Odprti kop - Polnočni klub: Pretesna koža

Besedilo, Slike

Premiera: petek, 12. september 2008, Vse oddaje

Dober večer. Lepo pozdravljeni v Polnočnem klubu. Nocoj bomo govorili o pretesni koži. Kaj pomeni pretesna koža? Pomeni to, da se ne počutimo več dobro v svojem telesu. Živimo namreč v času nenehnih družbenih sprememb, stresov, nevoščljivosti, tekmovanj ipd. In kaj storimo v trenutku, ko začutimo, da se pravzaprav moramo nekako spremeniti? Posežemo morda po knjigi ali gremo h kakšnemu svetovalcu? Kaj pravzaprav naredimo? Ali so kakršne koli spremembe sploh mogoče? O tem se bomo pogovarjali z nocojšnjimi gosti, to pa so Edita Žugelj...
Dober večer.
Novinarka, voditeljica, špikerka in tista, ki ji je uspela ta, nekakšna duhovna preobrazba. Z nami je tudi psiholog, Nikolaj Mejaš. ' Čer.
Potem je z nami tudi bivši vrhunski športnik, sedaj lastnik športnega centra, mlad, bom rekla podjetnik, Viki Mušič. Dober večer.
In pa predsednik Društva hipnoterapevtov Slovenije, Uroš Plantan.
Lep dober večer.
Tako, še enkrat lepo pozdravljeni v studiu, najprej bi pa seveda vprašala vas, gospod Nikolaj, kdaj pride tisti klic iz človeka, ko začuti pravzaprav, da je potrebna sprememba, da se več ne počuti dobro v svojem telesu? V katerem primeru, kdaj pride do tega?
Največkrat se to začne dogajati na dva načina. Eden, ki je, se mi zdi, nekako bolj običajen, vsaj večkrat ga je srečati v praksi, je, ko se je osebi zgodil en močno neprijeten dogodek, toliko, da se je njegov vrednostni sistem na nek način zamajal, takrat, ko je ugotovil, da takšen, kot je, s takšnimi vrednotami, s svojimi vzorci funkcioniranja, da mu ne gre več, nekako zgublja tla pod nogami in takrat se odloči za spremembo. Pogosto so to kakšne bolezni, verjetno se je že kaj prej dogajalo, pa se to začne kazati tudi na telesni ravni, drugo so kakšne izgube bližnjih, včasih tudi izguba službe. Druga pot pa je, ko se počasi kopiči nezadovoljstvo in ko oseba ugotovi, da se je njen svet zožil na ta način, da v glavnem razmišlja, doživlja samo neprijetne čustvene reakcije in ugotovi, da tako ne gre več.

Edita, se je vam zgodilo kaj od tega? Kdaj ste začutili ta notranji klic po spremembi, da morate nekaj storiti s seboj?
Ja, mene je v bistvu življenje samo postavilo pred to dejstvo. Tudi sicer se mi običajno dogaja, da če se prepuščam dogodkom, ki pridejo, da se stvari dobro iztečejo, ko pa " bremzam ", kot temu rečemo, grem pa vedno po malo daljši poti. Sicer tudi pridem do cilja.
Pa ste čutili kakšne bolezenske znake morda že v telesu? Kako ste čutili to pretesno kožo?
Ne, ne. Ne, pač na srečo do česa tako hudega ni prišlo, ker sem jaz že prej zastavila stvari, oz. kakor sem rekla, me je samo pripeljalo do tega. Jaz sem se pač ločevala, ostala sama s 4 otroki...
Dobro izgledate za mamo štirih otrok.
Hvala. In enostavno sem se morala postaviti na svoje noge. Bila sem pa že v osnovi tako, zelo taka navezana dušica. Se pravi meni je tudi sicer bil moški nekakšen alfa in omega in nekako nisem znala dobro sama funkcionirati in verjetno tudi iz tega izhaja ta moja naloga v življenju postaviti se na svoje noge, postati samostojna. Ste vzeli kakšno knjigo, ste šli h kakšnemu psihoterapevtu, kaj ste pravzaprav storili?
V bisvu se je začelo tako, da sem se pogovarjala z enim znancem o teh težavah, ki so bile doma- takrat smo še živeli skupaj, ampak moža praktično skoraj nič več ni bilo, za vse sem bila sama- in me je poslal k eni prijazni gospe Stanki, ki je že zdaj moja prijateljica, ki je nekako delala kombinacijo enih masaž, ker to, ta žalost, jeza, vse to se začne tudi na telesu odražati, da si ves trd, ne.

Z dvignjenimi rameni. Ja, to se pozna. In je rekel: " Ti bo ona pomagala, te bo zmasirala. " In tako sem parkrat šla k njej, potem je pa ona rekla čez nekaj časa: " Veš, jaz ti ne morem zares pomagati, ker ti nekaj naredim, malo izboljšava zadeve, ampak vsakič, ko pridež nazaj, je isto. Moraš nekaj sama začeti delati. " Bova še prišli potem na konec vaše poti, do danes, kako je pravzaprav ta boj izgledal. Viki, kaj pa vi? Vi verjetno niste zagovornik... Ste športnik po duhu in telesu, verjetno niste zagovornik kakšnih duhovnih knjig, pozitivne misli in podobne stvari. Kako... Ste se kdaj našli v pretesni koži, kaj ste takrat storili? Seveda sem se tudi jaz znašel v taki situaciji. Ni bilo sicer nič hujšega, ampak ko sem se prvič v življenju zamislil, da je potrebno nekaj spremeniti, je bilo, ko sem imel 20 let in ko sem nekako bil na vrhuncu te svoje športne kariere- ukvarjal sem se s " taekwondo- jem ", kjer je pač ta finančna podpora bila zelo slaba in kjer smo bili pač omejeni s temi finančnimi sredstvi in to je potem botrovalo, da smo prišli do neke točke, ko nismo mogli več napredovati, po drugi strani mi je pa v bistvu že ta profesionalizem vzel toliko časa, da enostavno nisem mogel početi nič več drugega in sem se odločil po tehtnem premisleku, da bom spremenil ta način življenja, ker enostavno...
Vas je začelo že psihično omejevati to? Ste čutili kakšne spremembe v samem obnašanju, da se morda že negativno odzivate na kakšne življenjske situacije?
Ja utesnjevalo me je to, ker nisem mogel početi stvari, ki so me zanimale. Ko sem ugotovil, da me še veliko drugih stvari zanima, jih enostavno nisme mogel izpeljati do konca, ker mi je tista stvar oz. šport vzel preveliko časa, tako da sem se potem odločil, da se bom pač posvetil študiju, vsekakor pa nisem zapustil športa, ker je to del mene in brez tega si življenja ne znam predstavljati in še vedno je rekreacija za mene neizogibna vsakodnevna dejavnost.

Pa bi se vi morda kdaj ukvarjali, bom rekla z jogo, temi bolj duhovnimi vajami? Ste pristaš tega?
Glejte, jaz...
Ko pride kriza, krizna situacija?
Glejte vsak, ko zaide v krizno situacijo, se pač sooča na svoj način s tem. Nekateri imamo pač več metod tega, ena od tega
jaz jo poznam-, so recimo avtogeni treningi, pozitivno mišljenje... Jaz tega ne prakticiram, ker mogoče še nisem začutil te potrebe. Trenutno se svojo negativno energijo sprostim ravno z rekreacijo in vesel sem, da sem lahko tudi dosti ljudem pomagal ravno s tem, ko so bili mogoče v duševni stiski ali so imeli kakšen kompleks- govorim glede samega fizičnega izgleda ali telesne teže- in sem v bistvu ji prenesel in jim pokazal, da se lahko z rekreacijo spremeni način življenja, kajti dovolj je samo, da se jim dvigne samozavest in človek začne že drugače gledati in razmišljati in pomembno je že to, da ti gre bolje tako v poslovnem življenju, na področju ljubezni, doma itn. Vsekakor pa te metode so zanimive in učinkovite, ampak... Tudi joga je zelo dobra zadeva, ampak...
Ampak pri vaših 33- ih še ni potrebna.
Ni še, tako nekako.
Uroš, povejte mi, kdo pa pravzaprav k vam pogosteje prihaja po pomoč, ženske ali moški?- Ženske, nedvomno.
Zakaj, mislite, da smo ženske tiste, ki potrebujemo več pomoči?
Tukaj lahko govorimo o tem dolgo časa.
Nekako bi rekel da ženske, ki se približujejo 35- im, 40. letu, nekako začutijo, da jim nekaj manjka v življenju. Recimo imajo moža, imajo otroke, otroci so že toliko stari, imajo stanovanje, skratka premoženje, manjka pa jim nekaj znotraj sebe.
Ljubimec?

Tudi ljubimce imajo, ampak to ne zadošča. Se pravi nekaj jim manjka v notranjosti in takrat začutijo klic, ali pa je to mogoče obdobje, ko se te težave, ki jih imajo znotraj sebe, nekako začnejo kazati navzven, se pravi, ki jih začnejo močno čutiti v sebi.
In kako se obnašajo takšne ženske? Hm, kako se obnašajo? Mislite...
A imajo kakšne zunanje znake? To, da se recimo opazi, ta ženska ni zadovoljna, potrebuje spremembo?
Seveda se opazi.- Če je v kritični situaciji.- Če gledate samo ljudi po cesti, lahko, ne bom rekel zanesljivo, ampak z zelo veliko verjetnostjo ugotovite, kdo je zadovoljen in kdo ni.
Kdo med nami je zdaj zadovoljen, če pogledamo npr. roke, kako jih držimo in kdo ni? Roke... Tukaj je drugačna lega.
Ja.
Ne gre samo za roke, gre za gibanje telesa, pogled... Skratka če pogledamo človeka, recimo človek, ki pride k meni ali pa, recimo ne vem, da pride k meni, vem, kako se počuti, kakšni so njegovi občutki in približno, zakaj je prišel.
Kako bi lahko rekli, npr. za psihologa, ki je strokovnjak, kako se v tem trenutku počuti? Bi ga lahko ocenili?
Lahko, ampak ne bom.
Bomo po oddaji, pa bomo v prihodnjem Polnočnem klubu povedali. Mogoče bi jaz smao tukaj dodal eno stvar.
Ja. Ne vem, če je ravno res, da veliko več žensk zaide v te težave. Mislim, da je ravno tako tudi veliko moških, ki imajo s tem težave, vendar se o tem ne govori tako naglas. In več jih morda pride ravno v športne centre, ne pridejo morda po pomoč k psihiatru, hipnoterapevtom.
Se strinjam, ženske ste bolj odprte.
Ja, res je. Iščete svojo pot vase, ali pa kjer koli, ne, medtem ko smo moški bolj zaprti dejansko.
Ja, na te duhovne delavnice absolutno hodi več žensk.
Vi hodite, Edita, na duhovne delavnice?

Ja, različne. Pač na jogo, samo to ni hata joga, kot telovadba, ampak kria joga. To so različne dihalne vaje, s katerimi si dviguješ energijo. Ampak pustimo to, no, hotela sem reči, da vsi ti učitelji večinoma pravijo, da smo ženske bolj pogumne, bolj odprte in da si na tem področju več upamo. To niso moje besede.
Niko, se strinjate tudi vi s tem? Ne vem, če so razlike v spolu, kar se tiče doživljanja in razmišljanja kaj velike. Načini, če rečemo iskanja pomoči, verjetno so različni. Bi pa še prej na temo, kaj se vidi na naši zunanjosti. Če rečemo kronično, stalno doživljanje enih čustvenih reakcij, recimo kronično nezadovoljstvo, bo v telesu ob izločanju različnih hormonov, pa da rečemo različnih drugih telesnih tekočin, v glavnem gre pa za hormone, vplivali na telo. Tako da to, kar je Uroš odpiral- kronično doživljanje nekih emocij-, se bo poznalo.

Prepoznavanje trenutnih čustvenih reakcij se tudi da, v kolikor jih oseba kaže, tako da... Nekateri jih pa ne kažejo toliko in nekateri jih zakrijejo, nekateri kažejo ene druge. Tako da tukaj imamo eno veliko verjetnost, da, če se ukvarjamo s tem, bomo opazili recimo osebo, ki doživlja kronično žalost- mi pravimo v žargonu zamrznjeno žalost. Oseba, ki je recimo izgubila ljubljeno osebo in ni končala procesa žalovanja, se pravi ta oseba je stalno prisotna v njeni glavi, stalno je z njo in stalno doživlja žalost in je zaprla svoj prostor za nekoga drugega, na njej se bo čez leta to poznalo. Zelo zelo verjetno. In kako se odražajo ti znaki potem na tej osebi? Kako se to pozna na njej čez leta in leta? Na tej osebi, ki je recimo kronično doživljala to žalost?

V principu na... Da rečemo, skoraj ne bomo videli zadovoljstva, tudi v situacijah, ko bi ena druga oseba bila zadovoljna, na njej ne bomo videli zadovoljstva. Po moje bo opaziti, če uporabimo kaj iz fizike, kot da ima eno dodatno težo, tako, kot bi na telo obesili neke uteži in bolj se bo videlo tudi iz njenih reakcij, ker bo na večino situacij, ki jo na kakršen koli način, na kakršen koli, se pravi asociativno po nekih povezavah, spominjajo na to osebo, je v njej to sprožilo, da začne takrat doživjati žalost. Situacija je pa lahko popolnoma drugačna in vsi drugi doživljajo nekaj drugega, ta naenkrat začne doživljati žalost in se recimo začne umikati v svoj svet.
Jaz bi se sicer vrnila samo še malce k moškim. Viki, kako moški kažejo recimo te težave v tej t. i. pretesni koži, ko pridejo k vam, v vaš športni center? Se morda razlikujejo od tistih, ki si zgolj želijo npr. okrepiti telo, pač imajo drugačno potrebo? Torej kako, morda kakšne znake dajejo ti moški in kaj počnejo pravzaprav?
Moje izkušnje so predvsem take, da tisti, ki se odločijo, da pristopijo k temu, da se začnejo ukvarjati s fizično aktivnostjo, prvo kot prvo nimajo volje, enostavno ni neke volje do življenja, popolnoma so demotivirani in dostikrat sem že slišal: " Vsako jutro, ko se zbudim, se ne počutim dobro, sploh ne vem, kaj bi počel, ne vidim smisla v ničemer. " Več razlogov je, kot sem že prej omenil, ampak jaz sem doživel največ takih primerov, ko so enostavno ljudje prišli s prekomerno težo do mene, oz. v naš center in enostavno niso bili zadovoljni s svojim fizičnim izgledom in se potem v bistvu človek enostavno zaradi tega ni počutil dobro, je bil pač pretesen, ker je bil... ker je mislil, da je in je v bistvu tudi bil verjetno prikrajšan za marsikaj in omejen, tako da so se potem rezultati pokazali pa seveda po parih mesecih tega rednega treninga, ko se je telesna teža pač spustila in ko se človek začne fizično ukvarjati s telesom, pospeši metabolizem in se stvari seveda obrnejo.

Uroš, kaj predlagate, ko se v človeku zgodi, pravzaprav ko začuti tisti kritični trenutek v svojem življenju, ko začuti, da enostavno ne more več naprej, da je potrebna sprememba? Kaj, predlagate, je takrat potrebno storiti?
Kot prva stvar, je izredno dobro, če ima socialno mrežo, to pomeni, če ima nekoga ob sebi- partnerja, partnerko, sorodnike, kogar koli. To je prva stvar. Če tega nima, morda starši, če ima dobre odnose z njimi, če pa ta oseba ostane čisto sama na svetu, potem je pa zelo težko. Potem se mora verjetno obrniti na kakšne strokovne službe.
Npr. da pride takšna oseba k vam. Kaj vi storite? Ja morda se moramo zdaj najprej povrniti na vzroke, zakaj ljudje sploh postanejo taki oz. postanemo taki in potem lahko gremo naprej, kako to... Se pravi če želimo ugotoviti vzroke za to, se moramo povrniti v čas nosečnosti, se pravi ko pride do spočetja in se začne otrok razvijati. In to storite s hipnozo?
To storimo s hipnozo, ampak ne tako, kot se morda zdaj sliši. Se pravi ravojne faze so takole: imamo tri stopnje zavesti- to je možgansko deblo, limbični sistem in možganska skorja.
Malo biologije.
Ja, malo, pa morda nujno. Zelo na kratko. Možgansko deblo se razvija nekje... do 33. dneva ima otrok že razvito možgansko deblo in ima že prostor za, enostavno povedano, za zapisovanje občutkov. Potem se razvije limbični sistem, nekje delno do 2. leta se do konca razvije. Tudi drugo leto se potem razvije desna polovica možgan, se pravi možganska skorja in nekako do 5. leta leva polovica, leva možganska skorja. In v tem času, če otrok doživi kakršne koli strese, bolečino, potem obstaja en sistem, se vsa ta bolečina zapisuje v človeku. Se pravi v naših možganih je zapisano popolnoma vse. Ker je ta bolečina premočna, da bi jo prenesli, se potem naredi... Možgani imajo sistem izločanja določenih substanc, se pravi serotonina, ki preprečuje, da bi čutili premočno bolečino, se pravi zavre jakost bolečine. Se pravi otrok nujno rabi ljubezen. Ljubezen je... Se pravi v nosečnosti mora mama, se pravi bodoča mamica, poskrbeti, da se do otroka vede ljubeče. To pomeni, da živi zdravo, to pomeni, da ne pije kave, ne kadi, ne dela shujševalnih diet, kar koli. Ko se rodi, so pomembni prvi trenutki, se pravi prvi mesec- otrok rabi ljubezen. Ljubezen je lep, se pravi sočuten pogled, ljubeč pogled, dotik, se pravi ko kliče, da pridemo. Če otrok tega nima, se v njem zopet zapisuje bolečina. Ta bolečina se lahko potem zapisuje v naši zavesti, v podzavesti, se pravi v naših možganih. Vse te stvari so zapisane v nas. Če otrok tega nima, se pravi nima ljubezni, se mehanizem, ki uravnava koliko jakosti bolečine prenesemo in mehanizem, ki bolečino zmanjšuje, ne deluje pravilno. Potem imamo lahko dva tipa ljudi tukaj: ali je simpatičen, parasimpatičen. Avtonomni živčni sistem deluje... Človek, ki je popolnoma depresiven, apatičen, otožen, skratka nič od njega. Ali pa druga skrajnost, ko je človek, rečemo ves čas navit, podivjan. To recimo borzni posrednik, sicer zelo dobra lastnost, ampak za njega pa ni dobro. To pomeni, da možgansko deblo oz. limbični sistem želi povedati " boli me ". Mi, se pravi leva polovica možgan, pa pravi " ne, nočem poslušati podatka ", se pravi " informacije nočem sprejeti, ki jo želiš povedati. " Se pravi ves čas je v nas ena strašna bolečina, ki je ne moremo potem sprejeti. Če hočemo, da smo, bi rekel zdravi ljudje, potem moramo to bolečino sprejeti, se pravi podoživeti oz. začutiti. Če tega ni, potem se nam celo življenje vrača ena bolečina iz nas, notri, iz neke globine, ki ves čas deluje na nas. Ta bolečina deluje na podzavest, na naše vedenje, na osebnost, na naše zdravje, se pravi duševno zdravje, telesno zdravje. Te stvari se potem kažejo, se pravi lahko že na začetku življenja, lahko delno napovedujemo, kakšne bolezni se bodo zgodile človeku. In ta človek potem pride, začuti eno bolezen. Lahko je ta bolezen psihosomatska ali kar koli in potem se začne. Če hočemo tega človeka dejansko pozdraviti, da bo miren, srečen, zadovoljen, moramo iti tja v globino, v to bolečino.
In potem?

Se pravi začetek je, da nam najprej... In če gledamo alkoholike ali pa recimo narkomane, so živeli v hladnih družinah, se pravi nobene ljubezni ni bilo, v njih je strašna bolečina. Že ta sistem podzavesti, recimo limbični sistem, ne govori slovenščine, govori biokemični jezik. In ta biokemični jezik, če malo spustiomo te podrobnosti... Deluje stalni stres, lahko smo v stalnem stresu, enostavno to izmerimo, gremo k zdravniku, nam izmeri kisline, kortizol, vidimo, v kakšnem stanju smo.
Ampak če vas zdaj malce ustavim, Uroš, ker imam še mekaj vprašanj in se bojim, da bomo končali samo z vašim. Poglejte, nekaj me zanima. Namreč v mnogih, bom rekla ne učbenikih, ampak v tovrstnih knjigah, analizah in podobnih teorijah, piše, da moramo v življenju, če se želimo dobro počutiti v svoji koži, v svojem telesu, pozitivno razmišljati. Da pozitivna misel naredi največ ipd. in neki teoretiki tudi razlagajo, da je to povezano z vesoljem, z neko harmonijo, s kozmosom ipd. Edita, se vi strinjate s tem? Je ta pozitivna misel možna vedno, vsak dan?
Absolutno.
Kako? Čisto enostavno, najbolj enostavna zadeva, ki se nekaterim zdi blazno smešna je, da zjutraj, ko vstaneš in prideš v kopalnico in se zagledaš v ogledalu in si rečeš " rada te imam. "
Ogledalo ali sebe? Sebe, seveda. Saj sebe gledaš.
Ja. Jaz sem to poskusila sicer potem, že kasneje, in kaj se je zgodilo- ko sem si to rekla, sem se nasmehnila. Nehote, čisto podzavestno in če začneš s takimi pozitivnimi mislimi dan, ne deluje seveda od danes do jutri, lahko... Mislim to moraš nekaj časa ponavljati, en mesec... Na začetku, rada te imam, rada te imam, rada te imam... Ne tako, ne tako, se potrudiš. Se moraš potruditi, ker ni samo os sebe nič.

Kako npr. nekega skeptika, hudega dvomljivca, prepričati, da je pozitivna misel lahko tisti ključ rešitve, da se bo dorbo počutil, da si bo lahko pomagal? Če vzamemo samo neko situacijo, nek primer, ko se zjutraj usedemo v avto, se peljemo proti službi in nas izsili en, pa nas izsili drugi, pa izsili tretji, pa pri tretjem še rečem: " Dobro, me ni uspel znervirati, nisem še jezen / jezna itn. " Ampak pri petem bi vzel izvijač, mu predrl gume in rekel: " Zdaj imam pa dosti. " Kako takega človeka prepričati, da mora pozitivno misliti, da mora vse ljudi imeti rad, jih sprejemati, kakršne so, če mu je, presneto, morda ogrožal življenje.
Ne moreš ga prepričati in jaz tudi nikoli nikogar ne prepričujem. Samo, če kdo pride do mene, pa me vpraša v zvezi z določeno stvarjo, mu povem. Siliti ne moreš nikogar v nobeno stvar.
Kaj pa, če bi se ta perfekcionist vendarle želel spremeniti?- Če si bo želel, bo tudi poiskal neko varianto, ki mu bo pomagala, ne, če si pa ne želi... oz. jaz mislim, da ne gre toliko za to, da si ljudje ne želijo tega. Enostavno ne vejo, ljudje živijo v tovrstni nevednosti. Nočem reči, da so neumni ali kar koli, ampak sploh ne vejo za drugačne možnosti. Nikolaj, kaj vi mislite o tem? Je možno perfekcionista spremeniti, recimo da si vendarle to malo tudi sam želi?

Da doživi, da ima zaradi tega probleme v življenju, nato da ozavesti, da je problem v njegovem perfekcionizmu, da ugotovi, da je bazičen problem perfekcionizma v tem da se popolnosti ne da izmeriti in da ko narediš nekaj v tistem trenutku popolno, lahko ugotovim, da v naslednjem trenutku bi se dalo še nekaj. Se pravi doživljanje perfekcionista gre v smeri, ko naj bi bil zadovoljen z doseženim ciljem, ne doživi zadovoljstva, ampak doživi manjko do popolnosti in nezadovoljstvo zaradi tega.

Tako da se mu da vstopiti v to, ta del lahko razume. Ko razume, potem mogoče, bi rekel lažje trpi, ker ve, kaj se mu dogaja, ali mu je pa težje, ker ugotovi, če ugotovi, da tega ne more spremeniti. Je pa to tako, bi se reklo srednje težka, če bolj tehnološko rečem, spremeniti vzorce, ker ti so, sploh, če je nekdo močno razvil in stabiliziral recimo skozi 30 let doživljanje perfekcionistično, da so ga stalno vzgajali v tem in da doživi in nezadovoljstvo in občutke krivde, ko stvari niso popolne. Bi se pa še malo prej vrnil na to situacijo v prometu, pa še malo na pozitivno razmišljanje.
Ja, to me zelo zanima, ja. Najprej sploh, da rečemo, kaj to je pozitivno razmišljanje. Govorimo o tem, kot da bi mogoče bilo enoznačno. Meni ni čisto enoznačno. Pozitivno razmišljanje zame je tisto, kar jaz mislim, da je zame dobro, ne, in če nekdo drug misli, da je zame nekaj drugega dobro, je vprašanje ali je to pozitivno razmišljanje. Se pravi to je en vidik. Ta drugi vidik je negativno pomeni " ne ", da naši možgani ne razumejo recimo " ne kaditi ".
Ja.
Razumejo " kaditi ", nato moramo prečrtati " ne kaditi ". Zato razmišljanje o tem, kaj naj ne bi počel, ni funkcionalno, posebej, če rečemo v športu; analize napak, jo delamo enkrat, da ugotovimo napako, nato vizualiziramo, kako je prav. In to je po moje en drug vidik pozitivnega razmišljanja- razmišljam, kaj bom počel, ne, kako ne bom kadil ali kako ne bom jedel, ker to pomeni, da razmišljam o hrani. Možgani nimajo razmišljanja o nehrani, lahko pa mi o nečem drugem razmišljamo, mogoče tudi o čem, kar je prijetno, kar maramo početi. Na temo prometa bi se pa ustavil na " me nekdo izsili ". Kaj bi v tem primeru bilo, če rečemo pozitivno razmišljanje- usmerjena pozornost na to, da drugi niso v redu in me izsiljujejo. Mogoče se oni samo peljejo v službo. In mogoče ta del razmišljanja, kaj on počne in da jaz ne vrednotim toliko tega, kar počne, ampak da se tudi jaz peljem v službo in pri tem bo seveda lahko prišlo do zastojev in do gužve. Tako da tukaj bi se dalo ukvarjati s tem. Ja, dobro je, da ne jemlješ stvari tako osebno. To je bil zdaj nek napad name. No jaz se recimo takim izognem. Pač počakam, da grejo in grem potem naprej.

Samo oni nas ne počakajo, ker mi vozimo po prednostni cesti.
Nič... Dobro, pustimo.
Pozitivno razmišljanje bi bilo tudi, da se s tem da zaslužiti. Se obtolče avto, se zasluži od zavarovalnice vsakič. To je pozitivno razmišljanje v tem smislu.
In krade moj čas.
Točno to.
Ne, saj so nadomestni avtomobili.
Ja, samo je treba priti do zavarovalnice itn., ampak pustimo to.
No, ne bi pozitivno razmišljanje o zavarovalnicah, tam lahko koga srečamo.
Ne zadeva samo teh materialnih sfer. Na zavarovalnici pa srečamo človeka ali žensko svojega življenja.
Recimo.
Recimo. Viki, povejte mi, ali ste vi bolj realist ali ste bolj, bom rekla duhoven človek, ki se rad sprehaja malce po duhovnih sferah? Ne vem, mogoče bom kdaj postal malce bolj poduhovljen, ampak zaenkrat sem bolj realist.
Dopuščate možnost, da se boste enkrat zlomili? Zdaj, pri svoji kondiciji, psihični, fizični, dopuščate vendarle možnost, da se boste enkrat zlomili, prišli so točke, ko boste rekli " ne morem več "? Mislim, da ne, čeprav roke ne bom dal v ogenj. Hvala bogu nisem še doživel, kot je gospod Nikolaj na začetku omenil, izgube bližnjih, ampak rad bi omenil to, kar je rekla gospa Edita, tisti primer z ogledali. Jaz sem že slišal za ta primer in vem, da pač deluje pri nekaterih osebah. Jaz osebno, jaz se ne morem vsak dan, dejansko se ne morem zbuditi vsak dan nasmejan in vesel in čaka me lep dan, ker so moji dnevi zelo različni in ko vem, da me čaka naporen dan... In ravno to, kar ste vi omenili, ko že na poti v službo doživiš par neprijetnih dogodkov, na mene to pač sigurno naredi nek negativen vtis in ko vem, da imam sestanek s človekom, ki mi jemlje energijo... Za mene so ljudje, s katerimi se pogovarjam in se mi je fino pogovarjati, so pa ljudje, ki mi enostavno črpajo energijo.

Vampirji, ne. Ja, tako da je to zelo različno. Meni osebno polepša dan, ne vem, lepo sončno jutro, moja družina in pa delo, ki ga opravljam, vem, da ga opravljam z veseljem in kaže rezultate. Tako, nekako realno, si to predstavljam. Lahko pa, da se bom kdaj zatekel v to smer, kot smo jo prej omenjali.
No, saj to je samo eden od primerov. Jaz nisem hotela reči, da se vsako jutro prismejem v kopalnico. Sem se že ustrašila, ja, da je to možno.
Če lahko na to, kar je Viki odprl.
Izvolite. En ta občutek, če bi rekel ene notranje moči, znajti se v zelo različnih situacijah, jaz se bom s tem strinjal, čeprav je to zdaj moje osebno mnenje o njem, pa da uporabim kot primer; ko odpremo, da je v življenju od zelo neprijetnih do zelo prijetnih, od tudi krutih do velikega zadovoljstva, ko imamo odprt cel razpon, takrat smo najbolj stabilni in imamo največjo moč v tem življenju. Po moje bistveno večko moč kot tisti, ki preokvirijo, da je vse super. Jaz mislim, da so ti bistveno bolj labilni.
To se strinjam. Pa na to temo, da se vtaknem še v duhovnost, Viki je do zdaj edini od nas uporabil besedo smisel in izguba smisla ljudi, ki pridejo. Moški bolj po mogoče mačo filozofiji, na telesu nekaj narediti, ampak izguba smisla je zelo zelo pomembna zgodba. In ko je Uroš prej odpiral pri 35- ih, tam nekje so leta, ko delamo obračune in nekateri doživijo izgubo smisla, nekateri začnejo iskati smisel. Ravno takrat, ko so ti, da rečemo bazični življenjski problemi, da jih povežem z eno našo, rečemo cono preživljanja, ko smo se ukvarjali s krediti, stanovanjskimi kvadrati, ko smo se ukvarjali s tem, ali imamo za na dopust, kaj bodo otroci... Se pravi ko smo v tem normalnem funkcioniranju in ko naj bi naenkrat šli v eno cono kvalitete, se začeli ukvarjati s kvaliteto tega življenja, takrat se začnejo odpirati vprašanja. Tisti, ki iščejo smisel... Eni so... Enim se je pa zdelo, da je smisel urejanje teh bazičnih stvari in zdaj doživijo izgubo, ker teh ni več. In mislim, da so recimo to tisti, ki pridejo ali v fitnese, ali redno kolesarijo, ali so na kakih duhovnih delavnicah, ali so samo za šankom in modrujejo ob kozarcu.

In krepijo samo levo roko. Povejte mi, kaj menite o tem, ali se razlikuje način reševanja teh problemov med revnimi in bogatimi ljudmi. Kako se, bom rekla bogat, finančno dobro podprt človek, lahko loti reševanja svojega problema in kako reven, s 300, 400 evri plače, pokojnine.

Po moje se ta del, da rečemo različne finančne možnosti, nekje kaže najbolj na, če rečem v žargonu, na zdravljenju kompleksov. Če jaz doživim, da sem nezadovoljen in da bo mojo lastno pomembnost, lastno vrednost izboljšal en nov avto, če pač imam denar, si ga kupim in če dam to v žargon in rečem " bo ta tabletka držala nekaj mesecev, nato bo popustila " in če si naslednjič lahko kupim jahto ali najdem spremljevalko, ki bo dvigovala mojo vrednost, potem tukaj denar pri tem definitivno pomaga. Tako da na nek način bogatejši rabijo manj prihoterapije.
Kaj pa mi?

Na nek način, ne pomeni pa, da si je ne privoščijo in da je ne dajo... Odvisno, kam jo dajo. Ali je tako, med frizerjem in maserjem še psihoterapija in ali je ta statusna ali je namen narediti neko spremembo na sebi.

Ja pri nas, kolikor jaz poznam, ni tako enostavno priti, sploh ne takoj...
Z napotnico.
Z napotnico do osebe... Ki nam lahko pomaga.
Ja.
Jaz bi, če smem...
Ja, seveda. Še nekaj. Prej, ko ste Vikija vprašali ali je realist ali je duhoven. Jaz tega sploh ne ločujem.
Ker ste realen duhoven tip.
Ne, ampak zato, ker ima vsak v tem življenju svoje naloge, s katerimi se vsak dan srečuje. Moraš zjutraj vstati, moraš iti v službo, tam se bosti s šefi, če se kdaj to zgodi, iti po otroke v šolo, jih peljati v glasbeno, skuhati kosilo, se učiti z njimi... To, da si tako duhoven, da greš iz tega sveta v neko votlino in tam meditiraš in misliš, da boš rešil vse težave, to se ne zgodi. Ni šans. Čim prideš za pet minut spet v ta svet, imaš vse probleme, ki si jih prej mogoče pustil tukaj. Tako da te stvari gredo z roko v roki. Saj vsi imamo to iskrico duha v sebi, smao mogoče nekateri tega še ne vejo. Gre pa evolucija v tej smeri, da bomo vsi enkrat opravili to pot.
Uroš, kaj vi menite, katero čustvo najbolj krepi našo notranjo moč? Je to ljubezen, je to sovraštvo, je to...
Ljubezen.
Zakaj?
Ljubezen je primarni klic, tako kot sem že prej rekel. Otrok rabi ljubezen in vsak rabi ljubezen. Brez ljubezni nismo pravi ljudje. Ljudje, ki niso imeli ljubezni v otroštvu, so živeli v čustvenem hladilniku. Lahko so imeli vse premoženje tega sveta, ampak ko bodo veliki, ne bodo nikoli srečni, ker tega občutka ne bodo imeli v sebi. Zato tukaj ni dvoma. Zanima me, vi se pač ukvarjate s hipnozo in ta hipnoza mene zelo zanima. Kako jo izpeljete, kaj pravzaprav je hipnoza, v kakšnem stanju je takrat človek?

Hipnoza, če povem, to je stanje človeka, v katerem lahko vplivamo na njegov avtonomni živčni sistem, potem živčni sistem, imunski sistem, na organe, skratka na celotno telo. Samo medklic... Če npr. se bojim, če imam nek strah pred zadušitvijo, kako s hipnozo odkrijete vzrok mojega strahu? Ja takole. Zadeva gre tako, da povežemo ta strah, se pravi možgani sami poiščejo primarni dogodek, ki je to povrzočil. Kako je to možno? To je meni popolnoma neotipljivo, nerazumljivo.
Kako to gre? Kako je to možno, tudi jaz ne vem. Mene to vsakič navduši, ko vidim, kako to teče.
Ja. Možgani so čudoviti in vsakič sem nadušen, ko vidim, kako to deluje. V naših možganih je napisano vse, se pravi vse, takorekoč od spočetja naprej in če želimo, gremo lahko kamor želimo.
Vi ste tam, doživljate to. Edino na ta način lahko te travme, ki smo jih doživeli, zmanjšamo, da ne vplivajo več na nas, tako da jih podoživimo, se pravi da smo tam. V hipnozi se človek počuti čudovito in občutek je tak, da ste popolnoma sproščena, umsko in telesno. Se pravi da enkrat recimo vprašam osebo: " Kaj pa misli? " Jih išče, pa jih ni. Kako bi rekel? Glava je nekako prazna, nobenih skrbi ni več, kam sem dala ključe, kje so otroci. Izgine vse v trenutku. Ampak to je šele... To so seveda vrata, da vstopimo v podzavest in potem pogledamo, kaj je treba narediti.
Se spomnite kakšnega, še posebej za vas, pomembnega primera? Kakšnega, ki je pač prišel k vam po pomoč, pa ste ga hipnotizirali ali jo hipnotizirali in se je potem odkrilo, kaj je pravzaprav vzrok strahov ali kompleksov.

Ja to je tako, zdaj... Če gremo v izredno globino, ne, kot sem prej rekel, res na začetek, tam ni besed. Se pravi ljudje tam več ne govorijo, tam so samo še občutki, pa še občutki... Kako jih potem kažejo? Z rokami ali kaj?
S telesom. Vidi se, potem se spremeni utrip, pritisk, temperatura telesa se spreminja in take stvari. To je podoživljanje. Vendar seveda ne smemo iti, skočiti takoj v to hudo stvar, ker lahko možgani ne prenesejo tega, zato gremo postopoma. Zanimiv primer, ja... Zanimiv primer... V glavnem je vzrok vedno isti- ljubezen. Se pravi ni bilo ljubezni in če gledamo recimo stres, ljudje, ki so v stalnem stresu... Telo nam govori samo eno stvar: " mamica, stisni me, objemi me, rada me imej ". To je v bistvu... Kaj pa prekrižane noge, je to znak stresa? Dobro, če odmislimo, da ženske, če imamo krila, ne moremo imeti ravno tako noge kot vi zdaj, ampak recimo... A je to kakšen znak?
Ne, to je priučeno oz. privzgojeno. Naši možgani, se pravi človek, se do tretjega leta nekako uči vse stvari. Uči se pa tako, da gleda. Naučimo se govoriti, tako da pač posnemamo in enako hoditi.
Viki, bi se vi dovolili hipnotizirati?
Nikoli nisem razmišljal o tem.
Ne bomo tega izpeljali, samo vprašam.
Ne, nikoli nisem razmišljal o tem, ampak če sem iskren, ne verjamem v to.
Ne?
Ne.
Uroš, kaj menite o Vikijevi trditvi?
Vsak ima pravico do svojega mnenja. Večino ljudi je strah, strah jih je pa zato, ker imajo napačen pristop oz. mnenje o tem je popolnoma napačno, izhaja iz televizije oz. filmov.
Mogoče, če se ravno spomnim, mogoče asociacija, ko sem bil še v osnovni šoli, ko je pač neki hipnotizer enega mojega sošolca hipnotiziral tako, da ga je dal na dva konca stola in je on enostavno otrdel in je bil trd kot kamen. Mogoče zaradi tega.

Se je potem omehčal spet.
Potem smo ga, mislim potem ga je normalno omehčal. Verjetno zaradi tega, ampak tako, ko poslušam gospoda Uroša... Ne vem, mogoče bi rabil še malo več časa pa bi se moral malo bolj poglobiti v to, ampak... Čez 10 let, prav?
Mogoče.
Ko bo življenjska bilanca. A lahko še malo?
Seveda.
Še malo na to temo, da mogoče rečemo en del, ki... To, kar je Uroš odprl. Naši možgani nimajo funkcije " delete ". Se pravi imamo pozabljanje, ampak vse, kar smo doživeli, nekje je. Ravno tako imamo neke naše filtre, če rečemo temu filtre ali neke dekoderje, kako si mi razlagamo to realnost in zanimivo je, kaj se zgodi takrat, ko nekdo doživi nekaj, kar si ne more razložiti. Se pravi kam bo zdaj to šlo in ta del, ko otroci, ki ne razumejo, kaj se je zgodilo, je pa zadeva neprijetna, recimo, je treba zraven še reči, da bolj, ko je neprijetna, močnejši so zapisi v spomin.
Močnejši so ob neprijetnih, kot ob prijetnih. To je za razvoj človeštva bilo od nekdaj pomembno za izogibanje nevarnim situacijam. Se pravi podzavest, v podzavest gre tisti del, ki ga naš trenuten filter, trenuten način razumevanja, ne more razložiti, če rečem v žargonu, " ga ne more prebaviti. " In to je nekje in skozi hipnozo gremo mimo filtra do tega, da lahko pridemo do recimo neke situacije, ki jo mi imamo zapisano in jo takrat odkrijemo.

Je ena od poti, se pravi regresija, vračanje nazaj je lahko na drug način tudi, tako da po mojemu vèdenju in poznavanju je hipnoza pri nekaterih takšnih težavah dosti uspešna. O nekaterih hipnotičnih sugestijah ali posthipnotičnih, se pravi po tem, da bo oseba nekaj naredila, gre pa v glavnem tako, da se ne da dati sugestije nekomu, da bo naredil nekaj, kar je v nasprotju z njegovim vrednostnim sistemom.
Se mora skladati z našim vrednostnim sistemom, zati ti, ki to počnejo na odru, počnejo stvari, ki se ne dotikajo vrednostnega sistema. To, da bi rekel otroku, naj v posthipnotični sugestiji gre in udari svojo mamo in jo ima on zelo rad, tega ne bo naredil in to ne uspejo. Razen, če si on to želi in aktivira njegovo željo. Zato so kdaj lahko posthipnotične sugestije tudi vpogled v naše želje, ki niso ozaveščene. Bi na vse kriplje trdili da " ne, ne, ne ", v resnici si pa recimo to želimo. Tuka pridemo potem na tvegano področje.
Jaz bi lahko tukaj samo omenil, ko je Uroš prej omenil to ljubezen. Mislim, da je to zelo relativen pojem. Spet iz realnega življenja, poznam ljudi, ki so bili deležni tudi ljubezni tako z mamine kot z očetove strani, pa se jim je pač v življenju kaj zalomilo in danes obžalujejo in so nesrečni in so ali alkoholiki ali narkomani. So ljudje, ki jih tudi poznam, ki so pa prišli recimo iz drugih držav, brez mame, brez očeta, pa so ubrali neko svojo pot in so danes uspešni, srečni, podjetni, tako da tudi to merilo, da ljubezen... Ljubezen je pomemben faktor, ni pa ključnega pomena, vsaj jaz tako mislim. Se strinjate, Uroš, s tem?
Ne povsem.

Zakaj ne? Rabite dokaz?
Ne, to, kar govorim, so znanstveno dokazali zadnjih 20 let. Medicinska znanost se je zadnjih 20 let zelo usmerila v razvoj možganov, kako vse to deluje. Lahko vam povem čisto enostaven primer, ko so delali poskuse na miškah in so jim dali snov, ki je zavirala imunski sistem in rezultati so bili precej nepričakovani. Pričakovali so, da bo skupina, ki je dobivala to snov, imela oslabljen imunski sistem, pri kontrolni skupini naj bi bilo pa ravno obratno. In ko so pregledali vse rezultate, nikakor niso mogli ugotoviti vzroka, dokler niso slučajno ugotovili. da jih je asistent, ki je hranil te miške, veliko božal. Se pravi dotik sproži gen v možganih in potem celo pot, ki razvoj možgan oz. celotnega telesa povsem spremeni.
Ja, samo da so te miške živele v istem okolju, ne.
Mhm.
Medtem ko mi pač danes živimo v takem okolju, oz. vsak se nahaja, se znajde vedno v drugi situaciji in okolje je zelo pomemben dejavnik tukaj glede tega, kaj se bo zgodilo. Prej, ko je Edita omenila glede teh stresnih situacij. En primer, ko sem jaz šel na morje v daljne kraje, tam je skoraj nemogoče, da te kdo vrže iz tira, ker si pač v drugem okolju, drugače živijo, vedno je lepo vreme. Prideš nazaj v Ljubljano in- banalen primer- greš v službo in se takoj najde pet ljudi... Stresnih dejavnikov...
Ja, tako da pravim, da je okolje zelo pomembno tukaj.
Jaz bi odprla še eno temo, če lahko.
A lahko še kaj o ljubezni?
Ja, jaz bi tudi. No, pa dajmo še kratko o ljubezni, ker imam še nekaj vprašanj brez ljubezni. Izvolite.

Ne, kar dajte. Jaz bi najprej opredelil, kaj pravzaprav ljubezen je. To smo že imeli Polnočni klub, ampak na kratko, prosim. Ja, samo v ta del, da rečemo, kakšen dejavnik je in kaj pomeni izražati ljubezen, če jo starši... Ljubezen v tem je, da nekoga sprejmemo v svoj intimni krog in obratno, če rečemo, da ko je odnos, da tudi nas nekdo sprejme v svoj intimni krog in oboje je pomembno. Pomembno na to temo, da imamo neko področje, kjer smo varni. Jaz bi tako rekel: otroci, ki so bili zaželeni, ki so dobivali sporočila, da so zaželeni, bodo verjetno bistveno bolj stabilni- ni nujno, je pa eden od dejavnikov zraven- kot tisti, ki so bili nezaželeni in so jim, da rečemo starši ali rejniki, sporočali, da so pravzaprav plod nespametnega seksa, da so tehnološki višek, da motijo njihovo življenje. Ti bodo zgradili verjetno drugačno samopodobo, ne pomeni pa, da niso dobili, rečemo, da niso bili sprejeti od nekoga drugega in da je zdaj za njih zgodba končana. Je pa bistveno bolj tvegana na temelje, če so nezaželeni. Še Edita na temo ljubezni.
To, kar je Uroš povedal, bolj ne razumem kot ljubezen do samega sebe, pa ne gre v tem egoističnem smislu " jaz rabim to, pa to, pa to ", ampak za ta en globok občutek pomirjenosti samega s sabo, občutka varnosti, da vse, kar se ti zgodi, je narejeno tako, da je to prav zate. Mogoče tisti trenutek ne vidiš, se pa lahko včasih čez leta pokaže, da je bila pa neka situacija absolutno najboljša zate tisti trenutek.

Nam se je zdela absurdna, ne.
Ja, in to, kar je Uroš prej razlagal o otroku, ki še raste v mami, kako pomembno je, da ima mama takrat res te... Ker sta res izjemno povezana, da ima te pozitivne občutke, da ga sprejema, da ga z vsem telesom in z mislimi boža in neguje. Kako je to pomembno, pa potem porod... Mnogi otroci, ki so se dolgo rojevali in so se stežka rodili na ta svet, imajo občutek, da je ta svet nevaren da je neprijazen, da imajo mogoče kdaj težave z dušenjem zaradi tega, ker pač so bili že na tem, da so zadnji hip zadihali v ta svet. Tako da jaz mislim... Ampak vse to se da predelati skozi delo na sebi.
Samo treba je narediti prvi korak.
To pa absolutno.
Nekateri verjetno tega ne zmorejo.
Ne, nekateri tega ne zmorejo in sploh jih ni za obsojati, ker to, kar je prej Niko omenil, da duhovnost ni v tem, da se vedno delaš, kako je vse lepo in prav, ker ni. Seveda so tudi težki trenutki in ne gre za to, da se ti vedno delaš, kako je vse lepo, potem pa obsojaš nekoga, ki ni tak kot ti. To ni nobena duhovnost. Tako kot imaš mogoče kakšne vegetarijance, ki se totalno zgražajo nad mesojedci, kako so grozni kaj bi jim vse naredili- vrat zavili ipd., to zame ni to, no.
No, jaz bi se pa zdaj končno rada dotaknila še ene teme in sicer bolezni. Obstajajo tudi trditve, menda tudi dokazi, da si lahko bolezen prikličemo sami s svojim ravnanjem, s svojim načinom življenja, razmišljanjem, prepričanjem itn. Kaj menite, Uroš, o tem? Je t res možno?
Seveda.

Ampak kako je to dokazljivo? Kako je dokazljivo? No, gremo na anjhujši primer. Rak recimo.
Ja.
Narejenih je bilo več raziskav, zakaj rak nastane in so ugotovili tri glavne vzroke: prvi je bil šok. Se pravi nekaj se zgodi, umre nam nekdo, ki ga imamo zelo radi, nas zapusti ali kar koli. Šok je za nas in kako mi to občutimo, kako to izgleda navzven. Drugi razlog je bil pomanjkanje pozornosti, se pravi ljubezni, varnosti. Če zbolimo, prikličemo pozornost, vsi pridejo k nam, nas božajo itn. Tretje je bilo pa želja po smrti. Lahko je tu vzrok krivda, morda nas starši niso imeli dovolj radi, pa razvijemo občutek krivde- mogoče je z menoj kaj narobe in to je seveda podzavestno. Nihče ne bo želel umreti. Če bo želel, bo pač naredil kaj drugega. To je podzavestno in podzavest ima pot, kako to narediti. Se pravi cilj je v glavi, v podzavesti in potem se to zgodi. Viki ali pridejo k vam kdaj v športni center ljudje, ki so zboleli za kakšno težjo obliko bolezni, ali raka ali kaj podobnega in verjamejo potem v to, da pa pravzaprav lahko s športno aktivnostjo premagajo bolezen? Ste imeli kakšne take primere?
Seveda smo imeli, ampak v bistvu zatečejo se k nam zato, ker so jim tako svetovali zdravniki. Vemo sami, da če pač... Zakaj pride do bolezni- je več vzrokov, omenil bi mogoče še prehrano in pa fizično neaktivnost, ki mislim, da tudi botruje k temu in potem enostavno, ko se uspešno pozdravijo, jih zdravniki napotijo in enostavno tudi oni takrat niso prepričani v to. Po določenem času sami vidijo, da njihovo telo enostavno to potrebuje in sprejmejo to kot način življenja. En tak primer smo imeli prav v naši familiji, ko je mama zbolela in ni bilo nič posebnega.

Še vedno je verjela svojim zdravnikom, spremenila je način prehranjevanja, zatekla se je k fizični aktivnosti in enostavno je to danes njen način življenja.
Nikolaj, a vi verjamete v to, da si lahko človek sam prikliče bolezen? Če rečemo tako, kot prikliče, jaz mislim, da pri tem, kaj se dogaja z našim telesom, imamo sami veliko vpliva. Jaz bi rekel tako, v tem, da je povezanost je, včasih večja, včasih manjša in če rečemo s tem, to, kar je Edita prej odprla, a sprejemamo sami sebe, ali več- ali imamo sami sebe radi in ali nam je v redu živeti, ta del definitivno vpliva. Tako da nekateri razvijajo do sebe ne ljubezen, ampak sovražijo sebe, se prezirajo, nekateri se gnusijo sami sebi in ko živiš v koži, v telesu, ki se ti gnusi, bodo naše čustvene reakcije neprijetne, kemične reakcije ob tem tudi in skozi daljši rok, skozi daljše obdobje, se to bo poznalo. Jaz v ta del verjamem ali pa tudi, če obrnemo, da lahko s svojimi mislimi vplivamo tudi na kaj drugega, lahko. Za to so naredili tudi že nekaj poizkusov na ta način, če gremo na mišice, da so imobilizirali prst in nato je oseba v mislih ga krčila in povečanje moči po tem je bilo precejšnje. Tako da mi, s tem ko razmišljamo o nečem, lahko vplivamo na kaj. Tako da mislim, da je bilo na mezincu povečanje moči precejšnje, nekje na eni drugi mišici, ki jo pa mi bolj uporabljamo, je bilo pa, kolikor se spomnim 10 %. Mi lahko na to kaj vplivamo.

No, to me je pa prepričalo, priznam.
Fizični dokaz.
En zelo lep primer je, ko smo delali tečaj za reševalca iz vode in smo imeli primer reševanja utopljenca. Rekli so, da ko se človek utaplja, je trikrat močnejši kot drugače. In to je definitivno. Še en tak primer je, ko sem imel poškodovano koleno, sem hodil na fizioterapijo in so me pač priklopili in mi je rekel ta fizioterapevt, da človek na treningu lahko izkoristi največ 60 % svoje moči, 40 % tiste je ne more.

Tako da verjetno je lahko potem pač seveda z mislimi, tako da to sigurno drži.
Je lahko tudi povratna, bom rekla reakcija, Uroš, kaj menite, da s pozitivnimi mislimi, z načinom, z mislijo se ozdravimo?
Ja, to je zdaj zelo splošno vprašanje in je težko odgovoriti. Takole: zdaj občutki, določene naše misli... Prej smo govorili o stresu, da nas znervirajo ljudje. Če se dobro počutimo in pojemo, lahko delajo zunaj, kar hočejo. Nas izsilijo desetkrat, pa se sploh ne odzovemo. Če smo pa pod pritiskom, takrat nas pa lahko vsaka malenkost iztiri. Tako da, zdaj, kaj s svojimi mislimi lahko naredimo... Lahko veliko naredimo, ne moremo pa spremeniti občutkov, ker ne moremo z mislimi, se pravi z besedami, priti recimo na desno polovico možgan in jo prepričati, da rodi nove občutke. Obratno gre tako. Lahko seveda veliko naredimo, recimo tisto pozitivno mišljenje, kar je Edita prej povedala, seveda to deluje. Ampak če je zadeva zelo globoka, si lahko vsak dan govorimo, ampak ne bo delovalo.
Moramo biti prepričani. Prepričani globoko v sebi.
Martin Kojc je trdil v Učbeniku življenja in drugih svojih knjigah pravzaprav, da moramo biti prepričani, če želimo, da se nam tisto nekaj uresniči. Samo hotenje ni dovolj in hotenje ne pomaga. Tako da... Globoko v sebi- to pomeni, da... Tako, kot sem rekel. Edita, kaj pa vi mislite, se da z mislimi ozdraviti? Jaz mislim, da je misel absolutno najmočnejša kategorija in tudi verjamem, da se da marsikatero bolezen pozdraviti na ta način, seveda, če si ti zelo prepričan. Ker če dvomiš nekje globoko v sebi v to, ne bo delovalo, pa če si še tako neko pozitivno afirmacijo ponavljaš. Je pa nekaj drugega; jaz pa verjamem, da ko si enkrat sposoben toliko, da svoj um obvladaš, da ga lahko recimo umiriš v meditaciji ali pa na kakšen drug način- saj so različni načini-, da veliko teh čisto zemeljskih, fizičnih težav odpade. Pa še nekaj je. To so zelo zapletene stvari, nič ni tukaj enoznačno in enostavno. Jaz verjamem v karmo. Zdaj ljudje običajno to ločijo samo na dobro pa na slabo- ta ima dobro karmo, ta ima slabo. Pa ni tako, no. Karma je zelo kompleksna zadeva. Imaš svojo, družinsko, karmo države. Vprašanje je, kaj se skozi linijo prednikov in po očetovi in po materini strani vleče. Pa imaš ti recimo možnost v tem življenju to podelati, počistiti, pa se potem lahko ustavi, pa tvoji otroci niso več, ne. Ne vem, ko rečejo družinske bolezni. Stara mama je imela astmo, mama, otroci, vnuki, vse... Ker pravijo recimo, da če imaš ti težave z dihanjem, da imaš enostavno občutek, da nisi vreden sploh živeti, da nimaš pravice dihati. To je zdaj tako zelo poenostavljeno rečeno, da me ne bo potem kdo za jezik vlekel, ampak recimo tak primer, ki sem ga zelo poenostavila.

Koliko pravzaprav dejansko res prinesemo s seboj na ta svet z geni?

Da se malo lotimo... Prepoved na obstoj, to je naša odločitev, naša zgodnja odločitev, ki smo jo mi sprejeli. Pa da se vrnem na to, kar je Uroš odprl.
Zakaj sem se sploh rodil? Ne, mislim, da otrokom ne gre tako, ampak ob sporočilih da so nezaželeni doživijo in sprejmejo odločitev, ki ji pravimo prepoved na obstoj- boljše bi bilo, da me ni. In ta del živi z njimi. Ta je, meni se zdi, relativno enostaven in to je tudi eno od močnih sprožil ljudi, ki naredijo samomor. Ko odpremo področje karme, bi se jaz lotil tega, čemu ljudje pripisujemo vzroke za to, kar se nam dogaja. In tu imamo tri področja: eno je, da verjamemo, da se to dogaja nam zaradi nas, zaradi tega, kar mi počnemo, se pravi, da imamo usmerjen center v to, da smo mi tisti. Lahko pripisujemo vzroke drugim, izsiljevalcem na cesti, ki nam nekaj počnejo- oni so vzrok tega, ali pa pripisujemo vzroke, če rečemo na splošno, slučaju, nečemu, kar je izven. Ali je to postavitvi zvezd, ali je to karma, kakor koli.
Ne, karme ne tukaj mešati, ni v tem smislu.
Karma je... Vzrok je izven nas.
Ne, absolutno ne.
Je v nas, pa mi ne moremo na njega vplivati.
Ne, ker imaš ti tudi svobodno voljo in vsakodnevno ustvarjaš svojo karmo v prihodnosti.

Verovanje v to, da to, kar počneš, se bo na nek način vračalo. Različne so pa... Ostanemo na tem, da je to, kar se nam dogaja, nekje izven nas. Če ta del zamešamo, bomo imeli v življenju veliko težav. Če zamešamo ob tem, da to, na kar lahko mi vplivamo, ne doživimo, da imamo mi moč na to vplivati, ali da verjamemo in gojimo lažno upanje, da bo nekaj izven nas vplivalo na to. Pomaga pa ta zadeva za tiste, ki imajo močne občutke krivde, da vse to, kar se jim dogaja, so sami odgovorni in jih to kaznuje. In pride nekdo in jim rče: " Ni res, to je prasila, to je nekaj izven " in jih odreši krivde. To ima močen terapevtski efekt.
To je ravno to poenostavljanje, ki sem ga prej omenila. Dobro pa slabo. Ne, sploh ne. Gre pač za to, da živiš v skladu sam s sabo, s svojim življenjem. Seveda je potem lažje, ko enkrat ugotoviš, zakaj si sploh na tem svetu. Če se ves čas sprašuješ... Da vsak dan živiš tako, kot najboljše moreš in če ti kdaj ne uspe, da se zaradi tega ne obsojaš in nimaš občutkov krivde.
Viki, se vi obsojate, kadar doživite trenutek slabe kože, da se vam dogaja nekaj slabega? Kako doživljate ta trenutek? Obsodite koga drugega? Ampak res, pošteno, prosim. Koga drugega, sebe ali zgolj slučaj tam nekje zunaj?
Vedno se v bistvu najprej vprašam, zakaj je prišlo do tega in potem, ko zadeva pač mine, poskušam iz tega potegniti kar se da čim bolj pozitivno.

V bistvu se... Ja, lahko rečem, da za večino stvari si je človek sam v bistvu najbolj kriv.
Ni kriv oče, ker imam krive noge?
Ne.
To ne gre za te fizične pojave.
Dobro, no.

Embalaža ni nepomembna.
Ja, to je res. Če iz tega potegneš kaj, kot sem omenil, pozitivnega, lahko v bistvu s tem shajaš veliko bolje, kot da bi se obsojal in trpel zaradi tega celo življenje.
Uroš, zanima me, od kje prihaja ponavadi, v večini primerov, jeza. Tista, ki ji rečemo sveta jeza, ko bi vse razbil okoli sebe in se to pogosto dogaja.
Od kod prihaja? Prihaja seveda iz nas.
Zakaj, kaj je glavni vzrok temu? Zakaj drugi lahko niso jezni, nekateri so pa izjemno jezni? Zato, ker so naši občutki že toliko na meji, da se recimo lahko samo ena malenkost zgodi, tista zadnja kapljica, in eksplodiramo. Tisti zunanji vzrok sploh ni pomemben, pomemben je tisti občutek, ki ga imamo v sebi.
Ja, to je tisto, vozim avto in sem jezen. Na petega sem definitivno že jezen.
Na vse.
In se potem vozim v službo s kolesom. Da se tukaj malo lotimo, da ne bi kaj jezi delali krivico. Toliko, da rečemo: jeza je čustvo. Ločimo čustva in občutke, telesne občutke toplote in tega. Se pravi je čustvo, ki ga doživimo takrat, ko po našem prepričanju nekdo neupravičeno ogroža neko našo vrednoto. Se pravi ključno je, da je neupravičeno in da je ogrožanje. In jeza ima, tako kot katero koli drugo čustvo, svojo funkcijo in namen je, da preprečimo, jeza nas aktivira da preprečimo to ogrožanje. Se pravi ko v prometu doživimo jezo na tiste, ki neupravičeno ogrožajo našo pot nekam, bi izražanje jeze imelo namen, da oni nehajo nam ogrožati to in tamkrat jeza tudi izgine. Tako da ne bi zdaj rekli na nek način " fuj, jeza ".

Mogoče je močnejši argument, če rečemo, kakšno funkcijo ima jeza pri mami, ko otrok neupravičeno ogroža neke njene vrednote, tako da to ogrožanje zaustavi in ima to funkcijo.
Dobro. Mi v glavnem, vsaj zdelo se mi je v današnji oddaji, današnjem Polnočnem klubu nismo bili jezni. Upam, da dragi gledalci in gledalke seveda, da ste pravzaprav dobili kakšen napotek za sebe, če se počutite v pretesni koži, če ste v pretesni koži. Odpnite zadrgo, naredite prvi korak, drugače si ne morete pomagati. Hvala, če ste bili z nami in seveda vsem gostom za sodelovanje v Polnočnem klubu. Lahko noč.
Lahko noč.
Lahko noč.

Prejšnja: Tuja prosveta

Naslednja: Ljubiti vojaka

oglasno sporočilo

Moj RTV

Polnočni klub: Pretesna koža