Odprti kop - Resnična resničnost: MMORPG

Besedilo, Slike

Premiera: torek, 06. februar 2007, Vse oddaje

Živjo! Imate radi domišljijske svetove? Ste že trikrat prebrali Gospodarja prstanov in Harryja Poterja, pa vam vse to ni bilo dovolj? Na pomoč priskočijo računalniške igre. Danes ne bomo govorili o navadnih igrah. Govorili bomo o takšnih, kjer se v virtualne svetove hkrati potopi več 1. 000 ljudi, preko interneta. World of warcraft, Sims online, Second life, to so le nekatere izmed možnosti, med katerimi lahko izbirate. Z mano je zopet naš igričarski mojster Aleksander Hropot- Kvatro. Živjo!
Pozdravljen!
Govorila bova o več igralskih internetnih igrah. Daj mi razloži, kaj v bistvu to je. Za razliko od običajnih računalniških iger v katerih je tudi prisotno več igralstvo, se tu pomeri dejansko 1. 000, 10. 000, lahko tudi na milijone ljudi v enem persistentnem svetu, ki teče na strežniku ali več strežnikih. In kaj se pravi, takrat ko smo mi priklopljeni, smo v nekem 3D svetu. Kaj pa naš alterego počne, ko mi nismo za računalnikom? Odvisno od igre. V nekaterih igrah spi, v drugih gre v gostilno. Spet, če ga po nekaterih igrah predolgo pustimo pri miru, lahko tudi umre.
Ampak take igre so malo dražje kot običajne? Navadno je treba plačevati mesečno naročnino. Spet odvisno od igre. Nekatere igre zahtevajo mesečno naročnino, drugim je dovolj, da kupimo igro, spet tretji delujejo samo na naročnino, četrti uporabljajo mikroplačila. V bistvu je modelov travno toliko, kolikor je več- igralskih iger. Ampak jaz sem slišal, da se da z igranjem teh iger ne le, da je treba plačevati naročnino, ampak tudi lahko zaslužiš? To je res.
V naslednjem prispevku.

Za večino so računalniške igre le zabava. So pa tudi taki, ki v domišljijskem svetu računalniških iger nabirajo zlato in orožja ter urijo svoje like z enim samim namenom- virtualni denar, predmeti in bojevniki gredo za med. Igranja željni, ki bodisi nimajo časa ali potrpljenja, da bi se povzpeli na višji nivo igre, so pripravljeni plačati za navidezne dobrote s pravim denarjem. Le klik ali dva na e- bayju, nekaj 100 evrov in vaš navidezni igralec se prelevi v strašnega čarovnika. Tako se je ustvaril trg s pestro ponudbo in presenetljivo velikim povpraševanjem, s tako imenovanim gold farmingov se ukvarjajo tako posamezniki kot podjetja, ki so v tem opazila poslovno priložnost. Nekatera le preprodajajo, druga, predvsem v manj razvitih deželah, pa neposredno pridobivajo virtualna bogastva. Ta zaposlujejo igralce, ki za sicer borno, za njihov standard pa kar dobro plačilo preživijo v igrah tudi več kot 12 ur dnevno. Seveda se poraja vprašanje ali in kako to trgovanje in virtualno lastnino obdavčiti. Zaenkrat še ni strahu, da bi morali svoje gradove in zlato prijaviti davkariji. V večini iger, izjema je Second life, si pravico do lastništva objektov pridržujejo podjetja, ki jih tržijo s čimer se želijo izogniti birokraciji. Poleg zaslužkarjev se v virtualne svetove podajajo tudi politiki. Najbolj odmevan tak primer je bil nekdanji guverner Virginie Mark Warner. Tam dajejo intervjuje in organizirajo tiskovne konference za svoje privržence. Slovenskih politikov v kratkem najbrž ni pričakovati tam. Prej kakšnega duhovnika. V drugem življenju navidezne cerkve sicer že obstajajo, saj bi sicer, kakor piše na njihovih straneh, tam v celoti zavladal Satan. In na koncu ugotovimo, da bo kmalu vse skupaj le kopija našega sveta. Vojne, gospodarstvo, politika, služba od devetih do petih. Kam bomo šli potem? V navidezno navideznost ali resnično resničnost?

Igra Second life naj bi bila posebna po tem, da večino vsebin v igri v bistvu ne ustvari tisto podjetje, ki celo igro poganja, ampak uporabniki sami. Kako to?
Volja je čisto poštena. Večino vsebin še vedno ustvari podjetje, ampak uporabniki prispevajo tukaj zelo znaten delež predvsem s predmeti, kot so majčke z lastnimi motivi, razni modeli avtomobilov, hiš in podobnega. To je preprosto prepuščeno uporabnikovi presoji in igra to podpira. In za to, kar ti igri posreduješ, tudi dobiš plačilo.
Kako plačilo? Nekaj narišeš v 3D- ju, zmodeliraš in kako to potem gre? Kakšno plačilo?
Plačilo gre v virtualni denarni enoti. V tem primeru Second lifu imamo te tako imenovane linden dolarje, vendar ne glede na to, da je enota virtualna, jo lahko čisto lepo zamenjamo tudi v prave ameriške dolarje. Ravno podjetje Lindel labs, ki vodi Second life, si je pridobilo bančne licence pred kratkim in bo smel uporabljati take transakcije. Kar je pa spet dvorezno, kajti že nekaj časa se razne vlade naokoli po svetu dogovarjajo, da bi zaslužkarstvo v več igralskih igrah obdavčil. Koliko pa lahko zaslužim tako, če delam neke predmete? Kaj je najbolj dobičkonosno?
Zaslužki niso blazno veliki. Najbolj dobičkonosno je trgovanje z nepremičninami in prva milijonarka v Second lifu je počela ravno to.
Koliko ljudi pa igra tako igro hkrati?
Ja, čisto odvisno. Nekatere igre so avtorji zadovoljni, če imajo par 100. 000 uporabnikov, v Second lifu jih je recimo 3. 000. 000. World of warcraft se je pa ravnokar pohvalil z rekordom, da preko 8 milijonov igra igro.
Za Second life sem slišal nevarnost, da te obljube o dobičkih, ki jih lahko z virtualnimi predmeti naredimo, da so kot neka piramidna shema in da večina jih oberejo.
Niso ravno piramidna shema, ampak ljudje radi verjamemo v iluzije in si mislimo, kako bomo lahko v virtualnem svetu zaslužili, ampak ugotavljamo v končni fazi, da je virtualni svet praktično enak temu našemu v katerem dejansko živimo in delujemo.

Ampak ena dodatna nevarnost pa še obstaja. Virtualni svetovi nas lahko zasvojijo. O tem v naslednjem prispevku.

Ena od vej računalniške industrije, ki bo vedno imela svojo ciljno publiko je igričarska industrija. Pokonci jo držijo prav zvesti privrženci, ponavadi moškega spola. Kaj pa, ko zvestoba preraste vse meje in se spreobrne v fanatično odvisnost? Tako nam govorijo zgodbe. Kako pa je v resnici? Je človek zmožen presedeti pred računalnikom veliko večino svojega dneva?
Na računalniku preigram, odvisno koliko mi šola pusti, lahko je to 8- 10 ur na dan, lahko pa tudi samo 3- 4.

Odvisno res. Včasih se potegne dolgo v noč, včasih pa je čisto normalno, kot normalni hobi. 3- 4 urce na dan. Kot kaže so za podobne situacije krivi ravno navidezni svetovi, saj doslej tako množičnih odvisnosti še nismo zasledili. Moj smisel igranja je, da se v bistvu družim s prijatelji. Jaz teh iger ne igram sam, jih igram s skupino mojih prijateljev. Eni so moji ta pravi prijatelji iz otroštva, eni so pa pač iz celega sveta.
In da nas združuje veliko ljudi skupaj tako da v bistvu je to druženje, kot da bi šel na pivo, isto. Ja včasih imamo srečanje vsi Slovenci recimo, ki igramo isto igro. Morda ste slišali podobne zgodbe o sosedovem mulcu, ki že tri dni brez prestanka nabija neko igro. Več skrb zbujajočih zgodb pa smo našli na Jokerjevem spletnem forumu. Recimo tole. Moja brata sta totalno v MM Orb G. Med počitnicami igrata tudi po 12 ur nepretrgoma. Razen odmora za kosilo, navkljub sončnemu vremenu. Potem mi pa še jambrata, da je življenje en sam dolgčas. Bistvo pri vseh zasvojenostih je isti. To pa je, da gre za zožano zavest, da določeno stvar, ki je lahko zelo fajn in zelo normalna, kot os recimo igranje igric, ali pa recimo pitje alkoholnih pijač v majhnih količinah zdaj govorim, da tisto stvar, bodisi substanco bodisi vedenje, da ga potem zelo potenciramo na račun zadovoljevanja drugih stvari in drugih potreb. Najbrž ni razlike pri zdravljenju katerekoli vrste zasvojenosti. Tudi pri igrah velja, da je treba bistveno zmanjšati količino igranja in predvsem ga nadomestit z zdravju koristnimi dejavnostmi.

Takšno je mnenje strokovnjakov. Drugi strokovnjaki pa so se problema lotili še nekoliko drugače. V Amsterdamu je neki bivši odvisnik odprl prvi evropski center za zdravljenje odvisnosti od računalniških iger. Trenutno naj bi imeli v program vključenih že prek 10 odvisnikov. Mnenje strokovnjakov o tovrstnem načinu zdravljenja se krešejo. Nizozemci pa ta čas služijo mastne denarce. Kakorkoli že, naj vas navidezni svetovi ne preslepijo. Z vso svojo izjemnostjo so na koncu le neskončna kolona ničel in enic, ki se pretakajo po vašem kablu. Odhajam v svoj priljubljeni navidezni svet, na kavo s prijateljico.
Povej koliko ljudi misliš, da je zasvojeno s temi igrami v Sloveniji?
Preveč in tudi če bi bil samo eden jih je zagotovo preveč.
Imaš prijatelje take? Bili so včasih prijatelji, zdaj jim lahko rečem kvečjemu znanci, ker moram priznati nekaterih že nisem lep čas videl, ker dejansko ne počnejo drugega, kot nabijajo neko svojo priljubljeno masovko, ni važno katero.
Pa misliš, da se je težje odvadit od nekih takih igric ali od zdaj aktualnih cigaret?
No, tukaj ne morem reči ravno natančno. Sam sem kadilec, vem kako težko se je odvadit od cigaret, nikoli pa nisem igral neke masovne večigralne igre. Vendar po tistem kar vidim, je nekje podobno. Jaz raje nisem poizkusil, ravno zato, da se ne bi nalezel. Bom pa rekel takole. Zaradi cigaret še nihče ni pogrnil letnika na faksu, precej mojih znancev je pa storilo točno to zaradi World of warcraft. Smola. Ampak veš kaj je dobro imet res dobro urejeno, če si že zasvojen s temi igrami?
Okolje.
Ja. stol. In o tem bo govoril Sergej.

Tokrat bomo govorili o kosu strojne opreme, za katerega bi morali ljudje, ki se ukvarjamo z računalniki dati več, kot za novo grafično kartico, a ji na žalost skoraj nikoli ne posvečamo dovolj pozornosti. Govorili bomo o stolih. Za računalnikom najbrž preživite več ur dnevno, tako da je izbira stola zelo pomembna. Nepravilno sedenje oziroma sedenje na stolu slabe kakovosti lahko zelo poveča možnost poškodbe. Tako je. Pri delu z računalnikom se lahko celo poškodujete.

Če imate v bližnji prihodnosti v načrtu tudi nakup stola, pozornost ne bo odveč. Začnimo pri sedalu. Biti mora stabilno, dovolj veliko in mehko. Pena v sedalu se sčasoma ne sme pretirano stanjšati. Udobnost pa ne pomeni, da bi se vanj kar ugreznili. Zelo pomembno je, da podpira pravilno držo. Biti mora ravno ali pa celo malo nagnjeno naprej. Stol mora biti gibljiv. Hrbtišče mora imeti podobne lastnosti kot sedalo. Priporoča se, da je oblikovano po vzorcu hrbta. Uporabniku prijazna pa je tudi možnost nastavitve globine ledvenega dela.
Če bo stol uporabljala le ena oseba, se ji mora prilegati kakor druga koža. Pazite, šele ko je stol nastavljen za določenega uporabnika, je zanj tudi koristen. Stoli, ki imajo samo navadno sedalno funkcijo, niso priporočljivi za delo z računalnikom. Nakup stola vas bo olajšal vsaj za 100, lahko pa tudi za nekaj 100 evrov, zato je pomemben, da je stol zanesljiv in kakovostno izdelan.
Torej našli ste stol, ki ustreza vsem vašim potrebam. A težava je ponavadi v tem, da tak stol preizkušamo 15 minut, redko dlje. Uporabljali ga boste pa nadaljnjih 10 let po več ur na dan.
Če vendarle ugotovite, da vam stol ne ustreza v popolnosti ga vrnite oziroma zamenjate za ustreznejši model. Žal proizvajalci ne ponujajo možnosti, da bi brez vnaprejšnjega plačila stol preizkusili doma. Med osebne izdelke iz te kategorije lahko uvrstimo tudi žoge in klečalnike.
Slovenci smo na tem področju tudi zelo inovativni. Stoli Spinalis se razlikujejo od drugih modelov po tem, da oponašajo sedenje na ortopedski žogi. So nekaj posebnega na našem trgu, za kar gredo podjetju pohvale in zasluge. A vendar noben še tako dober stol, vam ne bo prihranil slabosti sedenja. Delo sede vam bo le olajšal. Za začetek pa vsem toplo priporočam branje odličnega članka v dveh delih z naslovom: Poškodbe pri delu z računalnikom. Želim vam udobno, predvsem pa zdravo sedenje.

Končno imam razlog, da lahko zahtevam boljši stol od tegale. Aleksander, ti pa mi še nekaj povej. Te igre verjetno zahtevajo ogromne neke denarne vložke, da se naredi vse te virtualne svetove, ogromno ljudi. Koliko iger, koliko podjetji sploh lahko take igre producira?
V bistvu denar niti ni tak problem. Lahko je celo majhno podjetje, ki bo sproduciralo tako igro, ker lahko tudi ne vem, že tisoč ali 5000 igralcev tako podjetje vzdržuje. Ni nujno, da imamo zdaj tu milijonske igre, milijonske svetove samo zato, da bomo imeli od tega profit. Obstaja tržna niša, obstaja cel kup svetov. Obstajajo celo madi, ki še vedno tekstovno tečejo in jih ljudje množično obiskujejo, pa so popolnoma zastonj in se vzdržujejo. Misliš da bi lahko amaterji naredili kakšen tak virtualni svet. Brez težav, ampak jaz jim ne bi rekel amaterji. Jaz bi jim raje rekel strokovnjaki entuziasti.
No eden takih strokovnjakov entuziastov je tudi Gašper, ki si je pogledal, kako najzavednejši linuksači že s polno paro ustvarjajo takšno igro. Plane shift.

Stvar nima nič opraviti z linuksači in linuksom zato ker Plane shift deluje tako pod Linuxom kot pod Mac OS X, kot pod Windows XP, Vista, po mojem še celo 2000. v glavnem kjerkoli imate podporo za Open Gl ali Direct 3D, tam deluje. Igra je postavljena v pravljičen svet in sicer se vse skupaj odvija v notranjosti ogromnega stalaktita. To je kapnika, ki gleda navzdol. Spodnji nivoji kapnika oziroma spodnja dva nivoja sta običajno zalita z vodo. Medtem, ko so zgornji suhi. Vso energijo ta stalaktit dobiva iz modrega kristala, nekje na vrhu. Poleg tega se okrog stalaktita nahaja ogromna jama, v katero sploh ne moremo priti, ker je tako velika, da bi vanjo spravili nekaj vesolj. Ima pa to prednost, da na primer, če nekdo v tem stalaktitu umre, lahko njegovo truplo po cevi vržemo kar dol s kapnika in izgine neznano kam.
Igra izgleda precej lepo, če imamo spodobno grafično kartico. Takole približno izgledajo tiste hiše, ki so v njej in liki, pri čemer like seveda lahko izbiramo in sicer, ko ustvarjamo svoj lik, lahko izberemo, da smo palčki, tako kot na primer jaz ali pa kameni možje ali pa mogoče nekaj med mačko in človekom ali pa hudič ali človek, v glavnem izbire imamo dovolj. Ko sezidamo svoj lik, mu lahko določimo tudi, zakaj se bo specializiral, ali bomo imeli raje magijo, v glavnem, kar nam je všeč. Nakar se odpravimo v igro, pri čemer je v igri treba paziti in sicer zato, da ne bi pokvarili izkušnjo ostalim, moramo imeti v igri vedno odnos kot da smo dejansko tam. Če se bomo na primer pogovarjali o tem, kakšen avto ima kdo, bo to precej pokvarilo celoten vtis.

Igralcev je trenutno prijavljenih okoli 40. 000. Naenkrat jih je na strežniku običajno okrog 100. Igra je zastonj, tako da se lahko pridružite vsi. Edino kar je, če boste skopirali kakšen lik ali kakšno pokrajino iz igre, ste kriminalci.

To je za danes vse. Na svidenje!

Aleksander, še ena zadeva se mi zdi zanimiva. Ta žanr igre je dobil precej drugačno publiko kot drugi. Ker menda recimo Sims online igrajo večinoma samo ženske.
Pa ne ravno samo ženske. Pa dobro, pustimo Sims online. To je igra, ki je rahlo za par 100. 000 uporabnikov, ampak če vzamemo spet ta naš vseprisotni World of warcraft, ki ima 8 milijonov naročnikov, ki od tega bi rekel, da je skoraj polovica zagotovo žensk. Ne glede na to, kakšen lik igrajo. Ker lahko ženske popolnoma lepo igrajo tudi moški lik.
Ali pa verjetno večkrat obratno. Vsekakor.
Sims online je zastarel. Pride kmalu številka 2? Uradno ni napovedanega ničesar, ampak glede na to, da je bila zadeva ena zgodnejših, da je bila komercialno zelo uspešna, se ne bi čudil, če bi napovedovali kakšno nadaljevanje. Še ena stvar, te japonski junaki, ne samo v online igrah, so strašno poženščeni in to naj bi bila delno soodgovornost za vzpon teh emo najstnikov. Daš kaj ne to?
Niti ne. Jaz bi prej rekel, da je ravno obratno. Ta poženščenost oziroma ne poženščenost, prej brezspolnost glavnih junakov, je na Japonskem že zelo znan kulturni fenomen, ki se je pač iz same kulture prikradel v računalniške igre. Tako da bi rekel, da je to čisto v drugo smer. Drugače bi lahko rekli ravno tako, da so računalniške igre krive in za nasilje v srednjih šolah ali pa za tvojo frizuro, ki je tudi malce podobna junakom iz japonskih iger. Ok, ni bilo mišljeno. Najlepša hvala, da si se oglasil.
Enako. Še kdaj te bomo povabili.
Se priporočam. Zdaj si bomo pogledali pa še prihodnost teh iger v naslednjih nekaj mesecih, ki se jih pripravil.
So dobre.
Poglejmo si.

Ostanimo v duhu oddaje in si poglejmo, kaj je novega na področju masivnega igranja domišljijskih vlog na internetu. Svet umetnosti vojskovanja se je pred kratkim pohvalil, da ga igra že en cel promilj svetovne populacije in še malo zraven. Ta najpopularnejša masovnica naj bi po zadnjih številkah imela že preko 8 milijonov naročnikov. Pomnožite to s 13 evri mesečne naročnine in dobljeni znesek vam bo zavrtel glavo.
Sredi januarja se je odprl portal, ki je vsem novim izzivov željnim igralcem omogočil vstop na novo območje. Domiselno poimenovano Outland. Seveda ni treba posebej razlagati, da so se v istem trenutku skozenj zapodili tisoči. In kakor je bil pogled epski, tako ga je preživel le malokateri računalnik. Strežniki po drugi strani so svojo nalogo baje opravili z lahkoto. In kaj je v resnici novega? Starci med nami bodo pri novih nalogah, skrajno nadležnih šefih in podobno kramo, zgolj odmahnili z roko ter signirano pripomnili, da je edina novost dvig izkustvenih točk na 70. stopnjo, ki jo je mimogrede prvi igralec dosegel po samo dobrem dnevu igranja. Sicer ob izdatni pomoči cehovskih tovarišev, a vendarle. Bo to tudi vaš cilj?

Po dolgem času se v svet masovnega igranja podaja tudi naslov, ki je spočel moderno fantazijo na sploh- Gospodar prstanov. Nihče se ne ozira na to, da je proti konkurentom prav preprost. Samo 4 rase. Ljudje, hobiti, škrati in vilinci. Bolj malo coprnij denimo, saj veste coprnikom je bilo v srednjem svetu bolj malo. Nič ne bo s poplavo Gandalfov in kar je še huje, pozabite igranje na temni strani. Prepričan sem, da bi zajeten kup igralcev raje prelevil podobo Gardina ali celo Urukaja, ne pa da mora biti lep in plemenit. Kar potegne za sabo še zadnjo pomanjkljivost.
Nobenih bojev igralca proti igralcu. Kaj potem gospodarju še ostane? Samo največji in najbolj domišljen domišljijski svet vseh časov. Že to je skoraj zagotovilo, da bo Angmerijeva senca med igralci izjemno priljubljena. Nenazadnje svetov, kjer igralec kolje igralca, imamo počasi že vsi dovolj. Mar ne?

Ena prvih res priljubljenih masovnic je bil Everquest. Poznam človeka, ki je že pred leti, ko smo se še bičali po modemskih povezavah, vsak dan po službi prišel domov, sedel za računalo in ga igral, dokler se ni zvrnil v posteljo. Nadaljevanje ni nikoli doseglo tako velikega uspeha, tudi zaradi konkurence, ki je končno znala poprijeti na pravem koncu. Sony poskuša tudi v tretje. Wangart sicer ni neposredno nadaljevanje Everquesta, vendar ga skupaj packajo isti avtorji. Tokrat se zavedajo, da bodo proti World of warcraft kaj tanko piskali, če ne bodo spravili skupaj nekaj res odličnega. Sicer so v napovedih previdni in opozarjajo, da ne gre za masovko nove generacije, ampak zgolj za najboljše iz že videnih svetov. Kako jim bo uspelo, kanimo izvedeti kaj kmalu, saj je med igralce že prispela odprta beta različica.
S toliko igrami, ki se bodo spoprijele za vaš čas in cekin, velja zaključiti z dobrohotnim opozorilom: Igranje masovk lahko resno spremeni vaše življenje. Zavedajte se tega.

Tokratna resničnost je bila posvečena neresničnosti. Antiresničnosti, ki se ji vse raje in raje predajamo. Katerokoli vzporedno že izberete, pazite na mero. Vabim vas, da nam na elektronski pošti pustite kakšno vprašanje, pohvalo, kritiko ali sploh poveste, kaj vas iz digitalnih tehnologij zanima. Naslednjič pa o kriminalu na internetu. Od kod so vsi tisti nigerijski princi, ki vam v zameno za nekaj malega pomoči pri transakcijah, obljubljajo milijone dolarjev. Zakaj nam vsi hočejo prodati viagro? Zakaj nas po elektronski pošti nekdo nenehno obvešča o borznih gibanjih? Spletni kriminal- 20. februar. Adijo!

Prejšnja: Veliki brat

Naslednja: Internetni kriminal

oglasno sporočilo

Moj RTV

Resnična resničnost: MMORPG