Resnična resničnost: Internetni kriminal

Živjo! Ali uporabljate elektronsko pošto? Verjetno. Ne glede na to ali ste popoln računalniški teleban ali pa računalniški mak, stavim, da dobivate veliko oziroma ogromno neželenih sporočil. Nekdo bi vam rad prodal viagro, drugi bi vas rad opozoril na odlične delnice na borzi, tretji pa ponuja milijone za majhno pomoč pri prenosu denarja. Za vso to nadlogo se je uveljavil angleški izraz spam. V ozadju pa se skrivajo razne goljufije, ki hočejo od vas ali na vaš račun nekaj zaslužiti. Danes bomo govorili o njih. Z menoj je doktor Matej Kovačič, ki se ukvarja z zasebnostjo. Živjo.- Živjo.
Kako velik problem je ta neželena pošta? Koliko sporočil na dan?
Po nekih ocenah je okrog 90 milijard sporočil na dan poslanih kot spam, se pravi tam okoli 80 do 85 odstotkov vse elektronske pošte je spam.
Se pravi, če bi vsak zemljan bil na internetu, je to 15 mejlov na vsakogar.
Ja, ogromno.
Koliko jih pa ti dobiš?
Jaz jih dobim okrog 100 na dan.
Ok, zabavno. Jaz jih ne toliko. Ampak, če je to nekako prepovedano, zakaj policija se ne angažira, polovi vse te kriminalce in jih spravi v zapor?
Problem je, ker v bistvu spamerji izkoriščajo zakonodajo različnih držav, tudi krajevno pristojnost policije, ki je omejena in se tudi skrivajo v prikrito omrežje, tako da ni tako enostavno jih izslediti in poloviti, čeprav je bilo že nekaj primerov, ko se jih.
Se pravi, ta problem bo verjetno ostal z nami. Da bi se nanj bolje navadili, smo si pripravili prispevek o tem, katere so najbolj znane vrste prevar. Če imate svoj elektronski naslov, potem so vam gotovo poznana neželena sporočila. Nekatera imajo sicer na prvi pogled precej nedolžno vsebino, najde pa se tudi precej sporočil, ki vam lahko ob nezavedanju nevarnosti le teh, uničijo življenje. To so tako imenovane spletne prevare in naj že na začetku opozorim, da lepim besedam niti pod razno ne nasedajte.
Verjetno najstarejša spletna prevara, ki se je razpošiljala že preko telefaksa in kasneje prešla na elektronsko pošto, je tako imenovana prevara 419. Govori o nigerijskem princu, ki so ga izgnali iz države in želi rešiti svoje bogastvo. Za pomoč vam obljublja bogato nagrado. Vas prosijo le za nekaj osnovnih podatkov, potem vam po pošti pošljejo nekaj uradnih sporočil, kasneje pa vas prosijo za posojilo denarja. In nekateri ga res posodijo. Seveda pa obljubljenega deleža potem nikoli ne dobijo. Druga prevara, ki pa je bila tudi precej uspešna, pa je borzno natolcevanje. V sporočilu vam predstavnik podjetja sporoča, da se bo v kratkem delnicam zelo dvignila njihova vrednost in vam svetuje, da jih kupite čim prej in čim več. Seveda tega sporočila ni poslala predstavnik podjetja, ampak prevarant, ki je kupil veliko prej omenjenih delnic in jim hoče z množičnim nakupom dvigniti vrednost. Delnice potem res dvignejo svojo vrednost, vendar ne zaradi uspeha podjetja, temveč zaradi uspeha prevarantov. Če se zgornjih sporočil ne spomnite, pa vam vsekakor ni moglo uiti naslednje sporočilo: Če imate moške težave, lahko famozne, modre tabletke dobite kar preko spleta. Če poznate ceno viagre v slovenskih lekarnah, so spletne ponudbe več kot ugodne. Mamljivo, mar ne?
Večina teh ponudnikov ni registriranih za upravljanje dejavnosti spletne prodaje zdravil. Tudi večina od njih nima nobenega strokovnega znanja o zdravilih. Poleg tega so zdravila, ki jih ponujajo ti ponudniki, velikokrat pridobljena iz zelo sumljivih virov, lahko tudi od ponarejevalcev zdravil. Lahko vsebujejo več ali manj zdravilnih učinkovin kot je navedeno, lahko sploh ne vsebujejo navedenih zdravilnih učinkovin ali pa vsebujejo sestavine, ki sploh niso deklarirane. Ta zdravila imajo lahko tudi toksične primesi, recimo ostanke topil, ki se uporabljajo pri sintezi zdravil.
Taki so torej naši prijatelji iz svetovnega spleta. Žal je preveč lahko igrati na naivnost ljudi. Omejitev pa je le domišljija prevarantov. Le kako nas bodo nategnili jutri? Kakorkoli, naj vas ne zavedejo lepe besede.

Vseeno pa niso vse vrste računalniškega kriminala povezane z navideznim svetom. Do kraje podatkov lahko pride tudi v tistem pravem svetu. Vsak, ki je imel že to neprijetno izkušnjo, da so mu ukradli prenosnik je najbrž še nekaj časa trepetal za svojimi podatki. Le pomislite, kaj vse se nahaja gor. Pa pustimo glasbo in filme. Na disku imate celo goro dokumentov. Od seminarskih nalog, službenih poročil, osnutka diplomske naloge. Če uporabljate spletno bančništvo pa tudi certifikate za dostop do umestnika za spletno bančništvo. Se lahko zaščitimo še kako drugače kakor z geslom?
Nekaj let nazaj, so postali priljubljeni bralniki prstnih odtisov, s čimer smo tudi domači uporabniki zajadrali v vode biometričnega razpoznavanja. Če imate delovno postajo, si lahko čitalnik odtisov kupite kot samostojni dodatek. Lahko si ga omislite tudi vgrajenega v tipkovnici in celo miški. Danes pa ima tudi precej novejših prenosnikov tak bralnik že vgrajen. Za razliko od klasičnih pritisnih senzorjev, imajo prenosniki vgrajen mini senzor, čez katerega moramo prst potegniti. Seveda resničnik ne bi bil resničnik, če ne bi bralnika takoj hotel pretentati. Poskusil sem nekaj najpogostejših načinov, ki pa na žalost niso obrodili sadov. Ko sem se poglobil v dokumentacijo sem videl da skener ne deluje na podlagi optičnega prepoznavanja, marveč na podlagi kapacitivnosti prsta, h kateri prispevata predvsem temperatura in vlažnost. Na žalost moja misija nemogoče ni uspela.
Kaj pridobimo s prepoznavalnikom prstnih odtisov? Svojega prstnega odtisa ne morete založiti, ne morete ga pozabiti ali ga pa narediti tako preprostega, da ga lahko ugane kdorkoli. Programska oprema, ki jo namestimo, omogoča da lahko shranimo odtise vseh desetih prstov za vsak slučaj, če si kakšnega poškodujemo. Poglejmo si, kako izgleda prijava v računalnik. Prijavo z gedlom si lahko popolnoma onemogočite. Želite še malo dodatne varnosti? Namestite si še bralnik pametnih kartic. Pametna kartica je kartica, na kateri se nahaja ključ. Izgleda podobno kot vaša zdravstvena izkaznica, torej na sebi ima čip. Tako si lahko nastavite, da boste v vaš operacijski sistem prišli le tako, da boste imeli v režo vstavljeno pametno kartico, poznali svoje geslo in imeli pri sebi svoj prst. Super?
Ne. Vsak, pa še tako dober čitalnik prstnih odtisov se da pretentati. Le vzeti si moramo dovolj časa. Čitalniki namenjeni osebni uporabi so nekaj kakovostnih razredov slabši od profesionalnih, dražjih izdelkov. In vse od teh najslabših, do najboljših, se da pretentati. Kriminalci, ki so odločeni, da bodo vdrli v vaš računalnik potrebujejo le dovolj časa.

Tokrat o slanih in neslanih šalah na internetu. Gotovo se spominjate ene izmed najbolj grozljivih potegavščin, ki je obkrožila cel svet. Gre za tako imenovane bonsai kitten. Stran naj bi naredil nek ameriški študent z namenom, da bi se z njo pač šalil med prijatelji. Njena vsebina je povzročila veliko vroče krvi med ljubitelji živali, celo FBI je raziskoval ta primer. Zadeva je izgledala precej resno, saj so prikazovali mucke, ki naj bi celo življenje preživele zaprte v steklenici, v kateri se ne morejo premikati. No danes lahko z gotovostjo rečemo, da je bila vse skupaj le bolna šala.
Gen pets na primer je izmišljotina, ki spominja na bonsaj mačke v steklenicah. Steklenico v primeru živih zapakiranih domačih ljubljenčkov zamenja tokrat plastična embalaža. Proizvajalec neke vrste družba za bioinženiring nas poskuša prepričati, da so umetno ustvarili živalco iz krvi, kosti in mesa. No oči naj bi odprla približno dvajset minut po tistem, ko jo vzamete iz paketa, sčasoma naj bi ji zrasla dlaka, načeloma ne grize, živi od enega do treh let, zapomni si svojega lastnika, na voljo pa je v sedmih različicah temperamenta. Da živalca še ni naprodaj najbrž ni treba poudarjati.

Na eni strani goljufi, na drugi strani tisti, ki se norčujejo iz nas. Kako potem sploh vemo čemu na internetu lahko zaupamo? Zdaj samem vizualen izgledu spletne strani nikakor ne smemo zaupat. Obstajajo neki mehanizmi, recimo elektronsko bančništvo ima mehanizme, SSL certifikate s katerim lahko ugotovimo ali je neka spletna stran avtentična ali ne in na žalost večine ljudi te tehnologije niti ne razume, kaj šele, da bi jo pravzaprav upoštevala. Je pa zelo pomembno tudi, da imajo z neko mero skepse, zdrave skepse, zdrave pameti spremljamo stvari, ki jih dobimo po e- mailu, ki jih vidimo na internetu in ne nasedamo ravno vsaki neumnosti, ki jo dobimo.
Ti si o vseh teh zadevah spisal tudi knjigo Nadzor in zasebnost v informacijski družbi, ampak tisto kar mi je zanimivo je, knjigo si zastonj objavil na internetu. Ja tako je. Knjiga je v pdf obliki dostopna na internetu v digitalni knjižnici. Seveda lahko jo kdor jo že, jo lahko tudi kupi, če želi ime fizičen izvod.
A ne boš nič zaslužil od vsega tega kar delaš?
Tukaj gre pravzaprav bolj za to, da bi knjigo čimveč ljudi videlo, ni primarni motiv zaslužek in nekako tudi verjamem v to prosto licenciranje, tako da nekako sem se po dosti tehtnemu premisleku odločil za tako obliko izdaje. Matej hvala, še te bomo povabili.
Prosim.
Zagotovo bomo še srečevali goljufije na internetu. Zdaj pa še nasvet, ki ga je za nas pripravil Gašper.

Problem z virusi je predvsem ta, da ko se enkrat namestijo na trdi disk in prevzamejo nadzor nad vašim sistemom lahko tudi pretentajo druge programe, kar pomeni, da lahko na primer pretentajo vaš protivirusni program in poskrbijo, da virusov protivirusni program ne najde več. Kako se proti temu boriti? Pač damo protivirusni program na zgoščenko in zaženemo sistem z zgoščenke. Ravno to počne Bit defender. In sicer, ko se sistem zažene, se nam lepo odpre namizje in potem kliknemo na tole ikonico. V čem je hec? Če hočemo pisati po diskih, ki jih uporabljajo okna moramo vedeti kako so podatki na teh diskih zapisani. Na žalost tega ne vemo. In ker ne vemo, moramo uporabiti Microsoftove programe, da sploh lahko po diskih pišemo. To pa naredimo tako, da s temle programčkom namestimo gonilnike za okna pod Linuxom. In sicer jih program lahko najde na disku, ali pa jih potegne kar z interneta. Ko so gonilniki nameščeni lahko zaženemo program za iskanje virusov. Program pač preveri imenik v katerem imamo naše okenske datoteke in potem, ko je stvar preveril morda javi, če je kak virus. Če virusa ni se samo ustavi. Na Bit defender CDju imamo poleg tega na voljo tudi program za iskanje zlobnih programčkov, ki prevzamejo nadzor nad Linux sistemi in sicer se jim po navadi reče root kiti. No tudi ta program je tu na voljo. Seveda pa se morate vsi zavedati ene stvari. Če vaš sistem deluje počasi, ker so na njem virusi ali ker mora poseben program stalno preverjati ali so nanj virusi prišli. No izbrali ste ta sistem sami. Lahko bi poganjali tudi kak operacijski sistem, za katerega ni toliko poznanih virusov. To je za danes vse. Nasvidenje.