zmožnosti, ker mislim, da je kar kopica ljudi, ki se pač znajdejo, znajo poiskati.
Sponzorje.
Ja. Načine, štipendije. Saj je kar precej možnosti, so štipendije. Mislim, da je predvsem pomembno to, kakšno ima človek podobo o sebi. V kolikšni meri vidi, da so usklajene njegove sposobnosti, konec koncev tudi interesi in ga potem ni strah, se upa konkurirati. Če se pa čutiš negotovega, boš pa raje počakal doma.
Nekaj me zanima, gospod Cizelj. Če bi se vam zaradi Bog ne daj kakšnih hudih razlogov zalomilo v vašem poklicu, za kaj bi se potem odločili? Bi se poskušali prekvalificirati v kakšen drug poklic? Kaj bi storili?
Po vsej verjetnosti bi se poskušal znajti. Za začetek. Ampak mislim, da je toliko izzivov in toliko različnih stvari. Se ne bojite.

V bližnji in daljni okolici tega, kar počnem, da to pravzaprav ne bo problem. Še mogoče ena beseda, ki sem jo prej omenil. Vseživljenjsko učenje. Mi se mogoče tega premalo zavedamo. V naših raziskovalnih šolniških poklicih je to le malo drugače, ampak vsepovsod po svetu pazijo na to, da se ljudje izobražujejo sproti, še posebej na tehniki, tehnoloških zadevah so te stvari nujnost. Današnji računalnik in računalnik izpred petih let je precejšnja razlika. Kot primer. Mislim, da se temu veliko posvečam in tudi z velikim veseljem svetujem vsem. Je pa res, da zahodne družbe imajo vseživljenjsko učenje kot takšno vgrajeno v sistem in je to nekaj, kar povsod poudarjajo.
Samo po sebi umevno. Tako je.
Dr. Molanova, katere poklice bi predlagali mladim, da bi se usmerjali v tem trenutku?
Kateri so najbolj perspektivni? Kje imamo deficitarne poklice? Da bi jim nekako svetovali.
Verjetno ne moremo mimo tega, kar so naše uradne objave. To so poklici v zdravstvu, predvsem diplomirana medicinska sestra, zdravnik. To so tehnični poklici, vendar ne vsi. Mislim pa, da so tudi poklici na nek način prihodnosti; to so finančni svetovalec, potem različni zastopniki, tudi storitve vezane na industrijo prostega časa. Tukaj pa je mogoče ta niša za te turistične poklice. Kako pomagati ljudem izkoristiti prosti čas.
Zanimivo.
Mislim, da je to tretja najmočnejša industrijska panoga.

Dobro bi si bilo to zapomniti in svetovati svojim otrokom. Še ena domneva, občutek, ki se pojavlja v družbi, je, da je mnogo ljudi nezadovljnih v svojih poklicih, na svojem delovnem mestu, čeprav naj bi si izbrali pravilni poklic. Recimo temu tako. Pa me zanimajo vaši komentarji, ali tudi vi menite, da je to neko splošno nezadovoljstvo na delovnem mestu? Vi ste nekateri izjeme. Ali je res ta občutek utemeljen in če je, zakaj?
Z mojega dela, ker mi se konec koncev ukvarjamo tudi z obremenitvami na delovnem mestu, to je naša osnovna dejavnost- ugotavljamo, da se psihosocialna klima slabša, ampak ne morem reči, da zato, ker so ljudje izbrali napačne poklice. Verjetno zaradi sovpliva kopice drugih stvari. Od organizacije do tranzicije. Vse to na nek način vpliva, kakšna je psihosocialna klima. Tukaj smo verjetno še mi kar malo daleč od skandinavskih dežel in vrednot, ki so v teh okoljih. Mislim, da se nam še pogosto dogaja, da se ljudje pritožujejo, so nezadovoljni, pa čisto upravičeno, zato ker je delovni čas bistveno predolg, zato, ker šef ne ve vse, kaj bi človeku naložil in zaradi takšnih stvari- pa ni problem osnovni izbor poklica. Mogoče izbor tistega šefa, ki ni za šefa.
Ja. In potem pokvari nekomu dan, delovno okolje. Kaj pa vi mislite, gospod Potočnik? Jaz mislim na splošno, da je taka klima povsod v družbi in je v službi taka, da je težka. Ljudje so preobremenjeni. Bom rekel, da si lahko v dobrem poklicu. Če je delovno okolje stresno, če se ne razumeš, ti nagajajo, greš nerad v službo. Mi smo zelo radi hodili v službo in moram reči, da v socializmu je bilo glede tega za delavce dobro poskrbljeno. Delavci so bili zaščiteni. Slabi včasih še celo preveč. Nagrajevanje je bilo nekje povprečno. Ljudi je bilo za tisto delo dovolj, kakšen je bil celo viška. Včasih, ko sem bil na kadrovanju, smo rekli, da na 4 ljudi mora biti eden, da pokriva bolniške in izostanke. Zdaj s tem novim sistemom kapitalizma mislim, da so delavci preobremenjeni kot marsikje na zahodu. Neustrezno nagrajevanje, preveč dela. Arogantni šefi ali lastniki. In to prinaša nezadovoljstvo, stres. Ljudje so bolni, neradi hodijo v službo, hoditi pa morajo, normalno. Ker od nečesa je treba živeti. In upamo, da se bo počasi ta krivulja vendarle začela dvigati navzgor. To bomo pa prosili mlade, da bodo poskrbeli za to. Žal mi je. čas se nam je iztekel. Jaz se vam zahvaljujem za vsa vača pojasnila, vaše izkušnje, ki ste nam jih povedali, in upam, da smo mladim- tistim, ki se bodo v tem trenutku morali odločati za svoje poklicne poti, da smo jim vendarle nudili vsaj kakšno koristno in dobro informacijo. Tako da se zahvaljujem seveda tudi vam, če ste bili z nami, če ste nas gledali. In nasvidenje.

Prejšnja: Vseživljenjsko učenje

Naslednja: Ali je še kdo tam zgoraj

oglasno sporočilo

Moj RTV

Polnočni klub: Odločitev za vse življenje