Polnočni klub: Slovenska narečja

Skratka, obe dobrodošli v našem studiu. Naslednja naša gosta pa prihajaza z inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pri Znanstveno- raziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Z nami sta dr. Jožica Škofic, dialektologinja, zaposlena kot razisovalka v dialektološki sekciji omenjenega inštituta, in dr. Matej Šekli, dialektolog in primerjalni slovanski jezikoslovec, sicer tudi asistent na oddelku za slavistiko Filozofske fakultete v Ljubljani. Ampak za začetek- bi nam za ogrevanje povedali nekaj o svojih koreninah, o kraju, o družini, kjer ste se rodili? Vsak v svojem narečju. Zdaj bom spet prosila dr. Zorko, da začne.

Jaz imam sama sebe za Gorenjko s štajerskimi koreninami. Moja mama je doma iz juršinške fare v Slovenskih Goricah in je Prlečka, govoci prleško narečje. Moj oče pa je doma iz Kozjanskega in je govoril kot otrok štajersko narečje. Potem pa sta se preselila na Gorenjsko, se tam spoznala in potem sem se rodila jaz in moja sestra in vse življenje živim na Gorenjskem. Dejstvo pa je tudi, da sem vse počitnice preživljala na Štajerskem. Vedno pravim, da sem mešanica Gorenjke in Štajercev. To je bilo gotovo tudi eden od razlogov, da sem se zelo zgodaj začela zanimati za narečja, čeprac na žalost ne govorim nobenega narečja. Mi je pa najbolj v ušesih vendarle gorenjščina. Tudi zato, ker je moj mož Gorenjec in govori trdno gorenjščino in se lahko zanesem na njega kar se tega narečja tiče in seveda vse življenje poslušam to gorenjščino.
Ste zadovoljni s svojim poklicem.
Zagotovo.
Kaj vas v tem poklicu dialektologinje najbolj osrečuje?
Pri vsakdanjem delu to, da sem v stiku z življenjem in z ljudmi, ki živijo v nekem naravnem okolju in živijo vsakdanje življenje, spontano in so pripravljeni sprejemati ljudi, kot smo mi, ki smo zelo zvedavi in večkrat, ko čisto raziskovalno delamo, raziskujemo narečja in jezik, nehote ali hote drezamo tudi v njihovo osebno življenje in spoznavamo njihove življenjske zgodbe. To so zelo lepe zgodbe, lahko tudi zelo tragične. Ko te ljudje spustijo v svoje življenje preko svojega jezika, preko svojega narečja, je to lahko zelo lep občutek.

Dr. Škofic, mislite, da se narečja da naučiti?
Težko, ampak se da. Če ima človek zelo izostren posluh, se da marsičesa naučiti. Jaz kot raziskovalka sem se npr. naučila kroparščine, ki ni moje narečje. Je jezik sosednje vasi. Poznala sem jo od malega, ker so bili sosedje, sošolci kroparji. Tako da mislim, da se da, ampak nikoli ni to tisto pristno narečje. Tudi sicer sem se poskušala naučiti narečja svojih staršev, prleškega. Sem tudi raziskovala in štajersko, svojega očeta. Ampak ne. Znam povedati nekaj stavkov, ne znam pa povedati kaj več.
Ampak Slovenci smo znani po tem, da imamo med slovanskimi narodi največje število narečij. Ampak ko sem brskala, se pa podatki nekoliko razlikujejo. Dr. Koletnik, koliko narečij in narečnih skupin imamo?
imamo 7 narečnih skupin. Od leta 1983 imamo drugo dialektološko karto, ki sta jo priredila velika slovenska dialektologa in jeziskoslovca prof. dr. Tine Logar in prof. dr. Jakob Rigler. Ta karta pa je prirejena na osnovi prve dialektološke karte, ki jo je leta 1931 sestavil prvi veliki slovenski dialektolog Fran Ramovž.
Mi imamo to karto tukaj v studiu. Videti je kot lepa, pisana slika. Pa se mogoče skozi ta narečja tudi nekoliko sprehodimo?
7 narečnih skupin imamo in vsaka narečna skupina je na karti označena s svojo barvo. Z rumeno barvo je označena panonska narečna skupina v katero sodijo 4 narečja. V vsako narečno skupino je uvrščenih več narečij, ta narečja imajo lahko svoja podnarečja, govore. Najmanjše enote, krajevni govori- to je tista naša prava materinščina- na tej karti niso posebej označeni. Druga narečna skupina označena z roza barvo je koroška narečna skupina. Ta se govori v treh državah: Sloveniji, Avstriji in Italiji. Naslednja narečno precej razvejana narečna skupina je štajerska. Ta je na karti označena z zeleno barvo. Tukaj vidimo, kako zelo razčlenjena je ta skupina. Potem imamo 2 osrednji narečni skupini- gorenjsko, ki je označena z vijolično barvo, in J od nje dolenjsko, ki je označena z oker barvo. Tukaj imamo tudi mešani kočevski govor in kostelsko in belokranjsko narečje, ki sta označena z zeleno barvo. To ni najboljše, ker takoj asociira na štajersko narečno skupino. Z modro barvo je označena rovtarska narečna skupina. To je narečna skupina, ki je nastala najpozneje. Predvideva se, da nekje v 17. stol. Z rjavo barvno na skrajnem Z je označena primorksa narečna skupina. In zakaj imamo Slovenci toliko narečij?
Boste vi povedali?

7000. Napovedujejo, da se jih bo ohranilo približno 200 in med njimi tudi slovenščina. Zakaj? Je to res, kajne? Prof. akademik Janez Orešnik je lani na simpoziju o slovenskem jeziku danes predstavil te podatke in po vseh trditvah jezikoslovcev pravi, da ima slovenščina tudi tolikšno osnovo v teoriji, v obdelanosti in tudi v tem, da se narečja ohranjajo. Narečja so pa korenine, ki ostajajo. S tem, da so narečja ohranjena v treh državah. O Hrvaški ne govorim. Zunaj meje. Niso več zamejski Slovenci, to so zdaj narodne skupnosti v Italiji in manjšina v Avstriji in manjšina na Madžarskem.
In na Hrvaškem. O Hrvaški veliko nisem raziskovala, šele zdaj začenjam. Tudi tam je manjšina. Tam, kjer se narečja ohranjajo, pomeni, da ostaja zavest pripadnosti. Vedno je tako, da Slovenci smo spoštovani v svetu. Tudi zaradi jezika, ki smo si ga ohranili. Zato mislim, da ima dr. prav, ko pravi, da bomo preživeli. Seveda, če bo svet preživel. Upam, da še moji zanamci bodo govorili slovensko, če bo svet preživel.
In slovenščino bodo ohranila tudi narečja.
Tako je.
Da pa bi mi začutili ta čar narečij, imamo pripravljenih tudi nekaj posnetkov. Pa poglejmo prvega.
Oče je spekel kruha in rekel, zdaj boste pa morali iti po svetu. Da bo dal vsakemu en hlebec kruha, potem pa kakor se bo kateri znašel, tako pa bo se nam godilo. Je rekel, kateri bo prinesel domov največ denarja, bo pa hišo dobil. Dr. Zinka Zorko, kje in kako ljudje še govorijo tako? Tako govorijo na Koroškem. Strojna je vasica, ki ima približno 70 hiš, malo prebivalcev, imajo pa podružnično OŠ, tako da jih v višjo šolo vozijo na Ravne. Govori pa podjunsko narečje, tako kot se govori v okolici Pliberka. V tem narečju je poleg dvoglasnika svet, most- govorijo dvoustnični ua. Tudi šua, je rekua. Je pa zanimivo, da je to izjemno starinsko narečje. En nosnik ima ohranjen še, ki je zapisan v Brižinskih spomenikih. Je pa zanimivo, da za nosni N govorijo A, patek in za polglasnik prav tako govorijo A. Dan. In to se je Ramovšu zdelo nenavadno in je mislil, da je to napaka. Ta dva vokala se pa vežeta in ravno pri njih je torej vas in je patek zapet. Na to sem bila pozorna. Je pa študentka razrednega pouka naredila to odlično diplomsko nalogo in smo potem tudi napravili film, tako da imamo zanamcem še kaj pokazati. Otroci govorijo narečje v OŠ. Dr. Zorko, koliko krajev ste obiskali, koliko zgodb se je zapisalo v vaš spomin in najbrž tudi v srce? Teh žalostnih in veselih zgodb je zelo veliko. Navadno delamo z nekimi slovničnimi nameni. Zlasti, ker sem vedno snemala na audio kasete. Zadnje čase pa imamo tehnika na Filozofski fakulteti, ki hodi z nami delati filme in za vsak posnetek napravimo tudi filme. To bo ostalo za nami. Obiskala sem na stotine krajev. Ne morem povedati. Vsakega nisem zapisala, ker sem morala prisluhniti tudi govorici, če je enaka sosednji vasi ali ne. Več je žalostnih zgodb kot veselih. Poleg teh običajev, ki jih imajo. Veliko pa je družinskih tragedij, tudi nacionalnih tragedij. Vendar pa se mi je pri vseh teh čudovitih zgodbah nazadnje zapisalo v spomin to, ko sem šla tisti ponedeljek po plebiscitu- nad Vuzenico nad Muto je kraj Mlake na avstrijski in na naši strani. Na avstrijsko stran- ker je bil prehod zaprt- gospodar me je pričakal na pragu, razklenil roke, me objel, ker je poslušal po plebiscitu zjutraj poročila, Slovenija je glasovala za vstop v Evropsko zvezo in je rekel, da smo zdaj pa skupaj, če ni lepo. Da je zdaj pa spet lahko Slovenec. Kdo vam je pa sicer največ pomagal na terenu? Največ mi je pomagal mož, Bog mu daj dobro. On me je tudi zelo veliko vozil in ko je šel v pokoj je Haloze prevozil z menoj, kmetom risal, ker je bil arhitekt, popravilo hlevov in tudi hiš, če je bilo treba, jaz pa sem snemala. Drugače pa so mi veliko pomagali po OŠ na terenu, da so mi poiskali prave izpraševance, družine, ki so me sprejele. Ker to vprašalnico delaš 10 dni, moraš iti okoli. Poleg zgodb, ki jih snemaš. Potem je pa to krvavo delo prepisovanje teh zgodb in to delam ravno zdaj za bizeljsko. Koliko dela vložiš v en film, ker smo delali filme, da lahko tudi besedilo objavimo. Prehodila sem celo vzhodno Koroško, tudi zapisala Dravsko dolino na levi in desni strani, severno Pohorje, podravsko obmejno hribovje, cele Haloze od Zavrča do Žetal sem veliko prehodila tudi peš. Potem sem veliko točk v Prlekiji posnela. Kar me pa zelo prizadane, da na zahodu nočejo biti Prleki. Zdaj bom oddala razpravo o govoru v občini Markovci pri Ptuju, prepričana, da je to prleško narečje kot ga poznam iz okoliških vasi, ker imam zapisane, pridem snemati film, kot je to danes, da bomo imeli oni tudi film priložen k zborniku- pa vidim, da govorijo samoglasnike tako kot v vzhodnih Halozah. Tukaj ni meje med južnim delom, južno od Drave in med vzhodnimi Halozami. Ni samoglasniške razlike. Sem rekla, da zna biti takih presenečenj še kaj v slovenskem prostoru, ker je toliko različnih razvojev v posameznih enotah, da me je to sedaj presenetilo in razveselilo. Ampak pri vsem tem potovanju, kje pa ste spoznali moža? Vas je osvojil v kakšnem narečju? Je govoril knjižni jezik?
Spoznala sem ga- še enkrat moram reči Bog mu daj dobro, pri nas se tako reče- v 2. letniku na univerzi. V prvem, no. Seveda sem študirala slavistiko in sem se pripravljala za ples. Saj veste, kako smo se mlada dekleta takrat pripravljala z navijanjem las, itd. V stari menzi v študentskem naselju v Ljubljani je najprej plesal z menoj nekdo, za katerega se mi ni zdelo, da bi bil moj tip. Pa sem bila fina, ker smo dekleta sedela okoli in čakala vljudnost fantov, da nas povabijo. Potem pa pleše mimo mene en gospod, malo starejši od mene in vpraša mojo prijateljico, iz kje sem, če me pozna. Je rekla, da seveda, da sem Zinka. Je rekla, se poznava še od takrat, ko sem bila majhna. In takoj stopi k meni in pravi, naj ga počakam, da bo on hitro prišel nazaj in bova malo zaplesala. Jaz sem čakala, sedela. Njega ni bilo nazaj. Bil je zunaj. In je prišel drug po mene. Bil je sošolec in nisem mogla reči ne. Fin fant se suče okrog mene, pa se odprejo vrata, vstopi moj bodoči mož in reče: Ludvik, izgini. In ga brcne v zadnjo, vrže skozi vrata. In pravi, da je rekel, naj ga počakam. In tako je tisti večer- prvič mi je bila neprijetna ta štajerščina, ker sem jaz govorila koroško, knjižno. Drugič pa mi je tisti večer rekel, da je spoznal svojo ženo. Jaz sem si mislila, kako je ta domišljav. In res je bilo.
Dr. Škofic, če nadaljujemo, kako so nastale vse te knjige, ki jih imamo danes tukaj? Ste rekli, da je delo na terenu tisti prijetnejši del. Kako so bili ljudje pripravljeni sodelovati za ohranjanje tega jezika? Večinoma so ljudje zelo pripravljeni in zelo veseli, ko pridemo iz Ljubljane ali iz Maribora in rečemo, da nas zanima njihov jezik. Da nas zanima to, kako govorijo doma po domače. Saj so ljudje, ki se zaprejo vase in rečejo, da ne znajo nič povedati. Da poznajo boljšega, ki bo znal povedati več. Ampak ponavadi so ljudje zelo veseli in zelo radi sodelujejo. In pomagate si z vprašalnikom. Ne poslušate samo zgodb, kot je omenila dr. Zorka, ampak imate besede, ki jih mora potem on izraziti v svojem narečju ali kako? Ja. Ko grem jaz na teren navadno začem s to knjigo, ki jo je pripravila naša sodelavka Francka Benedik, Vodnik po zbirki narečnega gradiva za slovenski lingvistični atlas. Mislim, da gremo kar vsi s to vprašalnico, ki je tukaj natisnjena, na teren. Seveda ne začnemo kar takoj z vprašalnico, ampak se malo ogrejemo, se malo spoznamo, poklepetamo o tem, kako se živi danes, kako se je nekoč. Obujamo spomine na mladost. Ampak potem se je pa treba lotiti tudi te vprašalnice in to je vprašalnica za slovenski lingvistični atlas. Obsežna je, ima okrog 870 oštevilčenih vprašanj, ampak z veliko podvprašanji, tako da je čez 2500 vprašanj. Začne se z vprašanji za dele telesa, se nadaljuje z boleznimi, družino, prazniki, deli, kmečkim orodjem, vasi. Potem pa so še gramatična vprašanja tam, kjer se sprašuje, kako se je razvil kakšen fonem iz praslovanščine v določenem narečju.

Kot je videti je bila ta gospa pripravljena povedati marsikaj. V kakšnem narečju?
To je kozjaški govor štajerskega narečja. Imela sem srečo, da so me cariniki spustili s tehnikom čez mejo in da je dovolil, da smo snemali ne samo njo- da je družina dovolila- pač pa tudi njenega moža, ki je nemško govoreč, ampak nemško narečno govoreč. In potem smo to besedilo v celoti poslali v Celovec na univerzo, da so oni analizirali nemškega in ugotovili, da je osnova štajerska samoglasniška barva in baza in da so nemške besede na tej slovenski štajerski narečni osnovi. Ta gospa govori štajersko z izrazitimi dvoglasniki svet, molztim breza, cesta, cota. Danes to izginja v teh S narečjih. To je ohranjeno staro stanje. In še nekaj koroškega ima v sebi, da čij- nič ni- to je koroško zanikanje. To je zelo blizu. Lučane so namreč zelo blizu koroško- govorečemu Gradišču in ti ljudje tam v trgu samem ne govorijo več slovensko, imajo pa tečaje in za te štajerske Slovence je potrebno povedati, da se zadnjih 20 let malo bolj briga tudi avstrijska vlada, da je posebno kulturno društvo Člen 7, ki si prizadeva, da bi bilo več slovenskega pouka, ker v Avstriji na Štajerskem ni nobene šole, razen zgoraj v Arvežu blizu Kaple, kjer imajo 1 / 3 otrok v dvojezični šoli. Ampak to je splet naključij, učitelja, tako da se od 200 otrok tam uči 70 dvojezično. Pa ne, da bi bili njihovi predniki še Slovenci. Jaz tam še nisem našla informatorja, ki bi bil pripravljen na film. Ampak jaz imam tukaj v rokah vašo knjigo, dr. Koletnik. Slovensko goriško narečje. Eno je poslušati, kako pa potem to zapisovati? Ko sem jaz listala to vašo knjigo- upam, da se bo videlo- kako to zapisujete? To je zelo komplicirano. Obstaja v slovenščini kakšen skupen dogovor, kako zapisovati narečja?

In njeni so bili notri.
Dr. Zorko, kakšni so vaši spomini na ta pogovor?
Tega gospoda smo snemali dvakrat. Lončar je in smo prvič bili s tem raziskovalnim taborom, tako, da smo bili študenti in profesorji, ko je seveda še živel. Bog mu daj dobro. On nam je pokazal, kako se dela lončena posoda in mislim, da je tudi to kolegico navdušilo, da je začela zbirati izrazje lončarsko in je že veliko tega naredili. Zdaj živi pri nas na S smo še štirje lončarji, medtem ko je bilo včasih lončarjev zelo veliko. Ta gospod govori narečje podobno števanovskemu. Tam sta dva govora. To je porabski Slovenec. Teh je danes vedno manj, tako kot je tudi Slovencev bilo nekaj časa vedno manj. Okoli 3600 naj bi jih bilo. Dve šoli sta dvojezični. Število otrok upada, vendar otroci od doma več ne prinesejo narečja, tako da se učijo knjižnega jezika v OŠ. Mislim, da kar uspešno. Zelo veliko sodelujejo s slovenskimi šolami. Imajo pa tudi svojo literaturo v narečju in svoj časopis. Porabje je tam časopis v katerem pišejo večinoma v narečju in to z znaki, ki so berljivi in dogovorjeni, tako da mislim, da ta časopis Porabje združuje ljudi in vsaka družina in hiša dobi časopis. Narečje je porabsko, prekmursko, goričko. Slišali ste tudi tukaj dva dvoglasnika svet in nosni on kot ou in veliko madžarskih besed. Medtem ko smo slišali v Lučanah pa veliko nemških besed. Razumljivo. Ona ni hodila niti v slovensko šolo in iz svojega okolja jemlje strokovno izrazje. Ta gospod pa nam je potem pokazal tudi svojo zbirko. Bil je odličen lončar in tudi zelo zaveden Slovenec. Ampak v okviru naše televizije je nastal tudi dokumentarni film o Reziji, ki pa naj bo izziv za vas, dr. Šegli. Prosim režijo za posnetek.
Ta rožica...

Jezikovno oporečna situacija je tam precej zapletena v smislu, da ker nimajo in ne poznajo slovenskega knjižnega jezika, ki ima neko narodno- povezovalno in združevalno vlogo, ki je neke vrste nadgradnja neke lokalne zavesti, ki jo govorcu da narečje- to pomeni znanje knjižnega jezika, poznavanje zgodovine, kulture lastnega naroda in jezika, omogoča, da nek govorec poleg neke lokalne ozko zamejene kulturne in jezikovne zavesti razvije tudi neko širšo, v tem primeru nacionalno slovensko. Ker Rezijani tega drugega elementa, kot ga imamo v Republiki Sloveniji ali pa drugod v zamejstvu, kjer imajo dvojezično oz. slovensko šolstvo, tega nimajo, se zastavlja vprašanje, kaj potem. Rezijani so se odločili, da svoj prvi jezik, svoje rezijansko narečje slovenščine začnejo zapisovati in da iz tega svojega narečja naredijo nek krajevno oz. pokrajinsko zamejen knjižni jezik. In kot učni pripomoček imate celo berilo. Nam ga lahko pokažete? In menda tudi slovar. Kdo ga je napisal?
Projekt rezijanskega narečja se je začel v 90- ih letih prejšnjega stoletja. Glavni akter na tem področju je odličen poznavalec jezikoslovec dialektolog slavist nizozemskega rodu Hans Stanvick, ki je najprej naredil zelo natančno narečjeslovno raziskavo enega izmed rezijanskih govorov, govora vasi Bile, nato pa se je lotil kodifikacijskih priročnikov rezijanščine in sicer slovar pravopisa najprej, potem smo dobili prvi del slovnice in pravopisnega slovarja in to, kar vidimo tukaj, so pa čisto praktični priročniki didaktični, ki se uporabljajo pri učenju tega narečja v OŠ.

Težko je reči. Mislim, da je bila ena razprava na to temo. Že prof. Marija Bešter je raziskovala to govorjenje na fanta v okolici Bleda. Težko je reči, zakaj. Morda je dekle samostalnik srednjega spola kot neodrasla. V gorenjščini se samostalniki srednjega spola maskulinizirajo. Pomeni, da se obnašajo kot moški. Rečemo lep mest, velik jajc, itd. Tudi mlada dekleta so v teh krajih menda imela oblike svojih imen moške. Namesto Anica Anč, namesto Alenka Lenč. In od tukaj morda to. Mislim, da ta fenomen še ni prav dobro raziskan, vsaj za gorenjščino ne. Je pa res, naj bi veljalo tako, da na moškega govorijo samo neporočena dekleta. Ko se poročijo, pa postanejo ženske. Ampak dejstvo je. Imam sosedo doma iz Ribnega, oz. iz te okolice in še vedno govori na fanta in mi reče, kako sem bil fin takrat- meni kot ženski. Če nadaljujem s slovarji, imam tukaj še enega ljubiteljskega, sicer tudi narejenega s pomočjo dialektologov. Gospod Dušan Jakomin je napisal narečni slovar Sv. Antona pri Kopru. Ta tezaver je pa zadnja knjiga zelo obsežnega projekta, ki ga izvajajo na univerzi v Gradcu zdaj pod vodstvom našega kolege dr. Ludviga Karničarja, tudi zelo dobrega, odličnega jezikoslovca in je zdaj izšla do K zadnja knjiga. Gre za neke vrste slovar koroških govorov. In še ta zadnja, naš skupni projekt z etnologinjo Barbaro Ivančič Hotin, Bovški govor.

Narečje je kot socialna zvrst slovenskega knjižnega jezika res zlasti govorjen jezik, se pa danes v narečjih vedno več piše. V narečjih se je pisalo že od nekdaj. Slovstvena folkloristika, razne pravljice, zgodbe, pripovedke, anekdote. Veliko je bilo v narečjih ža zapisanega. Kot smo danes že slišali, literatura v zamejstvo nastaja v narečjih predvsem zato, ker v zamejstvu je narečje tisti pravi materni jezik. Učenci danes se knjižnega jezika že naučijo, starejši se niso imeli priložnosti tega naučiti in knjige v knjižnem jeziku ne bi razumeli.
Kar je zanimivo, tudi vešči knjižnega jezika pišejo v narečju. Pa poglejmo še en posnetek, in sicer je to pesem Ferija Lainščka. Slišali bomo delček pesmi z naslovom Nikdar ne boš znala.
Nikdar ne boš znala... kak se vrablje na toj striji celi dan kušujejo, kak se svetlo poglejujejo. Kak ena stara sraka po tej dvoriščej grdo kradne, grdo kradne, te pa pod vecer s kisom srakoperje pod perut spadne. Nikdar ne boš znala, kak se pijanci včasih domov bojijo, ko kakšna stara mamica sama idoč moli Devico Marijo, kak ti doli na poštiji včasih štob stoji, kak da bi ne bilo za naprej več poti. Nikdar ne boš znala, ne toga, nikdar ne boš znala, zakoj mi včasih paše takšna žmetna kmica, zakoj odpiram okna, da okoli leče nočna ptica, nikdar ne boš znala, ni toga, nikdar ne boš znala, če boš pa znala, ne boš mogla razmet.

Npr., dr. Škofic, uporaba narečij v medijih- pa malce namigujem tudi na to, ali postaja ljubljanščina vedno bolj knjižni jezik? Upam, da ne. Upam, da ljubljanščina ne postaja knjižni jezik in da bo knjižni jezik še vedno vsenaroden in narodno združevalen, kar je njegova bistvena vloga. Imajo narečja v medijih tudi svojo vlogo. Imajo svoje naslovnike. Narečja očitno taka, ko so povedana preko medijev, imajo tudi vlogo zabavanja in tudi vlogo pritegovanja pozornosti, ker v medijih narečja naravno ne živijo. Narečje naravno živi v vsakdanjem življenju ljudi. In zato tam ima drugačno vlogo. Spet drugačno kot v umetnosti. Dejstvo je, da narečje lahko ima zelo široko paleto rabe. Ne gre samo za vsakdanje praktično sporazumevanje. Slišali smo, v umetnosti je to zelo živo. Jaz sem sodelovala s Kroparji pri gledaliških predstavah v narečju in je bilo to zelo dobro sprejeto med ljudmi. Ne samo Kroparji, ampak Gorenjci nasploh. Dejstvo je, da v narečjih živijo strokovni jeziki. Slišali smo lončarsko terminologijo. Sama sem kovaško terminologijo raziskovala in ptičarsko. Zelo bogato je lahko narečje. Ima pač svoje mesto, vlogo.
Kako pa je z ohranjanjem narečij npr. pri drugih narodih? Vi ste tudi veliko potovali, dr. Zinka Zorko. Slišala sem, da imajo Francozi to možnost, da lahko otroci kot izbirni predmet izberejo in se učijo narečja.
S Francozi se Slovenci težko primerjamo. Ravno vidimo v tej Evropski zvezi, kako imajo Francozi svoj poseben položaj in poseben odnos do svojega jezika v primerjavi z angleščino. Nas je premalo, da bi se lahko narečje kot ena izmed zvrsti učila v šoli. Sem pa dolga leta predavala tudi učiteljem razrednega pouka, ne samo svojim slovenistom in smo te učitelje pripravljali na to, da bodo otroci prišli v prvi razred samo narečno govoreči in učitelj ima nalogo, da ga v 9- h letih, v 9- letki od narečja s posebnimi zakonitostmi knjižnega jezika dvigne na zvrst knjižnega jezika. Zlasti smo preizkusili v Šalovcih na eni diplomski nalogi. Pisali so pravopisno, tako kot v Ljubljani. Vendar iz posnetkov na kasetah knjihovih pripovedi ugotavljamo njihove tipične značilnosti, tudi dvoglasnike in narečne besede in v Prekmurju- zanimivo- zelo malo madžarskih in veliko nemških. Ravno tako je tudi v moji Dravski dolini, kjer sem preučevala leksiko v gozdarstvu, veliko nemških besed. Ampak to ni pokvarilo našega jezika. V šolah se tako učijo strokovne terminologije v knjižnem jeziku, v znanstvenem jeziku nimamo, je pa v publicističnem jeziku. Kaj pravite torej, na starši vendarle- dr. Škofic, vi imate otroke- govorimo z otroki v narečju, ali naj jih čim prej navajamo tudi na knjižni jezik? Mislim, da moramo biti naravni. Če govorimo narečje in če govorimo z otrokom v ustreznih situacijah v narečju in se otroci lahko zelo lepo naučijo knjižnega jezika iz ustreznih govornih položajev. Iz knjig, beremo jim pravljice, jih vodimo na predstave, jih vodimo s seboj v različna okolja in se temu ustrezno prilagajamo. Mislim, da če smo bolj spontani, je to bolje. Ne vidim prav veliko smisla v tem, da bi se z otroki namenoma pogovarjali knjižno zato, da potem v šoli ali v vrtcu ne bodo imeli problemov in se jim bodo posmehovali. Ne. Če jim znamo predstaviti življenje jezika in življenje sicer, potem ne bi smelo biti nobenih težav.
Dr. Šekli, se vam zdi, da smo res tako majhni kot poudarjamo? Da nas je tako malo? Vas to kdaj že malce moti?

Navezala bi se na tisto vaše prejšnje vprašanje, kje in s kom govoriti v narečju in kje in s kom ne? Prešeren je pisal pesmi vsem Slovencem, ampak ko je pisal svojim staršem, je pisal v narečju in zato sem si jaz izbrala en odlomek iz njegovega pisam staršem v katerem zaslišimo tudi gorenjščino kot se, vsaj večinoma še danes govori: Pravi tako: " Ljubi starši, zelo me je veselilo, da ste se pri tej priložnosti name spomnili. Zato, ker mi to na znanje da, da vaša ljubezen do mene, da sem že tako dolgo ločen od vas, ni še ugasnila. Jeri se posebno zahvalim za njeno pisemce, v katerem mi vaše želje in po njeni misli tudi želje stricev na znanje da. Meni je zelo žal, da vam upanje vaše izpolniti ne morem. Ja, ko bi bil to do konca vedel, kar zdaj vem, to izkusil, kar sem zdaj izkusil, tako bi jaz nikoli ne bil videl Dunaja. Ampak zdaj je prepozno. Spoštovani gostje, jaz se vam iskreno zahvaljujem za sodelovanje v oddaji. Želim vam še veliko uspeha pri ohranjanju tako narečij kot slovenskega knjižnega jezika. Hvala pa tudi vam, drage gledalke in gledalci, če ste bili v naši družbi. Lep konec tedna vam želim in lep pozdrav do prihodnjega tedna.