Resnična resničnost: Pisarniški paketi

Dobrodošli v Resnični resničnosti, oddaji o digitalnem svetu. Gledate še zadnjo predpočitniško Resničnost. A danes ne bomo nič kaj počitniški. Govorili bomo o pisarniških programih. Vsi verjetno poznate programa Word in Excel. Ta sta postala kar sinonim za delo z besedili in preglednicami. Vendar gre le za najpopularnejša programa s tega področja.
Izzivalcev ne manjka. Razlikujejo se tako po funkcijah kot po ceni in načinu uporabe. Danes se bomo ukvarjali predvsem s trenutnim prvakom, Microsoftovo pisarno in izzivalcema, brezplačnim OpenOfficeom in spletno Googlovo ponudbo.
Pogledali si bomo, kakšne so bistvene prednosti in slabosti vsakega od paketov, pokazali kak trik, dotaknili pa se bomo tudi pisarniških multifunkcijskih naprav.

Eden od vzrokov, da se po naših mizah ne valjajo več zastareli pisalni stroji in steklenička Edigsa, je tudi pisarniška programska oprema. Medtem, ko pisalni stroji na podstrešjih žalujejo za prijetnim žgečkanjem po njihovih tipkah, se v resničnem svetu bije bitka za prestol v pisarni. Za neuradnega zmagovalca še vedno velja Microsoftov pisarniški paket Office. Konec januarja so izdali najnovejšo in revolucionarno izdajo paketa. Zakaj revolucionarno? Najprej nas je presenetil nov uporabniški vmesnik, ki je postavil nove temelje dela z Officeom. Doslej smo bili navajeni suhoparnih sivih orodnih vrstic z majhnimi ikonami. Nov izgled prinaša tudi drugačen koncept dela, saj so orodne vrstice programerji zamenjali z velikimi ikonami, ki so urejene v sedem kategorij. Klasičnih menijev datoteka, urejanje, pogled in podobno ni več. Mogoče na začetku postane očitna izguba prostora, a po nekaj tednih dela se izkaže, da so pri Microsoftu zadevo dobro premislili. Pri tem so jim menda pomagali tudi številni uporabniki njihovih izdelkov. Posebej priročni se zdijo velike ikone za prirejanje slogov. Tako lahko besedilo uredimo hitro in učinkovito. Klasičnemu naboru menijev se ob dodajanju slik ali tabel pridruži se poseben meni. Enostavno lahko najdemo funkcije takrat, ko jih želimo. Na podoben princip delujejo vse aplikacije pisarniškega paketa. V Excelu je poenostavljeno delo z grafi, do svojih najljubših oblik grafov pa enostavno dostopamo kar iz orodne vrstice, podobno kot uporabljamo sloge v Wordu. Kot najpriročnejša novost pa se je izkazala mini orodna vrstica, ki so prikaže poleg označenega teksta ter nam prihrani nepotrebne kilometre z miško. Nov vmesnik potrebuje kar nekaj časa, da se nanj navadimo. Po nekaj tednih dela pa ugotovimo, da je delo poenostavljeno, saj so funkcije veliko bolj urejene kot prej. Po raziskavah naj bi uporabniki pri delu uporabljali trikrat več funkcij kot pri starejših različicah. Žal pa udobno delo z najnovejšo izdajo tudi kar precej stane. Cene so milo rečeno zasoljene. Pisarniške posle boste najceneje opravili z osnovno različico, ki v Sloveniji stane dobrih 200 evrov. Ceneje jo bodo dobili le študentje, odšteli bodo 150 evrov. Najdražja različica z vsemi dodatki za skupinsko delo, oblikovanje tiskovin, grafičnim urejevalnikom in urejevalnikom baz podatkov pa vas bo obremenila za 500 evrov. Podobne cene pa bodo veljale tudi za slovenske različice pisarniškega paketa. Pri tem pa se je znova ponovila zgodba iz prejšnjih let. Slovenska različica bo ugledala prodajne police šele konec maja, kar je kar 3 mesece po uradni izdaji. Zakaj smo slovenski uporabniki primorani čakati na izdajo pisarniškega paketa v materinščini? Kljub vsemu pa naj vas previsoke cene ne odvrnejo od užitkov pri ustvarjanju besedil, saj je delo z Office- om potem, ko se navadite na nov princip dela, pravi užitek.
Ena večjih novosti v paketu je zagotovo prenovljen videz menijev. Uporabniki, ki so zadevo že preizkusili, pravijo, da so se sčasoma na novost privadili. Na sodbo o tem, ali gre zgolj za novo ličilo ali za pravo izboljšavo, pa bomo morali še malce počakati.
Microsoftova pisarniška ponudba je zagotovo najbolj dodelana. Toda pogosto moti cena, ki je lahko za gospodinjsko, nekomercialno rabo 130 evrov, podjetja pa morajo plačati precej več. Zato ni čudno, da je cena tista karta, na katero pogosto igra konkurenca.
Pisarniški paket OpenOffice je izdalo podjetje Sun. Njegova posebnost je v tem, da je vsakomur dovoljeno pogledati v drobovje in ga spreminjati. Vendar, roko na srce, to navadne uporabnike kaj malo zanima. Pomembnejše je, da za njegov razvoj skrbi odprtokodna skupnost, kar zagotavlja veliko podporo standardom in nenehne izboljšave. Ker OpenOffice deluje tako pod Okni kot pod Linuxom, ga bomo predstavili kar v rubriki Linux.

Kar se tiče uvažanja datotek iz Microsoftove pisarne, sicer drži, da jih OpenOffice zna uvažati, vendar včasih tudi izgubimo kakšne oblikovne lastnosti, tako da svetujem previdnost. Kljub občasni nedodelanosti pa OpenOffice postaja vse privlačnejši. Cena 0. 0 evra je pač nepremagljiva. Velika podjetja in javna uprava se spogledujejo z idejo, da bi jim menjava pisarniškega paketa lahko prinesla prihranek. Na drugi strani pa obstajajo tudi ovire. O tovrstnih izkušnjah smo se pozanimali pri Ljubljanskem potniškem prometu, kjer so že zamenjali pisarniški paket, in na državni upravi, kjer o tem razmišljajo. V zadnjem času vse večjo pozornost dobivajo odprtokodne pisarniške rešitve, še posebej Open Office, ki je brezplačen. Primerljiv je z Microsoftovim pisarniškim paketom Office, saj vsebuje podobne programe, poleg tega je v veliki meri združljiv z njimi. Na Ljubljanskem potniškem prometu so lani prešli na odprtokodno pisarno in se pridružili tistim podjetjem, ki so se odločila za brezplačno alternativo pisarniških rešitev. Vsekakor prednosti oziroma vzroki so bili v racionalizaciji našega poslovanja stroškov, ker smo javno podjetje. Mi smo uvedbo načrtovali tako, da smo za vse uporabnike naredil šolanje, vsi so šli čez 25 urno izobraževanje, kako uporabljati OpenOffice, dobili so cd za naložit na lastni mašini doma, knjigo kot priročnik, kako delati. In vse skupaj so bili stroški 35 tisoč evrov, v primeru da bi šli to z Microsoft licencami bi bilo nekje 62 tisoč evrov. To pa je zelo velik znesek, ki se pokaže v prvih treh letih, vemo pa, da moramo licence potem tudi ponovno podaljševati, kar pomeni zopet denar. Na daljši rok se vedno več prihrani.

Svoje čase je vsaka pisarna, ki je imela veliko opravka s papirji, morala imeti fotokopirni stroj, ki je bil ogromen, težak, okoren, porabil pa je tudi veliko električne energije. S prihodom računalnikov so pisarne za izpis dokumentov dobile tiskalnike in zanje plačale od skromnih 150 evrov za črno- bele laserske tiskalnike za majhno število izpisov, pa tudi do več tisoč evrov za ogromne laserske tiskalnike za poslovno rabo, iz katerih se mesečno vali tudi do več deset tisoč dokumentov. Če smo želeli napisane oziroma natisnjene dokumente poslati po žici, smo na mizi potrebovali še eno dodatno napravo, faks. Če pogledamo malo natančneje, vidimo, da nam prostor v pisarni odjemajo fotokopirni stroj, tiskalnik in faks, kar tri naprave. S pojavom multifunkcijskih oziroma večnamenskih naprav pa lahko vse te naprave združimo v eno samo.
Kaj sploh je večnamenska naprava? Ponavadi je to naprava, ki združuje vsaj tiskalnik, ta je lahko laserski ali brizgalni, in skener. Ko je naprava nameščena, lahko ločeno skeniramo in tiskamo, kot da bi imeli dve ločeni napravi. Prav zaradi tega, ker so naprave, združene v eno samo, pa lahko opravljamo določena opravila brez pomoči računalnika. Najbolj priljubljena možnost je fotokopiranje. Najcenejša večnamenska naprava, ki ima vgrajen barvni tiskalnik in optični bralnik, stane borih 60 evrov.
Malo bolj opremljene naprave imajo vgrajen bralnik pomnilniških kartic, kar nam omogoča, da tiskamo slike neposredno iz fotoaparata. Cene takih naprav se vzpnejo tja do 200 evrov. Za naprave, namenjene pisarnam, je zaželjeno tudi, da niso povezane neposredno na računalnik, saj potem ostali računalniki v pisarni ne morejo tiskati, če je glavni računalnik ugasnjen. V te namene si lahko omislite večnamensko napravo z omrežnim vhodom, ki jo priključimo neposredno v lokalno omrežje. Najdražje enote imajo vgrajen celo brezžični omrežni vmesnik.