Odprti kop - Polnočni klub: Ti pisanko dam

Besedilo, Slike

Premiera: petek, 06. april 2007, Vse oddaje

Dober večer, spoštovani gledalke in gledalci. Pred nami je Velika noč, največji in najstarejši praznik krščanstva. Veliko noč spremljajo številne šege in navade. Butarice, pirhi, bogato obložena miza, zajčki, piščančki in še kaj. Na vse to vas bomo spomnili v nocojšnjem Polnočnem klubu z gosti Alojzom Uranom, ljubljanskim nadškofom in metropolitom. Veseli me, da ste se odzvali mojemu povabilu. V studiu pozdravljam Bernardo Merklin iz Motovilcev na Goričkem v Prekmurju, ki nam bo povedala in pokazala, kako krasijo Velikonočna jajca ali remenke, kot jim pravijo v Prekmurju. Tradicijo izdelovanja belokranjskih pisanic in drsank nam bo predstavila Slavica Trdič Veselič iz Adlešičev. Z nami pa je tudi poznavalec Velikonočnih običajev, etnolog Janez Bogataj. Dober večer vsem skupaj. Dober večer.
G. nadškof, danes je Veliki petek in strogi post. Na pepelnično sredo, torej na dan, ko se začenja 40- dnevni post, smo iz medijev izvedeli, da se pridružujete akciji 40 dni brez alkohola. Ste se držali posta?
Ja, vsekakor. Edino, kar je pri službeni dolžnosti. Pri Sveti maši sem nekaj kapljic alkohola, ki se uporablja kot materija za obhajanje evharistije, sem zaužil. Drugače pa mislim, da ne gre za črko posta, ampak gre predvsem za tistega pravega duha, ko smo se skušali tisti, ki smo to 40- dnevno akcijo Slovenske karitas sprejeli v solidarnosti do mnogih, ki trpijo zaradi alkohola, držati tega. Mislim, da je marsikdo začutil, da je to zelo dobro. Postni čas na splošno ima zdravilen namen, da se človek notranje očisti, se tudi utrdi, odpove čemu, kar je sicer dovoljeno, pa ne uživa ali ne sprejema, zato da je lahko potem trdnejši, ko se je treba odpovedati tudi čemu slabemu. Za kristjane je pa to tudi verski čas, ko se spominjamo Jezusovega posta v puščavi, potem starozaveznega potovanja Izraelcev skozi puščavo in v vsej tej puščavi je dozorevalo tisto, kar je najplemenitejše, najdragocenejše. Post pomeni neko odpoved nečemu, kar ne daje bistva življenja in odpira pot za globlje vrednote.
Kdo naj bi se ga držal?

Vsak na svoj način. Vsak človek se lahko iz različnih razlogov vklene posta, neke oblike odpovedi, žrtvovanja. Krščanski predpis je, da je strogi post od 18. do 60. leta. Medtem ko je odpoved določenim jedem od 14. leta do konca življenja. G. Bogataj, se vam zdi, da ima Velika noč danes drugačen pomen kot nekoč?
Pomena ne. Ampak vsebine so drugačne. Vedno se je v življenju vse spreminjalo. Ne živimo tako, kot smo živeli v 16. ali 12. stoletju. Tudi Velika noč je dobila popolnoma drugačne pojavne oblike. Res pa je, da jedro ostaja. Praznovanje se je žal skoncentriralo na malo krajši čas. Kar tudi dokazuje hitenje sodobnega človeka. Največja razlika se je zgodila od časa po II. svetovni vojni do danes na tem področju priprav na praznik. Se pravi, da pogosto ne znamo več stopnjevati tega prazničnega vzdušja. To se mi zdi, da je ena največjih sprememb. Vedno ko hodim po Ljubljani, vidim, kako ljudje kupujejo pripravljene jedi, že pobarvana jajca na trgu ali trgovinah. Se pravi, da ne znamo pričarati tistega vzdušja. Če celo leto norimo, hlastamo za dobrinami, bi si morali vsaj enkrat na leto vzeti nekaj časa in reči, da bomo postopno te stvari pripravili. Jaz se spomnim iz svoje zgodnje mladosti, da mi je ostal vonj po prazniku v nosnicah. To je bilo eno pričakovanje, ki si ga doživljal z vsemi čuti.

Pa se vam ne zdi, da se vedno bolj vračamo k tej tradiciji?
V nekem smislu da. Opažam pri mojih raziskavah na terenu, da so se zlasti nekatere mlade družine začele ozirati k nekaterim oblikam iz zgodovinskega razvoja t. i. kulturni dediščini. Zlasti na tej prehranski ravni vidim, da mnogi poskušajo odkrivati neke starejše oblike in jih prenašati v sodobno življenje. To je gotovo ena od pozitivnih lastnosti. Je pa teh zadev še premalo, da bi bil lahko med njimi navdušen.
Veliko noč za razliko od drugih praznikov določa lunin koledar.
Seveda. To je značilno. Za razliko od Božiča, ki ga določa sončev koledar. Kot je g. nadškof prej pripovedoval o postu, lahko ilustriramo z eno zelo zanimivo besedo. Splošni izraz na Slovenskem je Velika noč. Poznamo pa v Beli Krajini, Prekmurju, na Štajerskem tudi druge izraze, recimo vuzem, vazom ipd. Kar etimologi razlagajo, da pomeni vzeti meso. To pomeni konec posta. Zelo zanimivo je, da beseda pust v slovenščini tako kot pri nekaterih drugih slovanskih narodih, recimo Čehih, Slovakih, je povezana z besedo mesopust, se pravi pustiti meso. Kar pomeni napoved posta. Se pravi pust je zadnjo dejanje pred Pepelnico, ki je napoved postnega obdobja, ki traja do Velike noči. Velika noč ali vuzem pa pomeni, da spet lahko vzameš meso. Gre torej za premični praznik. Prebrala sem, da je lahko najzgodnejši datum Velike noč 23. marec, kar se bo zgodilo prihodnje leto. Najpoznejši pa 25. april, kakor bo leta 2038.

Vedno je ta praznik navezan na prvo pomladansko polno luno.
Simbolizira pa Velika noč tudi konec zime in začetek pomladi.
Na vsak način. Saj to je prastaro praznovanje, ki sega daleč nazaj, še v predkrščansko obdobje, ko so ljudje drugače razumevali dogajanje v naravi, ga povezovali s tem, da sonce vsako leto ugasne, umre in se na novo rodi v pomladnem času. Potem so bila vsa jesenska dejanja usmerjena v to, da bi moči tega sonca ohranili, istočasno pa pomladna dejanja, da so toploto, ki je umrla, spet priklicali k življenju. Zaradi tega je toliko mladega zelenja, cvetja in vseh simbolov, ki jih je potem krščanstvo odlično nadgradilo in vključilo v svoja praznovanja.
Jaz bi rad tukaj dodal, da izhaja krščansko praznovanje iz judovstva. Torej Judje so obhajali svojo pasvo, ko so po 400- letnem suženjstvu v Egiptu bili izpeljani. To je izhod iz Egipta v svobodo. To se je zgodilo ob prvi pomladanski polni luni, ko je luna najmočnejša in tudi dogajanje v naravi je povezano z luninimi stanji, tako da so oni v tistem pomladanskem času našli pot izhoda. Oni so videli v tem Božjo voljo. Jezus je kot Jud obhajal pasvo in vanjo položil novo vsebino. Torej namesto starozaveznega jagnjeta, s čigar krvjo je bilo pomaziljeno, namazano nadverje njihovih domov in bilo rešeno smrti, je on postal novo jagnje, ki je prelil svojo kri zato, da imamo mi novo življenje v njegovem vstajenju. In potem simbol jagnjeta v krščanstvu postane simbol Kristusa. Ta stvar se lepo nadaljuje iz judovstva naprej. To so prastare korenine.

Takega jagenjčka imamo tukaj na mizi.
To je ena od oblik. To prav stara prehranska sestavina ali izdelek v tem Velikonočnem času. To se dela ponavadi v modelih. Dve polovici sta, ki se skupaj stisneta. V glinastih modelih. To je bilo delo lončarjev. Še danes nekateri lončarji to delajo. Najstarejši modeli imajo starost okrog 150 let, več ne. Zgodovinsko gledano to ni tako staro. Mogoče za današnje čase, ko vse tako hitro poteka, je že 100 let veliko. Slavica, koliko ste potrebovali, da ste ga naredili?
Precej časa. Prvič se je odlomila glava, potem sem mogla pa še enega speči.
Ko se spomnimo na Veliko noč, najprej pomislimo na pirhe, na pisanice, poslikana jajca. V Prekmurju jim pravite remenice ali rumenke. Zakaj?
Zato, ker v Prekmurju barvi pravimo remenilo. Najbrž so zato dobile ime remenka.

Pri nas rumena barva pomeni rdeča.
Se pravi, da imajo dekleta pri vas rumena lica, ne rdeča?
Tako. Tudi v pesmih tako pravimo.
G. nadškof, kaj simbolizira jajce? Jajce je gotovo simbol življenja. Iz jajca se življenje razvije.

Zanimivo je, da piščanček, ki se razvija v jajcu, ko ima na svojem kljunčku ostro žagico in ko dozori, da bi potem vstopil v življenje, s to žagico prereže lupino in se osvobodi lupine, tako da zaživi življenje. To je podoba Kristusa, ki je bil položen v grob, vendar grob ni imel moči, ker je z lastno močjo vstal od mrtvih. To je krščansko verovanje. V jajcu zato vidimo življenje. Pri Velikonočnem blagoslovu pa imamo še dodatno simboliko. Če so pirhi rdeči, pravimo, da je to spomin na kaplje Jezusove krvi, ki so bile prelite tudi pri nas. Rdeča barva sicer simbolizira tudi ogenj.
Lahko bi rekel, da skoraj vse kulture sveta poznajo ta simbolni pomen jajc in da v vseh kulturah sveta rdeča barva jajca simbolizira ogenj, dinamičnost. Vidimo, da že s samim terminom prekmurskih remenk se približamo temu prastaremu izhodišču. Se pravi, da že z imenom tega Velikonočnega jajca poudariš njegovo rdeče sporočilo. Se pravi pomen ognja, pomen ustvarjanja novega življenja itn. Je pa to najbolj popolna podoba sploh rodovitnosti. Tudi nekega kozmičnega reda. Poleg krščanstva tudi druge vere poznajo motiv jajca. Sicer ne v takih zvezah kot krščanstvo. V vseh kulturah to nastopa. Je ena najbolj pomembnih naravnih sestavin v življenju ljudi.

Na Slovenskem krasijo jajca na različne načine. Slavica, pri vas v Beli Krajini izdelujete pisanice in drsanke. Kakšna je razlika? Razlika je ta, da so pisanice pisane s čebeljim voskom, drsanke se pa drsajo z olfa nožem po jajcu.

Sicer pa so pisanice bolj značilne za Adlešiče in okolico, drsanke pa predvsem za Metliko.
Tako. Drsanke so začeli zato izdelovati, ker niso dobili po I. svetovni vojni primernih barv in so v čebulno listje dali kuhat jajca in začeli drsat. Bile so pa tako priznane, da so fantje, ki so želeli svoji punci podariti drsanko, so mogli cel dan kopati v trtju, da so lahko dobili drsanko. Kaj pa je značilno za pisanice?
Za pisanice je pa značilno, da so črno rdeče barve. Včasih sta bili samo črna in bela. Pisalo se je po belem jajcu in so ga dali v črno barvo kuhat. Te barve so bile naravne. Nek brazilski les je bil, ki so ga uvažali mornarji. Po drugi svetovni vojni so pa dobivali krep papir in tekstilno barvo.
Kaj pa geometrijske like? Od samega začetka so bili sami geometrijski liki.

Trikotniki, pravokotniki, krogi, ki ponazarjajo sonce, resice. Po II. svetovni vojni so pa začeli že bolj svobodno izmišljati vzorce.
G. Bogataj, zakaj geometrijski liki? Imajo še kakšen poseben pomen?
To so prastari ornamenti. Podobno je tudi na lončevini, na nekaterih vezeninah. Gre za najbolj primarne ornamente. Kot je že gospa pravilno povedala, krogi ali svastika v krogu, ki se tudi pojavlja na nekaterih starejših pisanicah, je simbolika sonca. Je pa ta tehnika ena izmed zelo starih tehnik poslikavanja. Ne samo jajc, v svetu poznamo tudi tehniko poslikavanja tekstila, batik tehnika, ki ima svoje korenine v Aziji. Na Slovenskem je še cela paleta najrazličnejših načinov okraševanja znanih. Mogoče povem tukaj eno zanimivost. Pred nekaj leti sem bil na evropskem kongresu v Atenah in sem tam srečal enega starejšega grškega etnologa, za katerega sem kasneje izvedel, da ima več tisoč kosov različnih pirhov, zbranih iz celega sveta v svoji zasebni zbirki. Ko smo se na tem kongresu predstavljali drug drugemu, sem mu dal roko in rekel: " Jaz sem Janez Bogataj iz Ljubljane. " Pa je rekel: " Belokranjske pisanice. " Hočem reči, da so belokranjske pisanice in remenke v svetu zelo poznane kot ene od zelo lokalnih slovenskih značilnih poslikanih pirhov. Tistih, ki imajo svojo večstoletno zgodovino. Težko je reči, kdaj so jih začeli tako poslikavati. Tudi v tem poslikavanju so se dogajale številne spremembe. Res pa je, da jih danes na Slovenskem krasijo na različne načine.

Koliko vas še izdeluje pisanice v Adlešičih?
Nekaj nas je po vrtcih, šolah.

Drugače pa počasi to izumira, ker mladi nimajo časa. Verjetno je potrebno veliko volje, potrpežljivosti, ljubezni do tega dela.
Tudi. Če nimaš volje, ne uspeš.
Vi imate tri sinove. Vam kaj pomagajo?
Tudi. V drugi fazi, kot mi temu rečemo.
Ste jih naučili?
Sem.
Kdo pa je vas naučil? Mene je naučila mama, ki se je učila pri sosedi. Hodila sem z njo in sem videla, kako se to dela. Potem sem dobila voljo in tudi sama začela mami pomagati. Nazadnje sem začela tudi sama vse delati. Imeti moraš mirno roko in voljo.
Kako torej narediti pisanico? Najprej je treba jajce izpihati.
Tako. Naredimo luknjico, spodaj večjo, zgoraj manjšo, zgoraj naredimo pentljo, zavežemo, vzamemo leseno držalo in lijaček. Vanj vlijemo vosek, ki ga segrevamo nad ognjem. Takrat začnemo pisati po jajcu.
Mora biti surovo jajce ali kuhano?
Prazno surovo jajce.
Si naprej izmislite vzorec?
Vzorce si sproti izmišljujem. Nekaj črpam iz stare literature, nekaj pa dodajam.
Kaj pa potem, ko so vzorci zrisani? Ko vzorce zrišemo, namočimo rdeč krep papir v vodo. Voda se mora obarvati v rdeče in ga damo v rdečo barvo. Toliko časa, da postane rdeče. Približno pol ure. Vzamemo ga ven iz vode, sušimo, začnemo pisat še enkrat. Kar želimo, da je potem rdeče, pišemo po rdečem. Temu mi rečemo druga faza. To je lažje delo, ker je vzorec že narejen in se samo dopolnjuje. Kaj pa potem?
Potem ga damo v tekstilno barvo kuhat, ta barva mora zavreti, da vosek na vročili odstopi in ga vzamemo iz lonca, obrišemo vosek, ki ostane na jajcu. Vzamemo cof, ki ga vstavimo skozi luknji in mu nadenemo pentljo.

To je bolj novodobna varianta. Ko se je začelo tudi za turistične potrebe delati jajca za darila po II. svetovni vojni. Drugače je pa to glede na Veliko noč nelogično, da bi spihana jajca krasil. Bistvo je, da so ta jajca otroci in odrasli pojedli. Spihano jajce nima nobene veljave. Vse kar je bilo v zvezi s temi poslikanimi jajci, je bila njegova vsebina. To je bistveno. Vidimo, kako se stvari spreminjajo in dobivajo druge pomene. G. nadškof, kako pa ste pri vas barvali pirhe? Ste kdaj pomagali mami?
Vsako leto. To je bilo posebno pričakovanje, posebni trenutki. Celoten postni čas je bilo postopno dozorevanje, postopno pripravljanje na največji praznik, ki smo ga potem ob Veliki noči obhajali. Ko se je vse pospravilo okrog hiše, temu je bil posebno namenjen Veliki teden, potem so se pa začele priprave za Velikonočni žegen, barvanje pirhov. Navadno je bilo to v petek popoldne ali soboto dopoldne. Kot otroci smo vedno želeli zraven sodelovati in dodati. Nismo pa bili taki umetniki.

Če bi imeli čas, bi se lotili take belokranjske pisanice?
Verjetno. V našem okolju ni bilo te tradicije. Kjer je bilo več tega, so ljudje drug drugega vzpodbujali. Tudi to je neko življenje, ustvarjalnost, potrpežljivost, ki jo danes težko najdeš. Tukaj je potem zunanji izraz lepote na drugačen način.
Menda ste morali kot otrok v ponedeljek v šoli pokazati prste, če imate rdeče od barve. Seveda ni bilo kakšnih posebnih sankcij zaradi tega, vsaj pri nas ne. V glavnem smo imeli vsi take prste, da se je poznalo, če si še tako čistil.
Na obrobju mesta je bilo to drugače kot v samem mestu. Kjer sem jaz hodil v šolo prve štiri razrede, kjer je danes tudi Cankarjev dom, se živo spominjam, da je bilo treba v ponedeljek pokazati prste in je potem učiteljica to zapisala.
Kakšna je bila kazen?
Kazni ni bilo. Ona je to samo zapisala. Očitno se je delala neka statistika. Danes bi temu rekli raziskava.

Vidimo, da je ta praznik v določenih obdobjih zgodovinskega razvoja in družbenega trenutka imel tudi posledice in smo jih doživljali na tak način. Ste tudi k žegnanju hodili na skrivaj?
Vsaj v naši vasi se nismo nikoli bali nesti k žegnu. Vem pa, da so nekateri to prepustili drugim. Nekateri so nesli kar v torbi, da se ni nič videlo, ali pa v nahrbtniku. Tako so bile ponekod težave. Tu je bil praznik in tega se ni dalo zaustaviti. Vse se je prebujalo, pomladno prebujanje se je začelo. Še danes je značilno, da se žegna udeleži veliko večje število kakor pa potem raznih obredov v Cerkvi. Spominjam se, ko sem bil še za Slovence po svetu določen, v Torontu v Kanadi je bilo pri blagoslovu čez 3000 Slovencev, ki so prišli k popoldanskemu žegnu v soboto popoldne.

Ga. Bernarda, v Prekmurju ste nekoč za barvanje pirhov uporabljali tri barve- rdečo, belo in črno.
Pri nas na Goričkem se tega ne spomnim. Vem za rdečo. Barvali smo tudi z čebulno lupino.
Kdaj pa so se pojavile druge barve?
Po I. svetovni vojni pa so začeli izdelovati takšne remenke. Za te pa smo uporabljali mizarska rožila. To je barva za les. Tudi takrat se je uporabljala za les. To je raztopina prečiščene smole in špirita. To se je nasulo v špirit, naredila se je tekočina, barve pa so bile v prahu. Narezali smo male štirioglate krpice. V sredino teh krpic smo nasuli barvo in jih povezali v culice. Potem smo s temi culicami nanašali barvo na jajca, tako da smo namakali v tekočino in po pasovih nanašali na jajca.
Se barve niso pomešale? So. Ampak če si bil pazljiv, se niso. Saj barva se hitro osuši. Ko smo imeli svetlejše pasove, vodoravne, navpične ali poševne, pobarvani, potem smo nanašali temnejšo barvo, ki je prekrila svetle tone, kjer smo namenili izpraskati vzorce. To je pobarvana rumenka, ki je pripravljena za praskanje. Pri nas pravimo škrabanje. To je gotova remenka. Pri nas so značilni predvsem cvetlični motivi. Teh je bilo največ. Tudi žitno klasje, grozdje. Vsak izdelovalec doda tudi nekaj svoje domišljije in kreativnosti.
Kaj pa napisi?

Znane so predvsem te rožice zgoraj in spodaj. Napis je bil navadno aleluja ali pa spomin na letnico. Tu imam dve remenki, izdelali so jih moji predhodniki. Dobila sem jih v darilo kot otrok. Bile so polne, vendar so se izsušile. To se pravi, je dokaz, da se tudi kuhano jajce lahko ohrani. Tako. Ne sme počiti, da se vsebina izsuši, potem se lahko shrani. Tudi barve se obdržijo. Ta je stara 30 let. 1967, ta pa ' 68.
Se vzorci razlikujejo?
Ja.

Čim bolj natančen si, so vzorci toliko lepši. To je odvisno od truda in spretnosti.
Kdo je vas naučil te spretnosti?

Še zdaj te iste pasove rišemo. Meni je prinesel to znanje starejši vaščan, ki jih je izdeloval tudi za širšo okolico. Tako smo tudi pri njem kupovali. Drugi niso bili toliko spretni in so si za Veliko noč otroci med seboj izmenjavali, obdarovali.
Zanimivo je to, da so v Ljubljani med I. svetovno vojno prodajali poslikane pirhe tudi v umetniških trgovinah. Recimo v takratni umetniški zadrugi.

Velikonočno jajce je bilo tudi darilo. Dekle ga je podarilo fantu ali fant dekletu. Jaz sem trdno prepričan, da v nekaterih ljubljanskih mestnih družinah še hranijo v družinskih zbirkah kakšne pirhe med obema vojnama, ki so jih takrat poslikali vodilni slovenski umetniki, ki so živeli v Ljubljani. V naši družini smo imeli dva taka ohranjena, pa sta se žal razbila. Vem, da tudi ponekod drugod hranijo te zadeve. To je lep pogled, kako je bila ta paleta zelo različna. Od tistega samouškega domačega izdelovanja pa do vrhunskih mojstrovin takratnih največjih likovnih umetnikov, ki so te stvari poslikavali in jih prodajali kot darila v umetniških trgovinah.
G. nadškof, je tudi vam kdaj kakšno dekle podarilo pirh?
Mogoče je, samo tega se ne spomnim. Gotovo ni bilo dovolj učinkovito, da bi to ohranil v spominu. Ni pa bilo tega običaja, vsaj pri nas ne. Ti običaji so se oblikovali v zelo ozkih krogih. Včasih je tudi posamezna družina imela določen način, posamezne vasi ali župnije. Značilna aleluja je zajela samo določene kraje.
O Velikonočni jedi bomo kakšno rekli malo kasneje. Vidim, da praskate s posebnim olfa nožem.
Nekoč so za te stvari uporabljali staro britev, ki so jo nabrusili, da so si priredili ostrino in tako praskali vzorce. Danes pa za to uporabljamo različne nože, ki so bolj pripravni.

Kaj je bolj zamudno, barvanje ali škrabanje?
Mislim, da kar škrabanje. Saj je tudi barvanje zelo zamudno. Ker imamo tu pet različnih barv, je potrebno vsako barvo posebej nasuti, za vsako je potrebno posebno culico narediti in je kar zamudno delo. Praskanje pa sploh.
Nekatere remenke so si na las podobne. Vam kdaj očitajo, da jih ne izdelujete ročno, da uporabljate šablono.
Velikokrat. Zato, ker sem pri svojem delu kar precej natančna in mi pravijo, da skoraj ni mogoče, da so vse te rožice, ki se ponavljajo, tako enake. Vendar to naredi dolgoletna praksa in malo talenta.
Koliko časa potrebujete za eno tako pisanico?
Za samo praskanje eno uro. To so remenke iz gosjih jajc, tu pa je površina večja in zahteva tudi toliko več časa za izdelovanje.
Kako pa je s tradicijo izdelovanja v Prekmurju? Imate dve hčeri, ste jih naučili?
Ja, imam.

Obe sta poskusili. Nimata toliko vztrajnosti. Danes otroci hodijo v šole in ni časa za to. Mogoče kdaj v poznejših letih.
Kakšni vzorci pa prevladujejo na primorskih, gorenjskih pirhih?
Na ostalih območjih Slovenije ni starih vzorcev. Čeprav sem pa tja zasledim, da bi določene pirhe poimenovali geografsko. Kot imamo belokrajsko pisanico. Po vseh ostalih območjih Slovenije so bili stari pirhi vedno rdeči. To je bila barva, ki so jo ustvarili z naravnimi barvili, s čebulo, temne barve so ustvarjali z hrastovim lubjem, ki so ga skuhali. Jevša je dala tako temno rjavo barvo. Potem se je tudi s polaganjem rastlinja, cvetlic in raznih listov, recimo peteršilja. To se je polagalo na jajce, se dalo v krpo in se kuhalo v ustrezni barvo. Ko si krpico odstranil, je bil list odtisnjen na jajčni površini. Tudi to je bila ena od oblik okraševanja. Pred leti pa je na Vrhniki začel nek gospod

jajca okraševati z vrtanjem z vrtalnim strojem. To je inovacija. Čeprav poznamo prevrtanja jajca tudi v nekaterih drugih območjih sveta. Ampak na tak način kot on to dela je izjemno. On izvrta na tisoče lukenj. Ko vidiš tak izdelek, si ne moreš misliti, da je tisoč lukenj zvrtanih v to jajčno površino. Ne gre tukaj za brezglavo vrtanje, ampak vrtanje po načrtu, prenašanje določenih vzorcev, sporočil, napisov in drugih enot v to jajčno površino. To je najnovejši način. Omenil bi še, da vsako leto v Sloveniji poteka največje državno tekmovanje za najbolje okrašene pirhe, ki ga organizira časopis Slovenske novice. Potem je še več teh regionalnih tekmovanj, ki jih razni drugi časopisi organizirajo ali drugi organizatorji. Tu je moč zaslediti prekrasno paleto sodobne ustvarjalnosti. Včasih nam kar sapo zapre, ko vidimo, kaj ljudje vse znajo narediti. Tudi moderne, tehnološko zanimive zadeve uporabljajo za krašenje pisanic. Bom povedal en primer. Pred dvema letoma, če se ne motim, je nekaj gospa dobila prvo nagrado za inovativni pirh, ki je bil v celoti okrašen z mikro čipi. Se pravi z elementi vrhunske tehnologije. Vendar polepljen z nekim redom in s tem je bila ustvarjena neka nova ornamentika. Svojevrsten dokaz vrhunske tehnologije in moderne družbe. Mislim, da je to dobro, da se nek pojav razvija naprej. Da ne ostanemo samo na ravni ponavljanja zgodovinskega spomina, ki je pogoj, da se rojevajo tudi sodobne oblike.

S pirhi sta povezana tudi običaja sekanja in kotaljenja pirhov. Nam lahko kaj več poveste o teh običajih?
To se je ponavadi dogajalo na Velikonočno nedeljo popoldne. To je bil praznik veselja. Z vsem tistim, kar se je dogajalo skozi Veliki teden, Veliki petek, z vso žalostjo, bolečino ob smrti, potem Velika sobota in nato Velikonočna vigilija, ponovno se zapoje aleluja. Ko je vse to človek doživel, potem je tudi zunanje praznovanje, povezava v vasi- pri nas so iz cele vasi prišli in se je kotalilo pirhe, tudi s posebnim načinom. Ko si trkljal pirhe, si zadel drugega in tisti je moral potem dati nek kovanec. Potem pa tudi sekanje pirhov. Kolikor je nekdo zmetal kovancev, toliko je ostalo tistemu, ki je dal ta pirh na razpolago. Potem pa tudi trkanje, katero jajce je bolj močno. Polno je bilo teh običajev. Tudi pomaranče so se sekale. Predvsem je bilo to eno praznovanje, ki je bilo potem še na Velikonočni ponedeljek. Čeprav je bil to delovni dan, ampak smo se vsaj še popoldne zbrali pri tem srečanju.
Pri sekanju je bil pogoj, da se je kovanec zasadil v jajce. Tisti, ki je vrgel kovanec in se je zasadil v jajce, je denar tudi pobral. To je bil njegov zaslužek.

Lahko še danes zasledimo te igre?
Zanimivo je, da se te igre spet oživljajo, igrajo tudi otroci v šolah. To jim je neke vrste zabava. Bolj ko gremo nazaj v zgodovinski razvoj, vidimo, da je bil to tudi en način pridobivanja določena števila teh jajc, kar je pomenilo zagotoviti tudi prehranjenosti.

Tako kot poznamo pri drugih šegah in navadah v celotnem letu številna taka dejanja. Recimo za Dan mrtvih, ko so ponekod hodili okrog voščit in so dobivali hlebčke. Zakaj? Zaradi tega, ker so bili to otroci iz revnih družin in so na ta način pridobili toliko in toliko malih hlebčkov, ki so se potem posušili. In so jih uživali čez zimsko obdobje z mlekom in so se na ta način prehranili. Tukaj vidimo, kako je ta človeška skupnost v vasi ali tudi v mestu poskrbela za to, da so le imeli ljudje zagotovljene tiste najnižje možnosti za preživetje. Če se zdaj malo sprehodimo čez Veliki teden in običaje v njem. Velikonočno praznovanje se začne s Cvetno nedeljo? V ožjem pomenu. To je Veliki teden s Cvetno nedeljo. S spomnim na Jezusov vhod v Jeruzalem. Te veje, ki so jih stlali pred njim, petje. Velika noč s Cvetno nedeljo predstavlja blišč in bedo človeka. Po eni strani neko zunanje poudarjanje določenega pričakovanja, potem razočaranje, ko so se mnoge človeške iluzije podrle. Veliki petek pomeni, da je človek umrl in mnogi načrti, ki so jih apostoli imeli, so padli v vodo. Vendar pa je iz te smrti vzklilo novo življenje. Cvetna nedelja ima zato te butarice, ki so tudi značilne po posameznih krajih. Marsikje so jih tudi delali doma.
Ste jih tudi sami?
Bile so določene gospe, ki so to pripravljale dalj časa, ker je bilo navadno iz oblancev obarvano in potem so se oblikovali posamezni deli butarice, dodali so pa še razna zelenja. To je bilo znamenje prebujanja pomladi.

Vse življenje se je takrat začelo. Zanimivo je tudi, ko smo nesli v Cerkev na blagoslov, da smo tudi navezali te butarice z jabolki, pomarančami, če so bile. Te butarice so bile različno velike.
Je bilo pomembno, kdo ima največjo?
Vedno je bilo neko tekmovanje. Predvsem kdor ima boljše navezano. Če se je kdo zelo važil s svojo butarico, mu je kdo prerezal vrv in je vse skupaj padlo dol.
Bernarda, kako je bilo pri vas?
Pri nas na Cvetno nedeljo nesemo navadno mačice. Po prekmursko jim pravimo mujčice. To je prvo spomladansko cvetje.

Ko jih damo blagoslovit, jih doma shranimo na omaro, da nas varujejo pred nevihtami ali hudimi urami. Nekaj vejic so prej in tudi sedaj nekateri nesli na polja, jih zataknili, da jih obranijo toče.
Kaj pa pri vas, Slavica? Pri nas pa bršljan, cvet breskve, tri leskove šibe, ki so imele na vrhu tri popke, zato da je šla vsa živina v isto drago past na paši, tudi kakšno sadje, oljko, fušpan.
V Velikem tednu je bilo treba pospraviti domove, pospraviti vse okoli hiše. Zakaj?
To je del te priprave na praznik. Vse je bilo treba pomiti, pospraviti. Ena zelo lepa navada na Slovenskem, ki se je do danes ohranila zlasti v severovzhodnem delu Slovenije, Štajerska, Prekmurje, tudi Kozjansko, Haloze in vse do Bele Krajine je krašenje znamenj in razpel na deželi. Najprej so to počeli z naravnim cvetjem, potem ko so prišle v modo papirnate rože pomočene v vosek, kot za vence za na grob, so to delali s tem. Predvelikonočni čas je pomenil urejanje zunanje in notranje okolice. Tudi Cerkve se takrat pospravijo. Jaz vem, ko gremo s študenti na terenske vaje v tem obdobju, vidimo v mnogih krajih, kako cela vas pride in ureja Cerkev. Čistijo klopi ipd. Navada okraševanja je zelo zanimiva in drži vse do poletja. Celo do jeseni. To ima zelo lep dekorativen značaj. Kaže na urejenost v celoti, čeprav gre za droben detajl. Naj še to dodam. V osnovi tega zunanjega čiščenja in priprave je predvsem notranje. Prav Veliki teden je bil tisti, ko je bilo nujno opraviti Velikonočno spoved. Šel si k spovedi, premislil svoje grehe, svoje stranpoti in se res pokesal. Tako da je bilo notranje očiščenje na nek način najlepši pogoj tudi za zunanje doživljanje vsega praznovanja. To je tudi neke vrste post in pokora. Če najdeš čas, greš k spovedi, priznaš sam pri sebi, pred Bogom in spovednikom, potem notranje očiščenje telesa pomaga, da na drugačen način znova zaživiš življenje. To je povezano tudi z Velikonočnim doživetjem. Kaj se dogaja na Veliki četrtek?

Kar je povezano s Cerkvijo, je predvsem dopoldanska krizmena maša, ki je v Stolni Cerkvi, torej v škofovi Cerkvi. Pri tej maši se blagoslovijo oz. posvetijo sveta olja, ko pridejo vsi duhovniki k temu praznovanju skupaj s svojim škofom. Ko so olja blagoslovljena, jih odnesejo po vsej škofiji v vsako župnijo in se uporabljajo za krst, birmo, bolniško maziljenje. To je neka notranja povezava tudi s škofijo. Potem je pa zvečer spomin zadnje večerje, ko se zberemo k obhajanju evharistije, osrednjega Bogoslužja, ki ga kristjani obhajamo, ko je Jezus kot Velikonočno jagnje dal samega sebe. To je bilo že v predpodobi, naslednji dan je dal že v resnici svoje življenje in pod podobo kruha in vina želel ostati med učenci do konca. Ubogim učencem, ki so bili taki reveži, da so v trpljenju pod križem vsi odpovedal, je izročil to veliko nalogo, da bodo s kruhom in vinom nadaljevali to odrešensko poslanstvo, ki ga je Kristus s svojim darovanjem podaril.
Naslednji dan je Veliki petik. Za Veliki petek je značilno zavezovanje zvonov.
In post.
Strogi post. Tukaj lahko povem en primer ali odgovorim na vprašanje, ki ste mi ga postavili na začetku- koliko se je Velika noč spremenila? Mi vemo, da so po I. svetovni vojni otroci z ragljami okrog hodili, zganjali hrup. Ponavadi so kakšno staro šaro zvlekli in delali hrup. Rekli so, da Boga strašijo. Danes tega ni več. Regljanje sem pa tja se še oglaša, zlasti iz tistih večjih ragelj, ki jih imajo na zvonikih v nekaterih večjih Cerkvah. Poznamo velike raglje. Da bi otroci naokoli letali po ulicah in vaseh, pa ne pomnim. Jaz sem le otrok tega časa. Spominjam se, da smo imeli ragljo in vrteli doma po vrtu in tistem delu Ljubljane, kjer sem jaz živel. Kljub vsemu vidimo, da so po letu ' 60 te stvari šle v pozabo. In se prenesla na razna nogometna igrišča.

To zvočilo je dobilo drugo funkcijo.
Ropotanje je v primeri s sodobnimi elektronskimi skoraj nič.
Sicer pa zavezovanje zvonov pomeni, da ta dan zvonovi utihnejo.
Ja, tudi orgle. To je po drugem vatikanskem koncilu na Veliki četrtek zvečer pri maši.
Pri slavi.
Potem se ponovno oglasijo na Veliko soboto pri Vstajenski maši.
Nekdaj je bila tudi navada, da mora vsakdo, vsaj na Veliki petek obiskati Božji grob, obenem pa poljubiti Boga.
Na vsak način. Božji grob je bil normalna sestavina tega doživljanja. Res pa je, da se je to poljubljanje Boga zdaj opustilo. Ponekod je še.
Iz higienskih razlogov.
V Ljubljani je tega manj.
Predvsem je to pri obredih ob sobotah, ko prinesejo k blagoslovu jedila, ko počastijo pred Božjim grobom, je tudi možnost, da poljubijo križ.

Predvsem je pa pri samem obredu Velikega petka, ko se križ odkrije in ko se znamenje, ki je znamenje trpljenja, sramote in največjega ponižanja, tudi znamenje zmage, dobrote, ljubezni, se je tu pokazala tako velika ljubezen, da nekdo popolnoma zavestno da svoje življenje. Poljubiti križ pomeni poljubiti tvoj križ. Zato, da ga sprejmemo. Vsak ima svoj križ. Ta križ, ki ga Veliki petek predstavlja kot veliko znamenje, je v resnici tudi naš križ, naše spremstvo v življenju.
Na Veliko soboto je potem na vrsti blagoslov ognja, vode, jedi.
Tako. Zgodaj zjutraj je najprej blagoslov vode. To so naravni elementi, ki jih uporabljamo.

S to blagoslovljeno vodo se potem blagoslovi tudi novi ogenj. Potem pridejo z gobami ali z nekimi škatlami naložiti nekaj žerjavice.
Tudi oglje?
Tudi. Videl sem, da dajejo notri tudi tisto, kar se uporablja ob Božičnem času za blagoslavljanje stanovanj, domov- briketi iz oglja. Večkrat nam etnologom pravijo, zakaj to raziskujemo, saj tega ni več. To je zdaj že čisto propadlo. Jaz sem pred dvema letoma v Kranju fotografiral, kako so ogenj raznašali po hišah. Trdno sem prepričan, da več kot 80 % domov nima več štedilnikov na trdo kurivo. Tukaj gre za spoštovanje nekega izročila, tradicije. Tako kot vidimo na štefanovo. V Ljubljani v Štepanji vasi, kjer skoraj ni nobenega živega konja več, ampak ljudje še vedno konjičke prinašajo na blagoslov.
Tudi žive pripeljejo.
Ampak od drugod.
Ga. Slavica, kaj daste v košaro? V košaro damo šarkelj, kruh, šunko, klobaso, jajca, ki sem jih prej pobarvala v čebulnem perju, hren. In to nesemo v kapelico. Imamo svojo kapelico, ki je bila sezidana 1922 leta. V zahvalo Mariji tolažnici.

Župnik pride zjutraj ob 9h blagosloviti ogenj, vodo in jedilo. Potem si domov odnesejo ogenj.
Kaj pa pijača? Kjer je pijača doma, je treba tudi pijačo dati. Vse temeljne prehranske sestavine. Na Štajerskem in ponekod tudi na Primorskem je vedno tudi steklenica vina. Zanimivo, še danes je navada v teh krajih, da za Veliko noč pripravijo belo ali rdeče vino, v katerega položijo nekaj dni prej nekaj pelina. Kar lahko razložimo na več načinov. Vsaj na dva. Prva razlaga je povezana s Kristusovim življenjem in njegovim umiranjem na križu, ko so mu dali piti gobo. Žolč pravzaprav. Tako ljudje največkrat to razlagajo. Je pa še ena druga razlaga. To je obdobje izobilja, ki nastopi po postu. To je obdobje, ko jemo mesne jedi itn. Vino z namočenim pelinom deluje didžestivno. Se pravi čisti organizem. Spet vidimo, kako je bilo vse povezano. Ritualno dogajanje je imelo popolnoma praktične namene. Se pravi, da si skozi doživljanje Kristusovega življenja nekaj naredil tudi za sebe in si se očistil. Danes v teh časih, ko govorimo o vseh mogočih nepravilnih oblikah prehranjevanja, je to lep primer, kako je že v bolj odmaknjeni preteklosti človek znal poskrbeti, kljub temu, da se je veliko najedel, je s pijačo, v katero je bil namočen pelin, poskrbel, da je bilo organizmu bolj prijetno.
Menda je bilo včasih zelo pomembno, kako velika je košara.
Seveda. Če so se bahali. Ponavadi je bila ta košara pripravljena samo za ta blagoslov Velikonočnih jedil. Včasih ni bilo kaj notri dati. Če je bilo bolj revno, je bilo treba zapolniti s kakšno drugo stvarjo. Hudo je bilo, če je nekdo skušal biti ponosen. Bili so tudi kakšni poredni ljudje in so spotaknili žensko, ki je nesla košaro in se je prekucnila, da so čevlji ven padli. To je bilo potem tudi hudo in sramota. To je znamenje obilja, predokus tiste Nebeške polnosti življenja, ki ga Velika noč naznanja. Morda čisto na kratko o simboliki posameznih jedi. Za jajca smo že rekli.
Potica. Pri nas se reče potica ali povitica, ki je znamenje Kristusove krone. Hrenove korenine so znamenje žebljev, obenem pa tudi vse te ostrine, ki jo predstavlja trpljenje. Gnjat pomeni znamenje jagnjeta, ki je bilo darovano. Mi smo imeli tudi t. i. oblate. To je bil nekvašen kruh, tudi hostije so iz tega narejene.

Pri Velikonočnem zajtrku je bil to en poseben obred. Tega se najbolj spomnim iz otroških in mladih dni, da je pri tem zajtrku, ki je bil izredno slovesen, oče vzel te oblate in jih je razlomil in vsakemu dal en košček. Potem je razdelil tudi jabolka, ki so bila v žegnu. Predvsem pa je bilo to jutro najbolj globoko v tem, da je oče najprej rekel: " Zdaj se vsem oproščam. Če sem koga prizadel, ga prosim odpuščanja in tudi jaz vam odpuščam. " Zame je bilo to nekaj izrednega. Kot otrok sem to doživel res globoko.
Menda je bila posebna Velikonočna jed tudi aleluja.
To je bila postna Velikonočna jed. Povsod po literaturi to razlagajo kot spomin na hude lakote, ki so jih doživljali, zlasti na Krajinskem v preteklih stoletjih. To je jed, ki se pripravlja iz posušenih repnih olupkov. Ko so repe olupili, preden so jih naribali in konzervirali za zimo, je bilo treba te olupke zelo lepo narezati, da so ostali čim daljši in se jih je potem posušilo na podstrešju.
Tudi v kozolcu.

Potem so jih skuhali na tisti juhi, v kateri se je pred tem kuhala šunka. Poznamo v različnih koncih Slovenije, zlasti tukaj na Kranjskem, različne načine juh z repnimi olupki. Juha z repnimi olupki in kašo. Različne recepture so, temeljni recept pa je, da so olupki skuhani na juhi. To je zanimiva davna prehranska ustalina, ki jo zadnje čase slovenske gostilne ponujajo kot eno posebno specialiteto. Čeprav je bila ta jed v preteklosti odraz revščine in včasih prave bede.
Bernarda, rekli ste mi, da žegna niste nikoli zavrgli. Celo lupine ne. Lupine od remenke ali šunke nikoli nismo vrgli, pač pa smo zažgali v peči. To je bilo preveč spoštovano, da bi to darovali živalim.
Za Veliko noč je značilno tudi kurjenje kresov, streljanje iz možnarjev.
Ta zvočna kulisa streljanja je samo stopnjevala praznično vzdušje. Res pa je, da je to streljanje v nekaterih območjih Slovenije danes popolnoma pozabljeno, ponekod pa se zelo razvija. Imajo posebna društva streljanja z možnarji.

Lahko tudi vsako leto beremo o številnih poškodbah na ta račun.
Mislim, da je to zelo dobro, da se ta društva organizirajo zaradi tega, ker je ta skrb za varnost tudi temu primerna. Res pa je, da se popolne varnosti tukaj ne da zagotoviti. Veselost se na Slovenskem stopnjuje, včasih tudi s kakšnimi kozarci vina in drugih pijač. Če se to potem poveže s streljanjem, hitro pride do nevarnosti. Vsekakor je bila to zelo pomembna zvočna kulisa prazničnega dogajanja. G. nadškof, ste vi kdaj streljali?
Ne za Veliko noč.

Vse sorte smo poskušali, samo da je pokalo. Najbrž pesem pri vas tudi ni manjkala. Poznamo vas kot dobrega pevca. Menda ste kot gimnazijec razmišljali celo o tem, da bi šli študirat petje in glasbo.
To so drugi predlagali. Morda sem imel tudi tako željo. Ampak sem kar pustil, da je narava delovala in to kar je Bog dal, kultuviral. Pesem posebej za Veliko noč mora biti. Je del tega praznovanja.- Še kaj zapojete?- Še zapojem. Zdaj sem bolj na slabem glasu. Drugače pa upam, da bom lahko še veliko pel.
Če zaključimo z Velikonočnim ponedeljkom. Ta je namenjen predvsem druženju, sprostitvi, zabavi.
Velikonočna nedelja je bila obrnjena navznoter, se pravi na družino, Velikonočni ponedeljek je pa namenjen druženju, obiskovanju. Otroci so še posebej radi hodili okrog sorodnikov, da so dobili kakšna darila, v obliki pirhov v preteklosti, kasneje tudi kaj denarja itn. Tudi moški so izkoristili to priložnost. Takrat je veljalo pravilo, da jo lahko mahnejo kam nenapovedano.
Zato še danes pravijo, da grejo v emavs?
Tudi mene vedno povabi družba na Velikonočni ponedeljek. Kar je seveda povezano z dogajanjem iz življenja, ko je po vstajenju šel v emavs in se prikazal dvema učencema. Tukaj je spet biblijska osnova tista, ki je dala ime tej prisodobi. Vidimo, kako je to vzdušje Velikonočnega časa stopnjevano do takih pravih veselih in družabnih razmerij.
Kako je pri vas v Prekmurju?

Pri nas še vedno streljamo s karbidom. Tudi jaz, ko sem bila še otrok, sem se kar s sosedovimi fanti podala streljat. Zdaj več ne. Se je pa to ohranilo.
Kaj pa podarjanje pirhov? Podarjanje pirhov se je zelo ohranilo. Največ otrokom in tudi sorodnikom. Zdaj jih dosti nese tudi v tujino ob Veliki noči. Tisti, ki so doma iz Prekmurja, pridejo iskat in prinesejo nekaj iz našega kraja.
V Ljubljani je ohranjeno pričevanje o t. i. jabolčni kanonadi. To je bilo na mestu današnje Zupančičeve jame. Bila je jama za gramoz- to je iz 19. stoletja- kjer so se zbrali otroci v jami, okrog jame pa so se zbrali ljubljanski meščani in so v to jamo metali jabolka, pomaranče, razne sladkarije in pirhe.

Otroci so to pobirali in je bila to velika zabava. Ni bilo važno, kam je tisto jabolko, pomaranča ali pirh priletelo. Včasih komu v glavo, hrbet ali samo na tla. Ta zapis pravi, da Ljubljančani to jabolčno kanonado izvajajo v spomin na čas, ko so premagali Turke v 16. stoletju. To izvajajo na Velikonočni ponedeljek. Podobna navada je opisana tudi za drugo polovico 19. stoletja za nekdanjo Štepanjo vas, sedanje Štepanjsko naselje, kjer so otrokom v eno tako jamo samo pomaranče metali.
Oddaja se počasi izteka. Hvala vam za prijeten klepet. Hvala vam, spoštovani gledalke in gledalci, da ste nas spremljali. Želim vam čim več domišljije ob pripravi Velikonočnih jedi in barvanju pirhov. Lahko noč.

Prejšnja: Neplodnost

Naslednja: Cepiti ali ne

oglasno sporočilo

Moj RTV

Polnočni klub: Ti pisanko dam