Odprti kop - Polnočni klub: Vražji zakonci

Besedilo, Slike

Premiera: petek, 25. maj 2007, Vse oddaje

Spoštovane gledalke in gledalci, dober večer. V maju diši po ljubezni, zato ne moremo mimo lepe princeske in privlačnega princa, ki hrepenita po ljubezni, pa jima življenje nastavlja pasti. In, kot je zapisala v tej knjigi Vražji zakonci naša prva gostja
srečen zakon- je to danes sploh mogoče? Kako je mogoče, da se oseba, ki smo ji dahnili usodni da, spremeni v našo življenjsko napako? Se vam pogosto dogaja, da bi svojega partnerja ali partnerico najraje izstrelili v orbito brez povratne vozovnice? Če je tako, potem bodite v naši družbi. Z nami je avtorica te knjige; terapevtka Aleksandra Kralj. Lep dober večer želim.
Dober večer tudi vam. Lep pozdrav prav tako Tini Hrovat. Tina Hrovat je danes pripravljena nam zaupati delček svoje življenjske zgodbe, malce teh svojih ljubezenskih izkušenj. Pozdrav. Pozdravljeni.
Z nami pa sta tudi zakonca, in sicer Aleksandra Kegelj Kovačič- pardon, Nataša- mislim na Aleksandro. In njen soprog Aleš Kegelj. Sicer sta oba diplomirana socialna delavca, sicer pa prleka živeča v Ljubljani.
Dober večer.
Najprej za začetek, Aleksandra. Kdo so vražji zakonci?
To so tisti zakonci, ki v svojem zakonu prepoznavajo svoj najpomembnejši življenjski projekt. Zato so se pripravljeni učiti, spreminjati in dozorevati v svojih zahtevnih vlogah partnerja, starša in ljubimca. To so ljudje, ki nikdar ne nehajo. Ki ne bežijo in se ne skrivajo, ko jim življenje ponudi izzive v skupnem življenju. To so ljudje, ki imajo močno voljo, so srčni in pogumni in imajo dobršno mero humorja. To so ljudje, ki jih zakonske krize ne poženejo v beg, ampak se z njimi pogumno soočajo. To so vražji zakonci. Ampak, če pogledamo današnji čas- smo se spremenili ljudje? Kaj je danes težje? Ljubiti, biti ljubljen? Je težje ohraniti zakon in s tem zdravo družino? Praksa kaže, kot da je to danes res težje kot nekoč. Ljudje smo se spremenili, čas se jespremenil. Današnji čas mogoče od človeka zahteva veliko več fleksibilnosti, veliko več prodornosti in današnji čas od človeka zahteva predvsem veliko notranje moči in zavedanja. Je bilo vam v življenju že dano, da ste ljubili, da ste bili ljubljeni? Enkrat, večkrat, morda nikoli? Večkrat sem bila ljubljena, ljubila sem še večkrat, kot bila ljubljena. Kar se tiče ljubezenskih stvari, lahko rečem, da sem imela kar pestro preteklost, vendar pa moram povdariti, da poročena pa še nisem bila. Saj to sem vas želela vprašati, če ste že našli na tej svoji poti življenjskega sopotnika? Še iščete?

Nisem ga še našla. Dolgo časa sem se iskala. Zdaj lahko zase rečem, da sem najdena. In zdaj mogoče prihaja v mojem življenju tisti čas, ko bo mogoče prišel nasproti tudi pravi moški.
Bomo držali pesti. Še velja, da moški izbirajo in ženska izbere?
Jaz trdim obratno. Moški izbirajo, ženska izbere. Jaz mislim, da to drži. Ne glede na to, da se mogoče včasih zdi drugače, je vsekakor ženska tista, ki izbere, ne glede na to, koliko se moški trudi vplivati na ženskino odločitev. Je pa tudi res, da se mnoge ženske ne zavedajo tega in dovolijo, da so izbrane, vendar pa se kasneje sprašujejo, kako so se znašle ob tem moškem. Nataša, koliko ste bili stari, ko ste spoznali soproga? Zelo mlada sem bila. Ravno na začetku ali v sredini pubertete, 15 let.
In kdo je storil prvi korak? Kako se je to zgodilo?
Opazila sem, da sem opažena, ampak sem potem po nekem času čakanja morala narediti jaz korak.
Ampak to je bil konkreten korak.
Ja. Prav na nogo.
Stopili ste mu na nogo?
Ja. Aleš, kako ste se odzvali na ta Natašin način osvajanja? Hitro sem izbral.
Isti večer zmenek.
Tako. V istem večeru sem izbral in bil zelo zadovoljen. Potem se je ta najin večer kar nadaljeval v skupno življenje oz. tudi zakon. Pokazal se je kot tisto pravo. Ste vi že takrat, ko vam je stopila na nogo in tisti večer čutili in slutili, da bo Nataša usodna ženska vašega življenja? Želel sem si, nisem pa takrat tega vedel. Vsekakor je to pokazalo na eno skupno življenje, da je bila to prava izbira in če bi moral danes ponoviti, bi naredil isto. Koliko let se zdaj že poznata?
16.

In koliko let sta poročena?
Zdaj bo 7 let.
Najprej bom Aleša vprašala. Verjamete, da bo večno?
Seveda.
Nataša?
Seveda. Tina, ste se vi zaljubili v svojega bivšega moža na prvi pogled?
Mogoče ne čisto na prvi pogled, ampak sem ga pa hitro opazila.
Kaj vas je privlačilo? Podobnost, različnost? Ste morda v njem iskali to, kar sami nimate?
Verjetno, da ja.
Kaj? Različnost, podobnost?
Podobnost bolj kot različnost, oz. zdaj ste me malo presenetili s tem vprašanjem, ker je težko. Zdaj sem jaz v takem obdobju oz. v vlogi nekoga, kar si ne želim biti. Ne, da si ne želim biti, ampak zrcalna podoba. Zato tudi sedim nasproti. Kako naj rečem? Recimo, da sem videla v njem stvari, ki jih jaz sama nimam.
Saj to je to. Ste takrat želeli samo ljubezen, ali ste že sanjali o poroki? Jaz sem vedno rekla, da se ne bom nikoli poročila. To sem potem spremenila, pa tudi življenje se mi je obrnilo drugače. Ne vem. Zaradi določenih prepričanj sem se potem poročila.
Aleksandra, kako vedeti, da sta se našla prava človeka ali pa napačna človeka? Včasih ženske rečemo, da je ta moški pa res zame. Mogoče smo tukaj ženske tiste, ki smo malo hitrejše v tem vedenju, da smo našle tistega pravega, ker imamo intuicijo. Čeprav tudi moški govorijo o tem, da v trenutku, ko so jo ugledali, so točno vedeli. Aleš je tako dejal.

Vsi zakonci večinoma opažajo to, da so takoj vedeli.
Torej lahko rečemo, da ima ta prava ljubezen svoje prepoznavnosti? Tako, gotovo. Ljubezen je duhovni aspekt človeka in ko se dva človeka- tista dva, ki sta namenjena- jaz verjamem, da smo si namenjeni. Ki sta si namenjena, da bosta skupaj prehodila neko pot in ju je življenje določilo za starša otrokom. Ti ljudje globoko v sebi že nosijo spomin na svojega bodočega partnerja in v trenutku se prepoznajo. Tako kot na cesti, kamorkoli prideš. Ti v trenutku prepoznaš ljudi, ki so ti podobni. Ljudi, ki te privlačijo, prepoznaš v trenutku. Tudi ljudi, ki so imeli mogoče neko podobno preteklost. Svet pravijo, da je vedno manjši. Kamorkoli greste; v Francijo, Anglijo, Novo zelandijo, boste našli Slovenca. In v trenutku se prepoznajo.
Vi torej pravite, da je treba upoštevati to notranjo intuicijo. Kaj pa, če je ta naša notranja intuicija v nasprotju z našimi željami, s potrebami, upanjem? Morda tudi s strastjo. Tukaj se pa pojavi velik problem. Jaz imam teorijo, da nam življenje na vsakih 12 let pošlje priložnost. Življenje ni tako nemilostno, da če v enem trenutku zamudimo vlak, ga potem ne moremo več ujeti oz. dobiti priložnosti. Če sta naša intuicija in naša pamet dve področji, ki sta med seboj skregani in bomo iskali partnerja na podlagi razuma... Zelo dolgo časa bomo iskali. Pri vsakem partnerju bomo našli nekaj, kar nam ne ustreza. Jaz bi rekla tako. Grem v trgovino in naročim partnerja- to v življenju ne gre. Nihče nima v popolnosti tistega, kar si mi želimo in kar mi pričakujemo. Konec koncev niti ne vemo, kakšni bomo postali. Jaz lahko zdaj izberem partnerja z zelenimi očmi, visokega, temnolasega, mišičastega, pravnika, iz domačega kraja, vegetarijanca. Nekoga, ki je obseden s košarko. Lahko to iščem.

Pa iščete nekaj takega? Nikakor, jaz ne iščem tega. Ampak ljudje imajo velikokrat to podobo- miselno predstavo ljubezni oz. nekoga, ki naj bi predstavljal ljubezen oz. uresničenje neke vizije ljubezni. Jaz sem vedno trdila; mogoče zato, ker sem malo romantična, mogoče zato, ker malo preveč pričakujem, ampak zame je najbolj pomemben tisti prvi kontakt, energija. Potem sem Tino prav vprašala, če je bila ljubezen na prvi pogled. Vi verjamete v to? Pri meni ni bila ljubezen na prvi pogled, ampak ljubezen, ki je rasla s prijateljstvom, pa sem poročena že več kot 20 let.
Lahko, da vaša glava ni ujela signala. Lepo, da ste v tistem obdobju. To se dogaja mnogim ljudem. Mi imamo tudi primere, ko so ljudje prijatelji in drug drugemu jokajo na ramenih zaradi nekih drugih oseb in v nekem določenem trenutku. Se pa zgodi.
In potem čez določen čas rečejo, da je vedno vedela in bila tako neumna in slepa, da tega ni prej videla. Vse se zgodi ob pravem času. Če mi razmišljamo, da je življenje avtocesta. Da je to prepredeno. Nataša in Aleš sta se v nekem določenem času in prostoru, ko sta bila oba pripravljena, našla. Med tisto množico- upam, da ne bom preveč povedala, ampak našla sta se v diskoteki. Uzrla sta se. Tako, kot je rekla Nataša. Če frajer ni takoj reagiral, ga je pa malo spodbodla. Ampak on bi se lahko tega ustrašil, bil slep, karkoli. Ampak bil je pripravljen in je sprejel klic. Ampak, kako bi pa potem opisali tiste ljudi, ki iščejo celo življenje, pa ne najdejo? Ampak se vedno znova zaljubljajo, vendarle imajo vedno znova ta signal, da je ta mogoče za njih. Ampak potem pa ta zaljubljenost tam po šestih mesecih mine, zakaj ne zmorejo tega nadaljnega koraka v ljubezen?

To je mogoče malo težko odgovoriti konkretno ali v kratkem.
Ljudje vedno iščemo polna čustva in pričakujemo, da ljubezen prinaša zelo močna in zelo polna čustva. V času zaljubljenosti se zdi, kot da zacvetimo, zaživimo. Nadčutno čutenje postane izrazitejše. Ko je človek prebujen zaradi tega, ker čustvuje, takrat se zdi, da vsa naša čutila veliko bolj intenzivno delujejo. To je tisti nek občutek, ki ti daje moč in občutek vrednosti. Vendar pa, ker nobena stvar se ne odvija z isto močjo in se vse stvari spreminjajo in spreminjajo obliko- ta zaljubljenost je začetek. To je seme, tista energija, ki dva pripelje skupaj. To je tista energija, ki je tako močna, da se mi tudi, če se želimo upreti zaradi tega, ker nima prave izobrazbe ali je premajhen, tej energiji ne moremo upreti. Mi lahko tudi rečemo, da se dve duši takrat najdeta oz. prepoznata. Takrat se moški in ženska najdeta na več različnih nivojih. Najprej naš mentalni nivo, ki pravi, da nam je ta oseba pa všeč. Potem je ta čustvena reakcija, ki se sproži ob nekom, ko doživimo nek občutek topline, varnosti in željo. Ta želja nas potem pripelje k dejanju in ker je ta energija zaljubljenosti tako intenzivna, smo mi sposobni slediti temu klicu in takrat ne ocenjujemo partnerja. Takrat smo enostavno srečni, da je ta človek v našem življenju. In kar je najbolj pomembno- če se on odzove na mojo energijo, jaz dobim potrditev, da sem lepa in občudovana. Nekdo si me želi. Nekomu sem dovolj zanimiva, da je z menoj.

Nataša, ženske imamo tako rade to romantično zaljubljenost. Kako ste se vi soočili s tem, kar je zdaj Aleksandra povedala? Ko tega ni več. Ste se počutili ranjeno, ste podvomili morda v Aleša ali vase?
Saj to ni tako očitno, da bi danes bila zaljubljena, jutri pa več ne in je nekaj resnega.
Ampak čuti človek, da se nekaj spremeni.
Seveda. Občutki so drugi. Partnerja sta potem vedno več skupaj, vedno bolj se spoznavata. To je tisto. Je zelo dobro, če skupaj tudi zaživita, preden se poročita in imata otroke.
Vidva sta zaživela skupaj.

Tako je.
Mislim, da 13 let zdaj že živiva skupaj.

To je ena dobra osnova za to, oz. napotnica za to, da potem začutiš oz. veš, da je partner pravi. Ta zaljubljenost je res. Takrat vidiš samo en meter pred seboj. To je ljudem všeč. Jaz bi povedala še to, da imam veliko prijateljic in prijateljev, ki so vedno v nekem tem razpoloženju. To stanje zaljubljenosti jim je všeč in potem, ko mine, grejo naprej z drugim. Mislim, da je ravno tukaj ta prelomnica. Ko si iz tiste zaljubljenosti- pri enih je to eno leto, 2, 3- potem pa pride zrela doba, ko se začne pa zares.
Zanimivo. Vidva sta imela potem zelo dolgo to obdobje koruzništva.

Alše, zakaj sta pa se potem odločila, da se poročita? Lahko bi živela še naprej tako.
Midva sva se odločila za poroko po 10- ih letih poznavanja oz. po 6- 7ih letih skupnega gospodinjstva oz. življenja in oba izhajava- predvsem jaz- iz tradicionalne družine in te vrednote so nama bile dane kot nekaj, kar je vredno. Kot nekaj, kar spoštuješ in živiš v tem smislu. Jaz moram reči, da tudi danes, po skoraj 17- ih letih, ne čutim bistvene razlike kot takrat v diskoteki, ko sem opazil Natašo, pa je potem ona naredila ta korak. Ampak naučila sva se v teh letih skupaj živeti vsak dan. Ni neke drame, da bi bilo zdaj drugače kot takrat, ampak učiva se vsak dan posebej in jaz zase lahko rečem, da res čutim tako, kot takrat.

Tina, kaj je vas pripeljalo do poroke?
Podobna zgodba, ni tako drugačna. Ne bi ponavljala. Mogoče jaz nisem toliko iz tradicionalne družine, ker sta se moja starša, ko sem bila jaz stara 17 let, ločila. Mogoče tega jaz nisem na pravi način predelala. Zdaj, ko malo poslušam, ko se vmes pogovarjamo... Povdarila bi eno stvar. Danes, ko jaz tukaj govorim, je to moja zgodba. Če bi moj partner sedel, bi imel svojo zgodbo. To, kar jaz govorim, ni prav ali narobe, ampak je samo to, kar se meni dogaja v življenju oz. to, kar jaz zdaj delam, se učim, itd. Drugače pa, kar se tiče moje zgodbe ljubezni, verjamem v vse te stvari, oz. nisem mogla verjeti- sem ravno rekla Aleksandri, da ko sem odprla njeno knjigo... Morate vedeti, da je njena knjiga zelo močna knjiga in jaz ne bom delala reklame, ker je nisem prebrala cele, ampak je pa neverjetno to, da jaz rada berem knjige in me je zanimalo, ampak zdaj sem v enem takem obdobju, da niti nočem brati knjige, ker se soočam sama s sabo. Tisto, kar je rekla Aleksandra zelo dobro, sem si rekla, da sem tukaj zdaj jaz. Da je najdena... Jaz še nisem najdena. Zdaj se iščem, ker so se mi temelji porušili. Moram začeti znova. Še to me zanima, zakaj vsakih 12 let. Čakati na novih 12 let.
24...

Včasih je lahko 12 tudi 6.
To je dolgo obdobje čakanja za Tino. To je pregovor.
To je najdaljša možna doba. Priložnost dobiš takrat, ko si nanjo pripravljen oz. se naučiš lekcije. Če se obrneva malo na Tino, je zdaj v svojem življenju v zelo težkem obdobju. Verjamem, da je to njeno najtežje obdobje v življenju in tudi vsi ljudje, ki se soočajo s tem, da se jim sanje razbijejo in zakon propade. Da vse tisto, kar so gradili in verjeli, vlagali, pa čeprav nepravilno ali so si drug ob drugem razbijali glave, ampak ločitev je nekaj tako groznega za vse vpletene: in za tistega, ki obupa in odide in za tistega, ki je prisiljen sprejeti neko izbiro nekoga drugega in mora s to izbiro živeti. Dejansko ločitev pripelje vsakega posameznika do tega, da mora sebe na nek način prevetriti v celoti, če želi začeti na novo. Imamo sicer ljudi, ki tega nikoli ne naredijo in rinejo z glavo skozi zid, se mnogokrat poročijo in iščejo potem vedno znova. Potem se naučijo, oz. njihovo življenje postane iskanje. Nikoli ne izberejo tistega poguma ali tiste odločitve, da je zdaj pa našel in je pripravljen dati vse od sebe. Če je potrebno, se bom učil in spreminjal. Vsak trenutek posebej in vsak dan posebej moram živeti svoj zakon. Zakaj imata onadva lahko tako živ zakon po tolikem času? Zato, ker se zavedata- nista izživela prva leta, ko je bilo krasno, sta bila najstnika in sta žurala, potem pa obdobje, ko sta se poročila in bila mladoporočena, ampak onadva sta živela svojo ljubezen od prvega dne pa do danes in oba sta danes 100 % prepričana, da bosta s tem nadaljevala do konca življenja. In jaz verjamem, da karkoli bo v njunem življenju prišlo- saj onadva nista imuna na težave.
To sem želela vprašati.

Jaz sem rekla, da moram čim prej povedati.
Kakšna je bila ta vajina pot od te zaljubljenosti do tega, da je tako trdna veza, kot je? Katere pasti sta imela na svoji poti?
Ko spoznaš vse, kar partner je. Takrat, ko dobiš res vse informacije, tisto je potem to. In, da se potem znaš s tem- ne sprijazniti, ampak s tem živeti, tolerirati. Če se ne da, se dogovoriš, koliko lahko partner prispeva, da se potem to spravi v neko ravnovesje. Ampak jaz bi pri vsem tem povdarila to, da mora še vedno človek oz. partner delati dnevno na sebi. Močno se zavedati, potem pa nastane ena celota. Vse te zakonske težave, ki se tudi pri nama pojavljajo, kot pri vsakem. Samo mogoče sva se v vseh teh letih naučila, ko sva se prepričala, da sva eden za drugega oz. želiva biti eden z drugim do konca življenja in se truditi, da te težave po najboljši možni poti rešujeva optimistično, ne z nekimi destruktivnimi.
Kaj storita? Nehata delati in gresta preprosto na dopust, če je to le mogoče?
Ja. Mislim, da je za dober zakon formula zelo preprosta. Sam s sabo moraš biti zadovoljen, potem pa ni nobene ovire, da ne bi bil zadovoljen tudi s tistim, ki si ga izbral in želiš z njim živeti. Ampak dejstvo je, da moraš biti sam s seboj na nek način zadovoljen in se moraš sprejeti, živeti to, kar si. Potem tisti, ki je ob tebi, tudi z veseljem s tabo živi. Če se za to odloči.

Ampak ta realne pričakovanja od zakona, Tina. S kakšnimi sanjami, pričakovanji ste odšli v to zvezo?
Pravo vprašanje. To sem prej želela dokončati. Na 29 strani sem odprla knjigo in jaz imam 29. rojstni dan.
Maja?
Ne.
Januarja. Hočem reči, da sem začela brati na sredini, ko Aleksandra v knjigi piše o čudežu rojstva zakona. Začela sem se jokati, ker sem potem še malo brala in sem rekla, da te knjige zdaj ne bom brala, ker so vse stvari resnične. Tako je.
Dejstva.
Ki jih jaz verjamem in tako želim živeti in se trudim. Zdaj ugotavljam, da sta še dve stvari pomembni. Jaz sem imela velik predsodek proti psihoterapevtom, kakršnimkoli ljudem, ki so usposobljeni za karkoli in to čisto brezveze. Sploh ne vem, od kje. To je tisti stereotip, ki ga nekje prevzameš. Jaz sem se tem stvarem zelo upirala. Slab mesec se šele poznam z Aleksandro in tudi to je bil splet nekih čudnih okoliščin.

Povedala bi, da ne pozabim, da je največja napaka, ki sva jo midva naredila- midva sva imela tudi zelo dobre temelje. On je bil moj prvi fant resen.

Rada sva se imela. Ni bila kar ena površna ljubezen, jaz ga imam še zdaj rada. Hočem reči, da je bilo zraven toliko ljudi, ki so želeli tako in drugače. Celo tisti, ki so bili najbolj dobronamerni, ampak niso bili usposobljeni za to, da nama pomagajo. Jaz sem šele zdaj pomislila, da če bi jaz- ne bom rekla midva- prej spoznala Aleksandro, bi bilo drugače. Pustimo zdaj to, ampak se mi zdi zelo pomembno. Jaz sem imela dvome, če pridem danes. Rekla mi je, da če se bo to dotaknilo samo enega človeka ali dveh.
Enega zakona.

Eden je potreben. Potem smo nekaj naredili in zato sem jaz danes tukaj. Kaj sem že želela s tem povedati?
Se vi potem spomnite trenutka svoje streznitve, ko ste se vprašali, če ste na pravem mestu? Če je to pravi človek za vas? Če ste vi pravi zanj? Jaz sem bolj očitno- ampak sem že po naravi tak človek- perfekcionist, zahtevna. To tudi ni v redu.

Jaz sem imela te dvome do sebe, do njega, do naju. Dogajalo se je veliko stvari. Zanimivo mi je to, da mi je on rekel, da je ljubezen odločitev. On je to mene naučil.
Kdo se je odločil oditi?
Najprej sem želela iti jaz, potem on, na koncu pa je šel on.

Jaz bi mogoče tukaj izkoristila to, kar je poskušala Tina dopovedati oz. povedati in kar se navezuje tudi na to, kako zdaj ohraniti dober zakon. Okolje oz. vsi ti ljudje- Tina je že omenila, da so tukaj sicer dobronamerni ljudje, ampak če v zakonu postane prenatrpano prijateljev, staršev, bratov in sester, potem to ni več odnos dveh ljudi. Ali pa, če zakonca dopuščata, da se drugi ljudje vmešavajo v njun odnos. Ker njun odnos oz. zakonski odnos je odnos samo dveh ljudi. To je intimen odnos, svet odnos in ne starši, nihče se ne sme vmešati vanj. Mogoče samo še to. V njenem primeru- oba sta intenzivna človeka- in Tina in njen mož. Potem se človek zaleti v življenje in hoče ogromno. Tudi ta današnja energija, da se mora čim več dogajati. Ta nemir. Potem se jasno zgodi, ti se ne zavedaš- midva sva pa zdaj poročena, imava najino skupnost, otroka. Zdaj morava ločevati najin zakon, ki je eno. To je ena zaprta celota in midva sva tista, ki se morava pametno odločati, koga spustiva vanj. Potem recimo družba s svojimi vplivi in z vsemi svojimi stvarmi. Midva sva zopet tista, ki se bova odločala o tem, koliko to spustiva oz. ne, ker tukaj je treba povdariti, da vse to okolje in pritisk in v njunem primeru prijatelji in vsak vidi stvari na svoj način in potem sta dejansko zakonca pod tolikšnimi pritiski, da ne zmoreta. Ubadati se morata drug z drugim, si oblikovati svoj življenjski ritem. V njunem primeru je bilo mogoče res vsega preveč. V danem trenutku se mora mlad človek nekaj spomniti: bil je čas mladostništva, avantur in pustolovščin, s poroko pa sem se odločil za nek drug stil življenja. Saj to ne pomeni, da morajo biti ljudje zaprti notri. To samo pomeni, da je življenjski zakonski ritem zelo pomemben, ker dva zakonca morata najprej ujeti svoj ritem- najprej vsak zase mož in žena, ki se morata znajti v svoji novi vlogi. Tukaj bi mogoče rekla vsem moškim, ki gledajo to oddajo, nekaj. Gospodje, zavedajte se, da ste skrbniki svoje družine, da ste moški. Bodite možje svojim ženskam, ker v zadnjem času moški ne uspejo oz. se ne zavedajo, da igrajo zelo zahtevno vlogo- biti mož ni lahko. Lažje je biti gost v svojem lastnem domu.

Tako je. Lažje je biti gost in če so oni mislili, da so se poročili zato, da bo zdaj žena igrala mater, potem so se zmotili. Nataša prikimava in lahko tudi pove.
Dejstvo je. Vsi si želijo lepe ženske, močne in sposobne ženske. Danes smo ženske izobražene, delamo kariero, gremo v svet, prinašamo denar domov. Toliko enih nivojih oz. področij obvladujemo in za žensko ni lahko. Ženska potrebuje zraven moškega, na katerega se bo zanesla. Moškega, ki bo močan in moškega, ki si bo mogoče znal tudi postavjati meje.
Aleksandra, pa je mogoče, da pametna ženska tudi na kakšen takšen prefinjen način malo moškega prevzgoji?
Sigurno, da je.

Jaz sem se nekoč pogovarjala z eno gospo. Ona je bila polna življenja in humorja in je rekla tako, kar rečejo vse starejše ženske: " Pametne ženske vodijo svoje može tako, da oni tega ne vedo. " Jaz tukaj ne propagiram tega, da morajo žene manipulirati može. Daleč od tega. Vendar moramo nekaj priznati in se bo zdaj mogoče slišalo malo feministično, ampak ženske smo le na marsikaterem področju boljše. Če ne drugače, smo hitrejše. Mi hitro ugotovimo.
Joj.
V premoči smo, zato bomo zdaj poslušale tudi to.
Iz svoje vloge lahko pove, da mu mogoče ni lahko loviti ravnotežje z Natašo, ki je intenzivna ženska.
Se znate tudi skregati, Nataša? Seveda.
Po moje to ni vprašanje.
Kdaj sta se nazadnje npr. skregala? Danes, ali pridete v oddajo ali ne? Skregati se je lahko cela debata, kaj to pomeni. Za naju mogoče nekaj drugega, kot za nekoga, za Tino.

Za naju je skregati se čisto brezvezne stvari, bolj neki komunikacijski šumi.
Neka stvar, o kateri se morava pogovoriti in govoriva.
Jaz povem svoje mnenje, svoje razmišljanja, on pove svoje in ena sredina se potem iz tega izcimi.
To je zdrav prepir, v katerem spoznavata sebe in drug drugega.
Tako je. Ne predstavljam si, da sta zakonca lahko srečna- če govorimo o tej temi- če se sploh ne prepirata oz. nimata nekih težav, nekih svojih idej in videnj. Če tega ni, potem nekaj ni v redu.
Ta negativna čustva, ki so- ste vi kdaj ljubosumni na prijatelje od Aleša ali pa ga ni domov, pa razmišljate, kje je, ker ste sami?
Da mu boste povedali svoje.
Je bilo tako, zdaj ni več. Res sva že 17 let skupaj in sva šla skozi vse te tipične faze, ki so pri nekem paru.
Od zaljubljenosti, do resničnosti, ko spoznavamo partnerja takšnega, kot je. Potem je tisto negativno čustvo, ko kdo hoče nadvladati. Tako je. Ne recimo tekmovalnost, ampak samo moje, moje. Kaj je, kje, kako, Vse moraš vedeti. Saj je treba iti čez to, ampak čez in se ne tukaj ustaviti. Pri teh fazah- kot rečemo pri otrocih, da so zdaj v fazi- se spoznavamo in to je to. To so stopničke navzgor. Potem pa se stvari malo bolj upočasnijo in malo bolj konkretno začneš na res pomembnih stvareh delati in se potem učiš oz. zavedaš, kaj je zdaj sploh vredno prepira ali kaj sploh je prepir. So druge razsežnosti tega. Tega mogoče na začetku zaljubljenosti ni. Tudi, če bereš, ne razumeš, o čem bereš.
Aleš?

Jaz razmišljam o tej stvari- ženske so bile malo izvzete- jaz osebno mislim, da ta odnos med žensko in moškim oz. pravila igre v odnosu so bila, so in bodo zmeraj enaka, spreminja pa se način življenja in zaradi tega načina življenja oz. same družbe, ki nam vedno postavlja neke ideale, kako moramo živeti, nas velikokrat lahko pahne v nekaj, česar si ne želimo. Vsak dan se je treba vprašati, kaj si želim, kaj hočem narediti za to? Zakon je bil včash, pravila igre so bila enaka in mislim, da tudi danes. Te stvari se ne spreminjajo. Sam sebi moraš slediti in pošteno igrati to igro. V kriznem trenutku, kako sebi nuditi prvo pomoč? Če so samo krizni trenutki, to še ni taka reč. Zvečer se skregamo, si obrnemo hrbte in si povemo kakšno sočno, zaloputnemo vrata in gremo vsak na svojo stran, potem pa eden primaha z belo zastavico in zadeva gre naprej. Če so pa to obdobja, pa potem govorimo o zakonski krizi. Tudi če je to pol leta, da sta zakonca zelo naperjena drug proti drugemu in je ton glasu zelo povišan, se oba čutita utesnjeno in ne preneseta bližine drug drugega, takrat pa je čas, da poiščemo pomoč. Navadno je tako, da človek sam do sebe ni objektiven. Nekaterim pomaga že to, da gredo v knjižnico ali knjigarno in si vzamejo knjigo, ki jim svetuje in jim mogoče da nek drugačen vpogled v zakon, situacijo. Potem, ko je on sam pri sebi- ker mora vsak zakonec najprej sam pri sebi malo razčistiti- mi vsi delujemo iz tega čustvenega naboja. Nataša je lahko jezna na Aleša, ker jo zanemarja, ga ni, postavlja delo na prvo mesto. Aleš je lahko jezen na Natašo, ker ni nežna, ga komandira. Karkoli že. To je ta vedenjski vzorec, v katerega padamo čisto nehote.
Zgodovina pa se ravno tako lahko ponavlja. Je pomembno tudi, kaj pove okolje, iz katerega človek izhaja. Aleš, vi ste rekli na začetku oddaje, da je vaša družina bila zelo tradicionalna. Živite danes približno tak zakon, kot sta ga živela vaša starša oz. mogoče celo stara starša?

To je težko reči. Res je, da izhajava iz takih okolj, kjer je družina res vrednota. Nek temelj, na katerem se gradi. Ljudje, ki so v nekem odnosu v družini, vzajemno delujejo in živijo. Za primer- moj dedek in babica sta več kot 60 let zelo dobro poročena. Še vedno se imata rada. ravno tako izhaja mama iz zelo velike družine, ki je bila res vrednota. Midva sva to sprejela in dobila, poskušava živeti tako. Je pa res, da je to drugače, ker se časi spreminjajo. Ljudje smo drugačni kot so bili takrat pred 50 ali 100 leti, ampak pravila igre ostajajo.
Ampak možnosti in upanje ima pa vendarle vsak človek, da ne bomo zdaj zveneli pesimistično. Mogoče tudi v Tininem primeru, ki je imela malce drugačen vedenjski vzorec v družini. Kako se rešiti te negativnosti, te bolj boleče grde prtljage, ki jo nosimo skozi življenje in jo potem mogoče prenesemo tudi v zakon?
Ne samo mogoče, zagotovo to prenesemo v zakon, ker od svojih korenin ne moremo pobegniti. Mi smo dobili nek vzorec, ki nehote postane del nas. Mi se tega ne zavedamo. Potem v zakonu, ko pa se ti vzorci oz. načini obnašanja potem pojavljajo. Jaz bi rada tako rekla, da vsak zakonski par, ki je rekel svoj da oz. vsak koruznik, ki zavestno živi svoj odnos- vsi zakoni so lahko srečni. Da so nesrečni; to ne postanejo zaradi tega, ker so ljudje napačnega partnerja izbrali, ampak samo zaradi tega, ker ne znajo igrati igre. Moramo povedati še to. Ko se poročiš, si prvič v neki vlogi. Ne moreš je znati. Ti lahko reagiraš ali pa doživljaš svet tako, kot si se naučil pri svojih starših. Ti greš v svet z nekimi svojimi predstavami in z nekim doživljanjem in potem ti življenje pokaže, koliko so tvoja doživljanja ali tvoje predstave dobre, resnične. Koliko koristi ti prinesejo, koliko škode ti naredijo. Vsak izmed nas- če je pripravljen sprejemati sporočila, ki nam jih dajejo ljudje in življenje, potem to spreminjajo. Če jaz v tem nisem dobra ali se mi stalno dogajajo ene in iste stvari, moram reči slep ali prej, da bo treba nekaj popraviti. V Tininem primeru. Ona je igrala svojo vlogo. Trudila se je. Ljudje se ne ločijo samo na tiste, ki se ne trudijo. Onadva sta verjela v svoj zakon, skupno življenje in v družino. Poročila sta se zato, da bosta skupaj ostala in ne zato, da se bosta razšla. V svojih vlogah, ki se jih mogoče niti nista dodobra zavedala, sta bila neuspešna. Zato jaz pravim, da se ne takoj ločiti. Dajmo si priložnost. Ločitev preveč stane. Poiščimo načine. Če se nismo sposobni pogovarjati, pojdimo nekam, da nas najprej naučijo se pogovarjati. Dajmo najprej ugotoviti, kaj je tisto, kar nas tako boli? Smo v svoji bolečini morda preostri, smo do svojega partnerja morda nepošteni? Dajmo na koncu koncev tudi ugotoviti, kaj je tisto, kar smo mi povzročili? Ena žlica nikdar ni sama ropotala in en partner ne more uničiti zakona, uničita ga lahko oba.

Ampak vendarle je mogoče, da je eden od zakoncev večja tečnoba, ki v vsaki situaciji najde nekaj, kar ga onesrečuje. To je res.
To je jasno. Moški so vedno večje tečnobe. To je on diplomatsko izvedel.
Jaz zdaj razmišljam tudi o zakoncih, ki so poročeni dlje od vaju- že blizu 30 let. Ali je tudi običajno, da se v teh zakonih zgodi, da eden od partnerjev ali morda celo oba začutita neko praznino, morda celo osamljenost, na drugi strani pa neverjetno željo po življenju, ljubezni. Če želja je, potem je v redu. In če je zavedanje, potem je tudi v redu. potem ni težav, da se ne bi stvari potem toliko popravile. Oz. to, kar je prej rekla Aleksandra. Kaj pa, če se pojavi želja po drugem moškem ali ženski? Je lahko ta skok čez plot popestritev?
Ne. Ravno včeraj sem brala nek tak članek v enem časopisu in je bil opisan pozitivno- da to je dobro in je poživitev samega sebe in partnerstva.
Pa se strinjate?
Ne, kje pa. To je zelo destruktivno na dolgi rok, ker ti enostavno- kot smo prej rekli, je odnos intimen in to intimnost oz. igro samo dveh je treba igrati do konca in res ni prostora za drugega. Če pride, ga je treba čim prej poslati nazaj ven.
To je najbrž članek Najboljši so trije. Ne vem, ne spomnim se.
Najboljši par so trije. Vem, da je bil v tem smislu, da je to poživitev in je to dobro, naj ne tečnarimo. Naj takšni terapevti, kot je Aleksandra, utihnejo. Zakaj ne bi popestrili zakona. Saj potem ne moreš biti v ravnovestju, miren v duši, v zavedanju, v vsem.

Kar izvoli, Aleš. Jaz mislim, da je to stvar vsakega posameznika. Način življenja, kakšne vrednote si postavi v njem. Jaz poznam- ko se dobimo s prijatelji na pijači in se pogovarjamo, imamo različne ljudi in enim to ni neka vrednota in skačejo čez plot. Jaz mislim, da je to bolj vprašanje samega sebe, ne toliko odnosa, ki ga imaš z nekom. Sam zase lahko povem, da zame to, kar sem dobil že iz družine sporočilo, je vrednota- biti nekomu zvest, predan in z njim živeti.
In se truditi s tistim. Tina, kje so meje oproščanja?
Jaz bom povedala nekaj drugega. Meje oproščanja- to ima zelo veliko s tem, koliko sam sebe ceniš, kam se daš. V določenem trenutku v mojem življenju- zdaj ugotavljam... V tem svetu se nam tako mudi. V določenem trenutku, ko sva bila midva že poročena.

Midva sva se poročila iz ljubezni, ker sva se imela rada. Pa sem jaz čutila praznino, nekaj mi je manjkalo. Zdaj, ko se pogovarjam z Aleksandro- dobro je, da se pogovarjaš z nekom, ki je za to usposobljen. Toliko stvari sem že pri tebi videla- pa to in tisto, kako sem lahko to naredila. Ampak to je bil moj proces in mogoče nisem imela takšne sreče kot Aleš, ker je moj dedek že četrtič poročen. Ampak on ima svojo zgodbo. Vsak jo ima.
Vsak ima svojo zgodbo. Kar se mene tiče, je on junak. Bori se za svoje življenje in živi svoje življenje- ker njemu je prva žena- mojemu očetu- umrla. Poročil se je pri 19- ih, bil je brez staršev, itd. Vsak človek ima svojo zgodbo. Jaz sem bila v določenem momentu z mojim edinim do zdaj partnerjem- tako prepričana v najino ljubezen- spomnim se, ko sem gledala en film z Angelino Jolie, ki je šla v Afriko, ampak je bila poročena z enim moškim, v drugega pa je bila zaljubljena. Jaz sem takrat pomislila, kako sem jaz srečna, ker imam dva v enem. Ta dva moška v enem človeku.
Potem pa tako, kot je povedala Aleksandra- se ti življenje dogaja. Midva sva zelo intenzivno živela. Bila sva povezana, ampak pozabila sva pa...

Zavedati se.
Midva sva bila tako obremenjena zaslužiti denar, delati posel, itd. Kot je rekel potem Aleš: Kdaj si bomo pa vzeli čas za nas, za zakon? Si ga nisva. Midva sva mislila, da če greva enkrat v kino ali greva k prijateljem in se malo pogovarjamo. Ampak to ni to.
Rabiš par ur pogovorov. itd. Prenos informacij, razumevanje.
Potem mi je pa en prijatelj dobro povedal; ampak spet šele zdaj. Da si je dobro včasih vzeti dopust od ljubezni. Prav dopust. Tega ljudje nismo sposobni in zdaj se tega učim za sebe. Ko imaš enkrat otroka, začneš na stvari gledati drugače. Če prej nisi. Vsaj upam, da je tako. Za sebe vem, da se neke stvari v meni korenito spreminjajo že zato, ker imam sina in sem mu za vzgled. Ampak ravno to, da se vrnem nazaj... Jaz sem 100 %, da če bi midva sodelovala z nekom kot je Aleksandra, v tistem najbolj kriznem obdobju. Ne bi zdaj o tem, ker je Slovenija to, kar je. Hočem reči...
Sta živela sama? Sta imela možnost, da sta živela sama? Ne, na žalost ne.
Pri starših enega ali drugega? Ja, to je to, jaz mislim.
Preveč ljudi na kupu. Ali iz ene ali druge strani, ampak je.
To sva midva zelo hitro dojela, da je to lahko težava in sva hitro odšla.
Na nek način bi vsem mladim oz. tistim, ki želijo živeti skupaj, svetoval, da naj gredo v svoje gospodinjstvo in skušajo skupaj živeti. Tako se boste najlažje spoznali in videli, ali je to tisto pravo. Pa ne pustiti, da drugi vplivajo.

Midva nisva pobegnila iz svoje primarne družine, ker imava zelo dobre odnose. Jaz lahko rečem za svojo taščo in tasta, da smo zelo dobri prijatelji.
Res je, da je dobro, da skušajo ljudje skupaj živeti, preden se zares odločijo za tisto poroko, vstopiti v zakon. Pa ni to nek dan, ki vse obrne na glavo. Ampak človek potem začne malo drugače gledati na to, ali pa doživlja to drugače. Aleksandra, na začetku ste že dejali, da je zakon projekt. Zdaj, ko sem gledala Natašo in Aleša, pa sem se spomnila, da sta onadva združena tudi v tem poslovnem projektu. Razlike, podobnosti zakonskega projekta, ki ga imata, in potem po drugi strani tega poslovnega. To je pa kar podprojekt še zraven.
Zanimiva reč. Kaj je zdaj podprojekt?
Poslovni del. Partnerstvo. Tukaj v njunem primeru... Zakon je resnično projekt. To je živa stvar, ki se nenehno giblje in spreminja. Potrebuje pozornost. Potrebuje to, da se z njim ukvarjamo. Potrebuje na nek način tudi strateško planiranje. Vse to potrebuje. Pri investicijah ali poslovnih projektih investiramo denar in plemenitimo denar, v osebnem projektu oz. zakonu investiramo sebe in plemenitimo sebe. V poslovnem projektu izgubimo denar, čas, energijo. Denar lahko nadomestimo. Čas, ki smo ga pri tem izgubili, se lahko kaj naučimo, pa je vsaj koristno uporabljen. Ampak v zakonu pa propad ali ločitev vzame tako velik davek. Ne gre se samo za to, da si preživel z nekom neko obdobje in je tukaj ta čas, ampak gre za to, da te ločitev oz. neuspeh na tem področju zamaja v temelju. Veliko ljudi je, ki gredo potem naprej v življenje in ne uspejo več najti sebe. Ker ob ločitvi je velika nevarnost, da izgubiš sebe.
Je mogoča vrnitev?

Ja, ampak je to tako težko. Jaz, ko zdaj poslušam Aleksandro, se spomnim sebe. Ko slišiš, da se je ta ločil, sta šla narazen. Jaz dejansko, preden sem se ločila, nisem imela resne zveze, da bi se končala. Nisem šla čez ta čustva, čez to bolečino na ta način. Potem pa sem dobila cel paket.

Tukaj in zdaj.
Tako je.
Ampak ste se počutili bolj kot žrtev ali kot nekdo, ki je odgovoren tudi? Krivda mogoče ni pravi izraz.
Mogoče je tukaj par stvari. Aleksandra bo več povedala, jaz nisem strokovnjak. Jaz lahko povem za sebe. Lahko povem, da sem bila jaz prepričana, da nama bo uspelo. Zato, ker ko se je začela ta najina odisejada ločitve, midva nisva rinila in naredila tistega, da naj pa eden gre. Bil je en zunanji faktor. Samo tako, da bo jasno. Nihče ni bil nezvest, ni bilo nobene tretje osebe. Jaz zelo težko povem.
Bom jaz razložila. Saj boste, samo da povem nekaj, kar sem želela. Ampak jaz vmes pozabim, ko nekaj opazim. Razlika je, če se ločiš in si brez otrok, ali pa se ločiš in imaš otroka. Vsaj zame. Razlika je tudi v tem, na kakšni ravni vstopiš v zakon. Ko sva se midva poročila, sva imela legalno in duhovno poroko. Na dveh nivojih in sva bila povezana na večih nivojih. To ni bilo samo nekaj površinskega. Tudi, če bi on danes sedel tukaj, bi rekel kakšne zanimive stvari, kaj pa jaz vem. On ima svoj vidik. Ampak hočem reči, da sem že samo zaradi svojega sina- ker se zavedam dejstva, da sem jaz njemu za zgled. Ne to, kar govorim, ampak bolj tisto, kar delam, ima vrednost. Imela sem v glavi vedno, da ne morem tega narediti. In tudi nisem želela zaradi tega, ker sem vedela, da mu dajem s tem spet...
Sporočilo.

Podzavestno bo lahko pomislil, da sva obupala.
Kako dolgo sta bila poročena? Poročila sva se leta 2002, že 2005 je bila pika na i, marca sva se pa ločila. Legalno.
Skupaj sta bila pa kar nekaj časa.
Skoraj 9 let, nekaj takega. Ampaj jaz vem samo to, da se meni ne zdi, da sva naredila nekaj, kar je prav. Jaz že za moja dva starša, ki sta se ločila, se mi ne zdi, da sta s tem kaj pridobila ali da je kdo na boljšem in kdo na slabšem ali zdaj oba živita polno življenje, kakorkoli že. Čeprav ne bom rekla, da ločitev pa ne. Saj jaz sem zdaj tukaj. Na žalost.
Aleksandrin uvod, da sta si dva namenjena, pa če se poročita- to je res.
Ampak Aleksandra, kako sočustvujete z osebo, ki pride k vam po pomoč, pa vam opisuje, kaj vse je že storila za to, da bi ji uspelo zakon rešiti, pa razen razočaranja in lastne čustvene izčrpanosti se ni zgodilo nič.
Jaz bom rekla, da ne sočustvujem oz. se trudim, da ne. Poskušam zgodbo videti čim bolj objektivno. Izkušnje so mogoče tisto, da znam iz tega pripovedovanja izluščiti tisto, kar ni povedano in da takoj, ko mi neka oseba začne opisovati svoj odnos, prepoznam glavni vedenjski vzorec oz. globalni problem. Ker mi vidimo stvari na svoj način ali pa se mogoče ubadamo z nekimi težavami ali nekimi dejanji, ki niso bistvo nekega problema ali obolenja zakona. Potem vedno delam po principu; kdo si ti, kaj si storil, kaj si čutil, zakaj si tako naredil, kjer so tisti mehanizmi, kaj želiš narediti, kaj si pripravljen narediti? Mi na partnerjevo obnašanje ne moremo vplivati. Mi smo tisti, ki sprožamo reakcije. Mi smo tisti, ki mogoče z nekimi nenapisanimi pogodbami v glavi skušamo partnerja voditi, da naredi tisto, kar od njega pričakujemo.

Naučim jih, da so oni akterji svojega življenja. Oni so tisti, ki doživljajo stvari in imajo svojo resnico. Partner ima svojo resnico. Oni so tisti, od katerih se vse začne. Njihova akcija povzroči reakcijo. Reakcija partnerja zopet povzroči tvojo akcijo. Tudi partnerje skušam naučiti. Nataša ima svojo resnico in ima do nje pravico. Ta resnica ni ne pravilna ne napačna, ampak je njena. Aleš ima svojo resnico in ravno tako ni ne pravilna ne napačna. In onadva svojo resnico doživljata sebe in svoj odnos in ta resnica ne pomeni oz. naj ne bi bila namenjena kot kritika partnerju. Če se jaz ne strinjam z neko stvarjo, ne bom zdaj partnerja zaradi tega kritizirala ali ga obtoževala ali celo omejevala. Jaz se bom trudila, da bom sprejela partnerjevo resnico, če je pa to toliko v konfliktu z mano, se bom pa potrudila partnerju čim bolj približati svojo resnico. S tem mu dam izbiro, da se približa k meni. Če smo iskreni in poznamo svojo resnico, partnerju konstantno dajemo priložnosti. V primeru, da ga pa vodimo. V primeru, da si vzamemo pravico ga obsojati, kritizirati, vzgajati. Določeni ljudje to delajo na zelo grd način- visoki in ukazovalni toni, žaljivke. Prav čuti se včasih pri ljudeh ta negativnost.

Ta jezik zaljubljencev je čisto nekaj drugega kot to.
Tako je. To je nekaj tako lepega, nežnega. To kar žvrgoli. Tisto se pa sliši tako, kot bi zunaj komunicirali s strojem za vrtanje. Vsakršno obnašanje, ki pomeni manipulacijo, v partnerju avtomatično povzroči obrambni sistem. Zakaj? Če se jaz lotevam nečesa s tihim planom, oddajam neko naravnanost. In če smo ljudje bitja čutil in intuicije, ohranitvenega nagona, začutimo, da ta pa nekaj hoče od mene in me nekam sili. Povzroča mi nekaj, česar si ne želim. Ali pa nekaj zahteva od mene v trenutku, ko nisem pripravljen. Na koncu koncev, če smo mi postavljeni v vlogo, da vedno nekaj hočemo in smo vedno prikrajšani in preslišani... Saj partnerju se zmeša. Ga mi plačamo za to, da bo on nas stregel? Ga plačamo za to, da nas bo nosil? Tudi, če bi koga želel plačati, da mu 24 ur visimo nad glavo, ne vem, če bi našel koga. Zdaj sem grdo rekla, ampak to so načini obnašanja, ki se jih ljudje ne zavedamo ali temu ne pripisujemo neke vrednosti, ampak to je odnos. Saj ni bistveno, da je Aleš prinesel toliko denarja, Nataša pa toliko. Kar je kdo prinesel več, je pa on / ona zdaj glavna. Ali pa si je Nataša omislila, da si bo kupila spomladansko kolekcijo ali čevlje za toliko denarja, da je Aleš padel na rit in se bosta kregala zaradi tega. Ne. tukaj se gre za ta odnos.
Kaj v življenju izbrati? Koliko je vredno izbrati to težjo pot? Lažje je biti žrtev in se malo zasmiliti samemu sebi.

Najboljše, da povesta kar onadva. Ali pa Tina.
Tina mogoče? Meni je pri Aleksandri všeč to, da zna to zelo lepo povedati. " Niste vi mogoče... " Je pa dobro to, da mi je nekdo že prej rekel- ampak se ne morem spomniti, kdo- če se v zakonu ali odnosu samo eden začne spreminjati.

Mora biti še pravočasno. Pri nama se je malo zgrešilo, čeprav Aleksandra pravi, da nikoli ne reci nikoli. V življenju so vedno odprte vse poti in nič ni dokončno. Danes sta lahko ločena. Lahko on ali ona živita z nekom na novo, vendar je življenje nepredvidljivo. Vsak dan ponuja nove priložnosti.
Tako je. Sanje, vajine želje? Bosta povečala tisti prvi projekt ali podprojekt? Enega otroka že imata, sem slišala.
Tako je. Kot je rekla prej Aleksandra, da je najdena- mislim, da sva tudi midva vsak zase in potem skupaj. Zdaj sva si zadala, da greva še v malo težje stvari, začneva malo sodelovati še poslovno, oz. to že počneva. Imava kar vizijo, ideje, kako najine ideje in želje, prepričanja in energijo v nek posel spraviti. Zaenkrat nama lepo uspeva. Je pa res, da se je treba dnevno truditi.
In da vsako sprejemanje pomeni najprej dajanje samega sebe.
Tako je. In zato se moramo imeti radi. Spoštovani gostje, jaz se vam iskreno zahvaljujem, ker ste delili z nami sebe, svoj čas. Hvala pa tudi vam, drage gledalke in gledalci, če ste bili v naši družbi. Lep pozdrav do prihodnjega tedna.

Prejšnja: Cena zvezd

Naslednja: Shujšajmo skupaj!

oglasno sporočilo

Moj RTV

Polnočni klub: Vražji zakonci