Polnočni klub: Psihično nasilje na delovnem mestu

Lepo pozdravljeni. V nocojšnjem Polnočnem klubu bomo govorili o mobingu. To je strokovna ali modna beseda za izredno zaskrbljujoč pojav v naših delovnih okoljih. Gre za psihično nasilje. Gre za tisto, čemur rečemo šikaniranje, posmehovanje kolegov ali kogar koli drugega, ignoriranje in podobne pojave. To se dogaja povsod. Ljudje, žrtve mobinga se nemalokrat zatečejo v bolniško, postanejo nesrečni, iščejo drugačne izhode. Kaj storiti v takem primeru, kako se boriti proti mobingu, bomo danes govorili z našimi gosti. Z nami so ga. Danijela Brečko iz GV Planeta. Vi ste podjetnica, poznate klimo v podjetjih. G. Aleksej Cvetko, vrhovni sodnik. G. Dušan Nolimal, zdravnik, Inštitut za varovanje zdravje. In pa žrtev mobinga, g. Franci Posel. Vsem skupaj en lep dober večer. Predlagam, da vsak izmed vas najprej pove, ali je že kdaj doživel mobing, je bil kdaj psihično maltretiran na svojem delovnem mestu. Ga. Danijela.
Sama tega pojava sicer nisem doživela, se pa srečujem z njim skozi svojo strokovno delovanje. Leta 2003 smo delali prvo raziskavo o tem. Letos smo podali raziskavo o tem na področju šolskih zavodov. S tem se srečujem bolj iz raziskovalne poti. Deležna sem precej vprašanj s strani žrtev, kako ravnati. Tako da skušam čim bolje svetovati, da vidijo tudi izhod iz tega.
G. Cvetko, vi ste sodnik. Jaz sem sodnik. 39 let, kolikor imam delovne dobe, zgleda, da sem preživel v dobrem okolju in se mobingu niti približal nisem nikoli.

Psihično nasilje, kakršno smo povzeli z besedo mobing, je res potrebno natančno definirati, ker bo še prihajalo do velikih zmot. Tudi manipulacij s to besedo. Želela bi posebej poudariti, da se morda res začne s konfliktom. Ampak to še ni psihično nasilje na delovnem mestu. Psihično nasilje, o kakršnem govorimo, je procesno dejanje. To pomeni, da se mora dogajati, se pravi trajati najmanj šest mesecev skupaj, ne pa, da gre za enotedensko zamrznitev odnosov. Kar pomeni, da je v ozadju neka organizirana oblika in načrtna oblika delovanja oz. pritiska na posameznika. Poudarila bi tudi to, da iz prvotne definicije izhaja, da gre za psihično nasilje skupine nad enim posameznikom. Morda se res začne eden na eden in potem se k temu enemu, ki je močna osebnost, priključijo še ostali. V tem primeru mi govorimo o pravem psihičnem nasilju na delovnem mestu. Se pravi skupina nad posameznikom in procesno dejanje dlje časa trajajoče dejanje.
G. Cvetko, kako bi lahko opisali, za katere vse oblike mobinga gre? Kakšne vrste mobinga poznamo?
Mobing ima eno samo obliko. Jaz bi skuša definicijo, ki jo je dala kolegica Brečkova, malo dopolniti. Pri definiciji mobinga se moramo zavedati, da ima vsaka država, ki se z mobingom ukvarja v Evropi, v Ameriki, v Aziji, svojo definicijo mobinga, z rahlimi razlikami. V prvem delu definicije je to res, kar je rekla kolegica, potem se pa to malo razširi. Pogoj za to, da za eno dejanje ugotovimo, da je mobing, je ta, da je dejanje hoteno. Se pravi napadalec ali napadalci morajo imeti namen, da tarči škodujejo. Še ena značilnost je. Da gre za nemočno tarčo. Se pravi, da je tisti, ki je napaden, tarča v strokovni literaturi, v takem stanju, da se pri tem mobingu ne more braniti. To je bistvo mobinga.
To pa so tisti, ki izvajajo mobing? Kako bi lahko identificirali napadalce, tisti, ki izvajajo psihično nasilje?- Če lahko kar nadaljujem s to definicijo. Kot vidite, nimamo enotne definicije, ne v stroki ne kje drugje. Mobing ima tudi cilj. Ponavadi je tisti, ki izvaja mobing, nasilnež ali nasilnica, želi s tem nasilje nekaj tudi doseči. Če je to maščevanje, gre za maščevalca. Lahko je to napad na nekoga, ki ga izvaja nasilnež z določenim namenom. Mogoče hoče kaj pridobiti od njega. Ponavadi opisujemo profil teh nasilnežev kot da trpijo za nekimi kompleksi manjvrednosti. So tudi dejansko manj sposobni na določenih področjih, ne na področju mobinga. Tukaj so bolj sposobni in uveljavljajo to svoje nasilje s tem, da nekomu nekaj vzamejo, ga eliminirajo, umaknejo iz nekega položaja, mu vzamejo neke naloge, poklic, lahko pa delajo tudi v smislu nekega klientelizma, da za nekoga drugega, za svoje prijatelje ali znance prostor, neko dobro delovno mesto zagotovijo, pa se nekoga na ta način znebijo. Kot rečemo po domače, mu začne metati polena pod kolena. Zanimivo je, da se spravljajo predvsem na bolj ustvarjalne ljudi, lojalne svoji delovni organizaciji, na tiste, ki so bolj skrbni, vestni in ki imajo neke rezultate. Obratno pa ta tip nasilneža, ki se uveljavlja predvsem s tem, da skuša te rezultate odtujiti, tem bolj sposobnim ljudem. To je tisto, kar je najbolj boleče, nepravično in nemoralno pri tem procesu. Vsak bi rad veljal več, kot je v resnici, ampak ne na račun nekoga drugega. To se pa ne sme.

V vsakem primeru spremembe v ekonomskem položaju vplivajo na razvoj mobinga. Jaz bi se skoraj upal trditi, da je v naši državi po osamosvojitvi leta ' 91 prišlo do take situacije v gospodarstvu, v gospodarskih družbah, tudi v delovnih razmerjih, da se je število mobinga povečalo. Vendar pa to ne pomeni, da je naša tranzicija edini razlog za mobing. Mobing opažamo po celem svetu, tudi med otroki. Pravzaprav se je izraz mobing pričel uporabljati pri 60- ih letih ravno takrat, ko so psihologi na Švedskem ugotovili obliko trajnega nasilja v šolah. In takrat se je prvič pojavil izraz mobing, ki se je potem v 80- ih letih preko utemeljitelja mobingov v delovnih razmerjih, po nemškem psihologu, ki je delal na Švedskem, prenesel v odnose v delovnih razmerjih. Danes v glavnem uporabljamo mobing za psihično nasilje na delovnem mestu. Kaj pa vi, ga. Brečko, kaj menite, je tranzicija pripomogla k razširitvi mobinga?
Zagotovo tranzicija in vse spremembe v družbi. Ker je stopnja sprememb višja, je praviloma tudi pojavnost mobinga ali psihičnega nasilja na delovnem mestu višja. Vsaka sprememba prinese določeno negotovost. Pri nas so tudi mogoče negotovosti delovnih mest, kar nismo bili vajeni. Tudi ta vidik je treba upoštevati pri razširitvi mobinga v Sloveniji. Tisti, ki izvajajo psihično nasilje na delovnem mestu, si od tega obetajo zase boljše delovno mesto. Neko lažno prepričanje vlada, če se bomo nekoga znebili z delovnega mesta, kar je končni cilj tistih, ki to izvajajo, bomo pa sami prišli na to pozicijo ali pa je nekdo izmed naših znancev, kolegov in kaj podobnega. Temu ponavadi ni tako. Gre za dobesedno povečano tekmovalnost v delovnih okoljih. Včasih gre celo za potrebno po črni ovci. Namreč nekaj se dogaja, mogoče gre podjetju slabo in nekoga je treba okriviti zato, da gre podjetju slabo. In iščemo krivca zunaj sebe in poiščemo najšibkejšega in ga obsodimo.

To je stvar, ki je zanimiva. O psihičnem nasilju sploh nisem razmišljal. Za mobing sem slišal konec lanskega leta.
V službi pa lahko šele po analizi dogodkov ugotavljam, kaj se je dogajalo. Ko gledam analize, kaj to mobing je, se najdeš.
45 točk je, v katerih se hitro najdete.
Točno to. In sploh ni problema. Mogoče ena od zelo zanimivih je bila, ko sem dobil odpoved delovnega razmerja z vodstvenega mesta med hospitalizacijo v bolnici na čakanju na operacijo. Slučajno na dopustu med vikendom doma. Kako bi reagiral? V osmih dneh moraš podpisati. Imaš časa za odvetnike? Se s kom posvetovati? Skrbi te za službo, podpišeš. Nimaš časa razmišljati. Ne veš, kaj te čaka naslednji teden. In kaj ste potem storili?
Podpisal sem. Potem je določen čas do konca trajanja zdravljenja itn.
Ste se obrnili morda na zdravnika, psihologa?
Zdravniki se ukvarjajo vsak s svojim področjem. To je pa problem, ki manjka.
Manjka tukaj v zdravstvenem sistemu taka pomoč?
Mislim, da smo se šele leto nazaj bolj resno začeli ukvarjati s tem pojavom. Zlasti medicina dela in stroka javnega zdravja. Splošni zdravniki in v ambulantah, medicine dela se srečujejo ves čas. Ravno v tem obdobju tranzicije in sedanjem obdobju. Kolegi, s katerimi govorim, so bili tisti, ko sem jaz svojo izkušnjo podelil z njimi, ki so rekli, da imajo tega toliko? 70 do 80 % ljudi se danes hodi v ambulanto zaradi psihomatskih stisk, ki jih producira klima v delovnem okolju. Zdaj si pa predstavljajte koliko je stisk in trpljenja. Ampak so zdravniki nemočni. Na voljo imajo pomirjevala. Za kakšno terapijo, ki bi ojačala take ranljive posameznike, ni sredstev, časa, programov. To je prihodnost, kamor bo šla psihiatrija in medicina dela.

Mislim, da so bili ti primeri tudi v naših medijih opisani. Samomor zaradi šikaniranja na nekem ministrstvu. Celo dva primera sta bila. Ali je to res ali ne, ne vem. Nimam podatkov. Mislim, da nihče ni posebej raziskoval znotraj samomorilnosti, koliko je mobinga, koliko šikaniranja. Nedvomno pa je ena od hudih zdravstvenih posledic na psihi posameznika. Ne samo, da mobing vodi v neko uničujočo zagrenjenost in neko razkrajajočo malodušje. Tukaj so številne motnje, od anksioznosti do motenj, ki vodijo v depresijo. Mislim, da pri 30 do 35 % posameznikih gre za neko večjo nagnjenje k depresiji. Se pravi, da tak delež ljudi lahko močno psihično nastrada. To so resne psihične poškodbe. Seveda so tudi telesne poškodbe, ki jih povzroča stres, povzročen z mobingom. Danes govorimo o psihičnih. O telesnih tudi lahko kasneje spregovorimo. En stres je za vse nas izziv. Gre za številne strese, za poglabljanje stresov, ki se nabirajo. Ne gre samo za enega nasilneža, ampak se mu drugi priključijo in potem lahko človeka pripelje do samomorilnih misli. Te misli so vse bolj črnoglede. Če ne dobi podpore, je ponavadi tako, da v delovni sredini, ko začnejo posamezniki opozarjati na takšno nasilje, pride do prepovedi molka. Zlasti znotraj, navzven se pa ne sme iti s takšnimi informacijami. Žrtev trpi znotraj delovne organizacije, ljudje so zastrašeni, si ne upajo pomagati. Taka žrtev je pa razdražljiva, depresivna, ni dobro biti z njo. Potem jih tudi domači in prijatelji pustijo na cedilu in so izolirani. Potem je lahko zelo verjeten tudi samomor pri takem duševnem stanju, če ne pride pravočasno do duševne pomoči. Žrtve mobinga imajo tudi vpliv s tem svojim obnašanjem na družino. Kako je pri vas družina odreagirala? Ste imeli podporo?
Jaz se lahko samo zahvalim celotni družini, ki mi nudi toliko podpore ves čas. Fizično zdravje in ostale stvari, ki so se kasneje začele dogajati v službi.

Na to vprašanje ste že dobili odgovor. Bolj ko je izobražen, večjo ko ima šolsko izobrazbo, več je mobinga.
Mislim prav za poklice.
Gre za to, da pri raziskovalnih institucijah, zdravstvenih institucijah, tudi v šolstvu, to so tipične sredine, ki imajo največ mobinga.
Zakaj so to sredine, kjer je največ mobinga? Zato, ker že sam poklic zahteva več? Večjo koncentracijo, višje so zahteve. Zahteve so s strani delavca samega, zahteve so s strani delovnega mesta, že po zasedbi delovnega mesta so posebne zahteve in vse to vpliva na razvoj mobinga.
Ga. Brečko, ste vi naredili raziskavo mobinga?
Mi smo delali v poslovnih okoljih leta 2003, letos med šolskimi zavodi. Kaj smo ugotovili leta 2003? Da je zavedanje izjemno nizko. Se pravi je takrat bilo z neko stopnjo izraženo, da naj bi se v 2, 8 % komaj dogajal mobing, kar nas je uvrščalo v sam vrh evropskih držav v pozitivnem smislu. Ampak se nismo tako nekritično hvalili s tem podatkom, ampak smo ugotovili, da ljudje niti ne vedo, kaj to je. Da je stopnja zavedanja tako nizka in stopnja tolerantnosti do tega pojava tako visoka, da je prineslo ta rezultat. Danes sigurno ne bi mogli več o njem govoriti. Takrat se je pa izkazalo, da nismo primerjali samo nekaj ciljnih skupin oz. poklicev in izkazalo se je vsaj v naši raziskavi, da so najbolj ogroženi računovodje.
Zanimivo.
Ja. Ni pa tako tudi neverjetno. Zato, ker se nad njimi dogajajo različni pritiski, da mogoče tudi prikrojijo podatke. Saj poznate afero Anaron, tam je bilo veliko pritiskov predvsem na računovodje, ljudi, ki so se ukvarjali s finančnimi podatki. Potem vodje zelo malo, tudi komercialisti zelo malo. Organizatorji dela, tisti, ki se ukvarjajo z ljudmi pri delu, ki so odgovorni za kadre, pri njih je bil tudi precejšen pritisk izražen. Drugi so bili na tej naši stopnji ogroženosti. Najmanj zanimivo, da niti enega primera nismo ugotovili med pravniki, ker se očitno znajo dobro zaščiti oz. postaviti zase, kar je bilo nekako razumljivo.
Medtem ko v letošnji raziskavi se je izkazalo, ko smo primerjali v šolskih zavodih, med katerimi kadri, pedagoškimi, nepedagoškimi, med vodstvom in pedagoškimi kadri, in smo ugotovili, da ga je največ med učitelji sami, torej med pedagoškimi kadri. Zakaj je temu tako, je g. Aleksej Cvetko že več ali manj odgovoril. Jaz bi k temu dodala, zakaj je v javni upravi zanimivo. Znano je, da cilji niso jasno definirani. Velikokrat gre za nejasnosti kar se tiče napredovanja. Ljudje ne vedo, kaj morajo narediti za to, da bodo napredovali, ni jasnih shem. Zaradi tega velikokrat pride do rivalstva na isti hierarhični ravni.
G. Nolimal, tudi v zdravstvu je dovolj mobinga. Tudi v zdravstvu srečamo mobing med kolegi, vertikalni in navzdol od šefov na podrejene. Mi smo delali površno analizo medijskega poročanja o mobingu glede na poklice. Zelo zanimivo je, ko ste načela temo, kateri poklici so najbolj izpostavljeni, da gre za tiste poklice, ki so dolžni kot svoj poklic opozarjati na določene nepravilnosti v družbi. V zdravstvu so tiste specializacije bolj obremenjene z mobingom, ki morajo po svoji definiciji svojega dela opozarjati na nepravilnosti v družbi, ki negativno vplivajo na zdravje. Če se en zdravnik odloči, da bo razkrinkaval neke fenomene psihične ali na področju ekologije neke posledice, bo stopil na žulj neki industriji in takega posameznika je treba utišati in to se naredi tudi s tem procesom mobinga, da se ga utiša. Zanimivo je, da so ravno ti posamezniki, ki so najbolj prizadevni, najbolj odgovorni, sledijo tem priporočilom za javne delavce, da je treba nepravilnosti javljati. Namesto da bi bili nagrajeni, jih kaznujemo. Nagradimo pa tiste, ki povzročajo škodo oz. bi jih morali kaznovati.

Kaj to pomeni?
Vzeti odvetnika in se poslužiti sodobnega varstva je kar se mene tiče zadnja možnost za reševanje mobinga. Prva možnost je pa preventiva. Vse svetovne raziskave, ki so bile na to temo do zdaj narejene, kažejo na to, da se je treba z mobingom spopadati, preden do njega pride Se pravi v posamezne sredine je treba- na kakšne način, kako in kdo je tisti, ki to dela- priti do tega, da se ljudje seznanijo s problemom. Ljudje morajo spoznavati, da lahko določeno obnašanje v podjetju pripelje do določenih posledic. Vidva sta se prej pogovarjala o tem, da avtoritativno vodenje ne vodi k mobingu. Vse raziskave kažejo v svetu, da vodi. Ker v podjetju, ki ima avtoritativno vodstvo, je strah oz. posledica strahu toliko večja. Čim pa imaš ti opravka s strahom, pa pride do razno raznih oblik šikaniranja in potem v naslednji fazi do mobinga kot daljša oblika. Ga. Brečko se ne strinja z vami.
Se popolnoma strinjam. Mislim, da je najin konflikt samo v razumevanju definicij prisilnega in avtoritativnega vodenja.
Tudi možno. V bistvu je to prisilno vodenje. S tem se tudi jaz strinjam. Prej ste me vprašali, kakšne posledice nosi podjetje. Zagotovo najprej finančne. Zakaj? Zato, ker enostavno posameznik, nad katerim se izvaja psihično nasilje, po nekih raziskavah naj bi celo od 50 do 60 % časa namenil kovanju obrambnih strategij. Se pravi kako naj se temu uprem, kako naj se izvlečem iz tega, kako naj končam to zgodbo? Kar dejansko vodi v to, da postane neučinkovit. In če postane posameznik neučinkovit, posledično nosi posledice organizacija. Če se ga organizacija hoče na vsak način znebiti, ta proces traja izjemno dolgo. Se pravi, da v tistem času izgublja prav tako na produktivnosti, po drugi strani mora zaposliti novega. To še niso najhujši stroški. Najhujši stroški nastanejo predvsem v zmanjšanju produktivnosti celotne organizacije. Zato, ker se naseli tudi strah v podjetje. Tako kot je g. Cvetko dejal, v strahu ni dobro delati. Posledično je manjša učinkovitost vseh zaposlenih. Potem se zaposleni začnejo spraševati: " Kaj pa, če se bo to začelo dogajati tudi meni? " Se pravi delajo pod nekimi pritiski in klima se spremeni. Klima lahko postane včasih tudi neznosna, kar povzroča tudi fluktuacije ljudi. Ljudje, če le imajo možnost, v takem primeru raje odidejo drugam, v boljšo delovno sredino. Tudi finančno se da izmeriti, kaj to pomeni.

Najlažje bi bilo, da bi se znotraj podjetja že začeli dogovarjati, da se bodo borili proti mobingu. Ne pa, da se vsi bojijo.
In potem jih srečujete na sodišču.
Točno tako.
G. Cvetko, kaj vi mislite, kaj je rešitev- zakonodaja ali v podjetjih sprejeti akte, ki jih je treba spoštovati?
Predvsem to. Sama zakonodaja lahko samo pomaga k takim rešitvam, ne more pa problema rešiti. To, kar je gospod rekel, je edina rešitev. Evropa kaže na to, da take institucije, ki se s preprečevanjem mobinga ukvarjajo znotraj organizacije, so tiste, ki lahko preprečujejo mobing. Opozarjajo in preprečujejo.
Ali smo imeli že na sodišču kakšen primer zaradi mobinga? In če je bil, kako je bil rešen?

Po mojih podatkih na Švedskem. Prej ste omenili raziskavo. Tam pravijo, da naj bi bila splošna stopnja pojavnosti psihičnega nasilja kar 14 %, kar je najvišje v Evropi. Ko smo se mi spraševali, zakaj, smo tudi ugotovili, da je v vseh severnih državah ta odstotek visok. Bolj ko gremo proti jugu, nižji je.
V Bologariji je bil odstotek 1, 8.
Nekaj takega. Hrvaška, Srbija, tam je še nižje. Ker gre za stopnjo tolerantnosti do tega pojava. Na Švedskem, če vodja kriči na zaposlenega, je to že podvrženo disciplinskim in kazenskim sankcijam. Kje pa smo potem mi tukaj med Švedsko, Srbijo in Bolgarijo?
Zaradi same stopnje zavedanja smo bili zelo nizko. Se pravi nekje 2, 8. Če bi pa danes ponovno merili, pa mislim, da bi bili kar precej višje. Ker smo že v tem obdobju precej ozavestili ta pojav.
Ali mislite, da smo v Sloveniji morda tudi vajeni tega, da se nam ne zdi to nič neobičajnega, če vodja na nas vpije, če se malo bolj kregamo med seboj? Imamo to stopnjo tolerance višjo kot v severnih državah?
Višje. Zato, ker je tudi naša kultura komuniciranja drugačna. Mogoče malo bolj agresivna kot pa Švedska. To si zagotovo upam trditi. Saj Švedi se enako zmenijo za stvari, ampak na drug način.
Z nižjimi toni.- Še ena od teh parcialnih raziskav je tudi pokazala, da slovenska podjetja šepajo pri odnosih z zaposlenimi.
Zakaj?
Težko reči, zakaj. Verjetno nimamo neke menedžerske tradicije, ki točno govori o tem, da so uspešna podjetja tista, v katerih so tudi zadovoljni zaposleni in da se zadovoljstvo odraža tudi skozi odnose. Premalo je tudi raziskav na tem področju. Vsi vemo, da zaposleni menjajo službe v prvem mestu zaradi odnosov, na drugem mestu zaradi možnosti osebnega razvoja in šele na tretjem mestu je plača, čeprav bi pomislili, da je drugače. Dejstvo je, da so odnosi res pomembni in da bomo morali narediti več na tem področju. Strokovno na področju raziskav in v glavah spremeniti to misel, da lahko s pomočjo pravilne komunikacije več naredimo kot pa s pomočjo neke prisile.
G. Cvetko, ali mislite, če bi dobili neko močno zakonodajo na tem področju, da bi se število primerov na sodiščih povečalo zaradi mobinga. Bili bi zasuti s primeri. Vprašanje, kaj ste mislili s to močno zakonodajo, v katero smer ta močna zakonodaja gre.

Jaz sem prepričana, da bi se lahko zgodilo, če bi bil nekdo pripravljen ta proces pripeljati do konca. Nekdo mora biti vzor. Mi imamo težavo tudi s tem, ker ni sodne prakse. Dejansko je težava. Mislim, da je dokazovanje tega problematično. Vi ste prvič proti celotnemu kolektivu, drugič pa tudi posameznik sam kot žrtev verjetno tudi ne more objektivno poročati o tem dogajanju, ker je nujno tudi subjektiven, ker je prizadet. Pisanje dnevnika bi k temu mogoče bolj pripomoglo, da bi lahko tudi dokazal. Jaz še vedno stojim na stališču, da naj žrtev nekaj zase naredi raje. Se pravi ali zapusti tako delovno sredino tudi na račun tega, da bo pol leta brezposeln, a bo več naredila dolgoročno zase, kot pa da vztraja na tem. In da pravi hip zna reči ne, se upreti temu nasilju. Tukaj bi mogli okrepiti posameznike in izobraziti. To se mi zdi najbolj dolgoročno, najbolj učinkovito preventivno delovanje.
G. Posel, tukaj ste malce izzvani. Kako bi odgovorili?
Ta " ne " je zelo težek. Če gledam naš kolektiv, sem eden izmed redkih, ki sem se kolikor toliko redko pogajal tudi za svoje podrejene. To je sledilo kasneje v sankcijah proti meni. Tako da ne vem, kje je meja. Šele ko sem čutil zdravstvene posledice, ko sem bil izgoren, kot se temu reče strokovno, sem bil nepotreben. Takrat si tudi laže tarča, teže je oditi. Ne veš, kako bi odšel. Delo na veliko podjetje prihaja samo. Kako boš sam iskal delo?

To se lahko začne in konča v smislu rakavih obolenj. Sladkorna se lahko začne na ta način. Problemi so s srčno- žilnim sistemom. Vemo, da ljudje občutijo neko tiščanje ob srcu, da gre lahko celo za neko stanje, ki vodi do infarkta. Vemo, da so pogosti problemi z glavobolom, težave z bolečinami v hrbtenici. To so telesni problemi. Med psihičnimi problemi nismo danes še nič omenili, da pogosto ti ljudje, če se ne spopadejo, kar smo videli, da je zelo težko, ker si ranljiv, šibkejši člen, postanejo odvisniki od drog. To je verjetno en pomemben dejavnik tudi alkoholizma na Slovenskem. Med moškimi zlasti. Gre za znan pojav: izgubil službo, pa se je zapil. Ta beg v alkoholizem je zelo problematičen in ga zdravniki diagnosticiramo in zdravimo.

G. Nolimal. Jaz mislim, da je predvsem pomembno, da pojav razkrinkamo kot mobing, da ga imenujemo s pravo besedo. Predvsem pa je treba zaščititi tudi tiste, ki se sploh upajo pogovarjati o teh stvareh in razkrinkati pojav v delovnih sredinah in na nivoju države.
G. Posel, vi ste žrtev in ste se srečali z vsem tem. Kje vi vidite rešitev?
Hvala lepa za povabilo v to oddajo. Upam, da se bo zgodba odpletala dalje, da se ne bo zaključila in se bo začela pojavljati na spletnih straneh, navsezadnje tudi v državni upravi kot za vzorec delodajalcem, na kakšen način se naj te zadeve uredijo.
Prišli smo do konca današnjega Polnočnega kluba. Upam, da smo vsaj malce odprli tiste največje težave, ki so vezane za psihično nasilje na delovnem mestu. To je preširok pojav, da bi si zatiskali oči, kajti vpliva lahko na sama podjetja, samo gospodarstvo, samo celico, družino. Kajti nesrečen človek, ki pride iz službe, vpliva tudi na svojo družino. Jaz se zahvaljujem vsem gostom, ki ste bili danes v Polnočnem klubu z vašimi mnenji, stališči. Vam pa, dragi gledalke in gledalci, če ste nas spremljali. Nasvidenje.