Resnična resničnost: internet in glasba

Z glasbo se ukvarjam od leta 1988. V bistvu na začetku praktično ni bilo računalnikov, smo delali striktno samo s hardverskimi aparaturami, se pravi z nekimi ritem mašinami, sintesizerji, sekvencerji, ki so imeli interne zvoke. Ponavadi je bila situacija taka, da ritem mašina je imela nek izbor zvokov, recimo 12 ali 16 zvokov in si imel ta izbor zvokov. Če si hotel drug izbor zvokov, si moral kupiti drugo ritem mašino, tretjo, četrto, peto, šesto. Na začetku smo precej delali zelo na roke, ampak izredno hitro se je, ko je rabil tarij in potem je bil tarij skoraj 10 let srce studia. Sam na nek način sploh ni procesiral nobenega avdija, ampak je samo na nek način generiral podatke, ki so kontrolirali druge sintesizerje, hardverske sintesizerje in ta kjubel se je potem tokom let evolviral v to, kar danes poznamo. Sama konkretna poraba, da je postal računalnik tudi snemalnik in tudi generator zvoka in procesor zvoka in mešalna miza in vse v enem, se je to zgodilo v zadnjih 6, 7 letih. Še posebej pa se mi zdi, da zadnja 3, 4 leta lahko rečemo, da je ta kvaliteta tega zvoka in funkcije, ki jih nudi, možnosti, ki so na razpolago, prišla do te faze, tako da je to zdaj primerljivo ali celo boljše, ampak jaz bi na nek način rekel, da je prej drugače, ker imajo nek svoj originalen karakter proti nekim hardverskim mašinam. Dejansko pa tehnologija omogoča to, da z enim relativno poceni računalnikom imaš kompleten studijo, ki ti omogoča ogromen nabor zvokov, snemanje, zelo kvalitetno snemanje, zelo kvalitetno miksanje tega materiala in izdelava končnega izdelka, ki gre lahko dejansko na CD, na vinilno ploščo, v internetno distribucijo, karkoli. In to se zelo dogaja in mislim, da je zdaj en tak bum. Vsak si lahko kupi program ali si kupi zvočno kartico in dobi nek free program ali dobi nek free ware ali karkoli in dejansko je zadeva dosegljiva vsakemu, ampak recimo spet ena analogija. Vsak si lahko kupi violino. Zdaj če ne bo te violine vadil 15 let vsak dan 8 ur, nebo virtuoz.

Vsak ustvarjalec si želi svoje izdelke predstaviti publiki. Neodvisni glasbeniki so imeli doslej le malo možnosti proti velikim založbam, ki domonirajo na trgu. Splet jim odpira nekatere povsem nove priložnosti za gradnjo, kariere.
Sta 2 zgodbi. Se pogovarjamo za služiti denar, tržiti ali se pogovarjamo o tem spraviti glasbo do ljudi? Vsi največji bandi imajo svojo stran, recimo na MySpace- u, kjer jo imajo tudi vsi najmanjši bandi. Tukaj je postala zadeva res izredno demokratična. Vedeti moramo, da so založbe nastale ravno iz tega razloga. Prvič, da ljudi prepričajo, da je ta stvar dobra in drugič, da jim jo dostavijo v najbližjo trgovino. To je funkcija založb, zato založbe obstajajo. Splet omogoča vse to, da lahko narediš sam. je pa past v tem, da je trg izredno, izredno nasičen, še bolj kot so police v trgovinah nabite z različnimi CD- ji, ki jih je vedno več, na internetu je še to mnogo bolj nasičeno. In to je past. Distribucija je brezplačna. Vsak si lahko postavi tako rekoč sam, ampak biti opazen v tem nasičenem svetu je pa malo problem, ker je cela stvar pri nas tako zastavljena. Naslednji korak so spletne založbe, ki glasbo producirajo podobno kot klasične, le da jo distribuirajo izključno na spletu. Bistveno pri spletni prodaji je, da kupec nikoli ne dobi glasbe na ploščku, temveč jo po nakupu enostavno prenese s spletne strani, običajno v obliki mp3 datoteke. S tem se izognejo nekaterim stroškom za trženje, izdelovanje ploščkov in distribucijo. Druga možnost so podjetja, ki poskrbijo ravno za to, da vaši doma pripravljeni albumi vseeno pridejo na police trgovin. Če vas to zanima, jim morate le poslati nekaj izvodov in počakati na kupce. Podjetje namesto vas pripravi tudi spletne strani, razpošlje glasbo po spletnih trgovinah in svoji distribucijski mreži. Najbolj znano takšno podjetje CDbaby, naj bi bilo po spletni prodaji plošč takoj za Amazonom. Obstajajo zgodbe o uspehu, ki to tezo potrjujejo in seveda obstaja še mnogo več zgod kot vedno pri taki igri, ki te zgodbe ne potrjujejo. Internet je definitivno idealen kanal za distribucijo glasbe, če je pa tudi idealen kanal za kovanje dobičkov, bo pa pokazal čas. Izkušnje vedno kažejo tako, eden zasluži 100 ali pa 1000 jih pod tem ne zasluži, s tem da v medije na naslovno zgodbo pride vedno ta, ki zasluži in zato imajo ljudje občutek, že če enemu uspe, da se to zelo splača, ampak zadaj je vedno velika večina, ki se ne izplača. Mislim, da je prihodnost na strani interneta in medijev, ki prihajajo. Ne bo pa izumrl ta, tako kot knjiga ne.

Eden izmed internetnih naslovov, na katerem lahko glasbeniki zaslužijo s prodajo glasbe, je popularni iTunes. Na njem najdemo tudi nekatere slovenske izvajalce, npr. Laibach, Valentina Kanzyanija ali Slavka Avsenika. Žal pa zaenkrat glasbe preko tega naslova Slovenci ne moremo kupiti. Izoblikovanje jasne identitete in preboj skozi množico vse bolj podobnih si avtorjev je danes največja skrb večine tistih, ki se uvrščajo v glasbeni mainstream. Sandi Thom je dekle, ki ji je to uspelo. Pred približno letom dni je na spletu objavila nizkoproračunsko verzijo svojega pevskega talenta, domače posnetke koncertov. Ti so v nekaj tednih obkrožili svet in jo tako iz popolne anonimnosti lansirali v MTVjevo ozvezdje. Mednarodno razpoznavnost tudi v glasbenem smislu omogoča vsem dobro znani MySpace. com. Tu se lahko uporabniki brezplačno registrirajo in si v svoj profil poleg obvezne kratke glasbene biografije in napovedi bližajočih se koncertov umestijo zlasti dovolj reprezentativen izbor svojih komadov.
Za vse priložnosti željne glasbenike in glasbenice se zdi poleg objave na MySpace- u še najlažje, če svoj video material objavijo na trenutno izredno obiskanem Youtube. com.
Če vas od vseh glasbenih zvrsti še najbolj zanima elektronika, pa boste gotovo navdušeni nad spletno stranjo Združenja didžejev in producentov. Letna članarina znaša 8, 50 eura. Med drugim vam omogoča promocijo na več kot tridesetih svetovnih portalih in možnost uporabe studia. Zanimiva je tudi povezava na forum. Tam lahko med drugim sodelujete v debati o programski opremi, ki jo uporabljate pri produkciji in mixanju, o zvrsteh elektronske glasbe ali dogajanju na sceni. Tudi če namesto za elektronsko nameravate odšteti določeno vsoto denarja za nakup klasične glasbene opreme, zagotovo ne bo šlo brez začetniških dilem pri njeni uporabi. Za vse informacij željne smo izbrskali spletni forum, na katerem si lahko poiščete ali izmenjate kak uporaben nasvet: kje kupiti ugoden ojačevalec, kako priti do programa, ki omogoča notni zapis ali kako posneti prve demo posnetke. Med malimi oglasi lahko prodate, kupite ali zamenjate svoja glasbila. Poleg tega pa se kot morebitni potencial lahko dogovorite za sodelovanje v kateri od glasbenih skupin, ki morda prav tedaj potrebuje novega člana.

Pozdravljeni. Najprej vas moram opozoriti, da imam o ustvarjanju glasbe približno toliko pojma, kot kunci o bobnih, tako da karkoli boste tukaj slišali, to nima veze s tem, kaj se da s predstavljenimi programi dejansko ustvariti. Prvi program je Rosegarden. In sicer je Rose garden sekvenčnik, torej program za ustvarjanje zvočnega zapisa. Glasbo v njem lahko premikamo, uvažamo, zlivamo. Poleg Midi datotek lahko uvozimo tudi navadne zvočne datoteke, vse zvoke pa lahko opazujemo na različne načine, pri čemer je res zabavno to, da lahko na primer primemo noto in jo dejansko slišimo. Pri delu z notami se seveda shrani precej dodatnih podatkov, ne samo tisto, kar lahko spravimo v MIDI datoteke.

Kaj smo do sedaj že brez sramu v tej rubriki priključili na računalnik? Kamerico, projektor, MP3 predvajalnik, telefon, mobilnik, GPS sprejemnik, igralno palico, fotoaparat in celo vibrator. Danes k bogatemu repertoarju dodajamo še vse vrste glasbenih instrumentov. Temu priključku smešne oblike rečemo MIDI priključek. MIDI je sicer oznaka za komunikacijski protokol, namenjen povezovanju računalnikov in glasbenih inštrumentov. Standard je star že dobrega četrt stoletja in je v polni uporabi še danes. Lastniki namiznih računalnikov, ki imate vgrajeno zvočno kartico, MIDI priključek prepoznate kot tisti široki vtič, v katerega je priključena igralna palica. Če imate novejši računalnik ali prenosnika, si lahko omislite zunanjo zvočno kartico, ali pa kupite pretvornik MIDI- USB. Takega sem si tudi omislil, ko sem se odločil ustanoviti svojo rok skupino. Obiskali smo trgovino z glasbeno opremo, in si ogledali njihovo ponudbo. Edina omejitev je bila, da ima glasbilo MIDI priključek. Ponudba je bila kar pestra. Ena od klaviatur ima poleg MIDI priključka še bolj sodobni USB priključek, malo dražji model pa vsebuje tudi bralnik pomnilniških kartic, na katerega lahko naložimo dodatne tone. A pustimo klasiko, mene so bolj zanimali bobni, za katerimi bi lahko preživel ure in ure. Kot vidite in slišite izgledam precej neumno, a vseeno, učinek je 100 odstotno terapevtski. Želeli smo preizkusiti še MIDI kitaro, a je žal ni bilo na zalogi. Kje tukaj pridejo v poštev računalniki? Brez dodatne programske opreme ne bo šlo. Ponudba programov za delo z MIDI napravami je res ogromna. Za visoke potrebe obstajajo profesionalni programi, ki jih uporabljajo studii pri produkciji glasbe, ki imajo seveda tudi visoko ceno, a seveda tudi različne možnosti. Jaz sem imel samo en cilj, med igranjem na glasbilo, na računalniškem zaslonu gledati note, ki jih igram. Po brskanju po spletu sem naletel na program Finale SongWriter, ki zna prav to in še precej več.

Dragi moji. Ustvarjanje glasbe je resen, kreativen in predvsem zahteven proces. Četudi se večina ustvarjalcev ob tem zabava, pa običajni ljudje pač nimamo tega daru. Vendar na nas mislijo tisti, ki delajo igre. V Sonyjevem londonskem studiu so na to idejo prišli že pred časom in za playstation ponudili Singstar. Singstar niso navadne karaoke. Konzola naše petje namreč ocenjuje. Ni važno, kaj pojemo, lahko tudi brundamo ali krulimo, važno je, da zadenemo pravi ton in njegovo dolžino. Tako lahko svoje pevske sposobnosti primerjamo navzkriž. Vendar se je bolj zabavno pomeriti eden proti drugemu, kot se bova midva z Gašperjem.