|
|
Odprti kop ponuja govorjena besedila domačih televizijskih oddaj RTV Slovenija. Več o Odprtem kopu...
Za citiranje oddaj na blogu ali forumu kliknite gumb  , ki se nahaja na začetku vsakega
odstavka!
Resnična resničnost: Brez žic
Premiera: torek, 02. oktober 2007, Vse oddaje
 Elektromagnetno sevanje ali valovanje je naravni pojav, ki ga lahko opazujemo tako v naravi, kot tudi doma. Nekatera živa bitja so celo razvila posebne organe za zaznavanje tovrstnega valovanja. Rečemo jim oči.
Kot vsaki drugi, imajo tudi elektromagnetni valovi neko dolžino. Z očmi lahko zaznavamo le elektromagnetno valovanje, katerega dolžina je približno 7 do 13- krat manjša od jedra človeške celice.
Najkrajšo valovno dolžino ima svetloba vijolične oziroma indigo barve, najdaljšo pa rdeča.
Malo daljši od vidne svetlobe so infrardeči valovi, ki jih poznamo iz daljinskih upravljalnikov in pečic. To lahko v večjih količinah zaznamo kot toploto.
Mikrovalovi, ki jih uporabljamo v mikrovalovkah imajo dolžino   Radijski in televizijski prenosi potekajo na še večjih dolžinah. Če so valovi dolgi od enega do desetih metrov, jim rečemo ultrakratki. Srednji valovi so dolgi do nekaj 100 metrov. Elektromagnetnega valovanja se moramo baje bati, vsaj takega mnenja je očitno precej ljudi in prav imajo. Pri velikih močeh je lahko precej nevarno.
Veliko bolj nevarno področje se začne na valovnih dolžinah, ki so krajše od vidne svetlobe. To področje se začne z UV svetlobo. Vsi vemo, da nas lahko ultravijolično sevanje opeče. Elektromagnetno sevanje ima namreč tem večjo energijo, čim manjša je njegova valovna dolžina.
Krajšo valovno dolžino od UV svetlobe ima rentgensko sevanje. Najkrajšo valovno dolžino in največjo energijo pa imajo GAMA žarki. Namesto s kremo proti sončenju, se pred njimi lahko zavarujemo le z debelo pastjo goste snovi, na primer svinca. A nobeno od teh sevanj ni tako nevarno, da bi bilo človeku potrebno zlezti v svinčeno kletko. No, če smo uspeli zmanjšati strah pred različnimi oblikami vidne in nevidne svetlobe, lahko začnemo z oddajo o komunikaciji brez žic.
 Z mano v studiu pa docent doktor Peter Gajšek, direktor inštituta za neionizirana sevanja.
Gospod Gajšek, ko človek sliši besedo sevanje, se ponavadi spomni na nekaj negativnega, tako rekoč na to, da bo kratkomalo razpadel, še posebej v času, ko na veliko uporabljamo mobilnike, ko nas obdajajo razna brezžična omrežja, mobilne bazne postaje, se ta strah še povečuje. Ali je strah upravičen? Strah ima veliko oči. Jaz bi s tem pregovorom začel in to nedvomno velja tudi za področje elektromagnetnih sevanj, vendar iz naših izkušenj lahko zaključim, da je treba strah ljudi resno vzeti, kajti tudi zaradi strahu, zaradi navideznih negotovosti lahko ljudje tudi resno zbolijo in imajo resne zdravstvene posledice, ampak ne moremo pa jih seveda povezati z elektromagnetnimi sevanji.
Glavni argument je ponavadi, da se gibljemo v območju mikrovalov, ki lahko imajo neposreden vpliv, tako da bi segrevali telesna tkiva. Je tu kaj resnice?
Vsekakor mikrovalovi so elektromagnetna sevanja, ki imajo dovolj energije, da segrevajo snovi. Seveda poznamo preprosto napravo že več kot 50 let v gospodinjstvih, damo kos mesa, jogurt, kozarec vode in se v parih sekundah segreje. Isti učinek imajo seveda signali mobilne telefonije, radijski oddajniki, radarji in podobno, vendar pa njihove jakosti v našem okolju so tako nizke, da ne moremo govoriti o termičnih ali o segrevanju tkiva. Midva se bova na to temo vrnila še malce kasneje. Mi pa si poglejmo, kaj nam je danes pripravila Maruša.
 V brezžično omrežje se povezujemo z usmerjevalnikom. To je naprava, ki povezuje dva ali več računalnikov oziroma omrežij. Pri postavljanju brezžičnih omrežij pa se pogosto srečujemo s problemom slabega signala. Iz te zagate nas lahko reši antena. Lahko je kupljena ali narejena kar doma.
Ena izmed najbolj znanih doma narejenih anten je Kan antena. Za izdelavo te antene potrebujemo pločevinko, najboljše s premerom 7 do 10 centimetrov, potem žičko, kovinsko paličico in en konektor. Morda boste z njim imeli največ problemov, saj ga dobite le v specializiranih trgovinah.
V konzervo najprej zvrtamo luknjo. Lahko si izračunate na internetni strani, na kateri najdete programček. Na tej strani najdete tudi ostale zanimivosti in podrobnosti glede Kan antene. Žičko in paličico najprej vstavimo v en konektor. Sicer pa dobri ruterji danes morajo vsebovati tehnologijo pametnih anten, oziroma mimo tehnologijo. S pomočjo te poiščejo vedno najčistejši signal, na katerega se priklopijo.
Zanimivo je, da včasih, če smo imeli v enem prostoru mikrovalovno pečico in usmerjevalnik, se je obema zmanjšala jakost signala. Danes naj se to ne bi dogajalo, ampak mi tega nismo preverili. Cena dobrih ruterjev je danes okrog 120 evrov, lahko jih pa dobite že od 30 evrov naprej.
Sicer pa antene, za katero boste odšteli od 15 evrov naprej, lovijo do približno kilometra daleč. Za tiste malo boljše, ki so precej dražje, pa boste signal lahko lovili tudi do 15 kilometrov daleč.  Ko imamo paličico in žico spojeno v konektorju, vse skupaj vstavimo v pločevinko. Pomembno je, da je dolžina paličice polovica premera pločevinke. Drugače pa usmerjevalniki ob nakupu že vključujejo tudi zaščito, vendar ta pogosto ni vključena. Naša antena je tako narejena, obstajajo pa tudi drugačne možnosti za izboljšavo signala. Ena izmed teh je, da pod brezžični usmerjevalnik našega prenosnika preprosto postavimo aluminijasto folijo. Več o antenah pa lahko najdete na tem spletnem naslovu. Kaj pa kancerogenost? Ali so ta sevanja kancerogena ali ne? To je vprašanje, ki bega stroko in javnost že vrsto let. Mislim, da je več kot 50 let to vprašanje prisotno. Zaenkrat lahko samo to rečemo, da elektromagnetna sevanja imajo premalo energije v tem spektru, da bi neposredno vplivala na dedni zapis, poškodovala DNK in podobno in zato ni neposrednih dokazov, da bi ta vrsta sevanja vplivala ali pa povzročala raka. Kaj pa, če nosim zdaj mobitel neposredno v žepu? Ali s tem tveganja vseeno ne povečujem?
To vprašanje je povezano seveda s sevalno napravo, ki ji neposredno uporabljamo blizu telesa, kot je na primer mobilni telefon ali kakšne druge brezžične povezave. Na kratko bi lahko strnil recimo stališče svetovne zdravstvene organizacije, ki pravi, da če so sevalne obrnitve nižje od dovoljenih, to se pravi tistih, ki jih stroka ali pa mejnih vrednosti, ki jih stroka priznava kot škodljive, to nima znanih vplivov na naše zdravje.
Brezžična omrežja se širijo tudi po naši deželi, kako uspešno?  Utesnjena med štirimi stenami marsikaterega javnega prostora, se brezžična omrežja širijo v mesta.
Network je omrežje na področju Nove Gorice, sčasoma pa naj bi bila brezžično prepletena tudi Ljubljana s širšo okolico. Razlika med njima je predvsem v namenu, med tem ko je prvotni cilj Novogoriških 6- ih točk dostop do interneta si ljubljansko omrežje prizadeva predvsem za medsebojno povezavo uporabnikov.
Gre za nov projekt v Ljubljani na nivoju povezovanja nekih brezžičnih skupnosti. Sami zgledi so pobrani s severa Evrope, se pravi razne Nemčija, Nizozemska, Avstrija, kjer se za take brezžične skupnosti povezujejo posamezniki. Neke aktivistične skupnosti, hekerji, aktivisti, sqoterji, posamezni umetniki, umetniški prostori in podobno. Na ta način komunicirajo med sabo oz. tvorijo nek alternativni medij, komunikacijski.
Samo omrežje v Ljubljani, sam koncept je bil zasnovan tako, da v bistvu tvorimo v osnovi nek tak trikotnik med prostori kot so Kiberpipa, tovarna Rog in Metelkova.
Območje prostega dostopa ima trenutno osem delujočih točk. Se pa število točk vztrajno povečuje.
Tukaj na strehi tovarne Rog si želimo začasni uporabniki in uporabnice tovarne Rog postaviti novo točko za brezžično omrežje v Ljubljani.
Kot produkcijski prostor smo se odločili, da je to nekaj super.  Žal pa zaradi tega, ker nismo priključeni na električno omrežje, moramo najti alternativne načine posameznih točk. Namreč točke potrebujejo elektriko. Tako smo se odločili, da bomo postavili točko, ki bo delovalo na sončne celice. Tako bo popolnoma avtonomna in neodvisna od zunanjih vplivov in tako bomo imeli vedno dostop do tega omrežja.
Za učinkovito delovanje omrežja pa niso pomembne samo točke, ampak tudi odziv ciljne javnosti.
Odziv pri nas je zelo slovenski.
Ljudje bi radi imeli vse naprej narejeno, zelo malo je te samoiniciative oz. nekega aktiviranja posameznikov ali pa posameznih skupnosti, da bi pri tem sodeloval. Srečno zlitje obeh dejavnikov bo morda čez kakšno leto omogočalo, da bomo morda lahko svojo pisarno selili kar po ljubljanskih ulicah.  Kaj pa nespečnost in glavoboli?
Seveda je to, obstajajo tako imenovani hiposenzitivni ljudje, ki si sami priznavajo, da imajo večjo občutljivost na elektromagnetna sevanja iz okolja, ki so povezana s slabim počutjem, nespečnostjo, glavoboli, brenčanjem v ušesih in podobnimi simptomi. Vendar resne raziskave niso uspele ugotoviti ali gre to za zgolj neke navidezne strahove, ali je to v resnici posledica elekromagnetnih sevanj.
Kaj pa otroci? Kar se tiče otrok mislim, da je potrebno biti zelo pazljiv kajti obstaja sum, da so otroci v fazi razvoja bolj občutljivi na elektromagnetna sevanja, zaradi tega ker so njihov živčni sistem zelo hitro razvija. Predvsem je tukaj treba apelirati na njihove starše in vzgojitelje, da jih seveda ozavestijo glede elektromagnetnih sevanj. In pač če že morajo uporabljati določene tehnologije, da jih seveda uporabljajo po pameti. Pa ne zgolj brez mobilnikov, brez omrežja si danes ne znajo predstavljati niti navadnega sprehoda. Ivan nam bo povedal kako se lahko s prenosnikom povežemo v splet kar iz parka ali lokala.
Prva, že precej stara rešitev je brezžično omrežje. Sredi parka boste sicer težko našli dostopno točko, bo pa lažje v mestu. Prva možnost je uporaba nezaščitenega brezžičnega omrežja vašega soseda. Druga možnost pa je, da uporabite katerega od javno dostopnih, na primer NeoWLAN. Tehnologija v ozadju je navadno brezžično omrežje, temu primerne so tudi hitrosti. Količino prenesenih podatkov pa moramo plačati skrbniku omrežja. Slovenija je že nekaj časa vključena tudi v mrežo Eduroam. Ta ponuja študentom brezplačen dostop do brezžičnega omrežja. Dostopne točke so na fakultetah. Nismo pa še rešili problema, kako priti do interneta v parku. Na pomoč priskoči tehnologija UMTS. Potrebujete le ustrezen mobilni telefon ali pa kar UMTS modem. Uporabniki lahko dostopajo vsepovsod, kjer je pokritost z Mobitelovim omrežjem. Tam, kjer pa UMTS omrežja ni, pa preklopi sama napravica na Atch omrežje. Hitrosti so primerljive s hitrostmi, ki jih imamo doma- to je do 7 megabitov na sekundo. V prihodnosti menda celo dvakrat toliko. Žal pa vas bodo tukaj omejili s prenosom podatkov in pa z nekoliko višjo ceno kot pri domačem internetu. Da, mobilnost je draga!
Najbolj vroča roba, ki se počasi ohlaja pa je Wimax. Že dolgo znana zadeva ponuja brezžičen dostop do širokopasovnega omrežja tudi na širšem območju. Kakšne resne implementacije še ni, se pa obljublja že dalj časa. V Sloveniji je licenco za izgradnjo omrežja pridobila družba Telekom, katera mora v treh letih pokriti najmanj 60 odstotkov prebivalstva. Uradno naj bi zadevo že testirali. Druga rešitev je tako imenovani Triple play podjetja Globtel. Tudi pri njih še ni omrežja v Sloveniji, se pa menda nekaj kuha. Poleg dostopa do interneta, bo možno uporabljati še visokokakovostni TV signal in IP telefonijo. Rešitev je primerna za bolj oddaljena in s kablom težje dostopna omrežja, na primer podeželje.
Biti mobilen in priklopljen danes ni več problem. Kaj se nam obeta v prihodnosti? Internet bo praktično povsod in najbrž se bo težje odklopiti kot priklopiti. Dokler smo lahko odklopljeni, pa v park raje povabite svoje prijatelje...  Pozdravljeni! Morda se ravno odločate o nakupu brezžičnega usmerjevalnika in vas pravzaprav zanima, kaj to sploh je in kako se en brezžičen usmerjevalnik razlikuje od drugega. Vsak brezžični usmerjevalnik je verjetno podoben nečemu takemu. Spredaj imamo nekaj lučk, ki so sedaj seveda izklopljene, zadaj pa lahko najdemo nekaj lukenj, v katere potem lahko priklopimo računalnike, na nekatere pa še kako USB napravico. Zadaj najdemo ponavadi tudi kakšno anteno, ampak vse to je precej dolgočasno, zato si raje poglejmo čreva.
Tega pač doma ne morete početi, razen če vam je vseeno za garancijo. V takem usmerjevalniku najdemo neko ploščo s čipi in tukaj vidimo majhno ploščico, ki je povezana naprej na anteno. Ta ploščica je pravzaprav mini PCI kartica, kakršna bi lahko delovala tudi verjetno v kakšnem prenosnem računalniku. Pa menda ni potem ta stvar tudi računalnik? Izkaže se, da je. Vse take napravice so majhni računalniki in na mnogih med njimi teče tudi Linux. In če teče Linux pomeni, da lahko nanj namestimo tudi svojo distribucijo. Ena izmed tovrstnih distribucij je OpenWRT. Na domači strani distribucije pa lahko najdete opisane tudi vse podprte brezžične usmerjevalnike, pri čemer za vsakega piše tudi, koliko spomina ima in kako hiter procesor.  Ampak zakaj bi sploh hoteli nameščati svojo programsko opremo na tako drago stvar, ki nas stane 100 evrov. Običajno, ko kupimo takle brezžični usmerjevalnik, je uporabniški vmesnik precej oskubljen. Nastavljamo lahko samo osnovne reči, medtem ko, če namestimo na primer OpenWRT, lahko vklopimo podporo na primer za spletno kamero, lahko namestimo tudi kakšen disk, tako da potem tisto, kar posnamemo s kamero snemamo, lahko si izdelamo svoj mali spletni strežnik, v glavnem možnosti so skoraj neomejene, pri čemer je namestitev večine paketov preprosta, samo kliknemo nanje.
OpenWRT in edina tovrstna distribucija. Precej popularen je tudi BdWRT, našli pa bi verjetno še katero. To je za danes vse, na svidenje.
 Vroče brezžične točke, med katerimi vas seveda najbolj zanimajo slovenske, najdete tudi na svetovnem seznamu hotspot- locations. Od Bleda do Velenja vas loči pet strani dolg seznam, za katerega upamo, da bo vedno dovolj aktualen v dodajanju novih lokacij.
Nasvete za zaščito pri povezavi v brezžično omrežje in predstavitev novosti vam prinašajo na wifinetnews, wifi- planetu in podobnih portalih, na primer na blogtoplisti. Ustvarjalcem te zadnje strani sicer nekoliko zamerim njihovo lenobo, kajti stran je precej nepregledna, ampak vsaj kolikor toliko ažurna. Precej spletnikov, ki so se sami razglasili za ponudnike zadnjih novic na temo brezžičnosti, je namreč čudežno upokojenih ali pa so vezani le na določene predele sveta, tudi v jezikovnem smislu.  V takem primeru je morda še najbolje, če se v iskanju dnevnih novosti odpravite kar na večje novičarske portale, kakršna sta recimo PcMag in Slashdot.
Lahko se oglasite tudi v Kiberpipinem spletnem arhivu odprtih terminov, kjer boste našli zanimivo predavanje avtorja Roka Papeža o zaščiti brezžičnega omrežja.
Rešitve podobnih zagonetk boste našli tudi na nekaterih obširnih računalniških forumih, npr. SloTech- u, kjer imajo o tem prav tako že lep čas odprto debato.
No, koristno znanje o svetu brez žic včasih rezultira tudi v malenkost bolj humornih iznajdbah, kakršna je recimo pametni akvarij. Asistent na egiptovski univerzi znanosti in tehnologije ga je opremil z brezžično tehnologijo in poimenoval Wi- Aquarium, ki vključuje: hranjenje rib, upravljanje z lučmi, temperaturo in filtri ter celo opazovanje vodnih prebivalcev preko spletne kamere. Ribji resničnostni šov torej.
 Pa vendar ali z večanjem števila baznih postaj ne povečujemo možnost tveganja za zdravje?
To vprašanje je povezano z velikostjo omrežja. Jaz bi dodal k temu, da večje število baznih postaj pomeni manjšo sevalno obremenitev za nas vse uporabnike, kajti če smo blizu bazne postaje, je potrebna manjša oddajna moč mobilnega telefona in s tem tudi načeloma zmanjšujemo tveganje za obolenje. Videti je torej, da je večina strahov odveč, toda populacija ostaja skeptična. Kaj lahko naredimo, da v bistvu zmanjšamo te strahove.
Glavni problem je povezan s kredibilnostjo informacij. Komu ljudje zaupajo, kam gredo po informacije in osebno sem prepričan, da je projekt Forum Emens, ki je ustanovljen bil pred 3 leti v Sloveniji, ravno namenjen gledalcem in vsem, ki jih za problematik zanima, tako da lahko pridejo in si dejansko sami preberejo, kaj pravi stroka, kaj pravijo ključne mednarodne organizacije o vplivih elektromagnetnih sevanj na zdravje.
Gospod Gajšek, hvala za te informacije. Vi pa si lahko več pogledate na naslovu, ki je izpisan na zaslonu. Iz resnih tem na malo bolj zabavne... Igre!  Potem, ko se je serija že popolnoma skrinila v arkadne vode, nam Electronic Arc 5 vzbuja upanje. Naj bi sicer ohranil lepotičenje in druge pomembne nepomembnosti, a hkrati naj bi se z novim delom vrnil tako k bolj zaresnemu načinu vožnje, kot tudi poškodbe. Končno. Vožnja med štirimi škatlicami nam je že pošteno presedala. Upamo tudi, da bo popravljanje razbitine v igri stalo nekaj denarcev, tako da se bodo nadebudni računalniški igralci lahko takoj naučili, da se brezglavo dirjanje ne splača. Posledice na pravi cesti so lahko dosti hujše. Zakaj nas ne bi tudi igra naučila, da z nekaj 100 konji pod pokrovom ni šale? Morda bi veljalo avtorjem tovrstnih iger namigniti, da igralcem povedo nekaj v stilu: Imaš srečo, da je samo igra. Tega trka v resnici ne bi preživel.
 No, na 4 kolesih se je moč ubijati tudi drugače. Majhna kolesca na deski, en precej odpuljen tip in trdna površina- to je vse, kar potrebuješ za rolkanje. Doslej je v tej zvrsti nesporno kraljevala Activisionova serija Tony Hawk. Electronic arts meni, da si zasluži košček pogače, zato uletava s Kate. Uporabili so preizkušene sestavine, glasbo znanih izvajalcev in 7 priznanih rolkarskih parkov, ki so jih prenesli v digitalno okolje ter jasno, kup znanih skejterskih imen. Najpomembnejša novost naj bi bil popolnoma samosvoj nadzor z analognimi palčkami in posledično vam lastni stil rolkanja. Tisti, ki so igro že preizkusili, so bojda precej navdušeni. Ostali pa bomo morali še počakati nekaj dni, da vidimo, kakšno čudo je to. Pravijo, da so tako dobri, da je bolje samo še dirjanje s pravo rolko in mi jih držimo za besedo.
Kaj naj rečem? Hollywood je spet odkril fantazijo. Naj gre za resnična dela fantazije, kot je Gospodar prstanov ali zgodovinske spektakle tipa 300 in nenazadnje novih upodobitev starih mitov in legend. Med slednje zagotovo sodi slavni Beobe. Film, ki ga packa Robert Zemetski, bo zagotovo uspešnica. Istega se je nadejal od igre. Le ta naj bi bila adrenalinska, podivjana, kri spuščajoča klavnica epskih razsežnosti, kot baje zgodbi tudi pritiče.
V Leipzigu je bilo moč videti, da zadeva sumljivo spominja na God of north, kar niti ni nujno slabo, se pa morajo avtorji zavedati, da zgledovanje po najboljšemu v zvrsti, gradi temu primerne apetite in kakor je Beobe zaresen fant, so hkrati našli vrednega nasprotnika. Morda ima zato možnost, da poveljujemo celi četi vojakov naenkrat, ne le srdovitemu kralju, novembra za PS 3 in 360.
 In takole smo prišli do konca naše današnje oddaje Resnična resničnost. Dodatne informacije o oddaji in njenih temah lahko najdete na HYPERLINK " http: / / www. rtvslo. si / resnicnost " www. rtvslo. si / resnicnost, pišete pa nam lahko na resnicnost rtvslo. si. Vidimo se čez 14 dni, ko bomo govorili o spletnem oblikovanju. Do takrat pa se imejte karseda lepo.
|
| po | to | sr | če | pe | so | ne | | 30 | 31 | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | | 6 | 7 | 8 | 9 | 10 | 11 | 12 | | 13 | 14 | 15 | 16 | 17 | 18 | 19 | | 20 | 21 | 22 | 23 | 24 | 25 | 26 | | 27 | 28 | 29 | 1 | 2 | 3 | 4 |
|
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
Dva milijona evrov za e-točke
Uporaba mobilnih telefonov vse večja
Chicagov načrt Wi-Fi propadel
Brezžični internet ne škoduje zdravju
