Polnočni klub: Zbiratelji

Dober večer, spoštovane gledalke in gledalci. Nocoj se bomo pogovarjali o zbirateljstvu. Skoraj vsak izmed nas je kdaj kar zbiral. V otroštvu navadno zbiramo znamke, značke, razglednice, prtičke, pozneje pa se nekateri začnejo resneje ukvarjati s tem konjičkom. Tako kot naši nocojšnji gostje: vzgojiteljica Barbara Popit je strastna zbirateljica stripov. Vremenoslovec Miran Trontelj je numizmatik. Bil je tudi predsednik Numizmatičnega društva Slovenije. Z nami v studiu pa sta tudi profesor zgodovine Igor Vodnik- zase pravi, da je ozdravljeni zbiralec. In dr. Aleš Gačnik, etnolog in sociolog, ki se veliko ukvarja s fenomenom zbirateljstva. Dober večer.
Dober večer vsem skupaj. Gospod Vodnik, ozdravljeni zbiralec, kaj to pomeni? To pomeni, da sem začel zelo zgodaj, kot 6- letni otrok. Našel sem knjigo. Tukaj je. Po domače povedano sem jo našel doma v kišti. 47. regiment Štajerske. Je bil že med kurjavo in jaz sem ga dal kot 6- letni otrok na tricikel in ga peljal v svojo spalnico in ga hranil na nočni omarici. Imel sem odnos do starih stvari in sem si vedno želel, ko sem poslušal svojega starega očeta, o Avstroogrski, starih kovancih, kronah, itd. In sem začel kot otrok to zbirati. Spomnim se, da sem se kot otrok jokal, ker mi je manjkala ena barvica, itd. Potem so bili filmski igralci, Vinetuji, sličice iz žvečilnih in stare igračke. To sem zdaj na stara leta poklonil Muzeju narodne osvoboditve. Z zbirateljstvom sem se začel ukvarjati leta 1975. Spodbudil me je šef moje mame, pokojni dr. Ivo Černčič, ki je bil osebno velik poštenjak in je zbiral ure. Navdušil me je za to in sem začel sistematično zbirati. Zbiral sem dolga leta. Dolga leta dajal tudi po tri plače v to stvar. Dokler se nisem poročil, spoznal žene, to je gospa Danica Repnik, poročena Vodnik, hčerka zbiralca, gospoda Repnika, slikarja iz Mute. Tega sem priženil kot kolega zbiralca. In mi je začela govoriti, da sem zasvojen, glede na to, kaj vse sem zbiral in nosil domov. In jaz sem se kregal z njo in sva debatirala, ko je prišla k meni gospa Maja Kanop in mi je prinesla eno knjigo, češ da dela magistrsko nalogo. Jaz sem tisto nalogo pogledal in sem rekel krasno, zbiralci, bom tudi jaz sodeloval. In sem sodeloval in sem ji tudi povedal za nekatere moje znance in prijatelje. Ti so jo sprejeli potem, ko je imela moje priporočilo. Ko je bila naloga gotovo pri dr. Bogatajevi, sem to z veseljem sprejel, prebral in sam sebe našel kot bolnika in sem rekel, da je to potem pa res, da sem tudi jaz zasvojen. In potem se spomnil nazaj, ko sem si pel od Vilija Resnika: Na fuzbal me pusti, draga moja...
Jaz pa sem pel... Na sejem me pusti... In sem takoj nehal in zdaj že dve leti ne hodim na sejem in sem ozdravljen kar se tega tiče. Drugo pa je, da ni bilo financ. Stvari so se spremenile. Življenje je bilo tako, poročil sem se, družina, itd. To je bila sprememba, pa tudi uvidel sem, da je res, ker konec koncev me bo zasulo, če bom vse kopičil. Žena pa mi je dala tisto širino, kaj je treba, kaj ne, kaj je lepo, estetsko- umetniška duša- in tudi to, da to nima... Kaj ima smisel? Jaz sem ji dokazoval, da je smisel, da se to in to najde. Na koncu sem videl, da za to pa tudi ne bom delal. Sem poklonil muzeju, sem spravil stvari skupaj in pomagam, ker sem zaposlen v trgovski šoli v Mariboru in sem otroke vključeval. Ne, da bi mi dajali stvari. Bolj informacije. Sem pa tudi bil hvaležen, da sem kaj dobil in od njih sem dobil, ko sem delal razstave na šoli, so otroci to gledali in so bili navdušeni in rekli, kako je lepo. In ko so jedli malico, so se vzgajali. Na ta način.

Zdaj v novejših časih sem začel zbirati razglednice izrednih dogodkov. Od poplav, snežnih plazov, vetra, vetroloma. Včasih so veliko teh stvari poslikali in naredili razglednice. Danes nič več.
Je za zbiratelja pomembno, kakšna je razglednica? Seveda. Za zbiratelja sta pomembni obe strani; tako slikovna kot pisemska, kjer je še znamka. Vse je pomembno.
Mora biti popisana? Popisana. Včasih so lepo pisali, danes kracajo. Znamka je tudi važno, iz katere države je potovala. Seveda so bile razglednice nekoč lepše, kot so danes. Najlepše razglednice so pred 1. svetovno vojno in te so tudi najbolj dragocene in take ima vsak rad v svoji zbirki. No, moderne so tudi že- saj je možnost tiskanja oz. fotografiranja veliko večja, kot je bila nekoč. Igor, veste, koliko predmetov imate v svoji zbirki? Seznam je zelo dolg.
Ja, seznam je zelo dolg. To so kovanci, medalje, 15. 000 razglednic, kipci. Razglednice lahko pokažem. To so avstroogrske. Deklaracija 1. svetovne vojne, napoved vojne. Smrt Franca Ferdinanda, smrt Franca Jožefa ob atentatu. Razglednica.
Kaj pa je vaša osnovna zbirka?
Osnovna zbirka je Avstroogrska in Franc Jožef. Poštenost in te stvari, ki danes žal zelo manjka. In nikogar ne mislim imenovati in žaliti, ampak poštenost, poštenost, poštenost jaz pravim. To pa je ta 47. regiment napisan v gotici. To mariborski muzej celo misli postaviti spomenik in vrniti na svoje mesto in ga rehabilitirati v takem smislu. Potem imam tudi zbirko Zimske pomoči in jaz sem rekel, da so to sicer Nemci med vojno imeli, ampak je bila to edina lepa stvar v duši otroka. Tudi iz štajerskih krajev je to cela zbirka. Teh imam različnih preko 800 komadov. In tukaj sem jaz predlagal, da bi mariborska občina samo zamenjala slovenske napise in imela celo serijo in bi lahko tiskali in delali kot spominek, ampak ni bilo zanimanja. To so Nemci sicer propagandno izdajali, ampak to je bilo edino lepo v bombardiranem času. Otroci objokani, edino lepo v vojni- nič ni lepo v vojni- ampak to je edina igrača, ki jo je v rokah držal. Kakšno porcelanasto figurico ali kakšno tako značko.

Kdaj je bilo to? Pred 30- imi, 40- imi leti.
Kaj vse je v vaši zbirki? Kaj zanimivega ste nam prinesli pokazati?
Bankovci... Želim zbirati tisto, kar lahko in vem, da bom zbral do konca. Tukaj so bankovci, ki se začenjajo z osamosvojitvijo, ko je Slovenija postala del Kraljevine SHS. In so stare avstroogrske bankovce še žigosali ali jih s koleki popravljali. In potem naprej. Želim imeti vse. Seveda vseh ne bom nikoli imel in to je ravno čar zbiranja, da nikoli ne moreš imeti vsega.
Popolne zbirke. Med kovanci je različno. Zbiram predvsem tiste kovance- to je samo en primerek, par kovancev modernih- tiste, ki so bili uporabni pri nas. Najprej sem mislil, da to ne bo tako težko zbrati. Take zbirke. Vendar, ko se malce poglobiš, vidiš, da je to nemogoče. Kajti na našem ozemlju so bili od Rimljanov, Keltov, do srednjega veka in kasneje Avstroogrske okupacijske sile, kjer so tudi pustile svoj denar tukaj. Skratka, tega denarja je ogromno in je nemogoče, da bi tako zbirko sploh naredil. Ste na kakšen predmet posebej ponosni? Kovanec, bankovec? Težko bi rekel. Mogoče na en bankovec, ki sem ga dobil pred kratkim. Ni nič posebnega, je pa kar precej vreden, saj je bil zadnji bankovec v nekdanji Jugoslaviji. Kje ga pa imam?
Ki so ga izdali za 10. 000 dinarjev. Potem pa je bila Jugoslavija okupirana. To je ta. Kar precej vreden in velik je. Potem je šel Peterček v London in pri nas so potem domobranci, oz. v ljubljanski pokrajini je nastal domobranski denar in potem partizanski, itd. Zanimivo, ko sem bila pri vas, ste mi rekli, zakaj vedno rečemo " jurja mi daj ". Od kod to?
To je pa zgodba. Kovač in jurij sta dobila ime. Kovač ga je dobil, ko so izdali prvi bankovec za 10 dinarjev. To je bil kovač, ker je kovač narisan.

Moja zbirka šteje okrog 2000 stripov.
To je veliko ali malo za zbiratelja stripov? Jaz mislim, da je kar veliko. Ker izgleda precej veliko. Darila za rojstni dan vam potemtakem ni težko izbrati.
Ne.
Kateri strip ste največkrat prebrali in zakaj?
Največkrat sem prebrala v zadnjih desetih letih ta strip.
Se tudi vidi.
Se vidi, da je ubogi. Narava in družba. To je sicer hrvaški strip. Nastopajo živali različne. Govorijo v različnih hrvaških narečjih in je strašno smešen. Kot kakšne basni v stripu. Drugače pa mi je zelo ljub tudi ta Miki Muster, zato- sicer ta je zelo lep, ker tega nisem večkrat, ampak tukaj imam avtogram našega Mikija. Trenutno mi je pa najbolj všeč ta stvar tukaj. To pa je Cat Claw. To je strip srbskega avtorja Baneta Kerca. To je nova stvar, ki se je najprej prijela v Skandinaviji, zdaj pa je prišel tudi k nam.
Ste vzgojiteljica v vrtcu. Kdaj otrokom namesto knjige preberete kakšen strip? To še nisem, ampak imam namen. Miki Muster je čisto primeren za otroke. Tudi kakšno poučno zgodbico lahko. Drugače pa otroci s svojimi ilustracijami včasih nevede ustvarijo kakšen strip, tako da povedo kakšno zgodbo v slikah. Se kar velikokrat zgodi, da imamo stripe tudi v vrtcih.
Sicer ste s stripom okužili tudi svojo nečakinjo.
Tako je. Tudi moja nečakinja je sicer edina, ki se zanima, da kdaj pride in vzame kakšno stvar v roke. Ne samo v slovenščini, tudi v kakšni hrvaščini ali v kakšnem drugem jeziku, tako da gre naprej.
Gospod Trontelj, se vam zdi, da zbirateljstvo med mladimi narašča, upada? Kakšno je zanimanje? Močno upada. Vsaj v tistih smereh zbiranja, ki ga poznam. Pri znamkah se to vidi. Pri kovancih, pri numizmatikih sploh ni podmladka. Danes so druge bolj zanimive stvari, od računalnika do TV- ja, itd. Ne vedo ali pa niso dovolj podučeni, da zbirateljstvo nudi tudi veliko drugih užitkov, ne samo zbiranja. Iz zbirk se lahko marsikaj iz zgodovine nauči in če ne bi našel toliko kovancev iz starih obdobij, tudi zgodovina ne bi bila tako bogata. Iz kovancev se da marsikaj naučiti.

Zanimivo je, da si nakateri ustvarijo zbirke samo zato, ker se jim stvari zdi škoda zavreči.
Mislim, da je že Freud oz. nek psihoanalitik izjavil, da se začne zbirateljstvo takrat, ko začne človek zavestno zadrževati blato. Se pravi, da gre resnično za eno od temeljnih psiholoških kategorij, ki pa se potem tekom socializacije in znanja razvija v te neslutene možnosti, celo do bolezni, o katerih je kolega malo prej govoril.
Nekateri pa skušajo z zbiranjem preprečiti tudi odtekanje naše kulturne dediščene v tujino. Se vam ne zdi, da je za to že marsikje prepozno?
Moram reči, da je bilo to predvsem obdobje romantike, ko je bilo zbirateljstvo povezano z reševanjem neke regionalne, lokalne in tudi nacionalne identitete. Vemo, da je takrat ogromno arheoloških najdb romalo iz naših krajev na Dunaj, itd. Zahvaljujoč določenim velikim zbiralcem imamo lahko danes pokrajinski muzej na Ptuju, muzej v Kamniku, Narodni muzej, Slovenski etnografski muzej. Vsi ti muzeji so nastali na osnovi zbirk privatnih zbiralcev. Ali je šlo za Barona Žiga Zoisa ali za misijonarja Barago, ki je takrat tudi daroval zbirke deželnemu muzeju leta 1821. Te zbirke so danes osnova Slovenskega etnografskega muzeja, itd. Skratka, zgodbe se vedno začnejo pri na videz krhkih iniciativah, pri nekakšnih zbirateljskih strasteh, zato lahko tudi upravičeno rečemo, da je vsaka- tudi na videz krhka zbirka- potencialni zametek novega muzeja. Na ta način so se muzeji ustanavljali in na ta način mislim, da se bodo ustanavljali tudi v prihodnje.

Tako je. In moram reči, da sem v zadnjem hipu zbral po moje zelo referenčno zbirko, ki je danes npr. kot en pomemben fond Slovenskega etnografskega muzeja.
Zanimivo. Igor, ko sem stopila v vaše stanovanje, sem imela občutek kot da sem v muzeju. Menda v Mariboru včasih ni bilo bolšjega sejma, ki bi ga zamudili.
Res je. Hodil sem več kot 10 let vsak teden, ustvaril sem zbirko cesarja Franca Jožefa in mi je zelo v ponos, da to imam in sem rekel, da si zelo želim, če bi kdaj videl avstrijski veleposlanik ali gospod zunanji minister ali tudi gospod Otto Habsburški.
Medtem si lahko pogledamo, kako hranite to zbirko. Naši mariborski kolegi so pred časom pri vas posneli zanimivo reportažo. Režija, prosim za posnetek. Vas, gospod Igor, pa za kratek komentar.
To je moja soba. Vsi otroci, vse šole, vsa veleposlaništva to vedo, in če karkoli rečem, rečem, da je to veleposlaništvo. Tudi žena in sin tako rečejo. Zbirka, razpele, posodice. Vse je 19. stoletje do 20. In prikazuje celo zbirko. tam zgoraj visi majhna knjigica, ki je v dveh jezikih- v nemškem in v madžarskem. Posvečena Francu Jožefu iz leta 1915 na 32- ih straneh velikost 1 cm. to je pruska paradna sablja. Nikogar ni ubila. Žena je rekla, da naj nimam takšnih predmetov, ker nosijo negativno energijo in ji dam prav v nekem smislu in mi je dala tisti estetski čut, ker bi me zasulo. Jaz imam doma 3000 knjig, ne vem koliko papirja. Šlo je tudi nekaj zdaj v nič zaradi zdravja in sprememb. Skratka, to pa še vedno je in to bo ostalo.- Še dobro, da imate veliko stanovanje, kjer lahko vse to hranite. Ja. K sreči. Dobro bi bilo, da bi bila to neke vrste ponudba, ker Maribor bo mesto kulture in več nacionalnosti- kar tudi je, tega ne moremo zanikati- tu je zbirka medalj iz 1. svetovne vojne. To so pa te stvari, ki sem jih prej pokazal v različnih variantah. To so Nemci izdali leta

Ste prešteli, koliko km ste na ta način prevozili?
103. 000 v 17- ih letih. Barbara, tudi vaš konjiček zahteva ogromno prostora. Ja, zahteva ogromno prostora, ampak ne posvečam tako veliko časa nabavi in urejanju, ker strip kupiš, ga prebereš, potem ga pa pospraviš, oz. če si ga kdaj spet zaželiš prebrati, ga vzameš iz police oz. škatle in si ga znova prebereš.
Menda zbiratelji zelo neradi posojate. Sploh ne posojamo. Ne.
Zakaj?
Ker ta kos papirja ponavadi nikomur ni nič vreden in zelo radi pozabijo vrniti strip in vem, da enkrat sem posodila že dolgo časa nazaj en strip, pa še danes vem, da ga nisem dobila nazaj. Verjetno ga nikoli ne bom. Od takrat se strogo držim tega, da ne posojam stripov. Kako pa pridete do stripov?
Stripe navadno kupujem- skoraj vedno sem jih kupovala, ko sem bila na počitnicah, na dopustu, kadar sem imela čas in sem se sprehodila po trgovinah, kjer so prodajali stripe včasih. Pri nas v Sloveniji še ni bilo toliko različnih stripov. Na Hrvaškem se je dalo kupiti marsikaj. Zdaj pa imamo v Ljubljani, tudi v Sloveniji striparnico v Murglah, kjer se dobi pa čisto vse in je tudi izglasovana za najboljšo striparnico na območju bivše Jugoslavije in tam pa res dobiš marsikaj. To je bilo zanimivo. Prebrala sem, da na Japonskem vsako leto izdelajo več papirja za tiskanje stripov kot za toaletni papir.
Ja, na Japonskem berejo stripe stari in mladi, tako da je to precej drugače kot pri nas. Mislim, da v Evropi največ stripov preberejo v Franciji in Belgiji. Tam so naklade zelo visoke. Potem pa pride že Italija, pa že naši kraji za njimi.

Ne, čisto po žensko. Tisti, ki mi je najbolj všeč. Najprej zunanjost, potem si ogledam naslovnico, strip vzamem v roke. Potem ga navadno kupim, preberem. Če mi je všeč, ga bom kupila še kdaj, če pa ne, ga pustim pri miru. Navadno mi je všeč, da je risba lepa, da so junaki prijetni, kakšni z nadnaravnimi močmi in da je zgodba zanimiva.
Miran, vi za vaš konjiček ne potrebujete veliko prostora. No, če bi vse stvari, ki jih ne mečem stran- težko bi rekel, da zbiram- želel v en prostor spraviti, bi potreboval kar precej prostora.
V katerih merilih pa zbirate? Od česa je odvisna vrednost kovanca ali bankovca? Vrednost niti ni pomembna. Neko obdobje želim imeti, in če želim to obdobje imeti, potem ga tudi zbiram. Seveda pa na trgu ne dam vsake cene, ki jo od mene zahtevajo. Raje nimam takega kovanca.
Menda so vredni le tisti kovanci, ki se jih nihče ne dotakne. Ja. Kovanec ima 5 vrednosti. Od takega, ki je poliran, v šatuljici. To je tak kovanec. Ta se sploh ne sme odpreti.

Tak bankovec je težko dobiti. Medtem ko ti stari, ki so bili avstroogrske krone, žigosane z žigi. V moji zbirki so samo naši žigi, drugače so to različni kraji imeli različne žige. Teh pa tako rekoč bančno novih ne morete dobiti, ker so jih žigosali potem, ko so bili že uporabljeni. Nekaj so jih verjetno tudi žigosali novih, ki so jih imeli na zalogih. Ti bankovci so pa vredni več- relativno več- tudi če niso tako zelo dobro ohranjeni. Bankovci pa tako in tako niso prav dolgo. Koliko časa jih pa imamo? 200 let.
Zanimivo, da numizmatiki zelo radi iščete tudi napake na kovancih. Na kovancih ja. To so posebne vrste zbiralci, ki samo gledajo, kje bodo našli kakšno napako, napako opišejo in tisti, ki sledijo tem zbiralcem, imajo potem taki kovanci višjo vrednost. Se pa je zgodilo pri nas, da je zlatnik- prvi osamosvojitveni golobček- da je bil dvakrat, na dve orodji narejen, čeprav so ga prodajali kot en zlatnik, samo enkratna izdaja in se vidi, da je kljunček golobčka enkrat znotraj spirale in enkrat zunaj spirale. Nedvoumno sta bili narejeni dve orodji različni.
Je lahko numizmatika tudi resen posel? Lahko. Saj imamo cel kup trgovcev, ki se ukvarjajo z numizmatiko kot poslom.

Mogoče ravno ta stvar govori o temu, da so ljudje skozi zgodovino- tudi danes- zbirali predmete zaradi različnih stvari. Če so jih nekoč zbirali zaradi nekih magičnih verskih razlogov, da so mogoče potem te lepe predmete darovali različnim Bogovom- v Grčiji, itd.- pa vidimo, da imamo tudi danes različne tipe zbiralcev. Nekateri želijo zelo introvertirano, zelo zaprto zbirati. Tam lahko gre dejansko za neko strast, ki draži dnevno zbiralca, da se bode z neko temo, in on nima nobene želje, da bi to zbirko nekomu javno pokazal. Zelo skrbno jo skriva in na nek način deluje skoraj v ilegali, tako kot je prej omenil gospod. Pri nekaterih je pa obratno. Oni prav zbirajo zato, da se lahko na ta način potem pozicionirajo v družbi kot neki zanimivi ljudje, ki imajo zanimive zbirke, ki imajo zanimiva znanja. So zbirke neke vrste osebna izkaznica ljudi, ki te stvari zbirajo. Osebno poznam tudi Ivanušo, enega velikega entuzijasta filmskega s Ptuja. On ima- tega skoraj nihče ne ve, vsi ga poznamo kot enega kamermana, kot entuzijasta filmskega- on ima eno največjih zbirk radiofonije v Evropi. On je zbiral tranzistroje, gramofone zato, ker ga je ta stvar zanimala. Ker ga je zanimala, ne z vidika estetike ali z vidika nekega socialnega pomena, ki ga je radio nekoč prinesel v neko družbo, ampak čisto po neki tehnološki mikro plati. Razvoj tranzistorjev, ki so bili v televizijah, ipd. Moram reči, da ko je on to vse zbral, tako kot si je to zasnoval, je postavil zbirko v nekatere prostore- ne smem povedati, kam- in ga ne zanima, da bi bila ta zbirka kadarkoli komu na ogled. On je na nek način zadostil svojo zbirateljsko strast, zbral vse, kar je želel. Spomnim se, da sloviti nemški muzej, ki je veljal za enega najpomembnejših tehničnih muzejev v Evropi, je želel odkupiti njegovo zbirko in ponujali so mu veliko denarja in nikakor ni želel teh stvari predati. Tisto, kar bi mogoče bilo treba ob tej priložnosti še povedati, je to, da so eno tradicionalne zbirateljske zgodbe, kot so zbiranje kovancev, denarja, slik ipd. Mislim pa, da moramo biti zelo pozorni tudi do vseh teh novih zbirateljev, ker mislim, da vse, kar nas obkroža, je lahko predmet zbirateljstva oz. je predmet zbirateljstva. Ljudje po svetu odpirajo najrazličnejše nore muzeje in si sploh ne znamo zamisliti. Morda ena zanimiva zgodba. Leta 1995 sem bral v enem slovenskem časniku en članek o enem profesorju, ravnatelju OŠ v Rejkjeviku, ki se je odločil, da bi rad naredil muzej penisov sesalcev. In vem, da v tistem času je ta njegova pobuda naletela na neodobravanje lokalnih oblasti. Ko sem se lani srečal v Dubrovniku na enem mednarodnem kongresu in sem tam spoznal kolege iz Islandije, sem vprašal, kako je zdaj s tem gospodom in njegovim muzejem udov. Je rekel, da deluje. Da je zelo popularen in obiskan. Stvar gre tako daleč, da je ta legendarni profesor napovedal, da bo po svoji smrti daroval svoj ud za to zbirko. To ilustriram zato, da povem, v kakšne dimenzije gre lahko zbirateljstvo in mi moramo biti kot raziskovalci pozorni do vsega tega dragocenega bogastva, ki se skriva v teh fenomenalnih zbirkah tudi naših gostov, po drugi strani pa moramo biti pozorni do tega fenomena zbirateljstva, ki je resnično čudežna zgodba in nas večno draži, ji nikoli ne moremo priti do dna. Kot je rekel prej gospod Trontelj, je to ravno tisti največji šarm zbiranja, da nikoli ne moreš imeti popolne zbirke. Ko misliš, da si na koncu, se še nekaj novega zgodi, prideš do nekega novega raziskovalnega spoznanja, ki ti vrne perspektivo in zopet začneš znova.- Če lahko nekaj dodam. Tukaj imam zbirko zibelk. Moja žena se strašno jezi, kaj bo s tem počela, ko me ne bo več. Sem rekel, da ne vem. izrežem iz Večera, katera deklica ali gospa je rodila, ki jo poznam kot učenka. V katerikoli obliki našo kolegico, podčrtam datum, napišem in imam okrog 1000 komadov v dveh škatlah in še nabiram. Otročje, ampak je lušno. Zbiram tudi osmrtnice znanih ljudi. Potem ko ste omenili prej zanimivosti, muzej NOB je v Zagreb pripeljal muzej prekinjenih ljubezni. In so krasno stvar naredili. Bil je takšen odziv- odvrženi ključi, televizor, poročne obleke, telefoni, sličice, dokumenti, ipd.- ko so zveze razpadle in so potem naredili zbirko iz tega. In je tudi to možno, tako da zbirateljstvo zdaj, ko zbirajo te moderne stvari od kartic, čipov, itd.- se niti ne spoznam na te stvari- ampak hočem reči, da zbirateljstvo zajame vse. Jaz pravim, kot je to zasvojenost, ni pa huda. Hudo je, da bi zadnje hlače prodal, kot da bi bil zasvojen z igralništvom, da bi se zapil ali bi se zadrogiral. V tem smislu. Če človek ve mejo, potem je vse v redu.

Če sodim po sebi, jaz sem. In sem srečen, kadar listam po svojih zbirkah.
Mislim, da če človek nekaj dela predano, je sreča njegov sopotnik. Sicer pa sem tudi slišal od številnih zbiralcev, da če se želiš ukvarjati z zbirateljstvom, da moraš biti malo nor. Kar pa po moje ne velja samo za zbirateljstvo, ampak velja po moje za vsak predan poklic, ki ga opravljamo v življenju, tako da je zbirateljstvo zagotovo pot k sreči.
Jaz tudi pravim, da moraš biti z dušo in srcem, z veseljem. En primer bom povedal. Saj ne bom imenoval. Pokojni kolega, s katerim sva skupaj delala razstavo v muzeju. Delala sva cele tedne, pripravljala, potem pa bi izdali katalog in je postavil pogoj, da če je on izbrisan iz slike, prekine vse stike z menoj in sem tekel nazaj čisto obupan, kaj naj naredim. In potem, kot da se jaz silim. In sem jaz naslikan in sva bila oba. Vsak pravi, kako se Vodnik ven sili, dejansko sta pa dva delala. Ko sem pa delal na šoli razstave, sem imel vedno, da sem sebe dal zadnjega, pa če sem dal 80 % stvari ali kakorkoli. Sem šel po abecednem redu in bil vedno na koncu, tako da ni bilo problema. Jaz se pa rad- zakaj ne bi? Saj nisem nič ukradel, nič slabega naredil. Dajte me, slikajte me. Sem zelo vesel in počaščen, da sem na Polnočnem klubu s takimi imenitnimi osebami in v taki družbi na nacionalni televiziji. Sem rekel, da je to več kot drag avto. Koliko časa pa namenjate temu svojemu hobiju? Zdaj nekoliko več, ko mi ni treba vsak dan v službo. Pa kljub temu še vedno ne morem reči, da mi to vzame ne vem koliko časa. Vsak dan pa le rad malo pogledam ponovno po katalogih, naredim oceno, koliko je kaj vredno.
Zaradi tega vašega konjička ste kdaj prišli navzkriž z vašimi domačimi? Ne. Nikoli nisem niti toliko časa porabil za svoj konjiček, niti se ni nikoli zgodilo, da bi se ne mogel odpovedati. Če sem pa v Ljubljani, grem pa rad ob nedeljah, ko se dobivamo filatelisti in numizmatiki. Če pa nisem v Ljubljani, pa nič hudega, me pa ni.

Zanimivo. Kar se tiče ponaredkov, so neke ameriške raziskave pokazale, da na ameriškem in verjetno tudi na evropskem trgu velikokrat ponaredki oz. kopije imajo večjo ceno kot original sam, kar je svojevrsten paradoks, ampak to velikokrat drži. Velikokrat tudi kopije oz. ponaredki dobivajo sčasoma nek status originala in ljudje tako kot zbirajo originale zbirajo tudi zanimive ponaredke, tako da gre to kopiranje resnično v neke čudežne smeri in morda vidimo, kaj se dogaja danes na Kitajskem, s kakšno lahkoto in perfektnostjo lahko delajo replike starih likovnih mojstrov, ipd. Kopiranje gre v takšne detajle, da tudi zelo veliki eksperti brez nekih posebnih tehničnih pripomočkov težko ločijo kopijo od originala, tako da imajo originali velikokrat tudi eno zelo dobro vlogo, ki jo lahko uporabljajo v pedagoške namene, v izobraževalne namene. Lažje komunicirajo s publiko kot originali, tako da je kopistika zagotovo zelo zanimiv fenomen na področju zbirateljstva, še zlasti pa na področju muzealstva. No, ta bankovec, ki sem ga prej kazal, tale jur, po katerem je dobil ime, ni pravi. Ponaredek je. in ta ponaredek nima tako rekoč nobene cene. Pravi bankovec tovrsten, brez rozete, ima pa veliko vrednost in ga sploh nimam v zbirki. Ga ni.
Kaj pa, če je stvar ukradena? So kdaj na vaša vrata potrkali možje v modrem? Ne, vem pa za primer prijatelja, ki je na sejmu kupil eno žepno uro in je policija preverjala od najnižjega uslužbenca na banki, da so prišli do njega. In sem rekel, naj pazi, da se take stvari ne dogajajo. Naj prideta dva plava angela na šolo in bi rekli, da sem kradel ali naredil kaj jaz vem kaj. Tega se pa moram držati. To je pa kodeks. Laganje in poštenost, te stvari morajo biti urejene in zato sem se določenih stvari izogibal. Lahko pa nehote naletiš na kaj takega, zlasti če vidiš, da je neka stvar zelo vredna, pa je tako nizko ocenjena, da moraš vedeti, da nekaj ni v redu.
Aleš, vi ste bili zaposleni tudi v muzeju na Ptuju. Prej smo nekaj rekli že o sodelovanju med muzeji in zasebnimi zbiralci. Kakšno je?

Ste še mladi. Ja, tako je.
Gospod Miran?
Jaz bi v svoji zbirki zelo rad videl en lep dobro ohranjen rimski zlatnik.
Morda bo to kdo slišal, pa se bosta dogovorila. Ker se v zadnjem času ukvarjam tudi s hotelirstvom, si želim čim več takšnih hotelov, ki bi bili povezani z dediščino in umetnostjo. Se pravi, da bi tudi hotelska kultura bila eden od tistih medijev, ki bi lahko pripomogli k popularizaciji in varovanju kulturne dediščine na slovenskem in tudi drugod po svetu.
Gospod Vodnik? Še vedno kakšno paradno sabljico ali kaj takega, kakšno kapico ali kakšno uro z glasbo.
Naj se vam želje uresničijo. Hvala za prijeten klepet. Seveda, veliko sreče in obilo užitkov ob zbirateljskih podvigih. Hvala pa tudi vam, spoštovani gledalke in gledalci, če ste nas spremljali. Lahko noč.