Odprti kop - Resnična resničnost: 7. 1. 2008

Besedilo, Slike

Premiera: ponedeljek, 07. januar 2008, Vse oddaje

Prejšnja: 18. 12. 2007

Naslednja: 21. 1. 2008

Lepo pozdravljeni v Resnični resničnosti. Danes bomo govorili o zvoku. In če ne veste, kaj je to čudo v moji roki, je odgovor: Kasio sintesejzer v obliki kitare. Zadeva, ki so jo delali v 80- ih in zadeva, ki je danes sploh več ne delajo. Posebnost naprave pa ni v tem, da je Kasio sintesajzer, ki ima obupne zvoke, kot ste lahko slišali, ampak v tem, da ima MIDI OUT priključek, torej lahko kontroliramo katerikoloi inštrument, računalnik z njim. Čista digitalna naprava. Tovrstnih stvari pa mislim, da ne uporablja preveč naš prvi gost, Primož Oberržan, sociolog kulture in vsestranski glasbnik, ki se ga verjetno najbolj spominjamo po zasedbi The Stroj. Primož, uporabljaš digitalne naprave?
Ne še. Ne še, ampak mojemu čudu ni ne konca ne kraja, ko si ogledujem to napravo.
Ti si znan po tem, da rad manipuliraš z analognimi znaki in to prvinskimi, mehanskimi pravzaprav.
To je tak estetski koncept.

Kar zanima mene- jaz temu pravi materialna glasba.

Tako jo označujem ravno zaradi tega, da se vidi neka razlika med to večinsko današnjo produkcijo, ki je večinoma digitalne narave. Za razliko od zvokov, ki jih s sodobnimi tehnologijami lahko umetno generirajo mene zanimajo zvoki, ki jih dobimo fizično oz. kjer gre za popolnoma materialno vibriranje določenih materialov in se potem s pomočjo sodobnih tehnologij lahko manipulirajo naprej. Zakaj pa ne bi posegel po virtualnih zvokih? To je stvar odločitve. Podobno kot imaš dogmo pri filmu ali določene manifeste ali neke usmeritve, se ljudje radi omejijo in vzamejo neko minimalno izhodišče, ki ga potem skušajo poglobiti. Glede na to, da je danes delati z zvokom ali delati glasbo s sodobnimi tehnologiji tako preprosto, je meni izziv ravno, da se človek v izhodišču pri izbiri materiala zelo omeji in nato skuša skozi to na nek inovativen način narediti nek presežek ali nekaj, kar prej še ni bilo slišano.
Skratka prisegaš na neko prvinskost. Ja, niti ne prvinskost. Gre enostavno zato, da me privlači zvok. Mislim, da je zvok ves svet, ki nas obdaja. Tega več ne slišimo. Imamo na javnih prostorih, vsepovsod igra neka kultna glasba, ki se mi zdi, da nam velikokrat zoži naše polje pozornosti. To vem, o tem je govoril Joe Page že pred 35 leti. Ko se enkrat načiš poslušati, ti lahko tudi sprehod skozi mesto- simfonije velemesta- ko se enkrat naučiš poslušati, ti lahko tudi to vsakdanje urbano okolje daje neko zadovoljstvo ali nek navdih za neke strukture, ki jih lahko kasneje razviješ tako, da se da na njih plesati. Jaz ti želim še veliko užitkov v mehanskem ustvarjanju zvokov. Hvala.

Jaz ne sanjam ideje. To se mi redko zgodi, da bi sanjala zvok. Sanjam zelo živo in v barvah, ampak zvoka ne. Se mi pa dogaja, da če dobim film v obdelavo ali dobim kakšen projekt, toliko časa gledam sliko- 100- krat, 1000- krat, sedim ponoči in gledam, dokler ne začnem slišati.

Od leta 1979 deluje kot edina režiserka zvoka pri nas. Sodelovala je pri več kot 120- ih kratkih, animiranih, dokumentarnih, eksperimentalnih in celovečernih igranih filmih v Sloveniji in v tujini. Za svoje ustvarjalno delo je prejela številne mednarodne nagrade. Februarja 2006 je ustanovila svoj atelje sonoričnih umetnosti v katerem raziskuje moč sonoričnih izraznih sredstev, ter osvetljuje pomen zvoka v vsakodnevnem življenju in njegove učinke na človekovo podzavest. Kot izredna profesorica poučuje v Berlinu. Pripovedujem vam seveda o nikomer drugem kot o Hani Preus. Ena izmed njenih zvočnih kreacij je tudi Sonoria, ki temelji na abstraktni liniji. Od teme z močnimi, čustveno nabitimi gibljivimi zvočnimi kompozicijami, do skrbno oblikovane svetlobe, ki interpretira in spreminja prostor. Ene od nedavnih mednarodnih sodelovanj pa je tudi projekt z naslovom Potovanje iz Topolove v Abitante s pripadajočo zvočno zasnovo The River Never to be Seen.
Projeke je delalo 5 umetnikov. Bili smo povabljeni Povabila nas je voditeljica projekta Donatella Rutar iz Italije. Projekt je imel 5 projektov: razprava, foto portfolio, kartografska raziskava in DVD film in CD sonorična plošča, kjer sem bila jaz povabljena, da naredim to raziskavo in je to neke vrste znanstveni eksperiment, ki spet rezultira izključno z umetniškimi deli. Pred kratkim sem konačala film Tea, ki bo v kratkem imel premiero, v katerem je ogromno dela na zvočnih efektih, ker je pravljica in je ta domišljijski svet zelo močno odprt, tako da sem imela tudi jaz možnost zelo veliko narediti. In delam trenutno zdaj tudi posebne zvočne efekte za en film, ki bo kmalu končan.

Zvočna kartica je skoraj neopazen del osnovnih plošč in večini uporabnikov vezje na osnovni plošči zadostuje. Zahtevnejši uporabniki bodo raje posegli po ločeni kartici. Te imajo poleg dodatnih priključkov, izboljšanih učinkov in naprednejših frekvenc vzorčenja tudi lasten procesor. Prilagojen je izključno obdelavi zvoka.
Najcenejši razred zvočnih kartic si pravzaprav skoraj ne zasluži posebne omembe. Po zmogljivosti jih prekašajo že nekatera zvočna vezja na osnovnih ploščah. Zanimivejši izdelki se pojavijo v spodnjem srednjem cenovnem razredu. Te kartice ponujajo boljši zvok več priključkov in razne dodatke. Osemkanalni prostorski zvok po standardu 7. 1, je v tem razredu že standard. Te kartice so navadno že opremljene tudi z digitalnimi izhodi. Večina teh kartic ima le en vhod, tako da za rabo v domačem studiu niso primerne.
Razred višje se kartice po zmogljivosti od cenejših modelov ne razlikujejo. Imajo pa dodatke: konzole s priključki, daljince in včasih imajo naprednejšo programsko opremo za obdelavo zvoka. Polfprofesionalni razred odlikujejo zmogljivi procesorji ter obsežno število vhodov in izhodov. Pri teh sicer težko govorimo o " karticah ", saj je večina elektronike, ki skrbi za obdelavo zvoka v zunanjih enotah. To pa zato, da na njih ne vplivajo sestavni deli računalnika, ki so pogosto vir šuma. Zakaj sploh dodatna zvočna kartica? Ker bodo tisti z bolj občutljivimi ušesi takoj opazili, da je šuma manj in da je zvok zato bolj čist in izrazit. Še posebej če imamo boljše slušalke ali zvočnike. Zvočna kartica z zmogljivim procesorjem razbremeni glavni procesor. V določenih igrah s tem pridobimo kar nekaj slik v sekundi. Tako se lahko glavni procesor posveti obdelavi grafike ali fizike v igrah. Poleg tega pri obdelavi zvoka v relanem času ne prihaja več do latence oziroma zamika med vhodnim in izhodnim signalom. Tako je mogoče npr. kitaro ali kakšen drug instrument obogatiti z nekim učinkom kar preko računalnika.

Oh, Brane.- Živjo.
Brane Zorman. Uživaš v zvokih.- Še kar.
Digitalna naprava. Imaš kaj podobnega?
Imam še nekaj starejšega, bolj analogne sintesejzerje. Eni delajo, drugi ne. Ampak v obliki kitare.
Ne, v obliki kitare ne. Vse kitare, ki so bile, sem opravil z njimi daljnega leta, so odšle tako ali drugače.
So bile analogne? Imam še eno tako.
Sicer pa kot manipulator zvoka verjetno bolj prisegaš na digitalne stvari.
Res je. Vedno bolj in že od vsega začetka, ko sem začel delat leta 1985. Od takrat sem vedno zvoke obdeloval.

Ne samo preko MIDI- ja, ampak tudi mešal, dodajal ostilacije, podzvoke. Kolikor se je seveda v tistem času dalo znotraj omejene količine delovnega spomina.
Torej za tebe verjetno navadna zvočna kartica ni dovolj.
Ni dovolj, je pa čisto v redu, če je potreba, da se samo z njo dela. Ampak ne, jaz delam s profesionalnimi karticami, ki jih izdelujejo na Firewire.
Zunanje enote?
Tako je. In z laptopom, oz. stacionarnim računalnikom. Večinoma vse delam znotraj računalnika.
Virtualno.
Z virtualnimi inštumenti in efekti, vse to obdelujem.
Baje je kakovost the virtualnih učinkov danes dovolj velika, da lahko nadomestijo vse velike škatle od prej.
Mislim, da lahko. Lahko rečeva čisto na kratko, da lahko. So dovolj kvalitetne. Sicer temu primerno potrebuješ vedno večjo procesorsko moč, vedno večjo količino trdega diska, RAM- a, itd. To gre ekspotencionalno, ampak tudi proizvajalci te opreme delajo v to smer. Mislim, da so dogovorjeni med seboj.
Teorija zarote. Tako je.
Večino zvočnih naprav pa danes poganjajo digitalni elementi. Zvočne kartice, takšne in drugačne.

Odločila sem se, da bom svojo staro kartico zamenjala za novo, boljšo. Rada bi naredila vsaj tako dobre posnetke, kot jih delajo tukaj. Ko kupujete zvočno kartico, morate biti pozorni predvsem na to, da bo zadovoljila vaše osnovne potrebe. Torej, da ne boste kupili kartica, katere zmogljivosti nikoli ne boste mogli izkoristiti. To pomeni, da če boste snemali samo svojo kitaro, da kupite kartico, ki ima en vhod ali dva, če pa boste delali s svojim ansamblom, bo pa potrebno razmisliti, da kupite kartico, ki ima primerno število vhodov- 8 ali več.

Neke velike razlike med to vašo domačo zvočno kartico, ki jo imate na matični plošči, in zvočno kartico, ki se jo uporablja v profesionalnem studiu, ni. Vse štartajo pri 16 bitov in pri 44, 1 kilohercev označevalne frekvence. Če so zahteve višje, morate poseči po dražjih in bolj profesionalnih karticah, ki imajo mogoče 24 bitov, 32 bitov, kar pomeni, da imajo večji dinamični razpon in te kartice gredo tudi nekje do 96 kilohercev frekvence, kar zadovoljuje potrebe za snemanje npr. klasične glasbe.

Cene boljših zvočnih kartic se pričnejo nekje pri 100 evrov in naprej. Takšna, ki jo boste kupili za 100 evrov, bo zadovoljila vse vaše domače potrebe.
V profesionalnih studijih pa je cena takih kartic- tukaj že težko govorimo o karticah, ker so to posebni moduli. Tukaj pa se cene gibljejo okrog 10. 000 evrov.
Ob nakupu dobre zvočne kartice torej morate vedeti, kaj potrebujete in želite. Saj veste, malo denarja, malo muzike, veliko denarja, veliko muzike. Lep pozdrav do prihodnjič.
Brane, tudi ti si delal veliko zvočnih kulis, ampak v zadnjem času se predvsem ukvarjaš s projektom Baletika internetika.
Res je. Z Igorjem Štromajerjem- on je direktor zavoda Intima- zelo intenzivno vsako leto narediva približno 2 do 3 internetike paletike v različnih oblikah v različnih prostorih, ampak neka skupna nit je priti na eno določeno mesto, na neko določeno lokacijo, jo okupirati s svojo prisotnostjo in od tam oddajati zvbok in sliko. Običajno to poteka zadnje čase preko brezžičnih omrežij. Prej sva to delala preko mobilnih telefonov. Prvo, ki sva jo postavila, pa sva delala preko telefonske žice.
Koliko še ostane zunaj spleta?

Vsekakor vse stvari, ki jih spraviš na splet, moraš nekje imeti oz. moraš dobiti nek vir in ga potem združiti na internetni strani. Midva tako delava. Ti roboti.
Jih manipulirava oz. delava z njimi. Jasno imava videosource, torej vizualni material in audio vir, ki je običajno t. i. MP3 orcestra manipulator.

So neke datoteke, ki so postavljene na serverju, ki se preko raznih protokolov in tudi preko mobilnih telefonov, preko skriptov, sprožajo in združujejo skupaj z vizualnim materialom bolj ali manj sinhronizirano. Uspešno?
Zaenkrat kar. Sva imela do zdaj kar dovolj časa, da sva stvari testirala, da sva jih postavila na pravo mesto in združila v dober proizvod, oz. projekt. Upam, da bosta uspešna še naprej. Uporabljaš Linux? Ne. Imel sem ga enkrat inštaliranega, ampak ga bom. Sprašujem samo zato, ker je na vrsti Linux.

Jaz delam v državni službi. Kar pomeni, da namesto, da bi dejansko delal, s sodelavci raje poslušamo glasbo. Ampak pri tem pogosto naletimo na problem, in sicer: če vsak posluša glasbo, ki je njemu všeč, nastane kakofonija. In zdaj, kako stvar rešiti? Ja, jaz pač uporabljam Amarog. To je MP3 predvajalnik, ki ima cel kup možnosti in ena izmed the možnosti je vključek, ki omogoča, da se Amarog kontrolira preko spleta. In sedaj, kadar gre glasba komu na živce, lahko pač zamenja pesem, ki se trenutno vrti na mojem računalniku. No, to je ena rešitev, ampak s tem je pač glasba omejena na tisto, ki je meni všeč in jo dam jaz v seznam, ampak če bi ljudje radi poslušali res tisto, kar je vsem v pisarni všeč, si lahko pomagajo in mi tukaj si pomagamo s programom M- serve. To je strežnik, ki teče na Linux računalniku in omogoča predvajanje glasbe preko nekakšnega spletnega vmesnika, pri čemer lahko v tem spletnem vmesniku uporabniki glasujejo za tisto glasbo, ki jim je bolj všeč in potem se vrti samo taka glasba, kakršna je všeč vsem v prostoru. Seveda za to potrebujemo en Linux računalnik in nanj priklopljen par zvočnikov. To pa je več ali manj to. Ta program omogoča tudi prenos glasbe preko omrežja, tako da bi teoretično lahko isto glasbo vrteli tudi na več računalnikih. Nekateri pa namesto, da bi glasbo samo poslušali, radi glasbo tudi ustvarijo. In potem jo je potrebno spraviti do poslušalcev. Možna rešitev je Pir cast. Je tehnično podoben torrentom ali E- muli, kar pomeni, da si poslušalci med seboj delijo potrebno pasovno širino in s tem stroške za prenos zvoka. Poglejte si ga. Morda vam utegne priti prav. To je za danes vse. Nasvidenje.

Najbolje prodajani računalniški izdelek konec leta je bil Asusov EEPC. Miniaturni prenosnik zna skoraj vse, kar omogočajo veliki. Zaslon meri zgolj 7 palcev in namesto Windowsow se bomo morali zadovoljiti z Linuxom, vendar pa se vklopi v treh sekundah, na njem lahko deskamo, gledamo filme in urejamo dokumente. Tehta manj kot kilogram in stane manj kot 300 evrov.

Nokia je nadgradila najboljši telefon v svoji ponudbi. Sedaj ima 8 GB vgrajenega pomnilnika flash, ter zmogljivejšo baterijo. Sicer ga še vedno ne moremo upravljati s pritiskom na zaslon a v vseh ostalih pogledih zasenči I- phone.

Če že nimate M95 ali I- phona in bi vseeno radi deskali po spletu, potem priporočamo novo različico Opere mini. Programček je mogoče namestiti na skoraj vsak telefon in je brezplačen. Spletne strani lahko gledamo pomanjšane, tako ne zgrešimo nobene informacije. Priporočljiva pa je uporaba UMTS telefona.

No, MIDI je seveda zelo priročen za avtomatizacijo in sporazumevanje med različnimi zvočnimi napravami. Avtomatizirane in povezane pa so danes tudi aplikacije in naprave radijskih postaj. Tudi ob pomoči rešitev iz domačih logov.

Če je včasih delo na radiu veljalo za naporno, težke kolute z magnetnim trakom je bilo treba hitro prenašati in montirati, je danes delo zelo elegantno. Vsi zvočni posnetki so hranjeni na strežniku. Od tam pa se prevajajo na računalnik v studiu.
57 minut, še dobrih 5 minut do novic ob 17- h s Petro Kodra.

Spiker ima le malo dela. Njegova naloga je, da sestavi program, pri tem pa mu pomagajo še glasbeni uredniki. Za to uporabljajo ustrezno programsko opremo. Računalnik skrbi za nemoten potek programa, zato lahko spiker tudi za več časa zapusti studio. Slovenci izdelujemo kar 2 programska paketa. Prvi prihaja iz Primorske, Redox.
Spiker lahko pove, če je pesem na razpolago. In tako reagira. Nima pa drugega nič, ni se mu treba ukvarjati z dodatnimi temami, kot. npr. kdaj bodo reklame, kaj bo naslednja stvar v etru, ker to mu že vse program pove vnaprej. Praktično mu program govori, kaj ima za delati vnaprej.
Zaradi posebnih potreb pa je skupina Infonet razvila svojo rešitev. Njihovi spikerji uporabljajo Q- net.
Spiker poleg tega, da govori, navadno izbere tudi, kdaj bo kakšna pesem startala. Nastavi, kako se bo kakšna pesem končala, kako se bo kakšen element začel, kako se bodo začele reklame. To je njegovo primarno delo in tukaj mu računalnik pomaga. Omogoča tudi, da program vse sam naredi, ampak navadno to prepušča ljudem, ker so bolj kreativni.
V osnovi pa sta obe orodji enaki. Omogočata avtomatizacijo radijske postaje. Vendar tudi najboljši software ne bo rešil slabe programske sheme. Zato so še vedno odgovorni glasbeni uredniki in spikerji.

Eden od koristnejših internetnih virov domuje na naslovu archive. org. Spust med zvočne vsebine vas bo ne samo založil s koristnimi posnetki, ampak tudi nasmejal. Če boste brskali med literaturo, boste odkrili, da interpretacija ene od pesmi Thomasa Elliota lahko zveni tudi nekako takole. Hja, me prav zanima, kako bi jo, če bi imel to možnost, komentiral pesnik osebno. Na tej strani si poleg drugih sonoričnih projektov oglejte, kako deluje Akousmaflore. Gre za vrt, narejen iz interaktivnih rastlin. Vsaka od njih s posebnim zvokom reagira na dotik svojega opazovalca. Če jo ta ljubkuje, rastlina seveda od sreče zapoje in iz tega se lahko razvije prava floralna orkestracija. Na Wordpressovem blogu Mobilesound boste našli obvestila v zvezi s prihajajočimi zvočnimi delavnicami, festivali, performansi in razstavami. Izvedeli boste tudi, kje in v čigavi družbi z audio- gradivi eksperimentirajo in manipulirajo nekateri od največjih strokovnjakov. Furthernoise je spletna platforma za ustvarjalce, promotorje in kritike inovativne, žanrsko raznolike umetnosti zvoka. Gre za neprofitno organizacijo, ki raziskuje, kakšen bi lahko zvenela prihodnost. Pravijo, da prisluhnejo vsem delom, ki jih prejmejo na svoj naslov. Med že ocenjenimi in objavljenimi se, vsaj za moj okus, najde kar dosti kvalitetnih. Vaše telo je diskoteka: tudi, če se ne uvrščate ravno med gibalne virtuoze. Sonicbody vam bo razkril tisto, kar ponavadi zaslišite nekoliko manj nazorno, kot to počne on. Oziroma ona. Gre namreč za audio- inštalacijo, ki reproducira zvoke človeškega organizma. Zasnovana je na ideji, da lahko človek s prisluškovanjem lastnemu telesu odkrije tudi bolezen. Trije umetniki in en kirurg so že pred leti izdelali akustiko, ki sega od glasnih želodčnih protestov do pospešenega bitja srčne mišice. Rezultat svojega dela imenujejo celo za nekakšno mutacijo minimal- techna, torej ene od podzvrsti elektronske glasbe. Kako in ob katerih zvokih boste dejansko poplesavali, je seveda odvisno od vas. Da vas le ne bi zgrabil kakšen krč.

Z novodobnimi konzolami je v dnevno sobo prišel tudi nov način nakupa iger- snemanje s spleta. Sony se je na to področje podal zadnji, vendar tudi pri njih najdemo zanimive stvari, ki se lahko uspešno kosajo z naslovi izredne prodaje. To je recimo Pain, ki bo zagotovo pri srcu ljubiteljem TV oddaj kot je Jack As.. V bolečini se namreč vse vrti okoli tega, kako bomo na najbolj domiseln način poškodovali glavnega junaka. Za veliko bero točk pa uničili še čim več okolice. Dušebrižniki že stikajo glave in zlovoljno mrmrajo, a ljudje vedno znova dokazujemo, da je karikirano nasilje iz risank, ob katerih smo rasli, še vedno uživaško zakoreninjeno v nas. Že res, da je prva videoigra bila simulacija tenisa. A ni dolgo trajalo, da se je za njo pojavila vesoljska bitka. V skoraj 50- ih letih je koncept še vedno živ. Videz pa ne kaj dosti drugačen kot nekdaj na vektorskih zaslonih. Geometry Wars je divji strelski tobogan, v katerem je vaša uspešnost sestreljevanja kopice geometrijskih likov nagrajena s ploho točk. Skrajno preprost videz igri ni prav nič v nadlego. Še več, v človeku še bolj podžge spomin na pred mnogimi desetletji zapravljene žetone v zakajenih igralnicah in igričarske mojstre, ki smo jih mulcu očarano opazovali navešeni po igralnem avtomatu. Igra je že izšla za Nintendo DS. Če pa si kdo želi podobne izkušnje na računalniku, naj na spletu poišče igro Mutentstore. No, pa se ozrimo še malo v prihodnost. Če nas je Hellgate London razočaral, potem velja upe položiti v Mejne dežele, čeprav avtorji trdijo, da bo šlo v prvi vrsti za strelsko igro, pozoren pogled razkrije dovolj drugih elementov, ki pritičejo igranju domišljijskih vlog. Različni liki, na tisoče orožij, naloge, ki jih bomo morali opravljati, in nenazadnje velika skrivnost planeta, po katerem bomo iskali svojo srečo, dajo vedeti, da ne bo šlo v prvi vrsti zgolj za besno pobijanje vsega, kar leze in gre. Vrh vsega obljubljajo, da bodo naloge naključne, svet okoli nas pa živ, kar pomeni, da se bodo dogodki odvijali tudi brez našega posredovanja. Sliši se zelo zanimivo in kar težko bo počakati do konca pomladi, če smo šele dobro zakorakali v novo leto.

Lahko si človek da svoj ritem, ali?
Z žive nastope tako rekoč. Če se sprašuteje, zakaj se ves čas vrtim na svojem stolu, je to zato, ker je nov in ker je italijanski. Naslednja oddaja je na sporedu čez 14 dni, ko se bomo ukvarjali z aktualnostmi iz zahtevnejših področij digitalnih tehnologij. Obiščite nas kaj na spletu in pišite. Uživajte.

Prejšnja: 18. 12. 2007

Naslednja: 21. 1. 2008

oglasno sporočilo

Moj RTV

Resnična resničnost: 7. 1. 2008