Polnočni klub: Primer Brede Smolnikar

Dober večer, spoštovane gledalke in gledalci in dobrodošli v nocojšnjem Polnočnem klubu. Slovenska pisateljica Breda Smolnikar je napisala krajše literarno delo z naslovom Ko se tam gori olistajo breze in v podnaslovu je zapisala, da je to Ena od zlatih Depovških pripovedk. V tej pripovedki opisuje slovenski izseljenski par, ki si je v Ameriki prislužil kar lepo premoženje; delno s preprodajo sadežev, predvsem pa tako, da sta v času prohibicije na črno kuhala in prodajala žganje. Večkrat sta prihajala na obisk v staro domovino in na enem teh obiskov ju je v Jugoslaviji zalotil začetek 2. svetovne vojne. V Ameriko se nista mogla vrniti, zato sta se doma spet lotila trgovine s sadjem. To je na kratko povedana zgodba te pripovedke, od tukaj naprej pa se začenja druga zgodba in zaradi te druge zgodbe smo nocoj tukaj v Polnočnem klubu. Spet na kratko: nekaj dam iz mlajše generacije je v tem paru kljub drugačnim imenom in drugačim življenjskim navadam prepoznalo svoja starša, ki da sta opisana na žaljiv način in oklevetana. Vložile so tožbo, sodišče je odločilo, da se knjiga prepove, da mora avtorica priznati zlobno namero in se javno opravičiti in poskrbeti, da se iz javne cirkulacije izločijo prav vsi primerki. In to je samo del sodbe. Razen tega dolguje avtorica tožnicam več kot 30 milijonov tolarjev odškodnine, grozijo pa ji še razne druge kazni. O tej zelo odmevni zadevi Smolnikar se bomo danes pogovarjali tukaj v Polnočnem klubu. Na moji levi dr. Marko Juvan, predsednik slovenskega Društva za primerjalno književnost, na njegovi levi gospod Marko Kravos, slovenski pesnik iz Trsta, in na moji desni avtorica gospa Breda Smolnikar. Dober večer vsem. Malo o uvodu.
So vsa dejstva povsem pravilno povedana, kaj se je dogajalo? O zgodbi bi mogoče lahko povedali malo drugače. Težko je govoriti o zgodbi. Recimo, naj ostane, kot je. Preden sploh kaj rečem, pa moram povedati, da sem pisateljica, ki je bila na zaprtem sodnem procesu kaznovana na vse to, kar ste povedali; teh 30 milijonov gre zaradi ene najdene knjige. Ene knjige?
Tako je. Za vsako naslednjo najdeno knjigo se milijoni podvajajo, podeseterijo, stoterijo... Moram reči, da težko karkoli rečem, ker sem bila na tem zaprtem sodnem procesu opozorjena.

Mogoče. Kako pa je zdaj s tem? Tukaj imamo neke vaše knjige, tudi prav to inkriminirano. Jo smete vsaj pokazati? Jaz obljubim, da nihče ne bo kupil vaše knjige danes tukaj. Knjiga ni bila prepovedana, da se je ne sme brati, ker je v knjižnicah ostala. Čeprav moram reči, da jo neke knjižnice umikajo in v njih te knjige ne morete dobiti. So bolj papeški od papeža v nekaterih knjižnicah. To je samoiniciativno.
Ja. Brez kakšne posebne. Samoočiščevanje. Sodišče nima s tem nič. Ne, nič. To je ta knjiga, je pa ne smem nikoli več omeniti do večnosti, ne prodajati, še manj pa tiskati. To je ta knjiga. Vendar sem jaz potem poskušala nadaljevati s svojo literaturo, ker literati mislimo, da imamo pravico do svobode mišljenja, pisanja in vsega tega, kar nam piše v naši ustavi. In sem potem izdala knjigo S prazninami, ki je recimo.
Cenzurirana.
Cenzurirala sem si tako, kot sem mislila, da bi bilo pametno. Te črte so vaše. Ni sodišče reklo. To sem jaz po njihovem navodilu scenzurirala.
So dali navodilo? Ne, tam kjer naj bi se kdo poljubil, da ne govorim, da bi še kaj drugega delal, ker mi je bil očitan seks, sem scenzurirala.
Da pokažem, kako to izgleda. Tako.
Takšna cenzurirana stvar. Saj to ni nič novega. Včasih, ko je bila cenzura uradna in so iz političnih razlogov to delali, so tudi potem objavljali takšne dele. Ja, jaz sem tako naredila. Ampak potem sem pa še naprej pisala in sem napisala knjigo, ki sem jo pa zaklenila, da je ne morete odpreti, oz. jo lahko odprete samoiniciativno na vašo lastno odgovornost. Tukaj piše z jezikom, ki ga sodišče dobro obvlada, ker to moram reči, da ima sodišče zelo zelo slab jezik, da bi po moje morala pasti stvar že pri jeziku. Do nerazumljivosti na nekaterih mestih, da ne govorim o jezikovnih napakah. Sodišče reče: " Ne odpiraj, proces je zaprt za javnost. " Sem se malo pohecala. Tukaj imate pripovedko z istimi junaki..
Inkriminirani tekst je tukaj objavljen? Ne, to je nov tekst iz istih krajev kot prva zgodba, samo da se tukaj planine premikajo, voda teče navzgor, ves čas se uka, ker je črka f v tem kraju prepovedana. Potem se to dela na poseben način in zjutraj se ruralka, neka posebna tekočina izbere in iz tega se potem delajo ruralni udki, ki se pred ljubljanskim sodiščem prodajajo. To je bila neka smešna pripovedka, drugi del te knjige je pa tekst iz tega zaprtega sodnega procesa. Ves sodni proces sem dala. Iz zaprtega? To se pa sme?

Je kakšna nevarnost, da se pritožijo tudi proti tej knjigi?
Jaz sem svobodna in o tem ne bom razmišljala. Jaz bom pisala.
Lahko na drugačen način.
Prestrašili vas pa niso. Saj jecljam, sem prestrašena. Dobro. Tukaj na moji levi sedita dva gospoda, ki sta se pa v imenu literature in umetnosti med drugimi tudi močno potegnila za vas. Pa bom jaz najprej prosil svojega soseda dr. Juvana. Povejte vi, kako ste vi kot predsednik Slovenskega društva za primerjalno književnost doživljali ta literarni proces proti avtorici?
Najprej mogoče majehn popravek. Jaz sem se res angažiral za to stvar, ko sem imel to funkcijo predsenika društva. Zdaj te funkcije ne opravljam več. Kako sem doživljal ta proces, pa moram reči, da predvsem dlje kot razmišljam o tem, se mi zdi to prvovrsten simptom neke slovenske kulturne in družbene psihopatologije. Meni se zdi, da bi literatura, ki jo piše gospa Smolnikar, zaslužila povsem drugačen način obravnave, da postane javna tema, kot je zdaj. Da postane kot tema javnega diskurza kot nek sodni primer Smolnikar. Zdi se mi, da je ta literatura pravzaprav vredna veliko večje in drugačne pozornosti po svojih notranjih vsebinskih razsežnostih, kot to, da se samo ukvarjamo s temi sodnimi konteksti tega konkretnega primera. Tako, da bi bilo normalno, da bi se o teh njenih knjigah govorilo v kakšni oddaji kot Pisave ali kaj podobnega, ob tem, da bi dobila kakšno literarno nagrado, ki mislim, da bi si jo zaslužila, ali ob kakšnem njenem življenjskem jubileju, ne pa, da se vsi vprek ubadamo na žalost, ker se moramo, s tem sodnim aspektom. Prav bi bilo, da bi se začeli pogovarjati o kvalitetah te njene literarne pisave, ki mislim, da so veliko premalo znane in bi bilo dobro tudi na to opozoriti.

Nekdo se sprašuje. Jaz imam nekaj odlomkov, ki jih bom potem prebral. Pravi: " Sodišče je že opazilo Bredo Smolnikar kot avtorico, kdaj jo bodo opazili tudi literarni teoretiki in zgodovinarji? " Vi ste jo že nekako.
Sem. Imam še nek notranji dolg, da bi moral nekaj o njeni literaturi kot literaturi napisati in upam, da mi bo to uspelo v prihodnosti. Še nekaj bi rad omenil v zvezi s tem sodnim procesom. Zdi se mi- ko sem na začetku govoril o neki psihopatologiji slovenskega kulturnega življenja- jaz sem skoraj prepričan, da se kaj takega, kar se dogaja gospe Smolnikar, ne bi nikoli zgodilo kakšnemu uglednemu prominentnemu slovenskemu pisatelju. Ne bom omenjal imen, da ne bi slučajno koga užalil, ampak poznam veliko literarnih del, v katerih so še veliko bolj nedvoumni namigi na obstoječe realne osebe, ampak nobenemu se ni zgodilo kar takega. Moja ugotovitev je tudi ta, da se to gospe Smolnikar dogaja zaradi tega, ker ima premajhen socialni kapital. Po domače se temu reče, da ima premalo zvez in poznanstev, premalo je vpeta v kulturne elite. Je izrazit primer samostojne avtorice. V tem je mogoče primerljiva s Svetlano Makarovič; ki ne samo razmišlja in piše s svojo lastno glavo, ampak tudi producira tekste tako; v samozaložbi. Odgovarja zase in gre po svoje in ta primer tega njenega upiranja absurdnosti te obsodbe kaže na to.

Ne, strokovnjakov ni bilo. Sodišče samo je smatralo, da je dovolj strokovno, da to obvlada in sodi.
Vi jih pa tudi niste po svoji iniciativi.
Mi smo takrat želeli dr. Janka Kosa, ampak ni bilo tako.
Ni sprejelo sodišče? To vam niti ne vem točno povedati, kako je bilo, ampak niso klicali nobenega strokovnjaka.- Če lahko jaz nekaj v zvezi s tem. Ravno, ko smo se kot slovensko društvo za primerjalno književnost angažirali in smo napisali nekaj javnih izjav, smo med drugim zagovarjali tudi to stališče, da bi moralo v takih primerih sodišče upoštevati mnenje izvedenca literarne stroke. Podobno, kot za vsake druge kočljive primere, ko pokličejo druge strokovnjake: forenzike, psihiatre. Ne vidim razloga, zakaj ne bi tu upoštevali izvedenca literarne stroke, ker če se posvetimo samo temu sodnemu procesu, ki ga implicira ta primer, je stvar tako komplicirana, da mislim, da nek nestrokovnjak preprostega odgovora na to, ali je mogoče, da se nekdo prepozna v nekem fikcijskem literarnem delu, oz. da ga prepoznajo tudi drugi bralci, na to ni mogoče dati povsem enostavnih odgovorov, zato mislim, da bi res bila potrebna zelo izdelana argumentacija, ki bi jo sodišče moralo upoštevati. Navezal bi se na kolega. Ko sem bral to besedilo, sem ga bral že obveščen o tem procesu in sem bil tudi presenečen, kako se je lahko kdo počutil užaljenega. Tudi, če bi upoštevali argumentacijo, da gre za zelo jasno navezovanje osrednje literarne osebe na nek konkreten zunaj literarni lik- tudi, če bi se to dalo dokazati, kar pa se po moje ne da- je pripovedna perspektiva do tega lika tako naklonjena, čeprav so tudi izrazito kritični podtoni, ni to neka apologija, ker je Smolnikarjeva predobra pisateljica, da bi ČB slikala. Nedvoumno se kaže nek pozitiven odnos do te osebe, do tega izrazito izvenserijskega lika podjetne ženske, spolno prebujene ženske, bogate ženske. To so vse atributi, ki so v nasprotju z zakoreninjenimi stereotipi in predpostavkami, kakšna naj bi ženska, posebej slovenska ženska in slovenska mati, bila.

Moja stara mama in dedek in mama so živeli tam. In sem zajemala vojni in povojni čas. Poskusila sem precej široko risati in sem bila takrat obsojena pogojno za dobo dveh let. Kot obrtnica, ne v zvezi z literaturo. Ampak mi je bila podtaknjena ena delavka, katere naj potem ne bi prijavila. Skratka, ne bi tega širila. Sami ste omenili obrtnico, to mi moramo vedeti. Vi ste inženir tekstila, kajne?
Da, ampak sem čistilka. Imate svoje podjetje.
Čistilnico in pralnico. In kavo delamo.
Pražite?
Tako je.
To je zelo pomembno pri tej obsodbi. Mislim, da moramo povedati še to, kako je šla ta stvar po stopničkah. Najprej je bila obsodba, da morate umakniti knjigo in se opravičiti tem prizadetim damam, sicer bi morali, če se hočete opravičiti, ker ste vi vztrajali, da niste imeli namena nikogar žaliti in se nimate kaj opravičiti. Ampak ker je tako zahtevalo sodišče, ste morali najprej lagati in reči, da ker ste jih res žalili, se zdaj javno opravičujete v časopisju. Jaz sem tako razumel med vrsticami vsega tega, kar sem prebral. Veste, najhujše, kar se mi je zgodilo od vsega, je bilo to opravičilo. Sedela sem tam na gorenjskem v enem gozdu s Svetlano na enih štorih in sem rekla, naj pove, kaj bo ona naredila. Da se jaz ne bom opravičila. Zakaj bi se, če nisem nič naredila nikomur? Kaj bi ona naredila? Je rekla, da ne ve, kaj bi naredila. Ker je šlo za to, da če se ne opravičim, gredo milijoni. Najprej milijon, če se ne opravičim, dva ali tri. Ni bilo rečeno, kako naprej. To je bil čisto poseben milijon, če se ne opravičim. In potem sem se opravičila in tega si ne bom nikoli oprostila. Nikoli si ne bom oprostila, da ne govorim, da tudi deželi, ki mi je to naložila, ne bom oprostila.

Ste plačali, seveda? Ne, to narašča in je zdaj preko 30 milijonov. Poleg tega so tu obresti, izterjevalci, itd. Ustavno sodišče je za toliko časa, dokler oni ne sodijo, ustavilo pravnomočnost obsodbe.
Ustavno sodišče je sprejelo vašo pritožbo.
Tako je, In pravnomočnost sodbe, kajti vsa redna pravna sredstva so že zaključena in je sodba pravnomočna, vendar je ustavno ustavilo to izterjavo in to, da vse izgubim. Zdaj čakam sodbo Ustavnega sodišča, tako, da bi se ne smelo, vendar se mi je zdaj že devetkrat trgalo od pokojnine in to se kar trga in kar gre, ko se enkrat začne.
Trgajo vam od pokojnine? Ja, pridem do tistega minimalnega, ostalo se mi trga, čeprav se ne bi smelo. Ne vem, to je taka mašinerija. Ko se to začne, se ne ustavi.
Če boste morali to vse plačati, bo verjetno ogrožena tudi eksistenca.
Mislim, da imam premalo premoženja za vse to, kar mi je zdaj naloženo, da ne govorim, če bi se še kje našel kakšen izvod. Na ta način kupljen, ker drugače ne more biti, ker knjig več ni.
Jaz sem si tukaj pripravil nekaj.
V to sem bila prisiljena, jaz tega ne bi dala, zakaj? Knjiga naj se prodaja, vendar sem spoštovala sodišče, spoštovala sem te zakone, ki jih imamo, in upala, da bom nekoč rešena.
Nekaj citatov literarnih mož, ki so pisali o tej stvari. Tomaž Šalamun piše: " V imenu svobode ustvarjanja dostojne ravni in kulture sodstva človeškega dostojanstva in najbolj elementarne pameti pozivam Ustavno sodišče, da primer, kakršnega je demokratično sodstvo po svetu razreševalo in razrešilo že v prvih desetletjih prejšnjega stoletja, takoj in prednostno vzame v obravnavo in to javno sramoto in blamažo za slovensko državo konča. " Očitno je bil ta apel uspešen, sodišče je to prevzelo.

Treba je samo vklopiti televizor.
Da ne govorimo o internetu, kjer te enostavno zasujejo, če odpreš neke brskalnike in te speljejo v neke hude stvari. Saj pravim. V Italiji pride do tožbe in do zglednih odškodninskih zahtevkov, ki pa se potem poravnajo na določenem nivoju predvsem z neko določeno izjavo.
O tem tudi vi razmišljate. Sem bral nek vaš članek. Med tem disproporcem- da tako rečem- med zločinom in kaznijo.
Tako je. Zločin je bil bolj majhen, če je že bil, kazen pa je tako rekoč smrtna.
Ja. To je disproporec. Če že obravnavamo to pripoved v tem sodnem kontekstu, na žalost, je treba po moje tu upoštevati neko posebno teoretsko smer, ki se ukvarja z razmerji med pravom in literaturo. Eden od teh teoretikov, ki je sicer pravnik, ameriški profesor prava Richard Possner, zdaj imamo to njegovo knjigo tudi v slovenskem prevodu, govori o tovrstnih primerih, ko gre za tožbe zoper pisatelje, češ da obrekujejo realne osebe v fikcijskih delih. On tu postavlja stališče, da tudi če gre za fikcijsko delo, je vsekakor možno, da nek bralec ali njegovi znanci prepoznajo neko osebo kot realno iz tistih opisov, imen, itd. Je možno, da torej pisatelj na nek način svojo pravico, ki je tudi skoraj povsod po svetu ustavna pravica svobode izražanja, poseže v drugo prav tako večini tudi pri nas zaščiteno ustavno pravico do dobrega imena in do zasebnosti. Vendar gre tu za kolizijo dveh načelno enakovrednih pravic.

Zlasti, če pomislimo, komu zdaj ta kazen koristi. Kdo te denarje, ki so kazen za to pisanje, dobiva? Pritožniki dobivajo to.
Ja. Še nekaj bi povedal. Tudi to je škodljivo, kar bi moralo sodišče upoštevati. To ima nek demonstrativen učinek in lahko povzroči to skrb pisateljev, kako naj pa zdaj pišejo? Spodbuja neko samocenzuro in na drugi strani tudi pritisk na založnike in urednike, da bodo morali imeti posebne službe, da bodo posebej pregledali za vsako knjigo, če ni mogoče, da bi se kdo v tem prepoznal. Lahko bi grozno narasli stroški pri literarni produkciji.
Če bodo ti strokovnjaki temeljito delali, ne bo nobena knjiga izšla. Ker ni vrag, da se ne bi kdo prepoznal.
To je namen. Če imaš 100 ljudi, se jih v vsakem romanu vsaj 20 prepozna.
Vsekakor. To, kar je že prej omenil tudi gospod Kravos. Tu ne moremo trditi in mislim, da je tudi napačna strategija ta, da rečemo, da je svet literature povsem avtonomen in povsem neodvisen od resničnosti. Ne, izvira iz resničnosti in je tudi del resničnosti in je seveda svobodno ustvarjanje zato, da poskuša pisatelj na podlagi svoje osebne izkušnje v literarnem mediju proizvesti nek nov pomen, nek nov mogoči svet in zato mislim, da je absurdno govoriti, da literatura ne temelji na resničnosti. Seveda izhaja iz resničnosti, saj pisatelj ne more ustvarjati drugače kot iz svoje izkušnje, če je dober pisatelj. Če ne je pa plagiator.
Rad bi prebral, kaj je napisala Jolka Milič ob tem primeru: " Ko sem knjigo Ko se tam gori olistajo breze dobila v roke, sem jo dala najprej prebrati svoji zelo načitani več kot 90- letni mami. Tudi zato, ker je bila knjiga drobna in črke primerno velike; to se pravi priročna, za lagodno branje. " Končno ena čudovita ženska, ki je delavna, podjetna, iznajdljiva, normalno razmišljujoča, spolno živa, z napakami in vrlinami. " Tako mi je rekla, ko jo je prebrala. In res, končno ena prava ženska figura, ki ne zavdarja le po papirju in tiskarskem črnilu, marveč prav prijetno diši po duhovno elastični in dinamični ženski. " Simpatična karakteristika glavne osebe, kajne? Tukaj imamo pa odlomek iz članka Draga Jančarja, ki govori pa o nečem drugem. Bomo takoj videli. " Ko sem izvedel, kakšno kazen so naložili Bredi Smolnikar potem, ko so v Svetu knjige odkrili še en zablodeli primerek te ljudke proze, ki jo je sodišče spremenilo v pošast, se mi je posvetilo, kakšno je po vsej verjetnosti branje nekaterih slovenskih pravnikov. To je literatura 19. stol., natančneje pravljice bratov Grimm. Samo tam se iz najbolj absurdnih razlogov ljudem nalagajo najbolj absurdne kazni. Mlinarjevo hčer da kralj zapreti v sobo polno slame in do jutra mora iz slame splesti zlato. Če ji ne bi uspelo, bo morala umreti. Breda Smolnikar naj teka po knjigarnah, antikvarjatih, skladiščih in papirnih mlinih, da odkrije, če se še kje skriva kak izvod njene knjige, sicer bo morala plačati 20 milijonov ( je že več ) in 300. 000 SIT kazni. In če kakšno knjigo odkrije, je najbolje, da jo nemudoma uniči. Najbolje, da jo sežge, da se po kakšnem naključju knjiga ne bo znašla v rokah tožnikov, da tožniki ne bodo obvestili sodišča in da ji sodišče z grožnjo rubeža ne bo odredilo plačila novih 20 milijonov SIT kazni. Pisateljica mora uničevati svoje lastne knjige. " Je malo grozljivke v teh zadevah, kajne? Še ena Jolka Milič: " Sprašujem vse zgoraj omenjene. " Ona je to namreč naslovila na Barbaro Brezigar, državno tožilko, Lovra Šturma, ministra za pravosodje, varugha človekovih pravic, itd. In tudi nekdanji ministrici Zdenki Cerar. " Sprašujem vse zgoraj imenovane nekaj prepotrebnih pojasnil in napotil za življenje v skladu s slovenskimi zakoni, saj gre tudi nam navadnim državljanom, zlasti tistim jezičnim, bolj ali manj že za nohte. Vtis imam, da je slovensko sodišče s kaznovanjem tožene pisateljice implicite kaznovalo tudi mene in marsikoga, pa čeprav nismo čisto nič krivi. Kaj nam je storiti? Kako naj se ravnamo? A prej naj še obrazložim svoj problem. Kupila sem to nesrečno knjigo, ko je bila le nagrajena in vsestransko neoporečna pripovedka. Torej v času, ko še ni bila sodno prepovedana. Menim, da je knjiga moja last, s katero lahko prosto razpolagam. Je tako ali ni? Jaz knjige kupujem, dobim v dar, podarjam in prodajam, ko sem kdaj na tesno z denarjem. Mi lahko sodišče prepove, da s to knjigo, ki je moja neodtujljiva lastnina, dokler se je sama ne znebim, delam, kar hočem? Če jo prodam kakšnemu starinarju ipd., pa jo tožnica ali sodišče dobijo, bodo preganjali mene, ker sem dala v prodajo svojo zakonito lastnino, vendar obenem tudi prepovedano čtivo. Ali bodo dodatno preganjali avtorico, čeprav ni imela svojih prstov vmes? Kaj potemtakem smem ali ne smem in zakaj ne s to svojo lastnino in z mano vsi drugi? " To je tudi stvar, ki zadeva malo nas v tem javnem klubu. Mi govorimo o stvareh, ki so bile pod prepovedjo. V zaprtem procesu je bilo rečeno, da nihče, ki je prisoten, o tej stvari ne sme javno govoriti. Smo mi zdaj tudi eventualno pod udarcem zakona? Jaz tega odgovora ne bom dajala. Jaz samo vem, kako sem prišla leta 1998 po tolikih letih na povabilo švicarskih pisateljev v Švico v en samostan, kjer sem v mesecu dni oz. še manj, ker sem se najprej morala še malo aklimatizirati, v samoti napisala to knjigo, ki mi je prinesla eno strašno veselje in tam sem se po tistih poljih pogovarjala s to svojo junakinjo, jo videla, kako se pretepa z grškimi mornarji, kako enega vrže v vodo, kako reši partizanko, itd. Skratka, jaz sem bila strašno vesela te knjige in nikomur nisem nič hudega storila. Ne bom razmišljala o tem. Ne bom razmišljala. Seveda sem na dnu, na psu, kakor še se temu reče, ampak... tri pike. Jaz bi na kratko skiciral vašo literarno biografijo. Začeli ste z 20. leti in napisali knjigo z naslovom Otroci, življenje teče dalje in takoj dobili Josipovo nagrado. So verjetno prijetni spomini.

Pozitivno pri teh stvareh je vsaj to, da se velika večina teh tožb na koncu koncev konča dobro za obtoženca. Saj smo imeli, kot lahko beremo, velike procese proti klasiki, npr. francoski- Madam Bovari. Angleži so imeli proti Laurenceu zaradi Lady Chatterly. Veliko hrupa, na koncu se je vse končalo tako, da je bilo v redu, saj je literatura večje dobro kot neki drobnjakarski pomisleki zoper to.

Jaz samo vem, da so me klicali in vprašali, ali je še prepovedano, tako, da sem rekla, da je še.
Neki filmarji se že zanimajo? Ja. Kako je to pri filmu, ne vem. Tam so posebni načini, kako priti do filma in to. Ne vem, kako daleč bi to lahko bilo, ampak so vsekakor vprašali, kako daleč smo s procesom.
Zdaj torej čakamo naslednji korak, ki ga bo storilo ustavno sodišče. Bomo videli, kaj bodo rekli ustavni sodniki. Gospa, gospoda, najlepša hvala za ta pogovor in nasvidenje. Hvala tudi vam za pozornost in nasvidenje.