Resnična resničnost: Domači video

Dobrodošli v Resnični resničnosti, oddaji o digitalnem svetu. Danes bomo govorili o videu. Pred približno 5 leti se je za domačo rabo dokončno uveljavil digitalni video. Male kasete so zmogle nositi kar uro videa v presenetljivo visoki kakovosti. Vendar pa je bila to šele prva polovica revolucije. Drugo polovico je prinesel internet. Ne le, da lahko vsak posname svoj film ali skeč, dostavi ga lahko tudi milijonom gledalcev. Televizija torej dobiva konkurenco in lov na gledalce je odprt za vse, tudi za vas.

Poglejmo si še najuspešnejši slovenski video na internetu. Verjeli ali ne, tale slovenski video spot je na spletni strani Google Video zbral več ogledov kot je prebivalcev Slovenije. Dva in polkrat več, kar 5 milijonov. Verjetno sta k številu ogledov izdatno pripomogli malo zavajajoči oznaki " sex " in " boobs ", s katerima je rahlo zavajajoče označen videospot. Kaj naj rečem? Upam, da bomo Slovenci kmalu prodrli tudi s kakšnim drugim žanrom! Ko posnamemo video ga moramo seveda ponuditi na spletnih straneh. Kot vidimo iz prejšnjega primera ni povsem vseeno, kako ga označimo in kako reklamiramo. Postopek objave svojega videa nam bo pokazala Kaja. Rubrika Internet! Maček za klavirjem, ali morda pozornost vzbujajoče dogajanje na gumenjaku. Prepričana sem, da ste vsaj enega od omenjenih posnetkov v zadnjih mesecih prejeli na svoj elektronski naslov. Z internetom je število in hitrost prenosa videoposnetkov pač drastično naraslo. Tako je torej odpiranje teh datotek in snemanje postalo vsakodnevna popestritev. In če si tudi sami želite objaviti kak svoj video, prvi namig je ponovno youtube. com. Na njem uporabniki resnično objavljajo prav vse. Naprimer utrinek druženja s prijateljem, ki nenadoma nerodno pade s stola, insert katere od obiskanih predstav ali recimo panoramske posnetke s potovanja po tujini. Nekatere izmed najbolj priljubljenih si že samo v parih dneh lahko ogleda tudi pol milijona ljudi. Kot to velja za vse takšne portale, morate posnetek ob objavi opremiti s ključnimi besedami oziroma tako imenovanimi tagi. Ti iskalcem omejijo število možnih zadetkov. Ob označevanju torej uporabite zares le najbolj ključne besede, po možnosti dovolj specifične za opis prav vašega posnetka. Dovoljeno je seveda le shranjevanje vaših lastnih vsebin oziroma v izogib kršenju avtorskih pravic odsvetujem na primer objavljanje televizijskega materiala. Da je sodelovanje na takih straneh še bolj zabavno, pa lahko gledalci vaš video tudi ocenijo. Kar, če si tega želite, tudi pripomore k večji gledanosti vašega posnetka. Podobno kot youtube deluje tudi photobucket, ki ima trenutno 39 milijonov uporabnikov. Poleg shrambe več kot 10 tisoč fotografij ponuja brezplačen prostor tudi za video skupne dolžine nekaj ur. Vsako najmanjšo spontanost, morda tudi razvpitost, lahko torej danes z lahkoto ovekovečimo. To je seveda velika prednost sodobne tehnologije. Druga plat te zgodbe pa je tista, ki vas morda prav pri spontanosti spravlja v dvome. Si še lahko privoščite kako norost, če veste, da vas lahko na vsakem koraku posname popoln neznanec? Le kdo je objavil tisti video? Vprašanje, ki se pojavlja vsakokrat, ko ravno ne gre za vašo zabavo ali samopromocijo. Med slovenskimi spletnimi stranmi še najbolj izstopa mojvideo. Ob včlanitvi lahko tudi tukaj objavljate svoje posnetke in se z ostalimi videofili povezujete v uporabniške skupine glede na skupne interese. Če pišete blog, lahko z vključitvijo videa pripomorete k njegovi večji branosti, obenem pa tudi svoj posnetek učinkoviteje predstavite obiskovalcem. Na internetu seveda obstajajo specializirane strani, ki so namenjene točno določenim temam posnetkov. Ena izmed bolj popularnih so že od nekdaj domači ljubljenčki. Če ste tudi vi ponosni lastnik ali lastnica kakšnega štirinožnega lepotca, ga lahko na tem naslovu pokažete celemu svetu. Oglejte pa si tudi spletno stran naše oddaje, kjer boste v kratkem našli še nekaj povezav uporabnih na poti k objavi vašega videa.

Vse je odvisno od opreme. Kamere, ki snemajo v visoki ločljivosti dobimo že v vsaki bolje založeni trgovini. Žal pa so cene za slovensko tržišče še precej zasoljene, zato je smiselno preveriti tudi ponudbo v tujini. Snemate lahko na različne medije, zelo popularni so DVD- ji. Za boljšo kvaliteto posnetkov si morate omisliti še kakšen set luči, katere je v obdelavo vzel Sergej. Najbolj pa bo k dobrim posnetkom prinesel vaš čut za gibljivo sliko. O pomenu izkušenj ni treba izgubljati besed, za koristne nasvete pa se splača pobrskati po spletu.
Včasih smo smučarske vragolije snemali s starimi in velikimi videokamerami. Posnetki so nezmontirani, saj je bilo takrat to praktično nemogoče narediti doma. Danes nam računalniki omogočajo enostavno montiranje domačih posnetkov. Potrebujemo le dovolj prostora na trdem disku, rezanje pa lahko enostavno opravimo s programom Windows Movie Maker, ki je priložen novejšim Oknom. Za zahtevnejše urejanje, pa lahko uporabimo katerega od komercialnih programov, kot so Adobe Premiere, Final Cut in drugi. Zmontiran posnetek je pripravljen na premierno predvajanje. Za to potrebujemo še televizor, ki predvaja sliko v visoki ločljivosti.

Video seveda lahko obdelujemo tudi pod Linuxom in sicer za malo resnejše delo predlagam, da uporabite programček Cinelerra. Že na prvi pogled je očitno, da Cinelerra ni namenjena začetnikom. Sam, ne da bi prebral dokumentacijo, nisem znal niti razrezati enega ubogega filma. No, potem ko enkrat osvojimo osnove, pa se Cinelerra izkaže za precej močno orodje. In sicer program podpira cel kup različnih vstavkov, pravzaprav lahko dodajamo vse mogoče efekte, pri čemer naj vas izgled tehle ikonic ne zavede. Efekti namreč delujejo prav lepo. Poleg tega lahko posnetke režemo z natančnostjo enega zvočnega vzorca, kar je za resno delo precej pomembno. Razen navadnih efektov program seveda podpira tudi cel kup različnih prelivanj med odlomki. Za resno delo nažalost potrebujemo precej močan računalnik. Moj, približno 5 let star, z enim gigabajtom rama in 1, 3 gigaherčnim starim procesorjem ni bil dovolj močan, tako da sem doma stalno doživljal zatikanja. Baje je dovolj, če je računalnik vsaj 1, 6 gigaherčni centrino z enim gigabajtom rama. No, za resno delo ljudje včasih uporabijo precej različnih efektov. Enega na drugem. Za to bi potreboval zelo, zelo močan računalnik. Cinelerra za takšne primere podpira izrisovanje na farmi računalnikov v ozadju. Se pravi, če imate na voljo več močnih računalnikov, jih vprežete in potem z njihovo pomočjo v ozadju izrisujete različne efekte. Za bolj začetniško delo pa imamo na voljo programček KDN Live. In sicer je precej manj zmogljiv od Cinelerre, med drugim ne omogoča takšne natančnosti, efektov je precej manj, ampak zato je vsaj približno spodobno deloval na mojem starem računalniku in poleg tega je bila uporaba malce intuitivnejša. To je za danes vse. Nasvidenje! Ko smo ravno pri računalniških frikih. Če želite vsak dan zvedeti najnovejše trače hekerskega in računalniškega sveta in se vam ne ljubi brati forumov, potem nastavite svoj kanal na MobuzzTV. Ker je Resničnost na sporedu zgolj vsakih 14 dni, vas bo Karina iz Mobuzz TV obveščala o novostih na internetu. Vsekakor priporočam. In seveda čakam, da dobimo kaj podobnega tudi v Sloveniji.

Morda bo kdo rekel, da je igra namenjena mlajšim, vendar to ni tako. Morda za zgodbo, nikakor pa ne za mehaniko. Prenekateri 12- letnik ima boljše motorične sposobnosti kot starejša populacija na katero cilja Prince. In umiranje. Zakaj je sploh v igri, če se z želvakom lahko kojci poberem in nadaljujem od tam, kjer sem jih dobil po oklepu? No ja, igra je mora prebavljiva za par uric, vendar bo kaj hitro pozabljena. Dobiti jo je moč za praktično vseigralni sistem. K sreči imamo tudi igre, ki se iz poprejšnjih napak znajo učiti. Serija o možu Mike- u se je pričela dokaj podobno kot prej želvaki. Pravzaprav še slabše, a so avtorji znali prisluhniti kritikam in nadaljevanje spisati dokaj solidno, vsaj za konzole. Na osebnih računalnikih je pajkec vseeno zakoračil v globoke fekalije. Kot ponavadi nam za tretji del obljubljajo, da bo vse, kar je bilo hudega pozabljeno in da bo to, ampak čisto zares najboljši Spiderman na sploh. Konzulasti, ki igro pričakujejo dokaj sproščeno, medtem, ko smo lastniki PC- jev dosti bolj skeptični. Marsikoga še vedno boli denarnica. Izid za večino sistemov pričakujemo natanko takrat, ko se bo pojavil film na velikih platnih. Ah, licence, licence. Poslednja igra danes nima licence. Vendar bi si zagotovo zaslužila, da po njej posnamejo film. In tu ne govorim o skropucalih v vabolah, ampak o vrhunskem fantazijskem epu, ki bi se lahko brez sramu rogal Gospodarju prstanov v brk. Drugi del Boga vojne je namreč igra, ki tepta vse, kar smo igričarji doslej poznali. Je igra, katere brutalnost z lahkoto pomete z dosedanjim prvakom Grand theft auto. Igra, katere epkost presega praktičlno vse domišljijske igre zahoda. Igra, katere prvi sovrag je večji, pošastnejši in težji za pokončanje kot večina končnih šefov v ostalih igrah. Kolosi, Titani in grški Bogovi zagotovo najbolj kul in najbolj divjemu glavnemu junaku, kar smo jih mi imeli možnost uzreti. God of world 2 je mit, je legenda, je epopeja prekomernega nasilja, spolnosti in možatosti. In dragulj v kroni naslovov za počasi umirajoči veter. Upam, da nebi bila za spev. Seveda samo za prave moške.