Odprti kop - Polnočni klub: Verovati ali ne

Besedilo, Slike

Premiera: petek, 21. marec 2008, Vse oddaje

Naslednja: Vzporedno življenje na internetu

Lepo pozdravljeni. Psihoanalitik Yung je na vprašanje, ali veruje v Boga, odgovoril z besedami: " Ne, ne verujem, vem pa, da obstaja. " In kdo je vaš Bog? Ali verujete, ste verujoči? O vsem tem se bomo pogovarjali z našimi nocojšnjimi gosti v Polnočnem klubu. Naj kar predstavim današnje goste. Na moji levi bi začela: Vida Žabot, pozdravljeni.
Pozdravljeni.
Dr. Lev Kreft. Lep pozdrav.
Pater Pavle Jakob.
Dober večer.
In Marjetka Čas. Dober večer.
Jaz bom kar vsem zastavila enako vprašanje, kar sem že poudarila tudi v samem uvodu. V koga pravzaprav vi verujete? Pa bi morda začela z vami, gospa Vida Žabot.
Kar na kratko. Verujem v življenje z veliko. Ne bi rada, da bi zvenelo romantično, puhlo, ampak res verujem v moč ljubezni. V zdravilno terapevtsko moč, odrešilno moč ljubezni.
Dobro. Pa vi, dr. Kreft? Ste ateist? Dobro, to je brezbožnik. To ne pomeni, da ne verujem. Bomo spremenili pomen besede v današnji oddaji.

Mislim, da verujem v to povezanost z vsem, kar je bilo, kar je in kar bo. V povezanost vsega kar biva, z eksistenco posamezne osebe v čisto določenem odseku od rojstva do smrti. Ta povezanost se mi zdi, da je tisto, kar mora človek verovati, ker ni nekaj, kar bi se dalo razumsko dokazati in pokazati. Je to potem neskončnost morda?
Neskončnosti je mnogo. Že samo, če pogledate kot Kant v nebo nad nami, je neskončno, kar pomeni, da je neskončno tisto, kar nas tako presega, da za to skoraj ne moremo tvoriti pojma. Ampak mislim, da ta povezanost vseh ljudi in vsega, kar je- stvarstva lahko rečemo, da se ne bomo pogovarjali o tem, kako in kaj je s kreacionizmom. Ampak povezanost vsega bivajočega v tej neskončni sosledici bivanja, soodgovornost, preteklost, sedanjost in prihodnost, ki se stekajo v eni sami osebi v vsakem od nas, se mi zdi, da je nekaj, v kar je vredno ne samo verjeti, ampak tudi verovati.
Kaj pa vi, pater Pavle? Vaša vera. Nam lahko malce bolj pojasnite? Morda nekateri ljudje rečejo, kako Bog? Verjamete v Boga, kako lahko verjamemo vanj? Kakšna je ta oblika verovanja? Res konkretna. Ne vidimo ga, ne moremo ga otipati. Kakšna je ta vera?
Najbrž bi morali najprej sploh razčistiti, kaj pomeni pojem vere. Apostol Pavel pravi, da vera je prepričanje o tem, kar ne vidimo. Heidiger mislim, da je razmejil 2 načina človeškega odnosa do resničnosti. En način je ta matematični računski, ki je potem v smislu naše proizvodnje, naše storilnosti, drugi način pa je kontemplacija. Ki gre bolj v smislu odnosa, v smislu tega, kar je dr. Kreft pravkar rekel; nekega smisla, neke logike zadaj. In tukaj bi kot duhovnik in tudi kot Pavle rekel...

Ja, to me zanima. Kaj verujete kot Pavle? Kaj je tisto v vašem srcu? Ni kakšnega razhoda v meni v tem smislu. Ne verujem najprej v to Sveto pismo ali neko tradicijo ali v Cerkev, itd. Ne gre za vprašanje, kaj verujem, ampak v koga. To se mi zdi pomembno. Verujem v Boga in verujem tudi v tem smislu, da je Bog spregovoril; torej v razodetje, v to, kar je zapisano v Svetem pismu, kar pa je seveda treba potem skozi nek aparat, način razumevanja pravilno dešifrirati, prepoznati, kaj je to dejansko Božja govorica, kaj pa je zraven človeški segment. Prav tako tudi tradicija skozi zgodovino verovanja- mislim tudi, da ne gre samo zgolj za Sveto pismo in to, kar je tam razodeto. Že Cerkveni očetje so govorili o t. i. zrnima Božje besede, ki jih najdemo v vseh religijah.

Bog se razodeva kar naprej. Tukaj ni nekega zaključnega kipa nekje, ki bi rekel, to verujem, ampak gre za življenje, kot smo slišali. Za življenje z veliko začetnico. Prav tako tudi Cerkev ni zdaj to, da bomo rekli ja ali ne, Cerkev in vera ja ali ne, ampak gre predvsem za to, da verujem v neko občestvo. Skupaj s tem občestvom. Boga so nam slikali kot starega gospoda s sivo brado in lasmi. Kaj pravite o tej podobi? Je realna? Kaj bi se moralo storiti s to podobo?- Človek potrebuje podobe. Jaz mislim, da če je ni, jo naredi. Poznamo grške filozofe, ki so rekli, da če bi konji verovali, bi si naredili podobo konja. V tem smislu. Človek potrebuje neko podobo, ampak se mi zdi zelo pomembno, da te podobe preraščamo. Prav tako si en mlad fant ustvari eno podobo dekleta, itd. in jo mora potem prerasti, če ima lahko tudi kasneje rad. In sploh videti nekaj globljega. Dobra iztočnica za kakšno drugo temo.
To, kar ljubim, zaradi česar se odločam, za kar zaupam, ni zgolj zunanja podoba ali pa morda sploh ne. Ker Barbike, tem ne zaupamo. Ampak zaupamo tistemu, kar je za tem. Znotraj. Ja.
Do česar pridemo ne po vizuelnosti, ampak s kontemplacijo, če smem ta primer uporabiti.

Prav tukaj mislim, da tudi naprej potem rečemo, ker verujem v osebnega Boga, tudi posledično verjamem v to enotnost celotnega stvarstva, tudi mojo vlogo in vpetost v to stvarstvo. Verjamem v ljubezen, ker ima zadaj nekoga ljubečega. In vem, nekdo me ima rad, nekdo je z menoj v vsakem primeru, ne glede na to, kaj naredim in kako sem. Ta sprejetost. Prav tako iz tega potem verjamem, da je neko zaupanje v tem življenju na mestu. Bosidi človeku, bodisi neki prihodnosti ali tudi samemu sebi.
Marjetka, kdo pa je vaš Bog?

Imate več Bogov?
Ne, samo eden je. Pot do Boga me je zelo zanimala. Spraševala sem se, ko sem hodila po tej lepi Ljubljani kot študentka, kako to, da je meni darovano, da sem v takem lepem mestu in da prihajam iz tako lepe Šaleške doline? Imela sem pač srečo, da sem odraščala v številni družini, kjer nam je bila vera blizu. Delala pa sem kot raziskovalka trga in spoznavala sem, da ljudem- kot raziskovalka- da jim primanjkuje medsebojnega zaupanja. In me je zanimalo, kaj je tisto- kot raziskovalko- kaj je tisto, kar bi vrnilo to medsebojno zaupanje? Moram jaz kaj narediti za to? In potem so se dogodki tako odvijali, da sem se odločila, da bom nekaj naredila. Potem pa se je zopet zgodilo čudno, da sem bila skoraj pred smrtjo. Ena nesreča s helikopterjem, in takrat vem, da sem trepetala za življenje. Verjetno sem se tako približala temu osebnemu Bogu, povezavi z njim, da sem se takrat odločila, da bom brezpogojno šla to pot, da bom iskala univerzalni pristop, da nam bi bilo lepše v medsebojnih odnosih. Pa ni važno, ali veruješ ali ne, ali si ateist, ampak kaj res ni ene poti, da bi lahko naredili malo več radosti na tej Zemlji? Imela sem namreč srečo, da sem videla širši svet in mogoče me je eno predavanje v Cankarjevem domu leta 1992 zelo šokiralo. Peter Rusell je bil iz Londona tukaj in je predaval o evoluciji zavesti in še danes imam v spominu, kako je rekel, da je dovolj denarja za rešitev lakote, za varovanje okolja. Ni volje.

In moja naloga je bila priklicati voljo nazaj na Zemljo. Kako domišljavo se sliši, kajne?
Ja, res. Kako? Me prav zanima. Kaj ti otroci pomenijo na vaši jopici? Imajo kakšno povezavo s tem klicem?
Ja, to so sami veseli otroci, ampak jih zebe. Eni so kot zaporniki.

Tako kot je z današnjo mladino. Zebe jih, zaporniki so. Moja naloga se je usmerila točno pred 14- imi leti na mlade. Na prvi pomladni dan leta 1994 sem sestavila skupaj ekipo strokovnjakov cilje za Slovenijo do leta 2000. In sem začela delati z mladimi. Šokirali so me otroci v Bosni. Takrat sem se pripravljala za eno akcijo v Bosni in sem prosila eno begunko, da napiše pismo v imenu otrok vojne vsem otrokom sveta. To pismo je tako ganljivo, da ko mi je hudo, se spomnim tistih zadnjih besed, ki jih je napisala: " Saj morda nas ne boste slišali vi, ki živite v miru. Ampak naš spomin vas bo vas vedno nekje zadaj spremljal, naša ljubezen. " Tudi otroci v Kalkuti, kjer sem imela srečo, da sem jih lahko videla, so me ganili. Želela sem prepoznati tudi tam- jaz sem se vedno vživljala v otroke, v odnose- in tako sem začela razmišljati... Zdaj sem se pa izgubila.

Ko ste bili v Kalkuti ste srečali koga? Je pustil na vas spomin kakšen otrok?
Ja, seveda. Zelo zanimive ljudi sem srečala v Kalkuti. Eno deklico, ki me je ves čas spremljala. In meni je bilo zelo čudno, zakaj me ves čas spremlja. Nisem imela več kaj dati, in ko sem jo vprašala, zakaj me ves čas spremlja, mi je rekla, da ker me ima rada. In sem si mislila, kako imaš ti mene rada? Ampak njene oči so mi govorile, da me ima res rada. In takrat sem se jaz ponižala in sem začela otroke spoštovati in to se mi zdi, da je najlepše. In so zdaj otroci vaša vera, bi lahko temu tako rekli? Ja, s tem mojim pristopom, ki ga delam z otroki, sem spoznala, da so otroci takšna moč, da s to idejo, s to metodo, ki jo imam, v otrocih prebudim tako resnično radost, da oni zdaj spreminjajo situacijo doma, v šoli in v odnosu do narave. Kaj ni to čudovito? To so moje iskrice.
Naj se le prižgejo v plamen in ogenj.
To si pa neskončno želim. Pripravili smo šibico.
Vas bomo spremljali.
Hvala. Povejte mi, gospa Žabotova, kako ste verovali pred 30- imi leti, kakšna je vaša vera danes? Kaj vas je prej spodbudilo k verovanju, kaj vas danes?
Tako čisto po naravnih zakonitostih razvoja človeške duše me je spremljala vera, ki sem jo dihala doma v maminem naročju, v družini, tako da sem popila to Krščansko vrednoto.

To, kar je pater Pavle prej rekel. To skupnost.

Doživela sem lepoto vere, ki te objema, ki te greje, ki ti daje varnost. Ker ni bil samo oče, mama, bratje in sestre. Bila je neka skupnost, ki je slavila, praznovala, pela, s teboj jokala na pogrebih, ki ti je dajala pogum, te vzpodbujala in ti obljubljala ali zagotavljala, da ko telo odmre, življenje naprej živi. To, kar sem zdaj v debatah s kvantnimi fiziki ugotovila, da je temu tako. In tudi filozofija nam je to že prej povedala, da je življenje neuničljivo, itd. In sem tako zelo zaupno celo vzgojila nekje v sebi zaljubljenost v idealno figuro, to močno, svetlo, ki mi jo je predstavljal Kristus. Jaz sem to veliko ljubezen do Kristusa živela že iz prvega otroštva, čez puberteto, čez mladost, čez študijska leta in jo imam tudi danes malo drugače, seveda. To, da sem šla čez izkušnjo pripadnosti Cerkvenim skupnostim, živela znotraj institucije, študirala znotraj institucije, doživljala z njimi in delila z njimi to veroizpovedno plat verovanja in vere, me je dokaj prebudilo,

ker sem istočasno študirala tudi filozofijo in skrivaj marsikaj drugega po knjižnicah. In tam se je ta moja globoka vera v povezanost, v enost, v življenje utrdila.

Ta druga dogmatična institucionalna plat vere, ki pa je obarvana človeško, antropomorfsko bi temu rekli: vsaka duša, vsaka duševnost po svoje doživlja. Ta me je pa spravljala v dvome, vprašaje. Niso bili tako prepričljivi. Vi ste prej Yunga citirali. Jaz sem se pa precej našla v Ghandiju, ki je rekel: " Vera Kristjanov me zelo prepriča. Obrazi Kristjanov, ki pa hodijo ven iz Cerkva tako žalostni in potrti, me pa ne prepričajo. " Torej vrednote- to, kar nam predaja kot gotovost- je vodilo. Drugo pa se je počasi začelo- začela sem brati prepovedane knjige. Drevermanna, druge teologe filozofe.
Kje so bile prepovedane te knjige? So bile že na indeksu in so bili celo pred Cerkvenim sodiščem nekateri odstavljeni, itd. Imela sem srečo, da sem tudi med predstojniki imela ljudi, ki so mi jih pomagali najti. Smo jih brali skupaj. In to je bilo zanimivo. Da ne bom predolga. Tista otroška vera je v meni ostala nedolžno čista, bi lahko rekla. Tista, ki sem si jo pa dograjevala skozi kulturo, filozofijo, specializacije iz klinične psihologije, kjer sem sama spoznala svoje nevroze in svoje projekcije, sem pristala v globoki veri v življenje, kot sem rekla.

V povezanosti vsega. V globoki veri, da je neka trofazna božanskost v nas vseh, da je nek Bog, ki ni starček, ki te prijazno varuje ali pa iz trikotnika sovražno pazi, kot so nam ga slikali, da nas Božje oko gleda in pazi. Ampak, da je to nek princip vedenja. Življenje, ki se zaveda, da je. Potem je življenje, ki se želi izkusiti. To je pa princip inkarnacije, utelešanja. In to je potem Jezus Kristus zgodovinsko. In potem, ko se neka ideja iskusi, postane zavest. Globoka zavest, in to je potem ljubezen. In temu so nam v veri rekli Sv. Duh. To je to, ko ti živiš, ko te vodi ta duh ljubezni, potem postaneš močan. Takrat postaneš nesmrten, vsemogočen, itd. Takrat se spomniš, da si eno z vsem tistim, kar si prej mogoče kot otrok gledal daleč med zvezdami, onkraj tebe. Če bi povzela: razlika med vero prej ali vero pozneje je ta, da sem prej hrepeneče v veri zrla onkraj. Zdaj zrem vase. In vidim vse to in še bolj, kar sem prej mislila, da obstaja izven mene.

Pater Pavle, se strinjate z vsem ali morda? Vi ste le predstavnik Cerkve, od koder je gospa Vida izstopila.
Ne iz Cerkve. Iz redovniške družbe.
Tako je. Se opravičujem.
Niso me izključili.
Ampak nista več v istem okrožju. Nisva kolega.
Tako je. Dober izraz.
Kristjana sva. To pa ja.
Me zanima, če se v čem morda ne strinjate z gospo Vido Žabot?
Vsak v sebi na osnovi te- če smem tako reči- vsebine našega verovanja, nekje potem v tem osebnem odnosu zavzame svoje doživljanje tega.

Ne govorimo zdaj toliko, kaj Bog ali Sv. Duh ali Jezus Kristus objektivno je, ampak vera je predvsem v tem, kaj je zame? Kakšen odnos imam jaz do tega? Kako jaz to doživljam? Nenazadnje ti noben papež in noben cesar ne more ukazati, da tako moraš doživeti Kristusa ali točno tako moraš. Sv. Duh meni lahko precej drugače govori kot Razingerju oz. Papežu Benediktu. In je to vseeno razodetje.
Vsekakor. Saj ni zaključeno. Ne. Ravno to me je večkrat zmotilo med potjo, ko so razne avtoritete Cerkve želele nekomu dopovedati, da je treba tako verjeti. Pa ne samo dogmatika. To je morala, to so odnosi, drže, vzdušje, ki se ustvarja.
Če bi Cerkev modro pustila to svobodo. Že Avguštin je govoril o razpršeni resnici povsod. Nima je nekdo tam, kot ste prej vi tako lepo rekli, in jo varuje in reče, ali je to ali pa ste izključeni drugačni. Kot smo se v zgodovini borili proti protestantom, še do pred kratkega molili za spreobrnjenje Hebrejcev v Velikonočni liturgiji. Upam, da smo zdaj to spremenili. To se meni zdijo te zadeve, ki jih mladi ljudje, ki gredo v življenje, čutijo kot moteče. In to je tista velika sprememba, ki se je zgodila tudi v meni. Res je, da rečete, da je bistvo to, kar jaz doživljam. Ampak vere ne moremo zreducirati na psiho. In na mojo osebno individualno doživljanje. Je neka realnost ontološka, metafizična, ki nas vse prerašča in nas vse vsebuje, bi temu rekli. Na nek način. To je tista vera v povezanost. Zdaj ko se pogovarjamo o tej obliki verovanja, v kaj verujete, se mi malce zdi vse morda neotipljivo. Nekateri ljudje bolj verjamejo v tisto, kar vidijo, primejo, slišijo.
Vpliv filozofa.

Dr. Kreft, se strinjate z menoj, da je morda najlažje verjeti v tisto, kar primemo, vidimo, slišimo? Ali ste bili vi morda kdaj blizu kakšni religiji? Tudi tisto, kar primemo, se ne da verjeti. To se pač vidi. Ne potrebuje vere. Razen seveda v odnosu do ene najmanjše posamične stvari, tako kot Whittmanove travne biljke, ki postane ves tvoj svet. To je to doživetje, ki se mu že starodavno latinsko reče- sovzpetje. Ko se lahko najmanjši atom stvarstva doživi kot vse, kot celota. Tako doživetje tistega, kar je otipljivo, prinese vero. Sicer pa ne morete verjeti v to, da je MC2, čeprav je stvar lahko šele potem, ko je bila odkrita, postala otipljiva tudi z dokazi.

Kar se moje vernosti tiče, je drugačna tradicija.

Človek se pač rodi staršem. In tradicija, ki sega v očetovi družini daleč nazaj, je liberalna. Je seveda tradicija, da si vsakdo, ko odraste, sam izbira svojo vero. Moja mati, ki pa je Judinja, pa preko praga holokavsta ni prinesla s seboj judovske vere, tako kot večina tistih, ki so ta holokavst doživeli. Moje drugo rojstvo- kot se reče- takrat, ko sem se moral sam odločati, sem se odločil, da ne bom iskal Boga.

V tem je ateizem. Ker se mi je zdelo, da mora človek živeti tako kot misli, da mora živeti, ne da bi se opiral na Boga. Zdelo se mi je, da Bog kot opora je lahko neke vrste upravičenje in opravičilo za stvari, ki bi si jih človek moral nasloviti sam nase in biti sam zanje odgovoren. Zame ni ateizem pridiganje ateizma ali kaj podobnega. Spoštujem vsako vero, v tem sem bil vzgojen že doma. Ampak sem se odločil, da- prvič to, kar je jasno, če se človek ukvarja s filozofijo, takoj ve, da na to vprašanje ni mogoče razumsko odgovoriti. Z dokazi otipljivih stvari. In drugo se mi je zdelo, da je etična drža mene osebno, ko človek ne more izsiliti doživetja nečesa iz sebe, da je poštena drža ta, da živiš odgovorno do samega sebe, ne da bi se opiral na neko veroizpoved, ne bom rekel vero. Človek vedno v kar veruje, mora tudi z razumom živeti. Ampak da bi se oprl na neko konkretno veroizpoved, se nisem odločil. Tudi zato, ker kot rečeno mislim, da se mora človek opirati nase in ne iskati drugih izgovorov za neko bitje, ki bi bilo krivo za vse namesto mene. Ali pa zaslužno, konec koncev.
Zanimivo. Ker se mi zdi to včasih res, da preveč pogosto iščemo krive zunaj nas. Saj včasih potrebujemo tudi tolažbo.
Ja, ampak ne prepogosto.- Človek mora sam s seboj urediti. Tu imamo pa potem mi delo.
Ja. Marjetka, povejte mi, kako pa potekajo vaše delavnice z otroki in kakšna je njihova vera? V kaj oni verujejo? Kaj doživljate takrat ob njih? To je bil en razvoj skozi 14 let. Začela sem tako, da sem pripravila en sistem dela. Seveda so mi strokovnjaki pomagali, ker jaz prej nisem delala v šolstvu, ampak sem vedno imela rada psihologijo trženja, tako da sem imela malo tega občutka. Bila sem zelo presenečena, ko sem naredila celoten scenarij, kako bom pristopila do ravnatelja najprej, do razrednikov, itd. in se še danes spomnim, kako so me poklicali k ravnatelju. Kar izbrala sem enega ravnatelja. Šlo je po nekem neverjetnem naključju, da sem lahko vedno srečala človeka, ki me je poslušal. Ker to je nenavadna stvar, kar delam. Ki me je poslušal, prisluhnil in je rekel, da bomo poskusili, da bo on poklical. Je bil občinski vodja ravnateljev kamniške občine. Je rekel, da bo poklical vse ravnatelje, če se upamo predstaviti. Ja, in sem imela vse ravnatelje in ko sem jim predstavila idejo, sta dva rekla- bila je ženska, jaz sem imela idejo, da bom do leta 2000 nekaj naredila, potem bodo pa akcije že malo širše.
In sem imenovala idejo Upanje 2000. In mi je ženska ravnateljica rekla, da to ni Upanje 2000, da je to upanje danes. Če imam tako? In sem rekla, da je tako. Moški ravnatelj pa je rekel, da je to upanje večnosti. Sem rekla, ja, ves čas je upanje, jaz pa sem tak živi primer za to upanje, ker mene nihče ne financira in je vse to nastalo; če ne bi bila jaz verna in ne bi verovala v to, kar z otroki dobim nazaj. V njih namreč prebudim tiste speče želje srca, dobrega dela srca za odnose. Najprej za življenje. Večina je prvič vprašana, kaj si želijo v življenju. Potem jih vprašam za družine, za prijatelje, za domovino, za Slovenijo, za medsebojne odnose v šoli, za naravo, za lačne otroke. Jaz jim predstavim, kaj delam, in potem vprašam njih, kaj pa oni mislijo? Naj mi oni dajo svojo željo, da vidim. In potem, ko sem dobila prvič te želje, sem bila ganjena. Nisem mogla verjeti, kaj otroci pišejo. In teh želja imam zdaj- ne vem, nisem imela nikoli časa prešteti.
Kaj pa si želijo ti otroci?

Veste, kaj si najbolj želijo? Mir, da se ne bi toliko kregali. Razumevanje.

Kaj si najbolj želijo? Radosti. Ko jih jaz vprašam, kaj jih je nazadnje doma razveselilo in v šoli, oni včasih čakajo ali rečejo rojstni dan. Kaj jih je razžalostilo? Takoj bruhne ven. In potem jih jaz nagovorim, da bomo pa mi zdaj nekaj naredili. Njihove srčne želje so takšne in tašne, in ko jih vprašam, kaj bi pa želeli, da bi se najprej- jaz imam pot do teh srčnih želja npr. Imam. Katero željo želite najprej da se vam uresniči? In otroci vsi rečejo najprej lačni otroci, ki umirajo od lakote. Namreč vsak dan umre od lakote 35. 000 otrok in to je mene ganilo, in sem rekla, da grem do konca. V brezpogojni ljubezni, nesebični. In otroci to tako čutijo in jaz jim povem, da imam idejo, kako bi lahko naredili celo svetovno animacijo. Ta ideja je še vedno v meni, ampak sem morala prehoditi eno dolgo pot, da sem z otroki naredila metodo, ki danes res deluje. Kaj v otrocih prebujam?
Vidim, da imate s seboj kaj nekaj izdelkov.
Otrok vse razume. On nikoli ne vpraša, kako to mislim. To mi mislimo, starejši. Otrokom rečem, da naša notranja narava je kot drevo. Zdaj bomo pa mi na novo zažareli na nešem drevesu, na novo bomo ozeleneli. Na novo pomlad gremo. Ne čakamo eno leto, ampak lahko to naredimo res v treh mesecih in pol. In otroci začnejo delati konkretne korake. Jaz jih nagovorim, pridem v šolo najmanj osemkrat, lahko tudi manjkrat ali večkrat. In oni dobijo domače naloge in sami doživljajo, izkušajo to novo radost. Ampak imajo pa nalogo, da pišejo, ker ko pišejo, se učijo reda. In znova doživljajo. In tako je en sistem. Najprej delajo lepši svet v družini- to je najtežje- kako si oni želijo doma razumevanja. Vsak drugi mi napiše, da bi se razumeli, da se ne bi kregali. In jaz jim pokažem, kako naj naredijo, ker mama in oče skrbita za to, da bo imel vse- kaj naj on naredi, da ju bo razveselil, ker potem se bosta onadva ustavila in bodo srečnejši in bo več časa z njimi. In se spomnim, kako je ena deklica napisala, kako je čudovito. Ker mi morajo vedno pisati, ko pridem v razred, kakšne so spremembe, da jaz ves čas spremljam. In ko mi je napisala deklica: " Joj, ati ne pride več slabe volje domov in prej pride domov. " To je ja največ, kar je lahko.

Povejte mi samo nekaj. Vi ste bili poleg Indije tudi v Bosni. Ja.
Bosna nam je malo bližje. Kaj so vam tisti otroci pisali? Vi ste bili tam tudi v času vojne v Bosni. Kakšno je njihovo srce, njihova vera?
Njihovo srce je bilo ranjeno.

Jaz sem čakala 5 let, da bom prišla v Bosno. In sem si morala zgraditi, sem morala celotno pot- boljši odnosi v družini, medsebojni odnosi v razredu, do narave- sem morala tako dodelati, da sem bila močna, ko sem prišla v Bosno. In tam sem delala in to mi je.. ne morem reči najlepša izkušnja, ker sploh ni važno, kje so otroci, vsi potrebujejo isto. Ampak oni imajo manj. Doma se kregajo zaradi verstev. In smo šli korak za korakom, tako kot je treba. Jaz sem bila tako vesela po 14- ih dneh, ko sem dobivala prve spremembe. Ko sem dobila prve spremembe, kako rad gre domov. Mamice so bile nekatere tako presenečene nad njihovimi deli, da so začele plačevati. Otroci morajo namreč vsak dan narediti eno presenečenje doma. In mamice so bile tako neizjemno vesele in sem jih opozorila, da denarja ne smejo sprejemati, ker to ni brezpogojna ljubezen. Počasi sem orala v Sarajevu v parih šolah, potem pa sem imela eno šolo v Zenici, kjer sem šla lahko od začetka do konca. Tri mesece in pol smo delali in se še danes spomnim, kako sem prišla 24. maja leta 2000- kar žareli so otroci, tako so bili dobre volje. In učiteljica tudi. In jaz sem samo čakala, da mi povejo, kakšni so končni rezultati dela. Ker ko pridejo do konca, se jim ustvarjalnost tudi dvigne. Ne samo, da oni doživijo mir, radost, samospoštovanje. Vi ste npr.

največji nergač v razredu. Mi naredimo tako npr... To sem jaz.
Vi? No, potem pa vi.
Bom kar jaz prevzela to vlogo, prosim.
Pa vi, no. Bomo pa kar šli se metodo po oddaji. Jaz otroke res pripravim v tak sistem, ki je zdaj narejen, da tudi tisti najbolj tečni niso več tečni, ampak oni, ko mene prvič vidijo, oni takoj izstopajo. Ampak jaz vem, da on najbolj potrebuje moje spoštovanje, ne samo brezpogojno ljubezen. In to otroci vidijo in swi mislijo, kaj pa je zdaj to? To je pa nekaj novega. In se spomnim lani, ko sem bila v eni izmed slovenskih šol, ko so na koncu projekta- jih je pedagoginja spodbudila, da naj povedo, kako se zdaj počutijo. Ena deklica je napisala spis, če jaz vem, kaj je to sreča. In ona govori, da mogoče ne bomo nikoli vedeli, ampak veste, kaj je to sreča? Ko lenobo in jezo spreminjaš v pridnost. Ko širiš svoje korenine. Nazaj k Bosni- in ko sem videla v Bosni, kakšni so rezultati dela- takrat sem se spomnila Prešerna: " da koder sonce hodi prepir iz sveta bo pregnan. " Sem rekla, da bodo meni bosanski otroci pomagali, da bom jaz lahko šla hitreje v javnost, ker še nisem v javnosti. In sem prosila, če bi mi lahko do naslednjega dne narisali njihovo novo sonce v njihovem srcu in cvetlico, ki jo imajo najraje. Vi bi rekli, kaj bi rada? Ja, bomo. Naslednji dan pridem. To je bil za mene mogoče eden izmed najbolj srečnih trenutkov. Povedala sem, prosila sem jih pa, da naj napišejo na žarku, kakšne so spremembe. In pišejo: " Zdaj lahko odpuščam. Zdaj razmišljam. Doma se imamo lepo.

Raje hodim v šolo. Postali smo prijatelji. " To je ja največ, kar je lahko.
Se zdi že skoraj nemogoče. Skoraj, ampak je mogoče.
V tej kruti realnosti. Verjamemo in dajemo čim več otrokom. To je preventivna vzgoja.
Marjetka, vas ima kdaj kdo za iluzijonista morda, prevelikega romantika?
Seveda. Seveda. Se znate temu ubraniti?
Ja. Da ne bi bilo tako, sem narisala to sliko.
Pokažite nam jo, prosim. Ker že predolgo samuje in mislim, da je čas, da jo malo pokažemo. In če nam razložite. To najraje ne razlagam, ampak bom. Lahko na otročji način? Ker sem...
Lahko.
Hvala.
Vidim, da so barve čudovite.
To je kot smisel življenja, ampak sem potem videla, da sem naredila L. Ljubezen. To, da sem jaz doma iz ene dežele, ki ima ljubezen celo v svojem imenu. Da ima človek v svojem imenu- v slovenski besedi je tudi love. Slovenija in človek.
Č love K. Čas, ključ. Da si vzameš čas za to, da ti začneš razmišljati o sebi in o drugih. In tukaj sem naredila- tudi jaz sem prišla na to zemljo, da nekaj naredim. Jaz sem mislila, da bom kaj drugega, da bom imela veliko družino, 10 otrok, ker jih imam rada. Nimam svoje družine. Nič za to. Ampak tukaj pomeni, da pa imam eno svojo idejo, ki je enkratna in je čisto možna. Vedno boilj čutim, da jo bomo lahko realizirali. Jaz imam tudi eno zgodbico za vse otroke sveta, in v tej zgodbici imajo številke eno glavno vlogo, predvsem 10- to je denar. Od 1 do 9 so pa vrednote. Tukaj pa vidimo 8. Osmica je pa spoštovanje. In ni želela iti v našo zgodbo in dokler ne pride v mojo zgodbo, je jaz ne morem napisati. Ko se 8 vrne, se začela pa tako spoštvati, da me ne bo zanimalo, kaj bo kdo mislil o meni. In ko se mi bojo pogoji znormalizirali, ker nimam normalnih pogojev, ker je to delo zelo naporno in težko- takrat bom pa lahko dala. Vidite, tukaj je mavrica. Sedem barv v mavrici je. Sedem takih lepih ciljev imam in med prvimi je prva knjiga, ki bi bila- otroci naj sami naredijo izbor, kako so zrasli, da bodo druge vzpodbudili. In to mislim, da bo nalepša stvar za začetek. Drugače imam pa tudi idejo za knjigo, ki bo morala predstaviti te vrednote in temelje, tako da boste tudi vi morda verjeli v to stvar. In se prav veselim, ker sem naredila, že pripravljena je ta knjiga, rokopis. Zdaj iščem, kdo bo založnik. Sem pripravila vrednote po ljubljanskih mostovih. Ljubljanske mostove sem uporabila.- Če oprostite, predlagam, da pater morda vrne sliko. Jaz sem ga povabila sem v stiduo, nisem mu pa obljubila, da bo moral še držati sliko. Fizično delo.

Zdaj bo naredil dobro delo in zagotovo se dobro počuti, kajne, pater?
Gotovo. Poglejte, jaz bi se morda malce dotaknila še ateizma kot takega, oz. neverovanj. Me zanima, kaj vi mislite, pater Pavle? Ste slišali kdaj za Biblijsko kodo?
Ja. Kabala in tega, če mislite to.
V tej knjigi naj bi bilo zapisano v obliki kod, da Biblija vsebuje celo zgodovino človeštva in celo prihodnost, in da je v obliki kod to zapisano, da sta Shakespeare in Hamlet; da se vse to najde notri, vsa ta povezava. Ste slišali kdaj za to?
Ja, sem slišal veliko.
Kaj menite o teh avtorjev, ki želijo morda na vsak način dokazati, da ni Boga?
Ne vem, če ti avtorji to želijo. Se mi zdi, da želijo povedati, da lahko Biblijo beremo morda tudi na nek drug način. Da pridemo do istih sporočil, ki sicer so, ampak preko neke druge abecede. Tako sem jaz razumel te stvari, ali morda tudi drugače, da pač Biblija zapisuje nekaj, kar se je dogajalo in kar se dogaja. In za to morda ne potrebujemo posebnega razodetja. Če so to želeli. Ne vem, ker teh pristopov različnih v zvezi s temi šiframi je izjemno veliko. Obstaja tudi kar nekaj knjig dobro prodajanih, ki se poskušajo na tem. Gotovo. Jaz bi rekel, da Biblijo brati je gotovo mogoče na različne načine. Poleg tega, da jo bereš kot vernik, kjer to predvsem sprejemaš kot razodetje, jo lahko bereš kot literarni sladokusec, kot zgodovinar, kot nekdo, ki te zanimajo neke kode zgodovine ali sveta, ipd. Tako da potem tudi z ozirom na to nastajajo različne refleksije. Rekel bi, da ko grem v nekaj in nekaj iščem, bom to tudi tam našel. Z namenom.
Svoje vnašam notri. Je pa res, da je Biblija pisana v jeziku, v kulturi, ki je precej drugačna od naše in zahteva drugačen pristop. Mogoče včasih tudi to, da znamo prav vedeti ali razbrati, kaj pomenijo posamezne številke, posamezni simboli, ideje, in da če bi to bolj vedeli, potem bi morda velikokrat ne delali krivice Bibliji v tem smislu, da bi rekli, da je to neumno ali nespametno, da to ne more biti res. Ampak, če prav razumem, kaj mi nekdo sporoča, bom znal tudi to sprejeti. Nekdo mi podari vrtnico. Če bom v tej vrtnici najprej videl trnje ali zagrabil za trnje, jo bom izpustil in vrgel stran. Kaj vidim najprej, oz. kje vidim bistvo stvari. Podrobnosti...

Bistvo pa je očem skrito.
Ja.
Marjetka, še pridemo do vašega nadaljevanja Vašega malega princa, če se ne motim. Namreč, ateizem in socializem so zelo radi povezovali. Dr. Kreft, kako bi vi označili obodbje socializma? Takrat se je rado govorilo, oz. zdaj se rado govori, da takrat je bilo skoraj da prepovedano hoditi v Cerkve, da so bili verniki bolj odrinjeni na rob, morda kakšni celo zaradi ne vem česa kaznovani.
Jaz tega najhujšega obdobja nisem doživel, ker sem šele leta 1951 rojen, tako da to do moje zavesti ni prišlo. Prav preganjanje in delanje spiskov, ki se je pa počelo. To, kar je prišlo do mene, je bila ta neke vrste drugorazrednost verujočih oseb v vseh javnih odnosih.

Sam sicer nisem bil med verujočimi, tako da to človek občuti šele, ko vidi, kaj druge prizadane. Je pa to težko občutiti, ker tudi samega mene vedno prizadane, ko vidiš brezbrižnost do lastnega obstoja. Jaz sem to doživel sicer skozi eno drugo doživetje, ko greste- v tistih časih, ko sem bil še mlad, greste recimo v Celovec in spregovorite slovensko besedo in se cel avtobus obrne in vas gleda srepo, od kod ste pa vi? In mislim, da so se približno tako počutili verujoči v socializmu. Iz kod ste padli? Torej kot še ne dovolj vzgojeni in razviti, ki jih vsakdo pogleda, ko kaj spregovorijo o lastni veri. To vzdušje ni bilo za vero najbolj prijazno. Stvari so se potem spremenile, ko je vse že postalo vseeno, ker ob koncu socializma tudi ni bilo več socialistične vere. In takrat je vladalo neko tako stanje, v katerem to ni bilo več pomembno. Tudi to ni bilo ravno naboljše vzdušje. Čas po tem je gotovo za verujoče boljši. Mislim, da je boljši tudi za ateiste, ker biti ateist v tistih časih je pomenilo skorajda biti na strani oblasti in če jaz kaj ne maram biti, na strani oblasti nikakor ne mara biti. V tem pogledu bi želel postati anarhist do konca življenja. Kakršnekoli oblasti, ne samo politične, itd. Položaj ateizma v današnjem svetu, kjer pa je spopad med verstvi, zanimivo, ki ga pa takrat ne samo pri nas, ampak tudi sicer je bilo precej manj, je postal zelo aktualen in oborožen. Se mi zdi, da je položaj ateizma tista ničelna točka javnega verovanja, ki pa je morda najbolj soodgovorna za toleranco. Tako da bi jaz videl danes težo ateistične pozicije v tem, da je to pravzaprav tista točka, ki seveda če je spodoben ateizem, je sposobna pomagati pri toleranci na tem področju ravno s to ničelno pozicijo. Ker vemo, da v predhodnih časih, ko se je po verskih vojnah v Evropi razmišljalo o točki tolerance, so filozofi in teologi, ki so govorili o toleranci, razvijali deizem- kot posplošeno vero, ki bi bila za vse enaka. Danes pa vemo, da tisto, kar je za vse enako, pravzaprav ni najboljše. Univerzalno verovanje za vse ni.

Ne more biti. Tako da se mi zdi tukaj neka soodgovornost ateistov za versko toleranco precej pomembno. Ni, da ateisti ne bi imeli nič z verovanjem. Vsaj to toleranco, ki bi morala biti med vsemi verujočimi in neverujočimi skupna. Morda je iz te ničelne točke lažje spregovoriti o toleranci kot iz točke verovanja, ki je pogosto zelo zaverovana. Ja.
Zavera v ateizem pa ni nič boljša, in to je tisto, kar smo imeli v prejšnjih časih.
Kako pa ste vi, gospa Žabot, doživljali še v prejšnjem času socializma to, da ste bila? Boleče. Ker moj oče je bil v zaporu zaradi tega, ker na Božični dan ni zaprl tovarne in so lahko šli delavci k maši in mi nismo šli v šolo. Tako da mi je ostal ta grenak spomin na preganjanje. Pozneje v gimnaziji, ko sem prišla v razred- ne vem, če je to zaradi moje osebnosti ali česa- so nehali preklinjati. So se kar malo. Ker so pač vedeli, da prihajam iz ene institucije, da sem aspirant za- moj profesor biologije, dragi Simčič me je pred maturo, ker sem bila pač odličnjak, dal v kot in rekel, naj premislim, če me ni škoda, kam grem, kje bo moja pamet. To ga je zelo skrbelo.

In sem čutila to drugoklasnost. Ker pač se je ta ideologija politična obrnila po Marksovo na vero, povod je pa bil kapital. Dokler je privatno imetje, bo vera, je rekel Marx, če se ne motim. Torej smo malo napadli vero, privatizacijo, ampak smo se vedno čutili malo preganjano, krivično preganjani. Čutili smo to, da ni bilo na televiziji, na radiu se ni govorilo ne o Božiču ne o ničemer. Še zdaj- zdaj sem se spomnila. Včeraj sem prišla v Ljubljano, prižgem radio. To mi je tako domače. Zazveni in pojejo o Božiču in dajejo novice, kot da bi se stari spomin v meni še iz teh socialističnih časov prebudil. Oh, zdaj pa ni več tako. In me preplavi neko veselje in obenem malo zaskrbljenosti, ker imamo veroizpovedi vedno več, in ravno to je to. Te stare konfesije institucionalne izgubljajo avtoriteto. In mislim, da je to zgodovinsko pravilno. Temu se ne moremo upreti. So pa druge oblike verovanja, na katere se ljudje oprijemajo, kot da bi v vsem tem iskanju nečesa iskali gotovost bolj kot odgovore na resnico ali kaj. To je tudi ena nuja psihološka, družbena, itd.

Zato danes, če vržem most na drugo stran, vidim v bodočnosti ravno to novo obliko vere v človeka, ki v sebi prepozna to neskončnost, božanskost, popolnost. Ki se izraža v radosti. Mi smo se naveličali filozofskih in teoloških predavanj in pridig o tem, kaj in kako bi. Danes si vsi skupaj želimo živeti radostno.

Mi kliniki pa vemo, da radosti ni, če je strah. In dokler so ljudi z Bogovi ali veroizpovedmi in orožjem strašili ali pa grozili, nismo bili doma. Smo v imenu verstev in Bogov in veroizpovedi izražali svoje nasilje, svoje sovraštvo, svojo voljo po oblasti in po tem, na kateri strani oblasti ste, avtoritete. Ker meni tudi- s tem se zelo strinjam. Sem zelo blizu njemu bolj kot.. Ker tisti, ki ljubijo politiko.
Sama opozicija danes tukaj. Tisti, ki ljubi. Ker sem vernik, pa sem mu zelo blizu. Tisti, ki ljubijo politiko, podzavestno ljubijo vlado- oblast, odločanje, nadvlado, itd. In je to lažna stvar. Prodajamo mladim porepričanje, kako naj mislijo, da bodo odobravani, da bodo uspešni, da bo kariera šla. Marjetka je pravo pot uzrla. Ona iz otrok od znotraj išče, kje je podlaga. Mislim, daje premalo ljudi še na tem svetu, ki bi prisluhnili otrokom, ne pa da bi jih šli učiti. Tudi v družinah. Zakaj se v družinah spremembe dogajajo, ki jih ona opisuje skoraj poetično in tako nedolžno iluzorno, sanjavo? Zato, ker tudi starši v skrbi za preživetje in dobro vzgojo- s tem imam jaz kot terapevt veliko opravkov, da rešujem tega, kar so jim zabili v glave, da so jih zadušili. Namesto da bi jih učila, kako naj pridejo do radosti, jih posluša in jo preprosto prebuja v njih. Ker mi smo narejeni po eni podobi, kajne, Pavle? Nekaj v nas je vtisnjeno. To imamo v kromosomih, to imamo v naši naravi, to imamo v našem programu. In če smo čez racijo šli čez to, čez naše akademske teorije, smo to zadušili. Ona pa je šla brez tega direktno v jedro in to pristno prebuja in mislim, da bo to rešilo to našo trpeče življenje vsak dan. Ker mi se borimo ne samo za kruh, za preživetje, za blagostanje. Borimo se tudi za zdravje. Vedno manj smo zdravi, ker smo vedno bolj prestrašeni, negotovi in manj radostni. To vsi vemo, zdravniki nas to že učijo. Da je smeh in dobra volja globoko terapevtska. Da se celo rak zdravi z radostjo. Da bi jaz zdaj obrnila vprašanje, kdo je vaš Bog? Mislim, da je odgovor bodočnosti na tej poti. Ne iščite Boga med zvezdami zunaj. Bog je tam, kjer ti spoznaš, da si ti stvarnik svojega življenja in si prevzameš odgovornost za vse to, kar rečeš, misliš, se odločiš, storiš. Vse to ima posledice v tem. In ko se ne zatekaš nekam po neko pomoč, to ne pomeni, da si sam osamljen v univerzumu. Tu je Yung imel prav. Če nekaj višjega nekje, kar te vsebuje, lahko si v povezavi s tem, ampak ne loči ga od sebe. Bodi povezan z njim. In mislim, da je vir radosti ravno to. Zato otroci rišejo drevesa, ker znajo to gotovost, to radost, to življenje z veliko videti v travici, videti v drevesu, videti v naravi in videti v živčnem očetu, ki pride domov. Znajo videti onkraj fasade in prebuditi to. To se mi zdi skoraj čudežno, kako to, da v treh mesecih v družini začne delovati vse drugače.- Še prej.

To je čarobna palica. Ja, pa je.
To je narava. To je moč narave in življenja. Se mi zdi, da je treba povedati glede teh prejšnjih dešifrantov. Ja.- Če sem že tukaj rekel za ateista, se mi zdi, da ta zamisel, da se da šifro in skrivnost vsega okleniti kot z nekim mehaničnim pristopom in tabelo, ki jo sicer uporabljajo v vohunskih službah, se mi zdi v odnosu do te skrivnosti, o kateri govorimo tak napuh, da ne paše k človeku.
Bravo.
Ni vreden človeka. Ne.
Vemo, kaj je kabala. Kabala ni to. Kabala terja od človeka; najprej se je ne sme lotiti pred 40. letom, ker še ni dovolj zrel za kaj takega.
In drugič, občutek, da boš tako rekoč res Božjo besedo spoznal do konca in jo tako rekoč lahko še naprej sam pisal, se mi zdi napuh, ki pa nima osnove. Skratka, tudi te vrste verovanj, ki gojijo napuh. Se mi zdi, da to gojenje napuha v najrazličnejših verovanjih je pa nekaj, kar moram priznati, da mi je kot osebi- ne zaradi ateizma, ampak mi je zoprno.
To potem privede do orožij.
To pomeni, da je Bog stroj in ga vključiš.
Rekel bi, da neka tehnika v verovanju Boga vedno odstrani. Potem, kadar človek začne s tehniko, gremo v malikovanje, gremo v magijo. Bog kot tak ni več prisoten. Ne more biti. V tem smislu človek sam kadarkoli, naj bo to katerakoli Cerkev ali oblika verovanja kadarkoli že, kadar hoče z institucijo ali z nekim zakonom ali z nekim pravilom uzakoniti Boga ali določiti to osebno raven verovanja, najbrž naredi največ škode sebi. Pavle, kako daleč in kako blizu je tehnika dogmi? Vemo, kaj beseda pomani.

To bi bilo zanimivo, da bi vi povedali.
To je domneva, ki se nam zdi najbolj verjetna. Ni to to, kar se običajno o dogmi prodaja in te stvari, ko nekdo pove neko resnico in reče, da Kristjani so neumni, ker to verjamejo.

To ni tako enostavno. Bi moral najprej nekdo stopiti v iskustvo nečesa. Jaz ne verjamem v vero, kjer ni osebnega iskustva z Bogom. Kjer tudi nimam neko osebno izkustvo neke resnice. Če do tega ne pridem, je to mrtva črka. Ne vem. Primer apostola Pavla imamo, primer Sv. Frančiška, ali takšnih osebnosti, ki so prišle do tega iskustva in so lahko verovale z isto inteligenco prej ali kasneje, se vendar njihovo življenje povsem spremeni. Ker do bijo iskustvo nečesa. In to se mi zdi izjemnega pomena. Samo črka zase nima življenja. To je samo nek filozofski Bog.

Ko me je strah, si s filozofskim Bogom nimam kaj pomagati. Ko sem žalosten, me ta Bog ne razveseli. Rekel bi tudi to, da zdaj tudi ne smemo pobožanstveniti nekih idej, ki danes v tem newageovskem svetu tako dobro uspevajo in rečemo, da bomo vsi veseli, vsi se imamo radi, ringa raja, pa je vse dobro. Življenje ni tako poceni. Življenje je včasih zelo krvavo, je zelo težko. Je zelo naporno in s tabletkami ne rešujemo stvari. Je treba iti veliko bolj globoko. Jezus nam velikokrat pravi, odrinite na globoko. Bog ni poceni. Je zastonj, ampak ni poceni. Damo velik davek za to, da lahko verujemo in vztrajamo v veri. Kolikokrat se moraš posloviti od nekega svojega videnja Boga in iti naprej. Drugače ostaneš brez. Če nisi sposoben tega v sebi narediti, teh operacij, ostaneš brez Boga.
Ali pa škof.
Ali pa postaneš nek malikovalec nečesa. Svojega malika, ki si ga dobil zato, da lahko se na njega vse izgovarjaš.
Ali ste vi kdaj podvomili v svojo vero? Ste bili kdaj na preizkušnji?
Jaz si ne predstavljam vere, ki ne bi poznala dvoma. Mislim, da je to sestavni del vere. Daje dvom...
Zakaj ste začeli dvomiti?
Da je dvom izjemno dobra stvar v veri. Ker te porine ven iz nekega zavetišča, nekega zapečka, te vrže ven v veter, v sneg, v burjo. Ti vzame vse, ti sleče plašč in vse to, kar imaš, če govorim simbolično. Moraš na novo nabirati bilke in si plesti nov plašč, ki ti bo tudi premajhen spet.

Veste, kaj me zanima? Kako je z mladimi? Danes, ko opazujemo mlade, se nam pogosto pojavi misel, da so brezverni, da verujejo le v tistega Boga, ki v banki svoj oltar ima. Denar jih je preplavil, materialne dobrine, itd. Marjetka, saj vem, da imate vi z mlajšimi opravke, ampak vseeno se mi zdi- ti mladi, ki že prestopijo tisto mejo otroškega so že na nekih bolj zrelih poteh. Se mi zdi, da so izgubili neko vero. Kako jih vi vidite, ko pridejo? Koliko jih sploh prihaja v Cerkev? Kako se obnašajo? Kje je njihova vera? Jaz sem glede mladih zelo optimist zadnjih 30 let. Imam ves čas stik z mladimi, se z njimi srečujem. Morda bolj z vernimi, ampak kaj pa tisti drugi? Tudi iskalci, ali tako, velikokrat kdo zaide na klepet. Ga zanima. Mi pove, da je ateist ali takšen in takšen, tako in tako misli. Dobro. Jaz sem pa malo drugačen. Zdaj se lahko midva pogovarjava. Ker če vsi drug drugemu kimamo, ni pogovora. V tem smislu. Ampak zelo verjamem v mlade. Ne vse, ampak precej mladih je, ki iščejo, ki so dosti pošteni v sebi. Tudi vedno manj je tega, da kar ene tabletke dobijo. Pravijo lari fari. Saj morda gredo skozi eno obdobje pubertete, kjer jim vse to- se imamo radi, pa če se dobro ne počutimo, pa vzamemo malo extasya, itd. Ampak na koncu vidijo, da tisti, ki vzamejo sebe in življenje zares, da je treba pa malo več. Da je treba iti malo bolj kvalitetno v smislu svojega doživljanja, razmišljanja. Da se je treba nekaj potruditi, da gre veselje skozi bolečino, da kot pravimo, da je sestavni del življenja tudi križ v Krščanstvu. Da je to zelo res. Ali pa, saj pristaneš nekje na laži in rečeš, da je križ odveč, ni resničnost. In je beg laž. To je potem edina alternativa, če ne greš v razmišljanje in iskanje naprej. In se mi zdi pri mladih, da kar imajo pogum za to iskanje, spraševanje. Tudi pogum v tem smislu, da mi je pri njih zelo všeč ta neposrednost. Da ti povedo tako kot mislijo. Morda bi pred desetletji kakšni mladi imeli kakšen preveč ozir, da duhovniku ne bodo tako povedali, ali bodo nekaj olepševali. Danes povedo. Že otroci pri verouku. Si zelo soočen s tem. In je dobro. Dobro zato, da se lahko tudi z vsem spoštovanjem vidi. Saj ko ima nekdo neko mnenje, ga ima. Pomeni, da je v njem. In zdaj se lahko s tem soočim in je to iztočnica za naš stik, za naš odnos.

Marjetka, kje vi vidite vero mladih?
Zdaj ste me vi inspirirali, da moram nekaj povedati. Da ne boste mislili, da je to samo lepo. Jaz njih učim. Oni sami doživljajo, ko začnejo nekaj delati, da to ni tako enostavno. Oni se morajo potruditi in spoznavati svoj egoizem in ga počasi sezuvajo. In to, da gre preko sebe, da ga jaz naučim, da je največji frajer, ko premaga sebe, tisto lenobo- ker mora to sam občutiti. Ampak jaz delam tudi v SŠ in v zadnjem letu imam ekipo študent iz Fakultete za šport in ravnokar zaključujem. To je, moram reči, te punce so tako korajžne, ker so šle proti toku. In zdaj prepoznavajo, da je vera v dobro prav tako. Štiri imam. Tako so različne, ampak tako rastejo, da je to nekaj neverjetnega. In to je prava svoboda srca. Ampak je treba pa vedeti, da je ta egoizem v tebi bolj ko rasteš, težja je pot. Bolj ko duhovno rasteš, težja je pot, kajne? Ampak potem na koncu tisti mali zlobko, ki je v tebi, si tako zmišljuje, da te včasih tisto znori. In ko ti to prepoznavaš, kako to deluje, moraš ti stalno rasti, da to potrebuješ, da si ponižen v pravi besedi. Skromen. Kot tista drobna mala marjetica na travniku, ki tudi pozimi cveti. Da se ne podomišljaviš. Jaz bi se že zdavnaj lahko podomišljavila. Koga vse sem srečala v Ameriki in ne vem kje. Zakaj? Nikoli ne bi prišla. Danes ne bi bila tukaj. In vi ste že dvakrat omenili te tabletke. Lahko podelim srečo? Pa tudi mislim, da je to za Slovence nekaj lepega. Si predstavljate Kalkuto? 16 milijonov ljudi, srednješolci, ni obvezno šolstvo. Če pridejo v šolo, so zel srečni. Je egoizem ravno tak kot je tukaj ali v Bosni ali v Ameriki. Ali v Lichensteinu, Angliji, Grčiji, kjer sem bila. In mi dajo v eni šoli kar 3 razrede. Ne, dva, ker jih je po 60 v enem. 120 sem jih imela pred seboj. Jaz tako uživam, ko govorim z mladimi. Namreč, jaz se tako priklopim na vsa ta srca. In nihče ne sme govoriti, ker jaz odneham. Ker mi je hudo za njega, da me ne sliši. In mu poskušam v tistem kratkem času- ker ne morem biti tam 3 mesece in pol, sem lahko največ mesec dni- mu v tistem kratkem času povem, kaj se začne dogajati v tvoji notranji naravi, ko ti sprožiš to radost. Zakaj je mama taka? Srednješolke- saj veste, ni več kontakta. Katastrofa. Ni več kontakta s starši. To je glavni problem danes. In sem bila dvakrat v šoli in potem mi je prišlo kar tako iz srca, naj kdo napiše, kako se počutijo. Ker me je zanimal efekt. Pa vam bom prebrala.

" Najprej ti pošiljam ogromno zahvalo za tvoj dragoceni čas. " Kako je enkratna. Ona se je meni zahvalila za čas. Ker nihče ne vpraša, kdo mene pošilja. Jaz jim povem, da sem prišla, ker jih imam rada, in da imam idejo za eno veliko gradnjo mostu za mlade. Še enkrat: " Hvala za dragoceni čas, ki si nam ga podarila. Od tvojega učenja sem se ogromno naučila in sedaj čutim nekaj zelo posebnega. Mislim, da me slabe stvari zapuščajo in nekaj stvari se spreminja v moji glavi. Ne samo srcu. Včeraj sem še govorila z močnim glasom, danes pa je moj glas nežen. Moja mami in oči sta čisto presenečena. Vprašala sta me, kaj se mi je zgodilo, če sem v redu. In celo, če me morda boli glava. In taka vprašanja. Veliko sta me spraševala, celo prisilila sta me, da sem popila zdravilo. Potem pa sem ju prosila, naj mi verjameta, da sem v redu in da ni nič narobe z menoj. Samo dva dni sem preživela s teboj in tvojimi nasveti in le ti že delujejo v mojem srcu. Dotaknila si se mojega srca. Res si nekaj posebnega. Res. Ti in tvoji nasveti v meni sprožijo nekaj magičnega. " Kaj ni to nekaj najlepšega? Ampak opozoriti, da je to ozka pot. Ni tisto več, malo tam in malo tam. Oni začnejo razlikovati, kaj je dobro in kaj je slabo.
Skratka, Marjetka, mislim, da se bomo morali vsi držati tega, da začnemo pri koreninah. Morda se ozremo okrog sebe. Pri otrocih začnemo vzgajati tisto, kar je potrebno. Treba je začeti na začetku in res je začetek verjetno v koreninah.
Lahko še nekaj? Se spomnim, ko je naš novi predsednik v svojem govoru rekel: " Slovenija, postanimo žarišče novih idej. " Res, zdaj imamo tako priložnost. Še tri mesece, da smo ponosni. Mi smo tak poseben narod, da je to neverjetno. Verjetno se tega premalo vsi zavedamo in jaz mislim, da bi morali z verovanji, z vero začeti vsi sami pri sebi. Zaupati sami sebi.
V dobro.

Verjeti v sebe. Počasi bomo zaključili ta naš nocojšnji Polnočni klub. Velikonočni prazniki so tukaj. Ima morda kdo med vami kakšno sporočilo za naše gledalce, za tiste, ki so nas gledali? Morda gospa Vida Žabot?
Kar tako presenetili ste me, ampak bi se spomnila- ker smo povezovali preteklost in prihodnost- tega, kar nam je že stari Sokrat rekel. " Išči v sebi, vse odgovore imaš v sebi, če znaš postavljati vprašanja. " In mislim, da nam je tudi Marjetka danes z vsem tem, kar znanost podpira, povedala, da danes mladi lahko hitro in pogumno- kot pravi pater- najdejo pot v bodočnost tudi mimo tabletk, mimo nevroz, mimo patologij. Če bodo zrli vase, če bodo iskali odgovore v sebi. Mislim, da mi kot odrasli, starši, učitelji, profesorji, ne smemo učiti mladih o vrednotah, o smislu, ampak jih vzpodbujati, da se spomnijo. Mislim, da je to ta globoka vera v nas, ki nosimo v sebi univerzum in modrost in popolnost in življenje. In vso odgovornost za to, kar smo. Zato bi rekla zdaj ob Velikonočnih praznikih, ko nas razveseljuje aleluja, ko je nekdo nam zapiskal čez zvonove, smrt je premagana. Da bi premagovali vsak dan te majhne smrti, ki nas žalostijo, ki nas odtujujejo od nas samih. Ker se izgubljamo v računih, položnicah, sporih s sosedi. 1000 takih zadev. Ko se nam to zgodi, ko pride na naš ekran nekaj takega, potem pojdimo notri v našo galaksijo, v našo neskončnost, in bomo našli radost. Ker mi smo rojeni, ustvarjeni za vztajenje. To rada ponavljam, da smo si ljudje čez stoletja zgradili preveč hiš na kalvariji. Smo pozabili, da je pot onkraj. In mislim, da če v nas je ta etična težnja v neko gotovost, v neko radost, ki nam jo tudi filozofija podarja, je ravno ta vera v dobro, v veselje, in vera v pravico uživati to življenje, ki ga imamo. Dobro.
Ni res, da moramo trpeti. Čeprav trpljenje je in je dobro, da je. Ustvarjeni smo za užitek in za radost.
Dobro. Najlepša hvala vsem današnjim gostom, da ste nam pojasnili vaša verovanja, vaše misli. In seveda hvala vam, drage gledalke in gledalci, če ste bili z nami. Lahko noč.

Prejšnja: Zbiratelji

Naslednja: Vzporedno življenje na internetu

oglasno sporočilo

Moj RTV

Polnočni klub: Verovati ali ne