Odprti kop - Polnočni klub: Vražje slovenke

Besedilo, Slike

Premiera: sobota, 20. januar 2007, Vse oddaje

Dober večer, spoštovani gledalke in gledalci in dobrodošli v Polnočni klub. Te vražje Slovenke iz naslova so tri. Vse so znane, vsaka na svoj poseben način. Ena zaradi svoje lepote in filmske kariere, druga zaradi svojega nenavadno razgibanega življenja in uspešne literarne kariere, tretja pa zaradi svojega ljubimca. Naj vam predstavim nocojšnje goste v studiu. Na moji desni ga. Ljiljana Medič, muzealka in poznavalka zgodovine filma. Govorila bo o Iti Rini. Na njeni desni g. Bogdan Novak, pisatelj, ki nam v svojem romanu Pasja grofica zagotavlja, da je bila Emilija Kravs iz Idrije ne samo dolgoletna ljubica Napoleona Bonaparta, ampak tudi njegova zakonita žena. Njemu nasproti prof. Janez Kavčič, zgodovinar in umetnostni zgodovinar, ki bo potrdil vse doslej neznane vire o romantični in tudi legalizirani zvezi med Emilijo Kravs in Bonapartom. In na moji levi prof. dr. Zmago Šmitek, etnolog, ki nam bo predstavil Almo Karlin. Njena potovanja v eksotične kraje in njeno bogato literarno zapuščino. Vsem gostom dober večer in dobrodošli v naš studio. Dober večer.
Razmišljam pri tej obilici zanimivih snovi, kje bi začeli. Pa bi jaz začel z vami, g. Novak. Ta knjiga Pasja grofica je izšla oktobra lani. Se pravi toliko časa zdaj že. Ali so bile kakšne reakcije na to vašo trditev, da je bila gospodična legalno poročena z Napoleonom?

Bilo je precejšnje presenečenje. Ne samo med bralci. Slovenijo je obiskal tudi nek francoski zgodovinar, ki se je ustavil v Idriji, kjer je slišal celotno zgodbo in se je zelo navdušil nad njo. Še zlasti nad dejstvom, da je ona deset let, se pravi petkrat dlje živela z Napoleonom, kot pa Marija Valewska. Francozi pa o tem nimajo pojma. Sklenil je, da bo to raziskal in spisal svojo znanstveno knjigo. On je zgodovinar. Seveda je pa to o poroki domneva. Poroka je bila tajna.
Zgodovinarji pravijo, da je možno. Na internetu sem celo našel podatek, da je bil šestkrat skrivaj poročen. Da je poklical krajevnega župnika in mu ukazal poroko, sicer ga bo dal skrajšati

za glavo. Čemur se sploh ne bi čudili, saj Napoleon se niti ni bal zapreti rimskega papeža. On ga je dal zapreti za leto dni in še dlje. Baje naj bi se skrivaj poročil tudi z Marijo Valewsko, ki je imela ravno tako svojega moža doma, kot je on imel svojo Josephine za ženo. Tako da bi

v današnjih očeh veljal za bigamista oz. za poligamista. Nekatere od teh so priznane. O tej naši se pa ne ve. Oziroma se ni vedelo do zdaj.
Za našo se na splošno niti ni vedelo v širši javnosti, v ožji pa se je vedelo. O njej je pisal že Fran Govekar v svojem romanu Svitanje leta ' 21. Potem Anton Aškerc je spisal dolgo pesnitev o njej, z naslovom Napoleonova ljubica. On se je pa upiral na članek nekega Raičiča v Celjskem gospodarskem vestniku. Ta je pa to povzel po časopisu nemškem Žurnalu iz leta 1822, 17. avgusta, kjer je nek novinar govoril prav z Evo Kravsovo. Ona je bila sicer Eva Lucija Emilija Cecilija Viktorija. Sama je izjavila, da je bila skrivaj poročena z njim, da ji je dal pečatni prsta v zahvalo, ker mu je ozdravila rane, ki bi lahko stale noge. Takrat je bil ranjen v Ahilovo peto. Daj ji je naslov grofice in letno 480 000 gold dinarjev. To je bila strahotna vsota.

Letno bi imela 42 000 gold dinarjev obresti in bi lahko krasno živela s tem. Vendar njen varuh, ki je bil skrbnik tega sklada, je popolnoma vso glavnico zapravil na dunajski borzi in nato storil samomor.
Zdaj bi pa jaz vskočil s citatom iz vaše knjige. Precej let naprej in sicer vidimo tukaj vaškega župnika, ki ga obišče nek fantič, zelo živčen in pravi: " Poslali so me, če bi hitro prišel k pasji grofici. Gospa umirajo. V poslednje sveto olje naj bi jo dali, tako želijo grofica. " " Kakšna grofica, " je vprašal župnik. " Die hundegrefin, " se je vmešala kuharica, ki je stala ob strani. " V bajti na koncu ceste proti Salzburgu živi. Tista s kardelom psov, mačk, opic in ptičev. Malo je prismuknjena, ampak pravijo, da je v resnici baronica volbsberška. Menda jo je sam Napoleon povzdignil v plemiški stan. " Vidimo, končala je slabo. Vprašal bi prof. Kavčiča, kako je s tem v Idriji? Je cela Idrija prepričana, da je ta njihova znamenita hčerka res bila cesarica, vsaj napol? Mi smo v to popolnoma prepričani. O tem ni nobenega dvoma. Ona je bila rojena v Idriji. Iz župnijskega urada v Idriji imam tukaj- sicer je slabo vidna- kopijo. To je njen rojstni list. Iz Geburtsbucha, rojstne knjige, ki se hrani v župnišču. 15. december 1785 leta je rojena.

V Idriji imamo to lepo dokumentirano. V Idriji na Kosovelovi ulici 19 še zmeraj stoji njena rojstna hiša, ki je sicer po tako dolgem času zelo spremenjena, zelo predelana. Ampak tukaj je vsekakor ona bila rojena. In ona je svojo mladost, svoja otroška leta preživela v Idriji.
In oče je bil inženir?
Inženir v rudniku.
Medtem ko je mati bila čistokrvna Idrijčanka.
Mati je bila Slovenka, oče pa?

Nemškega rodu.
Kaj pravijo vaši Idrijčani, kadar pride kdo

z neko skepso in pravi, da dokazov ni? So?
Seveda so. Kakšne listine so?
Ni prav nobenega dvoma, dokazi so v Idriji v arhivu. Tudi v župnišču. Idrijčanka je. Vsaj po mladih letih. Pa tudi kasneje se je enkrat vrnila v Idrijo.
To so dokazi, da je obstajala ta dama.

Ampak o tej zvezi z Napoleonom, če so kakšni dokazi?
Ja, marsikaj je bilo o tem pisanega. V Zgodovini Idrije, ki jo je leta ' 31 izdal Mihael Arko, to je tale knjiga, je kar precej napisanega o njej. Kajti zgodovinar Mihael Arko je temeljito obdelal ravno to francosko obdobje. Ta zgodovina Idrije, ki obsega približno 250 strani, kar eno petino obravnava to francosko obdobje.

V tem poglavju je precej podatkov tudi o tej naši Evi Luciji Viktoriji Emiliji Ceciliji Kravsovi. Je pa res, da je Mihael Arko, zgodovinar to poglavje o Francozih v Idriji v veliki meri povzel po enem rudniškem oficialu, visokem uradniku Ivanu Tušarju, ki je zelo natančno raziskoval arhivske dokumente. Arko se v glavnem sklicuje na tega Ivana Tušarja.
Hvala. Pustimo zdaj za trenutek to zgodbo in pojdimo k Iti Rini. Spet eno znano ime, lepo mlado slovensko dekle. Ni nobenega dvoma o njeni življenjski poti. Ona je, če sem prav prej razumel, začela svojo filmsko kariero na nekem tekmovanju za najlepšo punco, za mis.
Ni nobenih dvomov, da je Slovenka. Njeno pravo ime je Ida Kravanja. Rojena je bila v Divači, oče je bil iz Bovca, mati pa iz Loga pod Mangartom. Ona je začela, kot se prav reče, svojo filmsko kariero po filmsko. Tudi v Sloveniji, takrat konec 20- ih let so prirejali lepotna tekmovanja. Tako je bil izbor za najlepšo Slovenko v Kinodvoru, ki je še ohranjen v taki obliki, kot je bil. To je organizirala ameriška distribucijska firma Famamet, ki je obstajala kratek čas. Pripravili so izbor za mis Evrope. Ida Kravanja se je takrat prijavila. Potem je veljala za eno najlepših kandidatk za izbor. Nato so jo prijateljice pregovorile, da je odšla v Zagreb, kjer je bilo tekmovanje za celo Jugoslavijo.
Finale.

Tako. Finalno tekmovanje, v katerem ona ni zmagala. Zmagala je Štefica Vidačič. Nagrada za zmago v tem tekmovanju je bila filmska kariera. Štefica Vidačič je šla potem v Berlin, posnela tri filme. Ampak Ito Rino je nemškemu producentu priporočil lastnik kina Imperial v Zagrebu, kjer je bilo to tekmovanje. Poslal je njene slike in tako je ona dobila ponudbo za poskusno snemanje. Takrat, kot se danes lahko bere, ni ona funkcionirala kot kandidatka za filmsko zvezdo, bolj za gospodinjo in mater.
Potem nimajo pojma o tej stvari.
Imajo.

Samo tukaj pač niso imeli pravega nosu.
Katero leto je to?
To je bilo leta ' 27.
Film je bil še nem takrat. Seveda. Pri nemem filmu so bile dosti velike možnosti za uveljavljanje igralk iz drugih jezičnih področij, ker se ni bilo treba tako dobro jezika naučiti.

Takrat je bilo tako dobro, da si lahko igral v njemu. To je še vedno problem, tudi zdaj. Naši gledalci bi težko ven prišli. Morajo znati originalen jezik.
Ta poklic ali status igralke je bil suspect. Mama je bila zelo proti temu, da bi Ida prišla v te vode.
Seveda. Ljubljana je bila takrat majhna, igralke niso imele statusa. To ni bil najboljši status, če je ženska sama delala. Najbolj je bilo, če se je poročila, imela otroke in se ustalila.

To je bil ideal. Dolgo časa je v gimnaziji veljala za lepo.

V Ljubljani je bila znana kot lepotica. Ko je šla ona v Berlin, je šla proti volji svojih staršev. Takrat je bila samo mati živa, oče je umrl. Proti volji svojih staršev je šla v Berlin.
Vi ste nam prinesli šop lepih fotografij.

Mogoče pokažemo, kakšna je bila takrat.
Kakšna je bila pred filmsko kariero. Tudi to imam.
Ko je bila še punčka.

Bomo hodili naprej in nazaj. To so fotografije iz filma.

Tukaj so razglednice.
To so razglednice, ki so bile narejene na višku njene kariere in izvirajo tako iz Berlina kot iz Pariza.
To so bile razglednice, ki so jih ljudje kupovali in pošiljali? Ja.
Tega danes ni več, da bi bile filmske zvezde na razglednici?
Zdaj tega ni več. V 60- ih letih je pa to še bilo.
To je bil znak popularnosti.
Gotovo je bil znak popularnosti, da so te izdali na razglednicah. Te razglednice so izdale tiste filmske družbe in so popularizirale svoje filmske zvezde, svoje filmske igralce in projekte. Teh razglednic niso izdajali fotografi.

Vse so bile povezane s produkcijskimi podjetji. Prvih nekaj let pri filmu je bilo bolj učnih, potem je pa eksplodiralo z nekim znanim filmom z naslovom Eroticon. Ona je prišla v Berlin na poskusno snemanje, nakar so jo sprejeli in ji tudi omogočili šolanje. Peter Ostermajer, ki je bil človek, ki je odkrival mlade igralke, ji je omogočil filmsko šolanje. Ona je bila stara 20 let in je podpisala z njim pogodbo. Nakar je za Petra Ostermajerja posnela dva filma. Potem je šla naprej. Treba je poudariti, da je bila mlada. Stara je bila 20 let, ko je prišla. Leta ' 27 do Eroticona, ki ga je začela snemati konec leta ' 28, se pravi naslednje leto, ko je prišla v Berlin, je posnela že sedem filmov. Najprej je statirala, kasneje je igrala manjše vloge, nakar je konec leta ' 28 podpisala pogodbo za glavno vlogo v filmu Eroticon, ki ga je režiral češki mlad režiser Gustav. To je bil njegov drugi film.

In oba sta postala slavna.
Tako. Film je zelo pomemben za češko kinematografijo. Je eden najboljših čeških nemih filmov. Bil pa je tudi zelo uspešen. Predvsem zaradi teme, o čemer govori že sam Eroticon. To je zgodba o železničarjevi hčerki, kar je Ita Rina tudi bila, ki pride v roke zapeljivca, nakar jo ta zapusti itn.
Ona obupana.

Dela samomor, nakar jo reši drugi moški v tem filmu, s katerim se potem tudi poroči.
Pošten in reven fant. Ne pošten ne reven.
To še ni veljalo takrat.
Ne.

Vsaka generacija ima svoj Eroticon. Mislim, da je Boštjan Hladnik tudi posnel svoj film Eroticon za nekega nemškega producenta.
Ja, Boštjan Hladnik je tudi posnel film Eroticon, in sicer tudi za nemškega producenta, vendar je cel film posnel v Sloveniji. Posneli so ga na Planini, v ateljejih, v sedanjem BTC- u. Eroticon je bil posnet v Sloveniji z nemškimi igralci in slovensko tehnično ekipo.
Bral sem nekje v vaši knjižici, da je dobila zdaj po Eroticonu že zvezdniške honorarje. 150 000 mark.
Za Eroticon, ker je bil posnet

za češkega producenta, to ni bil tako velik honorar. Kasneje, ko je podpisala pogodbo po Eroticonu in po Tonki, ki je drug njen uspešen film, je podpisala pogodbo z Mercur filmom v Berlinu, kjer je že dobila 25 000 mark tedenski honorar. Mesečni, pardon.

Takrat so producenti forsirali neke svoje igralce ali zvezde, ki so imeli mesečne honorarje in so imeli pogodbe, da naredijo toliko in toliko filmov na leto.
To je ta hollywoodski sistem. Zdaj dobijo od filma, takrat so dobili pa plačilo na mesec. Za ta Mercur film je posnela samo en film. Enoletno pogodbo je imela. To je bilo že proti koncu njene glavne kariere. Se govori o kakšnih njenih sentimentalnih dogodivščinah, kot je običaj za filmske dive v tem času?
Jaz iz berlinskih časopisov? Pri nas rumeni tisk ni bil razvit v tistem času. Bile so zgodbe. Za Slovenijo vem, za Berlin ne vem. Vemo pa, da je zelo zgodaj v Berlinu na neki prireditvi spoznala svojega bodočega moža in da je v Berlinu

bila z njim. V Ljubljani sta bili dve mali aferi.

Ena afera je bila z Miranom Bleiweisom.

Drugi je bil pa Savo Sancin, ki naj bi bil njen prijatelj.

Če pogledate fotografijo, kaj lahko poveste?
To je iz filma Eroticon. Ita Rina in njen soigralec. On je bil njen mož. Tista druga slika, kjer je pleša, je pa Ola Fiord. Kar je pa tudi zanimivo.
Tu je še ena. Še vedno Eroticon.

To smo že pokazali. Dajmo še enkrat.
Ta je pa zanimiva zato, ker po njenem pričevanju naj bi bil Ola Fiord, ki je tudi umetniško ime, tako kot Itino, Mare Brčan. Ampak zaenkrat še nismo našli nobenih podatkov. Ker je pa Ola Fiord dosti pogosto ime, je to treba še razčistiti. Naj bi se pisal Puh.
Kako?
Puh.
Ravno tako kot znani Puhi, izumitelji motociklov.- Še nekaj slik bi pokazal, vi pa komentirajte.
To je iz filma Obešenjakova Tončka. To je potem, ko naj bi se poročila, pa se zlomi. Zgodba prostitutke. To je iz snemanja, kompletna ekipa filma Obešenjakova Tončka. S podpisom režiserja.

To je iz njene zapuščine. To je iz premiere filma Pomladno prebujenje ali Pomlad se budi v Zagrebu.

To je iz premiere filma Obešenjakova Tončka v Rigi.

Ta slika je nastala v Talinu, ker se tudi vidi. Tudi na premieri filma Obešenjakova Tončka. To je Ita Rita z materjo. Ona je bila za svoje čase in okolje velika zvezda. Ja, bila je velika zvezda. Najprej je hodila na premiere svojih filmov. Prvi je prišla že v Ljubljano, hodila je na premiere svojih filmov v Berlinu. Najprej na prvo premiero, nato pa po svetu. Tako je hodila z Eroticonom v Pariz, Beograd, Zagreb in Ljubljano.

Življenje je bilo kar naporno. Poleg tega, da je posnela tri do štiri filme na leto s svojimi 22 leti in je hodila še na premiere, se pravi, da je bila zelo okupirana.

Za privatno življenje ni ostalo zelo veliko.
Najbrž je bil tudi to vzrok, da je dosti kmalu, se pravi s 23 leti končala svojo glavno kariero. Leta ' 31, ko se je poročila. Takrat se je odločila, da bo prenehala s filmom. Čeprav je imela pogodbe.
Poročila se je z g. Dor}evičem? Poročila se je z g. Dor}evičem, ki ga je spoznala v Berlinu in se potem z njim nastanila v Beogradu leta ' 31. Je pa snemala potem še nekaj filmov v Jugoslaviji? Vsi časopisi so pisali, da bo končala s kariero. Imela je pogodbo z Luna filmom iz Pariza, vendar teh filmov ni realizirala in so bile na vrsti tožbe.

Tako da je pretrgala pogodbo in zato jo je Luna film tudi tožil. Imela je povabilo za Hollywood. To je že drugo povabilo. Zdaj naj bi šla s francoskim projektom

snemat za ameriško in francosko koprodukcijo v Hollywood.
Pa ni hotela?
Takrat je bila navada, da so se delali filmi v več verzijah. Francoska verzija, nemška verzija.
So bili že zvočni filmi?
Tudi. In tudi nemi. Predvsem pa zvočni, ki so se delali po letu ' 30 in še prej. Filmi so bili včasih drugačni. Ni bila francoska varianta filma enaka ameriški ali nemški. Tako da so to različice.

Francoska je bila bolj žgečkljiva.
Ne vem. Obešenjakova Tončka je bila tudi narejena v češki inačici in v francoski inačici. Francoska se je ohranila. Ohranil se je tudi Eroticon v francoski verziji. Tudi mednapisi so se spreminjali.

Glede na jezik.
Niso bili čisti prevodi, ampak so bili prirejeni.
Takrat je postala ona zakonska žena in se ni ukvarjala s filmom. Zanimivo, zelo pozno je posnela še en film. V zelo zrelih letih. Mogoče boste vi našli sliko.

Govorim o Bulaičevem filmu.
Te slike nimam. V knjigi je, s seboj pa jo nisem prinesla.
Dajte jo potem iz knjige pokazat. Leta ' 67.
To so od slovenskih fotografov

še pred začetkom kariere.
Jaz se spomnim iz njenih intervjujev, da se je pritoževala, da jo v Jugoslaviji ne jemljejo preveč resno, da ne cenijo njenega igralstva.

Gospa zrelih let.
Ne, spodnja.

Ta desna gospa. To je pa Tonči Vrdoljak poleg. Temnolasa?
Temnolasa. To je njena zadnja filmska vloga in edina po letu ' 45, čeprav je posnela tudi Velike žrtve, vendar filma niso nikoli dokončali. Po vojni se je želela vključiti v proizvodnjo. Delala je v produkciji, želela je tudi nadaljevati glede na svoje zveze koprodukcije, se pravi jugoslovanskih filmov v nemškem prostoru. Še vedno so ljudje, ki jih je ona poznala, delali filme. Želela je pomagati.

Ohranjena so tudi nekatera njena predavanja o sami filmski igri v rokopisu, ki jih je imela. Vendar ni našla posluha, ne v produkciji ne v filmskih vlogah, ki so ji obljubljali. Tako da se na koncu ohranja tudi pismo predsedniku republike Tita, kjer je dokazovala, kaj vse je počela, kaj delala, da ni bila poročena z nobenim velikim režiserjem, da je samo s svojim delom naredila kariero.
To je važno povedati.
Seveda je važno. Vendar ni bilo velikih odzivov. Tako da je dosti mirno živela

v Beogradu. Čeprav kot zvezda nikoli ni bila pozabljena.
Slovenije je izdala eno znamko z njo. Ob stoletnici filma smo tudi predlagali kot slovenska kinoteka izdajo znamke z Ito Rino.
Katerega leta je bilo to?- ' 95. Zdaj smo praznovali 100- letnico slovenskega filma. Obletnice se nizajo.
Mislim, da se

bomo o Iti Rini še malo kasneje pogovarjali.

Zdaj bi pa jaz prosil svojega levega soseda dr. Šmitka, da nam nekaj pove o tretji slavni dami Almi Karlin, ki je znana kot svetovna popotnica, pisateljica, mistik, nenavadno živeča ženska, ki so jo nekateri imeli za ekscentrično. Drugače pa ženska, ki postaja

prisotna v Sloveniji šele nekaj zadnjih let. V 90- ih letih se je začelo. Drugače so vsi vedeli v krogih, da je eksistira, da je takšna in takšna, ampak to ni šlo med ljudstvo. Zdaj se je to začelo. Pa nam povejte vse o Almi Karlin.
Alma Karlin je bila v marsičem drugačna od prejšnjih dveh junakinj, ki smo ju tu omenjali. Z njima se ni mogla kosati po lepoti ali pa po kakšnem plemenitem poreklu.
Tudi ljubimca ni imela tako znamenitega.
Tako. Celo pritoževala se je, da so jo včasih malce preveč nadlegovali, pa sploh ni imela želje po tem med potovanji. Najraje je potovala sama

v društvu svojega pisalnega stroja, na katerega je neumorno ustvarjala. Dejal bi pa, da je neka podobnost z našo idrijsko grofico po tem, da je po obdobju, ko je dosegla slavo, tudi ona končala v revščini in v bolezni. Alma je bila rojena konec leta 1884

v Celju v družini slovenskih staršev. Oče Jakob Karlin je bil oficir in je dosegel čin majorja v avstroogrski vojski. Mati Vilibalda Miheljak je bila pa hči prvega celjskega slovenskega notarja. Vendar kljub temu, da je bila po poreklu Slovenka, je po tedanjem običaju celjskih meščanov šla v nemške šole, tako da se

do konca življenja ni ravno najbolje naučila slovenščine, čeprav jo je lahko uporabljala in jo tudi dobro razumela. Izgleda, da je pod vplivom pisateljice in popotnice Ide Pfeifer, Dunajčanke, ki je tudi opravila pot okoli sveta, tudi Almo zamikalo že v mladosti, da bi ponovila kakšen tak podvig. Začela je pa tako, da je odšla v London na študij jezikov. V Londonu je potem tudi obiskovala različne muzeje in študirala neevropske kulture, muzejske predmete teh kultur.- Če smeva tu dodati nekaj glede teh jezikov. Izpisal sem si iz knjig. Študirala je v Londonu istočasno španščino, francoščino, ruščino, latinščino, hebrejščino, sanskrt, kitajščino in tudi hieroglife. V Londonu je opravila izpit osmih jezikov z odliko.

Študirala je pa te jezike po dnevih. Ponedeljek cel dan samo francoščino, v torek kitajščino itn.

To je res neverjetno.
Nenavadna zadeva. Z odliko je naredila izpit iz osmih jezikov! To ji je potem tudi pomagalo pri zbiranju denarja. V Celju je odprla jezikovno šolo. Ko je menila, da je zbrala dovolj sredstev, se je odpeljala v Trst in čakala. Najprej je zaprosila za potni vizum v Indijo. Vendar so bila to nekoliko nerodna leta, konec I. svetovne vojne in Angleži niso radi videli svojih bivših sovražnikov iz nemških dežel v svojih kolonijah, tako da vizuma ni dobila. V Trstu je potem čakala na ladjo do Japonske. To so bile ladje, ki so takrat vozile iz Daljnega vzhoda pripadnike čeških enot, ki so se borile proti boljševikom v Sibiriji in se umikale. Na teh ladjah je bilo tudi nekaj slovenskih legionarjev, ki so se znašli v tem metežu. Na eno od teh ladij se je nameravala vkrcati, da bi prišla na Japonsko, a tudi to se ni posrečilo. Nadaljevala je pot v Genovo in od tam prek Atlantika v Srednjo in Južno Ameriko, do Panamskega prekopa, potem v Peru in ob srednjeameriški obali, vse do San Francisca in potem dalje na Havaje.

Havajski otoki so bili zanjo neka pomembna postaja na poti, ker je obiskovala muzej pacifiških kultur v Honoluluju, ki je bil malce pred tem ustanovljen, in celo prevajala nekatere brošure za njih. Tam se je srečala s tem bogastvom kultur južnega morja, o katerih je potem tudi veliko pisala.

Tedaj je napravila obsežnejši načrt. Najprej je nameravala biti na južnomorskih otočjih samo šest do osem mesecev, v resnici je pa potem podaljšala to dobo na celi dve leti. Potovala je z enega otočja na drugega in si našla streho nad glavo bodisi pri kolonialnih uradnikih, bodisi pri misijonarjih ali misijonarkah, ali pa je včasih morala improvizirati. Kakor se je pač izteklo.
Da bi se sproti vzdrževala, je pisala. Kot potujoči novinar je dobila honorarje in s tem je lahko nadaljevala. Pošiljala je redno članke v Zilirzeitung in še v nekatere nemške časopise. Vendar je bilo na tej poti težko dobiti honorar. Velikokrat se je morala prebijati do kakšnega večjega mesta, kjer je lahko potem na pošti dvignila ta denar. Tako da je bila večkrat kar v pošteni finančni stiski.
To vse vemo iz njenih številnih potopisov, ki jih je pisala. Jaz vas zdaj vprašam kot tehnologa. Ti njeni opisi dopisi običajev domačinov na teh otokih, če danes to znanstveno gledate, to drži? Je imela pravo oko za resnično registracijo stanja?
Ena od njenih pomembnih, etnološko zasnovanih del je Mistika Južnega morja. V tem delu je zbrala bogato gradivo o različnih šegah, navadah. Zlasti pa so jo zanimali odnosi med spoloma, ki so bili takrat v tem območju še zelo slabo raziskani. V tem je dosegla dva velika pomembna antropologa 30- ih let. To sta bila Bronislav Milanovski

in Margaret Mit. Oba sta pisala o odnosih med spoloma na Južnem morju.
Na Samoi.
Da. Milanovski na otoku Trobriant v Milaneziji. To knjigo, ki je sicer izšla

v Nemčiji, je ilustriral celjski slikar Zebaher. Še to je

mogoče zanimivo. Žal pa ona na tem področju ni naredila pike na i v tem smislu, da v njenih etnološko zasnovanih knjigah le redko najdemo opombe ali pa navedbe virov. Vendar to ni bilo vse njene. To ni bil ves njen ustvarjalni opus, saj je pisala predvsem potopise. Tretja kategorija njenih del so potem zgodbe iz domačega slovenskega ali evropskega okolja.

Četrto področje literarnega ustvarjanja so bile pa fantastične zgodbe iz daljne preteklosti ali daljne prihodnosti, kjer je treba povedati, da se je ona zelo kmalu iz evangeličanske religije spreobrnila in postala navdušena teozofinja.
Teozofi hočejo osebno

doživeti stik s smislom ali božanstvom?
Teozofija je primerjalni študij religiji.
Je kakšen most?
Seveda z nekaterimi mističnimi potezami. Teozofi verjamejo,

da obstaja eter, imenovan akaša, v katerem se človek lahko giblje in doživi svoja pretekla življenja ali pa se prestavi v bodočnost. Ob neki meditaciji je tudi Alma poskušala?
Prijetno verovanje, da lahko to počneš.
Njena zadnja dela so bila posebno usmerjena v to rekonstrukcijo nekih starih kultur. Na primer knjiga Izolantis je postala znana v Nemčiji, ki govori o nekdanji civilizaciji Atlantide.
Berem tukaj tudi, da je bila njena želja, da bi živela v himalajskih pečinah in meditirala. Tako daleč je šla v to.
Tudi to je vpliv madam Blavatski, osnovateljice teozofskega gibanja. Blavatska je bila Rusinja, živela in ustvarjala je pa

večinoma v Ameriki. Ona je pisala o tem, da se je šolala pri tibetanskih menihih nekje na Himalaji. Mislim, da je bila želja Alme Karlin nekaj takega doseči. Žal pa je na svoji poti proti domu, ko je potovala prek Azije, bila že tako bolna in izčrpana, da tega dela svojega načrta ni mogla izpeljati. Nekje je napisala, da jo niti Tadž Mahal v Adriji ni mogel pripraviti do nekih višjih čustev, ker je bila že tako otopela. Leta in leta po prihodu domov je dobila ponovljene napade malarije. Hiteti je pa morala proti domu v zadnji fazi poti tudi zato, ker je njena mati bila na mrliški postelji in jo je hotela še najti pri življenju.
Potem je pa živela v Pečovniku. To je vas.- Živela je najprej v Celju, kjer je imela lepo hišo in v tej hiši tudi razstavljeno svojo zbirko, ki jo je prinesla s sabo, kolikor si je lahko privoščila nakup kakšnih predmetov. Sicer pa je zbirala tudi pri domačinih take predmete. Ta zbirka je delno razstavljena v celjskem pokrajinskem muzeju danes. Del te zbirke se je pa izgubil pri zasebnikih. Kajti Alma je bila darežljivo bitje

in če je bilo nekomu kaj všeč, mu je večkrat to kar poklonila. Tudi zato nam je Alma Karlin še nekoliko skrivnostna, ker o njej še nismo zbrali vsega, kar obstaja na Slovenskem. V Narodni univerzitetni knjižnici v Ljubljani je sicer okrog 40 obsežnih fasciklov gradiva, tudi neobjavljenih del v rokopisu.
Pa vse v nemščini?
V nemščini, ja. Sicer je pa izšlo 22 del v tisku. Vendar še vedno pogrešamo določenih detajlov, da bi sestavili zgodbo te izjemne ženske.
Tukaj imam jaz podatek, da je samo leta 1934 bilo na nemškem knjižnem trgu istočasno 17 njenih knjig. 22 jih je izdala v Nemčiji in v Švici. Skratka na nemškem področju. Umrla je pa leta ' 50 skupaj s svojo prijateljico Teo Gamelin,

s katero sta živeli skupaj dolgo let. Kaj pa se je z maso njene zapuščine zgodilo? Je to v vašem muzeju zdaj?
Njena zapuščina je delno shranjena na rokopisnem oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, del njene zapuščine pa ima tudi Študijska knjižnica v Celju. Vendar kot že rečeno, pomemben del zapuščine je pa ostal v privatnih rokah.

Kljub temu, da je njena prijateljica obljubila, da bo po svoji smrti oddala v arhiv ali v kakšno knjižnico še preostalo gradivo, ki ga je hranila po Almini smrti doma.

Tu bi moral povedati, da sta se Alma Karlin in njena prijateljica Tea, s katero sta že od 30- ih let živeli skupaj, morali po II. svetovni vojni preseliti v majhno in nespodobno kmečko pristavo na Pečovniku nad Celjem, kjer je potem v začetku leta 1950 Alma umrla v veliki agoniji in bolečinah, ker je imela raka.

To je bilo najbrž malce nepravično od tedanje države, da se ji ni znala oddolžiti za njeno pokončno držo med II. svetovno vojno, ko je kljub temu, da je pripadala celjskemu nemštvu, vendarle bila odločna nasprotnica nacizma in je ob koncu II. svetovne vojne ji bilo namenjeno celo, da bo deportirana v eno od taborišč. Vendar se je temu izognila in je bila nekaj časa celo na osvobojenem partizanskem ozemlju. Od takrat izvira njen portret s svinčnikom, ki ga je napravil Božidar Jakac. Ga imamo kje?- Žal tule trenutno ne.
Dobro. Če ga boste našli, ga bomo pokazali. V slovenščini je izšla knjiga Angel na zemlji. V predgovoru je napisala ga. Sonja Dular- citira njeno prijateljico Teo, kako ona opisuje prvo srečanje z Almo in pravi: " Skozi gorno šipo je svetila luč, nekoliko obotavljivo sem potegnila za stari zvonec in že se je prikazala drobna poduhovljena ženska, ki je deležna toliko občudovanja, zavračanja, kritike in čaščenja. Stala je tam vitka in nežna s suhljatim obrazom, ki je kljub vidnim sledovom trpljenja deloval mladostno. Na svetlobi so njeni rahlo rdečkasto plavi lasje žareli kot svetniški sij in mehko zasenčili skrivnostne oči, ki so gledale tako ponotranjeno in poduhovljeno in izžarevale toliko srčne dobrote, da so mi zavedno ostale v spominu. Najini Karlin je vse plemenito in presvetljeno z dušo in duhom. Kljub neznansko nežni postavi izžareva tisto, skorajda nadčloveško energijo, ki je omogočala osem let raziskovalnega potovanja po svetu, polnem nevarnosti in pomanjkanja. To pot je lahko prehodila le ženska, katere pogum je mejil na preziranje smrti in ki ji je umetnost pomenila vse. " Piše prijateljica Tea. Alma Karlin pa o sebi nekoliko drugače, duhovito in bolj skromno. Pravi: " Sem bitje ženskega spola. Če bi rekla, da sem ženska, bi bili ljudje takoj v skušnjavi pomisliti, da sem obremenjena z zakonskim sodrugom. Ampak jaz se potem sama kot kak rak samotarec. Poleg tega bi mi utegnil pripisati določene ženske čare, ki jih nimam. Nisem niti posebej široka, niti posebej visoka in na moji zunanjosti ni nič omembe vrednega. To najbrž velja tudi za mojo notranjost. Ker pa je vsak človek nagnjen k temu, da se vidi v lepi luči in ker spoznaj samega sebe spada med najtežje umetnije bivanja, si domišljam, da znam pisati. Človek mora imeti vsaj eno iluzijo in ta iluzija je tudi razlog za moje potovanje okoli sveta. " Simpatičen avtoportret.
Da.
G. Novak, slišali smo, koliko je napisala ta naša rojakinja Alma. 20 romanov, potopisov, še 40 svitkov neobjavljenih besedil, 400 pesmi, notne zapise in še nekaj, kar name deluje nekoliko misteriozno- 500 rastlinskih lističev. Vi veste, kaj bi to bilo?

To sem si ogledal.
Rastlinski lističi?
V arhivu. Ona je slikala cvetlice. Kjer koli se je ustavila, si je delala bodisi herbarij,

se pravi, da je rastlino posušila in jo vložila v album ali pa jo je naslikala z akvarelnimi barvami.
Hotel sem to vprašati, g. Novak. 20 romanov in vse to, to je skoraj takšna produkcija, kot je vaša. Vi ste najbolj produktiven slovenski pisatelj.
Trenutno čakam 80. knjigo.
80? Tu se Alma lahko skrije.
Pridna je bila.
Kako pa to zgleda, boste pa vi verjetno vedeli zelo dobro. Kaj to vse pomeni napisati takšno maso literature.
To ni samo delo, ogromno študija, če gre za zgodovinski roman, ampak tudi odpovedovanje družini, družinskim odnosom, prijateljem. Stalno si za računalnikom ali za zvezkom, ko sem še na roke pisal. Ali s kakšno knjigo v roki, ker vire iščeš, ali pa zdaj za računalnikom.
Znana je vaša Lipa zelenela je. To je bilo v letih od ' 90

do 2000. 12 knjig ste napisali takrat. To pomeni fizično čepenje pred računalnikom.
Lipo sem še vse spisal na roke. 13 velikih zvezkov. To sem izročil študijski knjižnici v Murski Soboti. Šele potem sem pretipkaval na pisalni stroj prve knjige in sproti spreminjal.

Zadnjih šest knjig sem pa že na računalnik delal. To je dobro.
Seveda. Sproti lahko pišeš.
To je samo mimogrede. Preidimo nazaj k naši glavni temi. Če mi ne poznamo, potem nam jo vi na kratko predstavite. To ljubezensko zgodbo. Srečata se na nekem plesu. Napoleon in naša lepa Slovenka.
Ona se je prvič vanj zaljubila še v Idriji, ko je bila 12- letna deklica. Napoleon je kot mlad general prišel čez Alpe iz Italije in se je ustavil v kraju Lozice pod Nanosom. On se je ustavil pri družini Žvanut. Fran Govekar piše v svojem romanu Svitanje, da so imeli tam tri brhka mlada dekleta. Vmes, ko je bil on tam in zabaval ta tri brhka dekleta, je poslal svojega generala Bernadota- to je tisti slavni, ki je bil poročen z Desiree in je postal švedski kralj- medtem ko je čakal njega, je Berandot oropal Idrijo.

O tem bo kasneje rekel več naš profesor. Ko je čez nekaj tednov spet zbral svojo vojsko in se odpravil naprej, piše Govekar, da so dekleta točila bridke solze. Se pravi, da jim je moral biti zelo šarmanten in všeč. Takrat je v Idriji, ki je bila svetovno velemesto, to ni bilo zanikrno mesto, kot bi danes mislili, je ona izvedela za generala, ker je takratni tisk pisal. Ko je videla vse tiste krasne oficirje v francoskih uniformah z zlatimi epoletami, sabljami, belimi hlačami, modrimi bluzami, si je mislila kako lep mora biti šele njihov general. In je že takrat prisegla, da bo ostala njegova prijateljica do smrti, da ga bo imela rada. Bila je taka najstniška ljubezen, kot smo se mi zaljubljali v kakšne filmske igralke. Kasneje ji je pa umrl oče, ko je imela 17 let, zaradi španske mrzlice. Mama ni vedela, kaj bi zdaj, ker je prišla v hišo revščina. Zbrala je doto in ji našla varuha na Dunaju. To je bil Filip Majnoni. On je bil državni sekretar v vladi. Bil je generalni tajnik topniškega rejona cesarsko kraljevega dvora. Velika živina. Leta 1805, ko je Napoleon že drugič namahal Avstrijce, jim je priredil velik ples za plemstvo.

To je bila za Evo Cecilijo Lucijo Viktorijo Klavs imenitna prilika, da spozna svojega cesarja, v katerega je bila še vedno zaljubljena. Tudi njen varuh je dobil vabilo na ples in ona je skovala načrt, kako bo pritegnila njegovo pozornost. Ko je prišel cesar Napoleon v plesno dvorano, so se mu vse ženske v francoskih barvah- rdeči, beli, modri- globoko klanjale, moški tudi v uniformah, je videl daleč zadaj svetlolaso lepo žensko, ki mu je padla v oči zaradi tega, ker se ni klanjala, ampak je ostala močno vzravnana in je bila oblečena v črno. Tako je šel s cesarjem Francem, ki ga je spremljal, in s knezom Metrihom tja.
Avstrijskim cesarjem, ki nastopa kot poraženec?
Ja. Šel je proti njej in jo vprašal: " Zakaj se pa vi ne klanjate? " Ona mu je pa drzno odgovorila: " Zaradi tega, ker je danes zame žalostni dan, okupator je okupiral mojo domovino. Zato sem v črnini, ker žalujem. Okupatorjem se ne klanjam. Ostala je vzravnana. " Cesar je odbesnel in se sploh ni več vrnil na ples, pač pa je še isto noč predrzno mladenko- takrat je imela 20 let- povabil v steklenjak, kjer so imeli eksotično drevje, palme.
Botanični vrt.
Tam se je začela njuna ljubezen. Že takoj prihodnji dan jo je odpeljal s sabo, Dunajčanom pa je pustil v spomin sliko, ki jo je dal naslikati v olju kot spečo

Venero takratnemu znanemu portretistu Jochanu Batistu Lampiu mlajšemu. To sliko je pustil Dunajčanom v zameno za živo deklico, ki jim jo je odpeljal s sabo v Pariz.
In to je tudi na znamkah.
Ta slika je kasneje izginila in se ni vedelo, kje je. Vse do leta 1998, ko so v Salzburgu priredili Lampiovo razstavo. Ko so objavili in zbirali slike za razstavo, se je pojavila iz neke zasebne zbirke. Tam so jo videli Paragvajci in jo objavili kot znamko v celi seriji Napoleonovih ljubic. To isto sliko, ki sem jo kazal.
Imel jih je kar nekaj.

Ja, ampak oni so vzeli Desiree, Mario Valewsko, Josephine, ki je bila zakonita žena, Mario Luiso. Zanimivo je, da je prav Victoria na znamki z največjo vrednostjo. Je tudi slika največja?
Tudi.
G. Novak, tukaj smo povedali vse o srečanju na plesu, ko je ona pokončna, pa potem cesar malo slabe volje. Je to vse živa resnica ali je to literarna licenca? Da je bil cesar tam, to bo že držalo.

Seveda. Leta ' 22, eno leto po Napoleonovi smrti, je izvedel novinar nemškega Žurnala in jo je obiskal v Salzburgu. Nato je avgusta ' 27 objavil daljši pogovor z njo, kjer mu je ona sama pripovedovala celo zgodbo. Da je bila skrivaj poročena, da ga je spremljala preoblečena v francoskega poročnika v Španiji, Franciji, Nemčiji, celo Rusiji. Kot poročnik je hodila z njim. Samo ožji krog štabov je vedel, kdo je ona, drugi so vsi mislili, da je poročnik. Anton Aškerc celo pravi v svoji pesnitvi, opiral se je preko nekega Raičiča po članku v Celjskem gospodarskem koledarju prav na njen intervju in opisuje pogovor med Emilijo in Napoleonom en dan preden so ga odpeljali na Sveto Heleno. Pravi Emilija njemu: " Se spomniš v Rusiji, ko se je ruski general čudil, kako da imaš takega mladega, lepega poročnika? " In je ruski general že namigoval kot da ima Napoleon rad fante, ker ni vedel, da je to ženska, ki ga je spremljala. Običajno gre cesarju polkovnik za poročnika.
Tukaj je najbolj šokantna vaša teza, da je ona potem zastrupila

cesarja. Dobila je dovoljenje ali se prikradla tja in mu pomešala arzenik v hrano in ga s tem ubila. Kdaj je bil Napoleon zastrupljen? Je to dokazano?
Ni.

Ker vem, da razno razne zgodbe teh znanstvenikov, ki preiskujejo. Zdaj pred letom so našli njegov las in so iz tega vlekli DNK.
Veste, kako je bilo takrat? V tistih časih so bili zdravniki na isti stopnji kot veterinarji. Če si hotel ti dobro prodati konja, si mu dal arzenik piti z vodo. Potem se mu je trebuh napihnil in si krasnega rejenega konja prodal. Zdravniki so pa tudi v tistem času zdravili želodčne težave, te je imel pa Napoleon stalno, z arzenikom. Nek angleški zdravnik je delal študijo tovrstnega zdravljenja in je ugotavljal, da je bolnik moral vsake toliko časa povečati tisto dozo arzenika. Nek Madžar je imel že tako dozo arzenika, da bi ubila deset ljudi.
Postal je odporen.
Tako. Napoleon se je ravno tako zdravil. To je v zapiskih njegovega zdravnika. On se je zdravil z arzenikom. Že Napoleonov oče je imel raka na želodcu in je umrl zaradi tega. Zato si je Napoleon stalno grel želodec, ker ga je bilo strah, da bi umrl.
Ni to tista znana poza?
Tako. On si je grel želodec, ker ga je stalno bolel. Res je na Sveti Heleni umrl prav zaradi želodčnega raka.
Kako pa vi pravite, ali vsa ta dejstva in dokazi stojijo? Ali bi to lahko bilo, ni pa nujno?
Mislim, da je kar točno, kar je g. Novak povedal. Bo kar držalo.
Napoleonova gibanja so bila vsa zabeležena tukaj. Mi nimamo kaj dvomiti.

Medtem ko njegova ljubica pa je šla ali pa ni šla na tisti ples.
Je šla. Ona je sama pravila, da ga je srečala tam. Povedala je točno, kam je šla z njim.- Ženske si včasih kaj izmislijo. Zlasti če bi šlo za afero s cesarjem.
To je že. Kot je rekel Milan Kučan, treba je gledati " rašo mona ". Resnic je več. Kaj je prava? Tale vaša in naša, če ni edina, je pa zelo zanimiva in prijetna.
Seveda. Jaz sem na internetu našel tudi podatek, da nek Američan, ki se piše Berry, prosi vse, ki bi kaj vedeli o Avstrijki Victoriji, ker pripravlja knjigo o njej. Toliko zgodovinskih virov je.
Kaj pa francoska reakcija? Vaša knjiga še ni izšla v Franciji?- Še ne.

Francozi bi pa morali vzeti eno stališče.
Mene zelo veseli, ker je bil ta francoski zgodovinar tukaj. Zdaj se bo on vrgel v National bibliotech. Tam je spravljeno vse, kar je Napoleon kdaj rekel. Zapisali so vsako besedo.
Vse so zapisal. O njem je izšlo že 40 000 knjig. Že do leta 1950. Ker so zapisali vsako besedo, vse, kar je delal, so prav gotovo našli tudi kakšen pisni dokaz za to, da ga je ona spremljala na fronti.
Ni pa nobenega namiga, da bi se iz te zveze rodil kakšen otrok?
Namigi so na internetu. Ampak internet je zelo nezanesljiv. Oni so ji pripisovali otroka, ki mu je bilo ime Leon Millerhausen, ki naj bi bil slavni dunajski odvetnik. Naj bi bil njeni in Napoleonov sin. V resnici se je pa to sin, ki ga je imel Napoleon z madam Reckarier, ki mu je rodila prvega nezakonskega otroka. Napoleon se je hvalil, da zaradi tega, ker se je prejšnjo noč nabutal česna. Da je fanta potem dobil. On je bil zelo srečen, ker je prvega fanta dobil. Mislil je, da je nezmožen imeti otroke. Z Josephine, ki je bila že v letih, ni imel svojih lastnih otrok.
Obstajajo prijetne teorije, da bi bil lahko en mladenič, potomec kakšnega mladeniča, ki bi lahko bil napol Slovenec in bodoči cesar Franci. Iz tega ne bo nič. Gospa in gospodje, hvala lepa za ta pogovor. Malo smo dali več prostora tej zgodbi, ki je ljubezenska in to nam je vsem zelo pri srcu.

Hvala lepa tudi za Almo Karlin in za Ito Rino. Želim vam, da bi še naprej izhajale tako zanimive in žgečkljive zgodbe, kot so te, ki smo jih slišali. Hvala pa tudi vam, spoštovani gledalci. Lahko noč.

Prejšnja: Dvig z dna

Naslednja: Gobarjenje

oglasno sporočilo

Moj RTV

Polnočni klub: Vražje slovenke