Odprti kop - Polnočni klub: Ustvarjanje v temi

Besedilo, Slike

Premiera: petek, 20. april 2007, Vse oddaje

Spoštovane gledalke, spoštovani gledalci, lep dober večer. V Polnočnem klubu vas tokrat vabimo v družbo žensk, ki živijo skoraj v temi. Pa vendar je njihov svet čudovito razkošje barve, glasbe, poezije in humorja. Najprej pa lep pozdrav ženski pevski skupini medobčinskega društva slepih in slabovidnih iz Ljubljane in prof. glasbe ge. Nevi Laščak. Zapele ste pesem Emila Adamiča z naslovom Jutranjica.
Zakaj prav to pesem, glede na to, da smo Polnočni klub? Pravzaprav brez kakšnega posebnega razloga. Še največkrat smo jo pele in je vedra, optimistična. Konec koncev je to tudi skladba našega priznanega zborovskega skladatelja.
Ga. Neva, ste danes v popolni zasedbi? Danes nismo v popolni zasedbi. Manjka nam še dijakinja gimnazijka Maja Jakovljevič, ki je žal zbolela.
Sicer pa kako bi predstavili svojo skupino?
Kot celoto bi jo predstavila, da so vse pevke zelo zavzete, požrtvovalne, vaje in delo jemljejo resno. Glede na to, da niso vse iz Ljubljane, se pripeljajo na vaje tudi s spremljevalci, v kakršnih koli vremenskih okoliščinah. Tako da to ni vedno lahko.
Skratka ga. Neva Laščak, hvala lepa za naš nastop. Ostanite še naprej v naši družbi. Z menoj v studiu pa so še štiri gospe. Dober večer želim slikarki iz Dolenjskih Toplic, ge. Rezki Arnuš.
Dober večer.

Z nami je pesnica in kantavtorica iz Škofij, ga. Katarina Kalaba. Lepo pozdravljeni v naši družbi. Dober večer.
Z Jesenic se nam je pridružila amaterska gledališka igralka komedijantka ga. Jana Kus.
Dober večer.
In še najmlajša med nami je klarinetistka, absolventka Fakultete za družbene vede- smer obramboslovje, in tudi študentka drugega letnika Akademije za glasbo, Nadja Drakslar.
Dober večer.
Zmenili sva se, da se tikava. Lep pozdrav tudi tebi. Gdč. Nadja in gospe imajo pripravljeno presenečenje. Zato dragi gledalke in gledalci, ostanite v naši družbi. Za uvod, ga. Katarina. Ko sem prišla k vam, ste mi kratko, jedrnato in zelo duhovito opisali svojo življenjsko zgodbo. Bi kaj takega storili tudi za nas Polnočnjake?
Ja, prav rada. Čeprav sem že dolgo časa na svetu in bo težko v kratki zgodbi povedati kaj več, kaj velikega, bom poskusila. Torej prihajam iz majhne, prijazne primorske vasice, ki leži blizu italijansko- slovenske meje, iz Škofij, kjer živim s svojo družino že 45 let. Luč sveta sem zagledala v Ljubljani. Svoja otroška leta pa sem preživela v Lazah pri Planini na Notranjskem, v številni delavski družini, kjer smo imeli zelo ubogo bolno mater, ki je bolehala za srčno astmo. Naše življenje je potekalo zelo težko. Sama sem se vključila v šolo v šestimi leti, toda v šolo sem zelo redko kdaj zašla, ker sem morala zaradi mamine bolezni biti doma, hraniti prašiče, hraniti in pasti koze in čuvati bratca. Tako da moje znanje je bilo zelo revno. Pač pa me na življenje v tisti leseni baraki na obronku gozda vežejo prekrasni spomini, prav tamkajšnje življenje me je povezalo z naravo, ki jo še danes občudujem. Borba za vsakdanji kruh in skrb za številno družino pa je očeta odpeljala v Domžale, kasneje tudi nas in tako smo se premaknili iz vasi v mesto. Zame se je svet odprl. Brez vsakega predznanja sem prišla v tretji razred prav okoli Velike noči. V velik razred. Naletela sem na čudovito učiteljico, ki me je sprejela odprtih rok, zaslutila, da sem bister deklič, vzela me je v roke in v dveh mesecih sem nadoknadila vse zamujeno, tako da sem bila na koncu pravdobra in v četrtem razredu odlična. Vključila sem se v telovadno društvo, igrala v tamburaškem orkestru, hodila v glasbeno šolo. Skratka zaživela sem čisto novo življenje. Po osnovni šoli nižja gimnazija, po nižji gimnaziji učiteljišče in nato pot v svet- v službo. Škofja Loka- Domžale in Škofije. Na Škofijah sem službovala kar 32 let, se upokojila in zdaj sem že 14 let srečna upokojenka.
S kitaro in s pesmimi.
Tako je.

Še ko so otroci odraščali, trije otroci, ob službi in delu sem se vpisala na pedagoško, opravila razredni pouk, diplomirala. Ampak, ker sem se učila samo ponoči vsa leta, sem si prigarala bolezen. Tisto jutro, ko sem dokončala diplomsko nalogo, sem začutila ogromno količino peska v očeh. Že naslednje dni sem odhitela k okulistu in mi je povedal, da imam glavkom. Se pravi, da sem si ga z nočnim delom pridelala. Glavkom ali zelena mrena. Pa ne samo to. Po nekaj letih, prav kmalu se je pritihotapila še sladkorna bolezen z vsemi zapleti. Čeprav se bo nenavadno slišalo, da sem se sladkorne bolezni razveselila. Zakaj? Prav takrat sem imela težave z glasilkami. Krvavele so. Imela sem oteklino v grlu in zdravnik je predvideval, da imam raka na grlu. Ko so potekle vse preiskave BP in me je poslal še v laboratorij, so odkrili visoko sladkorno bolezen. In sem rekla: Hvalabogu, s to boleznijo bom pa lahko še dolgo, dolgo živela, če se bom le malo disciplinirala. In res je tako. Čeprav nisem niti slutila, da mi bo nekoč pokazala hude kremplje. In res. Pred 8 leti se je čez noč oko zatemnilo. Krvavitev očesnega ozadja. Najprej eno, potem drugo. Potem sta nastopila odstopa obeh mrežnic. Ko sem bila na operacijah, so mi odstranili še obe sivi mreni. In za seme mi je ostala še zelena mrena. Tako da ne vem, kakšen scenarij mi ona piše. Upam, da ne bo hudega. In takrat sem zatrepetala, ustrašila sem se, bila sem šokirana prvi trenutek. Ampak sem se hitro postavila na noge in sem si rekla: Ne bom jokala. Jutri bom jokala. Jutri bom vrgla puško v koruzo. Nikoli ni za to prepozno. Bodrila sem sebe in svojo družino. Božala kitaro in začeli sva prepevati dopoldne in popoldne, vsak dan. To je bilo moje glavno opravilo. V pesmi sem skrivala svojo žalost in se borila naprej. Povem vam, da sem samo s pesmijo resnično obdržala voljo do življenja in hkrati voljo do ustvarjalnega življenja. Ga. Katarina, hvala lepa. Danes nam boste tudi zaigrali. Jaz bi zdaj vprašala še go. Jano Kus. Rekla sem, da ste z Jesenic. Ste torej Gorenjka, ki ste kdaj govorili tudi po moško? Po moško v vsakdanjem življenju ne. Sem imela pa kar dve večji in eno manjšo moško vlogo. Takrat je bilo pa treba. Katero vlogo ste igrali?
Najraje sem igrala Martina Friponeta v komediji Kadar se ženski jezik ne suče. Ta Martin je bil z vsemi žavbami namazan. Bil se je pripravljen poročiti, tudi mutasto dekle, samo zato, da bi prišel do denarja. Takole za dobro vzdušje ta večer kakšen stavek ali dva te vaše vloge Martina Friponeta. Veliko vlogo nam boste še kasneje predstavili, zdaj pa nekaj malega.

Martin je imel kuharico, ki je tudi malo računala nanj, ker je bil bogat. Ko ji je razložil, da je pripeljal nevesto, se je kuharica zelo zgrozila in se hotela napihovati. Rekel ji je: " Nama v miru in molčanju in v sladkem delovanju življenja dnevi bodo tekli brez vika in brez krika. Možje bodo rekli: Najlepša dika je ženska brez jezika. Trčimo, gospoda, v ta namen. "
Bravo. Kaj ste počeli v življenju, preden ste stopili na odrske deske?
Jaz sem počela vse sorte. Bila sem tudi delavka na tekočem traku v tovarni Peko Tržič. Potem so me okoliščine pripeljale v vode telefonistov. Zaradi oči. Čeprav sem bila rada telefonist. Potem sem 15 let pela pri Društvu slepih in slabovidnih Kranj pri Tomu Zupan. Potem pa sem stopila še na odrske deske, ki sem si jih želela že od otroštva.
Pred dvema letoma ste postali naj komedijantka na Gorenjskem. Kako ste to doživeli? In s katero predstavo ste si to predvsem prislužili? Naslov Gorenjska komedijantka sem dobila za vlogo En moški. Govori o ženski, ki zelo kritizira moške.
Danes, ko smo same ženske, si bomo malce privoščile.
In za vlogo Martina Friponeta. Za ti dve predstavi je gospod Militarev določil, da sem dobila naslov Gorenjske komedijantke za žensko vlogo.

Koliko predstav je že za vami?
Za mano je kar 7 komedij. Imam pa še razne skeče.
Nastopov?
Nastopov je pa sigurno čez 200.

Kasneje smo obljubili, da nam predstavite iz predstave Alde Nikolaja žensko, ki kritizira moške. Ampak jaz bi se zdaj obrnila h ge. Rezki Arnuš. V rokah imam vaš katalog slik. Tole je vaš prvi katalog. Precej slikate o svojem otroštvu, svoji mladosti. Je to tisto, kar vam je ostalo v ujetem spominu? Moje otroštvo je bilo lepo, čeprav smo skromno živeli v revnejši številni belokranjski družini. Vendar je bilo veliko lepih dogodkov, prijetnih. Po vasi smo hodili, se srečevali s prijatelji, tudi delali in vse skupaj delali s starši. Tako je človek veliko dobrega dobil prav iz tega otroštva, da je potem življenje laže sprejemal, tudi težke stvari. Kaj pa je bil vaš osnovni poklic?
Moj osnovni poklic je bil fizioterapija. Delala sem v zdravilišču Dolenjske toplice. Kar uspešno sem svojo poklicno kariero zaključila in res zadovoljna, da sem to zmogla in toliko od sebe dala. Imate družino?
Ja, imam družino. Dva sinova. Eden še študira.
Ob družini in ob delu fizioterapevtke ste še kaj slikali?
Ne. Ta želja je bila vedno v meni. Imela sem skrite oljnate barvice, ki sem jih hodila skrivaj gledat in razmišljala, kdaj bom jaz lahko slikala. " Ko se boš upokojila. Takrat bo čas. " Upokojila sem se, ampak z eno veliko oviro, s precej slabšim vidom. Tudi to oviro poskušam premagovati in pogumno poskušam slikati.
Kaj vas je torej pripeljalo v svet likovne umetnosti? Verjetno ne samo upokojitev.

Ne. To ni hobi. Nekateri pravijo: " Zakaj si si izbrala takšen hobi, ko si šla v pokoj? Saj rabiš oči. " To ni hobi. To je nekaj v tebi, želja po ustvarjanju. Jaz to moram delat, da iz sebe to ven dam. Trudim se, v kolikor gre. Upam, kdor vidi moje slike, da nekaj začuti v njih, da je tudi nekaj mene notri.
Koliko let zdaj že slikate?
Drugo leto bo okroglih 10 let.
Jaz upam, da sem zdaj našla pravo sliko, da je to vaša prva slika. Koliko ste videli, ko ste naslikali to prvo sliko? Koliko vidite danes, toliko let kasneje?
Takrat sem videla več. Ne vem, če v procentih to kaj pomeni. Takrat sem še uspela brati, danes tega ne zmorem. In sem lahko take drobne stvari slikala. To je akvarel. Uporabljala sem svinčnik, pastelne krede. Počasi tega ne zmorem in se bolj usmerjam na drugo tehniko. Akril na platnu, večje formate, večje slike z večjimi potezami.

Podzavestno greš v tisto, kar zmoreš.
Kaj vse zmorete še nekoliko kasneje. Zdaj spoznajmo še Nadjo. Nadja, pravzaprav me je presenetilo- študij obramboslovja. Zakaj pa to?
Zvedavost. Mene je zelo privlačila seizmologija že od nekdaj. Malo geologija, meteorologija, zemlja, potresi, vulkani, vreme, vremensko podnebje, vremenske razmere. Zaradi defekta na očeh sem vedela, da to verjetno ne bom speljala. V bistvu sem takrat hodila na Srednjo glasbeno šolo v Ljubljani in mi je ostalo do konca še tri leta. Ves čas sem vedela, da hočem klarinet študirat. Ampak sem hotela nekaj za zraven, da mi ne bi bilo dolgčas.
Klarinet je tvoja izbira? Nenavaden instrument.
Ne, ni moja izbira.
Ne vem, koliko vas je klarinetistk v Sloveniji.
Nekaj nas je. Zdaj stalno več. Na amaterskem nivoju jih je stalno več. Medtem ko se jih za profesionalno raven bolj malo odloči.
Rekla si, da ni tvoja izbira. Čigava pa? Jaz sploh nisem vedela, kaj je to klarinet.- Čigava pa? Izbira je mamina. Jaz sem hotela flavto. Tako kot vsaka majhna punčka. Pa ni bilo prostora. Potem je mami hotela trobento. Meni je bila zelo simpatična, pa so rekli, da sem predrobna. Potem pa so rekli: " Kaj, če bi jo v klarinet dali? " Mami je bila za to. Danes sem ji zelo hvaležna. Čeprav sem tistih šest let v glasbeni šoli trpela.
Kdaj so se pa potem pojavili tisti mravljinci, ko si začutila zvok klarineta, da si ga potem tudi želela študirati?
To je bilo po 6. letniku nižje glasbene šole, ko sem bila že na gimnaziji. Profesorica klarineta me je spodbudila, da naj grem igrati v mladinski pihalni orkester. Tam so se začeli mravljinci, kurja polt in solzne oči. Nič mi ni bilo jasno, kaj se dogaja. Potem sem pa počasi dojela, da glasbo čutim. To je bilo to. Ko sem se prepričala v to, sem vedela, da je to tisto, kar hočem početi v svojem življenju.
Nadja, kako uspeš študirati na dveh fakultetah hkrati, ko pa mnogi niti na eni ne morejo?

To je njihova stvar. Da jaz študiram na dveh fakultetah je tudi moja stvar. Ampak kako študiraš? Koliko potrebuješ, da opraviš en izpit v primerjavi s tistimi, ki vidijo?
Na FDV se za izpite, da jih narediš, ni potrebno toliko učiti kot na medicini po več mesecev, se moji sošolci učijo cca. pet do sedem dni, jaz se pa učim dvakrat do trikrat toliko.
Ti kdaj kdo vendarle očita, da ti je morda zaradi tvoje skromnega vida kdaj pogledano skozi prste? Ja. To se dostikrat očita. Velikokrat. Zdaj tega ni več. V življenju so taki in drugačni ljudje okrog nas, ki so že karakterno nagnjeni k drugačnim potezam. Mogoče bolj zaradi tega, kot pa, da bi hoteli komu drugemu škodovati. Prej pa je bilo tega kar veliko- osnovna šola, srednja šola tudi. Ga. Katarina, sanjate kdaj, da vidite?
Pogosto. In to sem zadnjič povedala mojemu okulistu. V trenutku vidim vse in naslednji trenutek vidim spet tako kot vidim.
Se pravi, da bo ta želja ostala večna.
Kako pa nastajajo vaše pesmi? So avtobiografske?
Absolutno. V pesmi predstavljam samo sebe. Kot ženska, mati, človek s težavami. Večkrat so nastajale ob življenjskih težavah. Prva je nastala takrat, ko sem izgubljala otroke. To je bil tak premik v mojem življenju, tako nihanje, tako iskanje, breme, da sem se s prvo pesmijo razbremenila. In potem sem pisala naprej.

Učili ste se naprej. Obvladate računalnik? Vam je računalnik v pomoč? Računalnik je mala stvar proti temu, kar bom zdaj povedala. Pred tečajem računalništva, ki ga je omogočilo naše Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih, sem se vpisala v tečaj opismenjevanja z Braillovo pisavo. To je najtrši oreh v mojem življenju. Veliko različnih stvari sem se učila in jih tudi uspela se naučiti. Da sem pa rabila štiri leta rabila, da berem Braillovo pisavo tudi v temi, mislim, da je to res dokaz, da je to težko. Ko se pogovarjam z ljudmi, ki so kasneje oslepeli... Brajico sem se učila po 60. letu. Mnogi se učijo, ampak se ne naučijo tako, da bi potem brali knjige v Braillovi pisavi. Jaz sem pa prišla do te točke in sem zelo ponosna. To je bil eden najtrših orehov v mojem učenju.- Čustva, čutila pri slepih in slabovidnih so močnejša. Če vprašam drugače. Spomnila sem se na Jonatha Livingstona in njegovega Galeba. Bistvo je očem nevidno. Kaj vidite vi več kot videči ljudje? Kaj bi rekli, ga. Rezka?
Čutimo. Kar se drugi mučijo gledati z očmi, mi začutimo. Velikokrat nam tudi vonj pomaga. Na primer na vrtu, ko nabiram zelišče, pa ga želim zrezati v hrano, ga vedno zmencam in povoham. Imam travo, imam plevel. Tudi zaznava ljudi po duhu. Z očmi ne vidiš, velikokrat pa po duhu zaznaš, kdo je. Po govoru, zvoku, govorjenju. Če te nekdo samo pokliče po imenu, je včasih težko. Da pa še zraven kaj spregovori, pa ga prepoznaš.

Pred oddajo smo rekli, da pri ljubezni ni pomemben pogled.
Tako. Ampak dotik. Nadja, kaj je hujše, ne videti ali družbena stigmatizacija?
Drugo. Če ne vidiš, še vedno lahko odlično slišiš. Jaz zelo dobro slišim. Če si pa izločen iz družbe, se lahko trudiš na sto in en preteg, pa ne bo nobenega rezultata.
Koliko so vam na voljo, ga. Jana, te kutlurne dobrine? Na primer gledališče. Vi kdaj greste v gledališče na Jesenicah?
Ja, grem, ampak zelo poredko. Ker jaz sem raje na drugi strani.
Kaj pa obisk razstav, ga. Rezka? Vi greste na razstave. Se smete dotakniti slik?
To je malo težje. So določene razstave, kjer so dela dragocena in je razdalja zaščitena. Pomagamo si s teleskopskimi očali za daljšo razdaljo. Navadno imaš spremljevalca, ki ti kaj pove.
Na razstavah, kjer jaz raztavljam, do sedaj sem v skupinskih, pa dovolim vsakemu, da moje slike otiplje, če želi. Zdaj pa nekaj drugega. Ga. Jana, nekaj lepega vas bom vprašala. Je res, da ste se znova poročili oz. da ste bili prvič poročeni pri 18- ih letih?
Ja.
Ampak potem kako? Ta zveza ne traja več?
Ne, ta zveza ne traja več, ampak je zdaj nova, ki se je začela lani. Uradno se je začela lani, čeprav je bila prej že tri leta.
Rekli ste, da vas ne smem vprašati, kako sta se spoznala.
Ne.

Smem pa pokazati vajino poročno sliko?
Lahko.
Kako ste doživeli ta poročni dan? Kaj pomeni imeti rad, biti zaljubljen po približno 30- ih letih samote?
To je nekaj lepega. Čeprav so naju starejši malo čudno gledali. Imela sva to srečo, da je mladina to zelo lepo sprejela. Posebej najini otroci. Midva sva rekla: Samo da je otrokom v redu, drugo ni važno.
Ga. Katarina, na čigavo ramo se vi oprete takrat, ko potrebujete pomoč, ali pa takrat, ko vam je hudo?
Vedno na moževo. Čeprav je deklica na forumu rekla, da se ona najbolj zanese nase, na svojo ramo. Kar je zelo dobro, zelo pozitivno, zelo spodbudno. Jaz se vedno zanesem na moža. Živiva že toliko let, da sem se na to naučila.
Tule v vaši pesniški zbirki Sem, kakršna sem, ste med drugim zapisali, da ljubiti človeka ni tako preprosto.
Res ne. Posebno kadar izza vogala trkajo leta. Ni tako preprosto ljubiti človeka. Katero pesem pa ste izbrali za ta večer? Mislim, da je čas, da slišimo spet malo glasbe.
Pesniška zbirka nosi naslov Sem, kakršna sem po moji najljubši pesmi, ki jo bom sedajle zapela. Moram povedati, da sem samouk na kitari. Znam, kolikor znam.

Sem, kakršna sem. Zakričala sem v nebo. Hvaležna Bogovom za srečno izbiro, za usodo milostno. S sončnimi žarki sem se rodila v ta čuden svet, razpela čisto majcena krila, pognala se v nežen cvet.

Sem, kakršna sem. Zapeljala večkrat na napačni pas. Potepinka nemirna, radovedna, vesela, rada zavila k ciganom v vas. Še danes se spomnim na vroč krompir, v žerjavici pečen. Na tisti čaj iz suhih trav v črnem loncu zvarjen.

Sem, kakršna sem. Z rožami se pogovarjam. Ne maram bogatih svilenih oblek, vetru se predajam. Lahko bi odnesel me na drevo in tam odložil, ko veje odvrgle poslednje bi listje, sneg bi me prekril.

Sem, kakršna sem. Ljudje me ne poznajo. Kaj mislim, kaj čutim, ko v jutranjih urah vile se z mano igrajo. Življenje uživam po majhnih žličkah, večkrat po kapljicah. Daljne dežele, morja in ceste sanjam v svojih pravljicah.

Sem, kakršna sem.

Hvala lepa. Katarina je zapela Uživam življenje po žličkah, še večkrat po kapljicah. Ga. Jana, je vam tako kot je, lepo?
Meni je. Bile so težave. Odkar se pa midva poznava, pa lahko rečem, da gre vse v redu. Kako doživljate to pomlad, ko vse cveti, ko je vse v življenju?

Jaz osebno zelo uživam. Sicer s pomočjo mojega moža, ki me tudi vodi. Hodiva v hribe. On mi pokaže rože. Ne more verjeti, da mi lahko, če mi pokaže rože, naredi tako veselje. Ker jaz, ko hodim v hribe, pogledam vse. Midva tako počasi hodiva.
Gor je laže v hrib?
Dol je pa malo bolj težko, ker je vsaka stopinja v prazno. Ampak se nanj zelo zanesem. On je mojster. Ga. Jana, jaz vas bom zdaj prosila, da se tudi vi pripravite za nastop. Imate poseben kostum, kot sem slišala. Jaz bom pa medtem poklepetala še z gostjami tukaj v studiu. Izvolite. Nadja, se imaš ti rada takšna kot si?
Ja. Jaz sem zelo srečen človek.
Čigava je zasluga, da si takšna, kakršna si?
Od vsakega malo. Največ moja. Potem ko sem se začela zavedati samega sebe kot človeka, kot posebnega posameznika, kot je vsak poseben.
In če bi sebe opisala, kdo si, kaj bi rekla?

Zgovorna, dosti optimistična, temperamenta, imulzivna... Še bi se našlo.
Kaj imaš najraje pri sebi?
Marsikaj. Zelo pa smeh.
In kaj imaš rada pri drugih ljudeh? Smeh.
Ga. Rezka, tule je vaša slika. Sicer ne moreva reči, da je to avtoportret, ampak ste jo poimenovali avtofigura. Kako bi opisali to sliko? Kako je ta slika nastala?

Avtoportreta ne bom nikdar zmogla naslikati, ker so precej natančne poteze. Avtoportreti kažejo človekove lastnosti, njegov karakter. Zato sem se jaz odločila poskušati prikazati moje lastnosti, moj karakter z avtofiguro. Ne vem, če mi je uspelo. To je nekje na morju, veter piha, toplo je. Rada imam toploto. Borim se z življenjem proti temu vetru. Obleko sem naslikala rumeno. Zakaj rumeno? Moj kolega mi je rekel: " Rezka, ti rada nosiš rumene obleke. Ampak to je značilno za slabovidne. " Takrat sem bila kar užaljena. Vendar danes sem prav zaradi tega želela naslikati sebe v rumeni obleki. Vse svoje težave, bolečino, trpljenje, sem pa skrila pod klobuk.
Kako slikate? V tišini, ob glasbi, ob določenem času dneva?
Moje slikanje je kar zahtevno. Potrebujem tisti pravi dražljaj, željo po slikanju. Zaželjeno je, da imam čim več naravne svetlobe, da sije sonce, da je tišina, da se prepustim in nekako odidem v en drug svet, svet ustvarjanja. To ugotovim potem, ko neham slikati. Se kar nekako nelagodno počutim. Kar težko funkcioniram v tistem realnem življenju in se počutim tudi utrujena, lačna. Kar pomeni, da zelo veliko energije, koncentracije porabim pri tem mojem slikanju.

Uporabljate kakšne posebne pripomočke za vid?
Ja. Pomagam si s povečevalnimi lupami, steklom, teleskopskimi očali, navadnimi očali z dioptrijo. Imam določen sistem pri razporejanju barve na paleto.
Saj to je to. Se vam kdaj zgodi, da barve zamešate, da jih ne najdete?
Velikokrat zamešam. Posebno dve barvi mi nagajata. To je zelena in rjava. Ko so v tubi, so podobne intenzitete. Šele potem, ko dam na platno, ko je to že razredčeno, se mi zdi nekaj čudnega. Imam pa določen sistem na paleti. Moram biti skoncentrirana, moram misliti, kje imam kakšno barvo, vedno so na istem mestu hladne, tople na drugem. Tako se znajdem.
Da ne bova ostali preveč skromni. Dobili ste tudi že nagrado za svoje slikanje.
Ja.
Povejte nam, kako je bilo. Je bilo pred kratkim?
Prvo priznanje sem dobila že drugo leto slikanja. Takrat mi je bilo kar nerodno. Bila sem začetnik in mi je bilo kar nerodno povedati, ko so me spraševali, koliko časa slikam. Drugo nagrado na Ekstemporah v Trbovljah sem dobila lansko leto. Te sem bila zelo vesela, saj sem razstavljala z okrog 50 slikarji iz cele Slovenije. Razstavljenih je bilo 70 slik. Bila sem zelo presenečena, ko sem dobila drugo nagrado. Kar jokala sem. Takrat sem komisiji povedala: " Kako sem jaz dobila nagrado? Saj jaz sem slabovidna. Jaz slikam s prsti. " Pa mi odgovori: " Potem smo pa sploh pravemu dali to nagrado. "

Kje si je mogoče ogledati to sliko?
Ta slika je ostala v Trbovljah, verjetno na kakšni licitaciji. Ne vem, v kateri dom je šla. Rada imam svoje slike in mi je kar hudo, ko gredo od mene. Kdo vam daje to moč, energijo za slikanje? Kdo vas tudi spodbuja pri tem? Koliko ima družina posluh za to?- Če ne bi imela podpore v družini, bi šlo težko. Največ podpore, spodbude in pomoči imam od moža. Pa tudi sinova sta dobra kritika. Možu in sinovoma najmanj zamerim, ko me takoj skritizirajo: To ni dobro. Ker, če me nekdo drug tako skritizira, se potegnem vase. Od njih pričakujem iskreno kritiko. So dobri kritiki, poleg tega, da mi morajo tudi zelo veliko fizično pomagati pri mojem ustvarjanju.
Zdaj pa jaz vidim, da je za svoj nastop pripravljena tudi že ga. Jana Kus, ki bo odigrala en delček iz te svoje predstave, monologa, komedije NN ženske Ajda Nikolaja.

Moški.

Veste, moški so egoisti! Samo nase mislijo! In zato so z ženskami raztreseni že po naravi. Taki so pač. In gorje, če ne bi bili. Človeški rod bi bil v nevarnosti, da izumre. Me ženske, ki smo predvsem matere, bi jim morale biti hvaležne, ker so taki, da pritiskamo nanje in terjamo, da popravljajo nekaj, kar so storili s poroko.

Pa saj znamo same popraviti. Še dobro smo potem, ko je stvar enkrat... Kako bi rekla? Zastavljena. Popolnoma samozadostne. Rodimo in skrbimo za vse. Le kaj bi z moškimi? Samo v napoto bi bili? Kajti povem po pravici, moški niso ne prijetna in ne koristna družba. Že res, da jih imamo rade, če jih čutimo ob sebi. Navsezadnje pa imamo tudi me svoje slabosti, ne? Če je moški zraven, se nam zdi, da nam je lepo, senzibilne smo in čutimo neko nežnost v sebi. Je že tako. Moški v našem objemu spet postane otrok in naš materinski nagon prevlada. Zdi se nam celo, da jih imamo rade. Imenujemo ljubezen to, kar je v resnici nekakšna navada. Ampak ne delajmo si utvar. Za nas je moški zgolj razvedrilo. In razen tega je v nadlego, v napoto. Nered dela, maže, vse zamaže okoli sebe. Nemogoče je, da bi bil red pri hiši, če živi moški v njej. Na noben način ga ne moreš pripraviti do tega, da bi bil čist. Vedno je umazan. Ti moraš pa kar naprej prati in likati, da se sploh ne vidiš ven. In zmeraj je lačen.

Komaj poje, moraš pa že spet kuhat. In če bi bil skromen, kot smo me ženske, ki smo zadovoljne s kakšno malenkostjo, s kakšnim sendvičem ali jabolkom. Kje pa. On hoče sesti za mizo in jesti same slastne in raznovrstne jedi. In nikoli ni zadovoljen. Kar najde, vse poje, zraven pa sitnari in kar naprej nekaj hoče. Hoče komandirat. Čuti se gospodarja. Vsak moment ga najdeš pod nogami, ko kar naprej nekaj godrnja. S svojim egoizmom in pomanjkanjem senzibilnosti zna uničiti življenje ženski, ki živi z njim. Še v trenutkih, ko bi moral vsaj spoštovati tvoj počitek, najde način, da ti gre na jetra. V postelji zavzame ves prostor.

Če se pa samo premakne, pa misliš, da je potres. On vso odejo zvleče nase. Najbolj hudo je pa to, da nimaš niti trenutka miru pred njim. In ko se zbudi, začne razgrajati. Če pa hoče kavo, mu jo moraš pa takoj prinesti in potem moraš takoj izginiti, ker on se mora naštimat. Mora se obrit. Kakšno neumno opravilo. Se obleči, zajtrkovati. Sicer pa lahko oslabi, če ne je.

In potem gre pa v službo. Da zasluži. To je pa edina pozitivna stvar, ki jo dela. Ampak kolikokrat ti to vsak dan vrže naprej, kot da me ženske ves ljubi dan gledamo v zrak in držimo roke križem. Ko se pa vrne... Ti ljuba Marija! Takrat je pa utrujen, čemeren, godrnjaje pomljaska vse, kar najde in obrne spalnico narobe, da lahko malo zadrema.

In ko vstane, moraš pa spet vse od začetka. Spet kuhat. Pa zvečer? Zvečer pa hoče iti ven. Na zrak. Kajti, če bi bil doma, kje pa, bog ne daj, dolgočasil bi se. Ob najbolj nenavadnem času ga piči, da hoče it ven in celo noč je zmožen prekrokat. Ko se pa vrne, je pa utrujen, umazan, povaljan, da je kar groza.

In Bog ne daj, da mu kaj rečeš. Ne, ker on ima zmeraj prav.

Ga. Jana Kus, hvala lepa. Izvolite sesti spet k nam. Pižama je ravno pravšnja garderoba za Polnočni klub. Nadja vam je želela zaploskati. Nadja, zakaj?- Čestitam. Jaz bom vprašala go. Rezko in go. Katarino, koliko let ste poročeni?
45 let.
Pa vi?
31.
So moški res takšni? Kdaj že. Samo, če ga imaš rad, marsikaj spregledaš in sprejmeš za dobro.
Nadja, kakšen bi moral biti moški, ki bi mu dovolila, da postane sopotnik skozi tvoje življenje? Takšen zagotovo ne, kot si zdaj poslušala.
Ne, Bog ne daj. Bi začela še jaz tako delati, da bi bila na istem.

Kaj pa vem. Predvsem mora biti glasbenik tako kot jaz.

Ne vem od kje, ampak vedno imam to srečo ali nesrečo, da se zaljubim v starejše. Verjetno bom pri tem ostala. Drugače pa brihten. Ne ozek, samo o glasbi, čim bolj širok. Ker tudi jaz težim k temu, da bi bila čim bolj široka. Tako v glasbi kot tudi splošno v življenju. Politika me zanima, zanima me tudi geologija, vse sorte.

Ga. Jana, ko vi to igrate, kaj pravijo moški na ta vaš monolog? Se nasmihajo?
Več ali manj se smejejo. Drugače pa sem igrala enkrat policistom. Mislim, da jih je bilo več kot 60. Nič me niso zmerjali, več ali manj so se smejali. Priznali so pa, da se je čisto vsak notri našel. Se pravi, da bi vas lahko povabili tudi na kakšne obletnice 50- letniki. Ampak taki s pogumom.
To sem že enkrat doživela, ko je imel en gospod 60 let in si je želel, da pridem odigrat.
Imate kdaj kaj treme?
Tremo imam, preden začnem. Potem ko stopim na oder, se ta trema nekako umakne.
Se vam je kdaj zgodilo, da vam je na primer zmanjkalo teksta?
Ja. Ampak to je zelo hudo. Naredi se črna luknja in ne slišiš ne šepetalke ne soigralca, ki ti hoče pomagati, nič. To je groza.
Takole ko igrate v tej pižami, jaz sem vas sicer spoznala na prireditvi, ki jo je organizirala Zveza slepih in slabovidnih, in moram povedati, ko sem vas videla med občinstvom, sem rekla: " Kako lepo, da je zveza povabila tudi gospo iz bolnišnice. " Najbrž imate takšnih anekdot še kar nekaj, ko se takole pojavite. Ko se jaz takole pojavim... Mislim, da je bil en kolektiv kmečkih žena, ko so me povabili, da jim popestrim dan.

To je bilo v enem gostišču. Tam sem sedela, čakala na vrsto, malo sem se umaknila in sem videla, ko je hodil en natakar sem in tja in me je gledal, pa je šel spet nazaj. Potem je pa stopil do mene in rekel: " Gospa, se vi dobro počutite? Vam dam kozarec vode? " Bogve, kaj si je ta človek mislil. Potem je gotovo prišel do zaključka. Samo malo čudno je bilo. Dobro je, da ni koga poklical. Nadja, kako se ti počutiš, ko igraš? Imaš kaj treme? Koliko vadiš na dan?- Čisto odvisno, če imam kakšen projekt pred sabo. Tudi pet, šest ur. Drugače pa se poskušam držati okrog 4 ur, kakšno več. Se pa zgodi, da tudi nič. Če se mi ne ljubi, potem ne vztrajam, ker vem, da lahko naredim več škode kot koristi. Tudi to pride. Jaz sem človek, če se mi ne da igrati in vaditi, ne bom vadila. Saj to traja en dan, naslednji dan je že drugače. Tremo pa imam. Kar dosti.
Ko takole zdaj razmišljam, bi ve počele to, kar zdaj počnete, če se vam ne bi zgodilo to, kar se vam je zgodilo z vidom? Ga. Jana.
Jaz mislim, da bi. Mogoče bi še prej uspela. Ker jaz sem že od otroštva želela biti igralka oz. nastopati na odru. Samo takrat sem nosila očala in očalarji so bili nezaželeni na odru. Pa sem hodila poslušat vaje takratnega tržiškega amaterskega ansambla. Nobeden me ni podil. Še celo kakšno vlogo sem pomagala brat na vajah, če ni bilo soigralcev. Do vloge pa nisem prišla.
Kako se znajdete na odru? Vi skorajda nič ne vidite.
Jaz imam še 4 % vida. Imam to srečo, da imam vidno polje še dokaj odprto. Pa tudi barve vidim, da si lažje delam sliko. Na odru si pa pomagam s kakšnimi oznakami. Na vsakem odru, kjer igram, si ga zabeležim. Nekako si naredim mejo. Drugače pa posvojim besedilo, kje moram stati, kaj igram, kaj delam. Potem ni problema. Je pa potrebno veliko vaje.

Več želje, več vsega. Nadja, rekla si že v začetku, da je vendarle tvoj svet v prihodnje tudi klarinet.
Sigurno.
Je to tudi zaradi tega čutenja zvoka, zaradi težav, ki jih imaš z vidom? To ni zato. To je zato, ker me to daleč najbolj zanima od vsega. Je pa res, ko so zdravniki videli, da mi igranje ne škoduje, ne zvišuje očesnega pritiska, so bili zelo veseli in so me zelo podprli, ker se bom bolj zanašala na druge čute kot na oči. Če bi pa obramboslovje, predvidevam, da bi bila pisarniški molj, računalnik, papirji itn. V prihodnje te čaka kakšen poseben izziv?
Ja, me čaka. Se ga že kar malo bojim. Naslednji mesec, 24. maja nastopam kot solistka s simfoničnim orkestrom RTV Slovenija.
Kakšnim vrednotam, kakšnim željam želiš slediti v življenju?
Vsekakor glasba. Na tem področju slediti tistim ciljem, ki jih imam zastavljene. Drugače pa si želim biti mama treh ali štirih otrok. Študij v tujini?- Če bo le možno. Čeprav to zdaj tako prevagam. Zdaj ko je pomlad, pa hodim po ulicah in vidim vsako drugo nosečo, vsaka druga ima voziček... Malo me muči. Čeprav vem, če bi se odločila za otroka, ne na vrat na nos, ampak ko diplomiram na akademiji in na obramboslovju, da bi mi bilo pri 40- ih letih žal, če ne bi šla v tujino. Torej je bilo tisto moje vprašanje, kakšnega sopotnika si želiš skozi življenje, zagotovo primerno. Tudi tega, da bi želel veliko otrok.
Jih bo že mogel imeti. Nima izbire.

Ga. Rezka, koliko je v vas še tega, kar želite naslikati? Ne glede na to, kaj se bo in se dogaja z vidom.
Še. V meni so še želje, rada bi še slikala, prišla do samostojne razstave.

Če bo moj vid še pešal v naprej, imam vizijo tudi za naprej. Slikar Jože Kumar, moj vzornik mi je rekel: " Boš pa slikala direktno z barvami iz tub, pa jih boš kombinirala, različne ploskve pobarvala. S slabšim vidom boš še vedno imela možnost. " Ne bojim se. Tudi če se bo tako slabšalo, upam, da bom še lahko funkcionirala.
In ga. Katarina. Lahko pričakujemo še kakšno pesniško zbirko poleg te Sem, kakršna sem?
Da bi rekla, da prav načrtujem, ne. Čeprav jih je že za eno zbirko. Imam pa že koncept svoje knjige Nekaj mojih let, ki sem jo napisala pred tremi leti, pa ni bila najboljša in se ne morem lotiti, da bi jo prečistila. Ampak jo bom zagotovo. Ker to pa nosim v sebi. Tam sem res opisala moja leta.
Poleg tega, da ste to, kar ste tukaj povedale in pokazale, pa počnete še vrsto drugih stvari. Ga. Rezka, imate vrt, delate v vinogradu. Jaz ne znam vsega našteti. Hodite v hribe. Danes zvečer bi morali biti na telovadbi. Učite tudi telovadbo?
Ja, danes bi bila telovadba. Vodim telovadbo za ženske. Pred leti sem tudi za moške. In pevske vaje, ki so danes odpadle. Pojem v mešanem pevskem zboru Kulturno umetniškega društva v Dolenjskih Toplicah.
Pa jaz ne smem pozabiti, kot Belokranjka znate speči zelo dobro belokranjsko pogačo. Poznato to pogačo? Preprosto jo je speči. Nam lahko zaupate recept?
Zamesi se testo kot za kruh, mogoče malo bolj slano. Prvič vzhaja kratek čas, po pekaču ga samo poteptaš, ni potrebno razvaljati. Z nožem narežeš enakomerne kvadratke, gor pa daš na pravo belokranjsko pogačo samo debelo sol in kumino. Vendar mi smo že izbirčni, pa damo tudi špeh, sir in razna semena. Važno je, da se nahitro speče. Kratek čas pri visoki temperaturi. 15 minut, pa je že pečena.

Ga. Katarina se včasih loti kakšnega peciva. Čeprav ste dobili sladkorno bolezen in je to že problem. Vem tudi, da na vrtu delate. Nekaj drugega sem se spomnila. Na vrtu imate svojo veliko ljubezen.
Ja.
To je?
Barko. Barko sem podedovala po pokojnem bratu. Bila je v takem stanju, da bi jo lahko človek samo zakuril. Ampak moj mož jo je šest let skrbno obnavljal. Obnovljena je, samo še motor in elektrika, privez, pa bomo pluli po morju. Upam, da bova to še uspela. Ga. Jana, po enem letu zakonske zveze, kdo koga bolj razvaja? Vi soproga ali soprog vas? Kdo pospravlja, kdo kuha? Žemeljce pečete.
Odkar sem upokojena, sem bolj gospodinja. Čeprav mi tudi mož pomaga, to moram priznati. Rada tudi kaj pletem. Zdaj sem celo nekaj štrikala. Naredila sem prt, če se lahko pohvalim.
Seveda. Mislim, da ste prav hiteli, da ste do tega večera to končali.
Kako to vidite?
Saj je šlo, razen par ubodov v nos.
Ampak to je natančno delo. Kako lahko to nekdo, ki skoraj ne vidi, tako lepo naredi?
Malo pogledam, pa pozabim, da gledam preblizu, potem pa šivanko v nos dobim. Prav dolgo ne delam, ker ne smem preveč oči napenjati. Urico za urico, pa gre.
Nadja, ob dveh fakultetah, ob igranju na klarinet, je kaj prostega časa?

Malo. Prosti čas je vaja.
Kako pa se pockrljaš takrat, ko ti je hudo, ko imaš manj energije? Kako to rešiš pri sebi in zopet veselo greš v dan?
Velikokrat grem spat.

Spanje pomaga.
Da malo pozabim. Ko sem imela še majhno sestrično, ki je zdaj sicer stara že 6 let, je bila tak bombon... Veliko sem bila v Kranju, ko sem v gimnazijo hodila. Če sem se hotela sprostiti, sem šla k teti, vzela voziček in sem jo peljala. Naju ni bilo po tri ali štiri ure. Tisti čas sem jaz pozabila vse, ko sem imela njo na sprehodu. Še vedno grem k njej na obisk, pa se malo poigram z njo in njeno starejšo sestro. S takimi stvarmi se malo zamotim. Drugače pa smo mladi zelo nagnjeni na " kofetkanje ".

Preden nam Nadja za konec zaigra, še vprašanje a vse.

Glede na življenje, ki ga imate, katero je tisto zlato pravilo, ki mu sledite? Morda vi najprej poveste, ga. Rezka. Kaj vas vodi skozi življenje? Kaj vam daje to energijo, moč, da vidite mnogokrat več kot vidijo videči?
To osnovno vodilo: delaj dobro, po svoji vesti, vztrajaj, ne odnehaj, bodi hvaležen za vse stvari, ki ti jih življenje daje. Tako lepim in tudi težkim, saj te tudi tiste naredijo močnejšega.
Ga. Katarina. Ravno razmišljam. Jaz pa poskušam polnit svojo notranjost s svetlobo na razne načine. Tudi za tiste težke trenutke, ki bodo lahko še prišli, da se bom v vsakem trenutku lahko pobrala in šla naprej po tisti poti- pravijo, da je najlepša tista, ki vodi naprej.
Ga. Jana Kus.
Teh vodil je veliko. Mogoče bi tem, ki jih poznam, lahko dodala: težave, ki se ti približujejo, moraš pogledati od blizu in jih sprejeti. Ker tudi v tistih težavah včasih dobiš kakšno dobro stvar. Skratka ne smeš se bati.
In še Nadja.
Jaz delam tisto, kar rada počnem. To je prvo. Drugo, poskušam slediti nekemu svojemu življenjskemu optimizmu, ki gre v to smer, da lahko vse tisto, kar si želim oz. velik del tega, kar si želim, tudi dosežem. Ne zmorem zame praktično ne obstaja.

Najlepša hvala. Jaz sem vesela, da sem vas spoznala. Želim vam še veliko ustvarjalnega navdiha, lepih dni in dobrih ljudi. Hvala pa tudi vam, drage gledalke in gledalci, če ste bili v naši družbi. Za konec, kot smo obljubili, nam bo zaigrala še Nadja Drakslar na svoj klarinet. Mi pa se vidimo znova prihodnji teden v nekoliko praznični prvomajski oddaji, ko bomo govorili o delu nekoč in danes.

Prejšnja: Cepiti ali ne

Naslednja: Delo nekoč in danes

oglasno sporočilo

Moj RTV

Polnočni klub: Ustvarjanje v temi