Resnična resničnost: Igre in igričarji

Računalništvo je raznolika industrija. Na eni strani računalniki nadzorujejo jedrske elektrarne in satelite v orbiti, na drugi pa omogočajo, da se potopimo v brezskrbno zabavo in pozabimo nadloge vsakdana. Danes se bomo posvetili prav zadnjemu.
Z mano v studiu je Aleksander Hropot, starosta slovenskega igričarskega novinarstva, večini bolj znan pod vzdevkom " Quattro ". Živjo!
Lep pozdrav!
Dajva najprej nekaj razčistit! Ne zgledaš kot stereotipični igričar. Nimaš kvadratastih oči, nisi ravno mulc, kdo danes v bistvu igra igre? Andraž, stereotipi so padli že pred meseci, če ne pred leti. Dandanes je igričar lahko vsak, tako kot v internetni populaciji. Vidimo, da je vse več deklet, staršev, in predvsem tisti mlajši igričarji smo zdaj bolj ali manj odrasli in imamo zdaj za sabo že drugo generacijo, lastne otroke, ki ravno tako pobirajo za nami. Ti spadaš v malce starejšo generacijo, kaj pa je bilo tisto, kar te je povleklo v ta svet?
Oh, ZX spektrum, čisto preprosto.
In kakšna posebna igra na njem ali na splošno?
Niti ne. Na splošno sem bil fasciniran nad hišnimi računalniki, ki so takrat prilezli k nam na tržišče.
Pa se je svet iger samih, razen po grafiki, še v čem spremenil v teh deset, petnajst, dvajset let?
No, igre so z nami sedaj že štirideset let, ampak spremenilo se je to, da je to danes velik biznis, nekoč pa je bila to dejansko ljubiteljska niša, čeprav so avtorji to delali za denar, ampak prodali so deset ali pet tisoč kopij, to je bila uspešnica. Dobili so dovolj denarja, da so naredili naslednjo igro. Danes govorimo o milijonskih poslih, več sto zaposlenih na posameznem projektu, popolnoma primerljivo na primer s hollywoodsko industrijo.
Danes vidimo, da je ta svet zelo razburkan, sejmi kar propadajo, nastajajo novi, zakaj toliko sprememb?

Najbolj razburljivo bo na sejmu igralnih konzol. Tako!
Microsoft, Sony, Nintendo, trije velikani. Kdo bo zmagal?
Težko rečem. Glede na prejšnjo generacijo bi lahko rekel, da ima X- box majhno prednost. Sony s Playstationom sicer obljublja neko brutalno moč, ampak v bistvu nismo videli od konzole še ničesar. Spet zanimiva alternativa pa je Nintendo Wii, ki pa ne stavi na tehnološko premoč kot tekmeca, ampak poskusi znova napravit inovacijo v načinu kako igrat. Od teh si omenil, da Sony predstavlja brutalno moč, ampak napoveduje se, da bo zanj treba plačati celih 120 tisočakov. Pa je kdo pripravljen za igranje iger plačat toliko? Glej Andraž, ljudje kopujejo grafične kartice, ki stanejo tudi 160, 180 tisoč tolarjev, pa ne samo eno ampak po dve za en računalnik. Mislim, da tu tržišče ni problem. Je res, da bo s svojo ceno marsikoga odvrnil, ampak še več bo entuziastov, ki ga bodo zagotovo kupili. Preizkusil si Wiija, kaj praviš o njem?
Wiiii!
Zdaj pa si poglejmo, kako Wii v resnici izgleda. Pred nami je nova generacija konzol. Lahko bi rekli, da scenarij ostaja isti, le vloge so se zamenjale. Pred leti je prvi na trg prišel Sonijev PS 2, sledila pa sta mu Nintendov Game Q in Microsoftou X- box. Slednji je bil najmočnejši in najglasneje reklamiran, a vendar je zmaga generacije pripadla Sonyju. Tokrat so vloge obrnjene. X- box je že na trgu, manjka mu le dobrih iger. Sony je že na tretjem sejmu zapored pokazal samo filme in prazno ohišje nove konzole, Nintendo pa je ubral povsem svojo pot, in tudi imel kaj pokazati. Nintendo, veliki poraženec prejšnje generacije se je odločil, da po visoki tehnologiji, na katero stavita oba konkurenta ne bo posegal. Dejali so, da se bodo raje posvetili igram in spremenili način dojemanja iger. To so v preteklosti storili že velikokrat in vsakič jim je uspelo. Nova konzola ja zato upravičeno nosila delavno ime Revolution.

Današnji računalniki so milo rečeno dolgočasni. Okej, sicer ne toliko, kot so bili pred dobrimi desetimi leti, ko smo morali ohišje skriti pod mizo, in ekran prelepiti z nalepkami, da je izgledal kolikor toliko spodobno na naši mizi. A vseeno, živ dolgčas. Ste se že kdaj vprašali, katere komponente zajema povprečen nov računalnik? Ohišje, zaslon, tipkovnico, miško, podlogo zanjo, po možnosti še kakšne zvočnike in kup kablov okrog katerih je sesanje res pravi užitek. Potem ko ste dali celo malo premoženje za svojo novo pridobitev spotoma skočite še v trgovino, kjer prodajajo igrice in za petnajst tisočakov kupite najboljšo dirkačino, stimulacijo letenja, streljačino ali avanturo, karkoli vam pač najbolj ustreza. Polni zanosa namestite igrico, jo zaženete in ugotovite, da tipkovnica za prijetno igranje sploh ni primerna. Medtem se sosedov paglavec, ki je dobil za rojstni dan X- boxa 360 že norčuje iz vas. A ne dajte se! Za več užitka pri igranju si lahko omislite katerega od pripomočkov, o katerih bomo govorili. Pripomočka, ki ga nikakor ne moreta nadomestiti tipkovnica in miška sta igralna palica in dirkalni volan. Igralna palica je zelo uporabna v igrah, kjer upravljamo z letalom. Nudi večjo natančnost pri pilotiranju kot tipkovnica, saj z igralno palico lahko zelo natančno določamo položaj letala. Boljše igralne palice imajo podstavek opremljen še z izdatno količino gumbov. Za vse navdušence dirkačin pa slej ko prej postane nepogrešljiv pripomoček volan. Kot pri vseh kosih strojne opreme se funkcionalnost povečuje s ceno. Poleg volana dobite pri dražjih različicah tudi pedala za opravljanja s sklopko, zavoro in stopalko za plin. Najbolj izpopolnjeni modeli pa vsebujejo tudi prestavno ročico. Pred leti je bila tako pri igralnih palicah kot pri volanih predstavljena novost, ki je omogočila popolnoma nov občutek pri igranju. To je tako imenovani force feedback. Kar pomeni, da igra lahko programsko upravlja servo motorje, ki so vgrajeni v napravo, s čimer simulira resnično situacijo. Naenkrat boste lahko kar čutili, kako se nekdo zaleti v vaš avto in kako z letalom strmoglavite v morje. No, najbrž ste s temi pripomočki že seznanjeni, tako da za konec omenimo nekaj bolj eksotičnega, česar ne morete kupiti ravno v vsaki trgovini. To je plesna konzola. Sam sem jo uporabil samo enkrat, potem pa sem bil tarča posmeha še kakšen mesec ali dva. Plesna podloga ni nič drugega, kot zelo povečan igralni plošček, ki ga postavite na tla. S kontrolami upravljate tako, da stopate po označenih poljih. Kombinacij z igro Dance dance revolucion, ki je še vedno pravi hit, če ne že vznojili, vsaj zelo zabavali.

Dovolj močan priključek na elektriko. Če vse postaviš na eno vtičnico bo vse skupaj crknilo in po možnosti bo še napeljava stala. So bili tudi že taki primeri. Potem rabiš eno ekipo, ki ti bo pomagala. Potem pa je počasi zmaga. Lan partyj7i so zelo podobni avtomobilskim razstavam. Tudi tukaj lahko najdemo veliko moških, njihove silikonske konjičke in pripadnice nežnega spola.
Nek stereotip je, da ženske niso za to, oziroma da pač ženske ne marajo ne igric, ne računalnikov. Je to res?
Stereotip definitivno je. So tudi izivi.
Zakaj je lan party tako drugačen od navadnega igranja igric?
Nisem vedel, bratranec je povedal da je lan party. Sem rekel, da grem z njim. Vzel sem svoj laptop, osebni računalnik. Nisem še nikoli bil in sem hotel videt, kako je v bistvu.- Če si nek računalničar, se že družiš s sovrstniki, zanimivo je, dobra družba. Lan ima tudi nekaj dobrih informacij, open offica, dovolj zanimivih predavanj, katerih sem se tudi mislil udeležit. Lan in internet, to je tu. Tukaj so družbe, zabavno je, malo igraš, malo greš na predavanja, se dobiš s prijatelji, nasmejiš, pogledaš kak film. Če pa si doma pa si sam, pa na internetu ali igraš. Ni tako zabavno. Je zabavno ampak je tu bolje.
Se pravi da so igrice boljše v družbi. Tako se igra pri nas, v tujini, predvsem v Koreji pa se igra prave lige v igričarstvu. Veliki zaslužki, veliki denarji. Kdaj bo to pri nas?
Ko bo nekdo te velike denarje priskrbel. In kdo bi lahko to bil, komu je v interesu?

Pozdravljeni!
Danes vam bom pokazal tri igrice. Kriterij za njihovo izbiro je bil, da morajo biti malo bolj čudne. Prva je Globulation. V igri poznamo le 3 različne vrste enot- kmete, vojake in raziskovalce. Kmeti nabirajo hrano in gradijo stavbe, vojaki se tepejo, raziskovalci pa letajo okrog in opazujejo dogajanje pod sabo. Igrati je mogoče proti računalniku ali preko mreže. Pri igri je treba predvsem paziti, da so enote site, saj vas sicer ne bodo niti ubogale. Naslednja igrica je ekstremna oblika realnočasne strategije. Njegov avtor je hotel narediti igrico, pri kateri bi se borili z desettisoči vojakov. Nastala je igra, kjer se borimo z nekakšno tekočino. Cilj je, da s svojo tekočino asimiliramo on obkrožimo nasprotnikovo. Zaradi velikega števila vojakov je igrica precej zahtevna kar se tiče mikroprocesorja, ni pa tako zahtevna grafično. Igramo lahko z računalnikom ali pa proti nasprotniku, ki je lahko na drugi strani računalniške mreže ali pa kar za isto tipkovnico oziroma računalnikom.
Jump ' n Bump je sicer že stara igra, ampak z leti ni izgubila privlačnosti. V igri predstavljamo majhnega prikupnega zajčka, ki skače naokrog. Zraven je še nasprotnikov zajček, ki tudi skače naokrog. Cilj je, s svojim zajčkom skočiti na nasprotnikovega zajčka. Ko vam to uspe, se nasprotnikov zajček razpaca na tisoče malih krvavih koščkov. Stvar izgleda neverjetno prikupno, predvsem je pa fino to, da je predvsem zelo preprosta, in se z njo lahko zabavajo tudi otroci.
Lightspeed je sicer bolj igrača, kot igra. Gre za simulacijo pojavov, ki jih napoveduje teorija relativnosti, ko se hitrost objekta približa svetlobni. Opazujemo lahko različne efekte, do katerih pride pri takem gibanju. Vsakega od efektov lahko izklopimo. Lahko vidimo samo kako se navidezno objekt skrči, ali pa lahko vidimo kako se drugače obarva, če smo pred njim ali za njim, ali pa kako se izkrivi, zato ker svetloba potuje počasi in se objekt medtem premika. Pathogen je igra, kjer moramo prepoznavati škodljive povzročitelje bolezni. V kotu se vrti 3- D slika povzročitelja, na šesterokotni mreži pa je potrebno sestaviti njegovo sploščeno različico. Ko nam to uspe, patogen izgine in pojavi se nov, bolj zapleten. Zaenkrat mi je uspelo priti tam do 13. ali do 17., nekje do tam, je pa igra zelo zasvajujoča. To je za danes vse. Prosim ne zapravljajte preveč časa z igricami. Raje se naučite programirati. Zakaj? Andraž.

Toliko hitreje pa padete v sceno glasujzame. com, ki je portal namenjen najstnikom. Na hitro ocenjena povprečna starost uporabnikov je okrog 16 let. Že po nekaj minutah lahko imate objavljen svoj profil in sliko. Brez dobre slike, si ne morete obetati velikega števila glasov. Do sedaj jih je bilo skupno oddanih že več kot 18 milijonov. Hitro lahko postanete popularni, navežete stike, poklepetate na forumu. Nekaj podobnega je stran simpatije. com, s to razliko, da tukaj ocenjevalna lestvica ni od 1 do 10, temveč od 1 do 5. Kljub temu, da sta obe spletni strani popularni, pa bi rada z vami delila mnenje zelo simpatičnega fanta, ki pravi, da punco najprej vpraša, če je prijavljena na glasujzame. Če je, je že vnaprej oplela. Oglejmo si še dve spletni strani v angleščini. Januarja 2004 se je pojavil myspace. com. Vedno bolj znana spletna stran ima danes dnevno 270. 000 novih uporabnikov. Četrtina teh je mladoletnikov. Sodelovanje mlajšim od 14 let je prepovedano. Zaradi naraščajočih zlorab, pa si profil 14 in 15- letnikov, lahko ogledajo le njihovi mladoletni osebni prijatelji, ki jih imajo na svoji listi. Na tej spletni strani uporabniki ne pustijo samo svojega opisa, temveč urejajo tudi fotoalbume, imajo sezname najljubših pesmi, pišejo dnevnik in si gradijo mreže prijateljev. No, vedno pa je dobro združiti prijetno s koristnim. Če hočete poklicno uspeti, pa morate zgraditi dobro mrežo poslovnih odnosov. To vam omogoča linkedin. com. Tukaj lahko iščete službo ali najamete delavce za svoje projekte, prodajate in oglašujete svoje storitve, ter najdete veliko koristnih informacij iz področja, ki vas zanima. Glede na to, da govorimo o mednarodni spletni strani, lahko tukaj najdete tudi prijatelje, s katerimi ste morda izgubili stik.
Naslednjič pa o spletnih dnevnikih- blogih. Ga že imate?