Resnična resničnost: Televizija in radio na internetu

Se še spomnite, kako ste morali kar minuto dolgo poslušati zoprno piskanje in hreščanje modema, preden se je vaš računalnik povezal na internet z, za današnje pojme, smešno nizkimi hitrostmi? Upam, da je to že zdavnaj pozabljena preteklost. Sam se še v živo spominjam, da sem takrat že imel možnost na našem TV portalu gledati TV v živo. Slika je bila zaradi nizke pasovne širine sicer skoraj neprepoznavna, a vendarle. Preko interneta smo lahko gledali živo sliko. Današnje internetne povezave so več stokrat hitrejše od takratnih, z razvojem interneta pa so dozorele tudi tehnologije. Poglejmo si, do kakšnih slikovnih in zvočnih vsebin lahko dostopamo uporabniki svetovnega spleta. Začnimo seveda doma. Portal RTV nas s klikom na zavihek " Avdio / Video " popelje v multimedijski center, kjer lahko v živo spremljamo vse javne radijske postaje, TV Slovenijo 1 in TV Koper. Spremljamo lahko arhiv oddaj lastne produkcije, center pa tudi zbira najnovejše oddaje na enemu mestu, da ne omenjamo prispevkov novic. Kritični umi bodo takoj opazili, da se kakovost videa multimedijskega centra ne more primerjati s sliko, ki jo omogočata kabelska ali satelitska povezava. Video preko spleta se prikazuje v nižji ločljivosti in je bolj stisnjen, zato je slika bolj medla in razmazana. Razlog za to je dejstvo, da povprečni uporabnik spleta nima na voljo nekaj Mbit / s pasovne širine, ki bi jo lahko žrtvovali samo za gledanje televizije.
Hkrati bi video višje pasovne širine tudi veliko bolj obremenil strežnik našega multimedijskega centra.
Če naivno predpostavimo, da bi hkrati gledalo posnetke največ tisoč ljudi, kar je relativno malo, pridemo do ogromnih številk. Navadni smrtniki se lahko samo vprašamo, kako uspe spletni strani YouTube gostiti in streči tako veliko bazo video posnetkov. Z radijskimi postajami pa ni več takih težav. Za to, da lahko poslušamo kakovosten signal zvoka z uporabo novejših kodekov ne potrebujemo več kot 64 kbit / s. Pri 128 kbit / s pa je zvok že popolnoma zadovoljiv.

To bo problem še zelo, zelo dolgo časa, internet namreč v izhodišču ni namenjen temu, čemur je namenjen broadcasting. Gledalci televizije preko satelita, če je moja roka oddajnik in oddaja signal, ne glede na to, kakšno število sprejemnikov je spodaj, en, sto ali milijon, vsi bodo dobili enako sliko. Če je to pri internetu centrali strežnik, vsak, ki se priklopi, zasede določenih 10, 100 kbit in seštevanje tega napolni vsako pipo.
Ena od rešitev, ki prihajajo, naj bi bil t. i. peer to peer, vsak z vsakim, prenosi. Kako je s tem?
Peer to peer je rešitev, ki jo poznamo s področja izmenjave glasbenih, filmskih datotek, v okviru EBUja, evropskega združenja radia televizij, že približno eno leto testiramo različne peer to peer rešitve. V MMCju smo pohiteli in smo pred nekaj tedni prvo že predstavili, tako da si lahko program TVS1, s pomočjo ene peer to peer aplikacije, ogledamo naš program, sistem pa je narejen na tem, da si uporabniki med sabo delijo svojo pasovno širino, svoj upload in s tem omogočajo, da je razbremenjena osnovna pipa.
Pa ni malce zanimivo to, da v bistvu tehnologija sama izhaja iz Napsterja, iz izmenjave takrat nelegalnih datotek, zdaj pa za resne institucije?
Definitivno je zanimivo, vendar zakaj, če nekaj daje dobre rezultate, zakaj tega ne bi uporabljali?
Slika bo kot se šika? Slika je že zdaj, to kar mi ponujamo trenutno, je 400 kbit, kmalu bomo povečali na 700. Delamo teste, če se vsi testi izkažejo dobro, če uporabniki nimajo težav, zadevo dvigujemo.
Odlično. Seveda pa prehod na internet ne pomeni zgolj nov medij dostave, temveč povsem nove vsebine. Medijske hiše se trudijo pritegniti čim več obiskovalcev na svoje spletne strani. Časi, ko smo ves dan čakali na svojo najljubšo oddajo, se počasi iztekajo. Večino dneva preživimo na delovnem mestu, kjer je le malo možnosti za ogled priljubljenih oddaj. Da bi televizijci dosegli svojo publiko, so se prilagodili novim medijem in arhive oddaj objavili na spletu. Kako popularna je ta storitev, kaže tudi naraščajoče število televizijskih hiš, ki jo ponujajo. Najdlje smo čakali na televizijsko hišo POP TV.

Kvaliteta slike je zadovoljiva.
Na spletu lahko spremljamo še televizijski program TV Pika. Prav tako ponujajo le ogled kanala v živo, videli pa smo tudi videospote. Slika se je spet prikazala v Oknom priloženem predvajalniku, bila pa je nekoliko slabše kvalitete. Trenutno je med oddajami, ki jih lahko spremljate na spletu, najbrž najpopularnejši resničnostni šov Bar. Za denarno nadomestilo pa lahko spremljate sliko dvaindvajsetih kamer. Slika je nekoliko manjša in malce slabše kvalitete, je pa zato uporabnikom spleta na voljo še ves arhiv oddaj in dodatne video vsebine. Ko boste naslednjič pozabili na Resnično resničnost, si jo le oglejte na spletu. Na delovnem mestu pa se raje posvetite delu.
Kako so novinarji sprejeli nove oblike medija? Najprej bi rekel, da se medij tako hitro spreminja, da se v šolah tega ne naučijo. Večina novinarjev, ki se s tem ukvarja, se je tega naučila learning by doing. Normalno je na začetku malo odpora, ki pa se zelo hitro spremeni v navdušenje in moja izkušnja je, da se vsi z veseljem navadijo na nove pristope, na nove medije, in kar ne morejo verjet, na kakšne načine so včasih delali. Zanimivo je, da je ta Multimedijski center in spletna stran, nekako izšla iz teleteksta.
Ja, včasih je dobro, da nisi prvi. Na začetku smo bili med zadnjimi in zato nismo naredili nekaterih napak. V drugih medijskih hišah so ustanavljali ob teletekstu še internetno uredništvo, potem so imeli preveč kapacitet, podvajano delo, dvojne stroške. Mi smo zadevo postavili tako, da smo prej preuredili teletekst uredništvo v multimedijsko in zato danes z bistveno manj stroški, manj ljudmi, ustvarjamo za več medijev.

Predstavljajmo si, da je ta potok internet. Nekje imamo strežnik oziroma strežnico in prosimo film v obliki potoka. Lepa lastnost filmov je ta, da jih takoj, ko jih ujamemo, tudi konzumiramo.

Na splet gredo skoraj vse vsebine. Nekatere pa se temu upirajo z vsemi štirimi. Zakaj ne moremo spremljat športnih prenosov, tekem?
Najprej manj pomemben razlog. Tiste vsebine, ki uporabnikov ne zanimajo, ne gredo na splet. Na splet ne gredo tudi tiste vsebine, za katere nimamo avtorskih pravic. Avtorskih pravic za Olimpijske igre nima MMC, nima jih RTV, nima jih Olimpijski komite Slovenije, ampak jih ima organizator.
In če organizator tega ne dovoli, potem tega ne moremo predvajat. Organizatorji zadnja leta ločeno prodajajo pravice za televizijo in za internet. Za internet so prodali pravice Googlu ali kakšni podobni strani in potem jih za internet ne more dobit nihče drug.
Na slovenskem nivoju, slovenske športne lige, bi se morda lahko kaj zmenili. Bi se dalo, če je tisti, ki je lastnik pravic, zainteresiran in seveda, če je to upravičen razlog. Če bi imela neka balinarska liga štiri gledalce, stroškov pa je toliko in toliko, se to seveda ne splača in kakšen pa je ogled balinarske lige v živo, se opravičujem balinarjem, ali posnetkov, je pa spet druga zgodba.
Kaj pa posnetek nogometne tekme? Če bi imeli pravice, bi dali gor.
Brez problema.
Gašper pa bo pokazal, kako si lahko vsebine, ki jih sicer ni lahko posneti na disk, vendarle tja posnamemo.

Ko smo imeli še video rekorderje, smo za snemanje samo pritisnili na gumb. Zdaj pa se zdi, kot da gre za zaroto medijskih hiš. Nikakor oddaj z interneta ne moremo posneti na disk. Zakaj? Predvsem ne gre za zaroto medijskih hiš.
Brez dvoma so zainteresirane, da se njihova vsebina vidi čim večkrat, bere, sliši in tako naprej.

Televizijska hiša BBC se že vso svojo zgodovino drži dveh načel. Javnosti čim bolje povrniti obvezni prispevek s kvalitetnim programom in biti med vodilnimi v razvoju televizijske tehnologije.

Poglejte, presneto, saj to je Perzijski princ. Oh, oprostite. Verjetno so me oči grdo prevarale.
Pa vendarle. Morilec z bližnjega vzhoda ima več kot eno stično točko z legendarnim naslovom igričarske zgodovine.
Najprej. V kup ga dajejo isti avtoriji.
Potem. Oba junaka sta brez imena. In kar je najbolj pomembno, igralni sistem bo precej podoben. Zakaj bi torej morilčev moto izstopal? Zato, ker nas zagotovo čaka zelo dobra igra. Ker dogajanje nič kaj naključno sovpada z biserom slovenske literature. Alamutom. In nosilna misel igre je ravno Bartolov stavek, nič ni resnično, vse je dovoljeno. Besede velikega moža z gore, ki je šolal prve elitne morilce. Morda ni preveč pričakovati, da bo igra več kot le golo skakanje in razmetavanje okoli, kajti tako velika zgodba si zasluži primerno obdelavo. Ker pa je do izida še kake pol leta, ne bo odveč, če v roke primete knjigo.

Tako. Prišli smo do konca. Na spletni strani si lahko našo oddajo ogledate, lahko pa se tudi prijavite na dopisni seznam, kjer vas obveščamo, kdaj smo spet na sporedu. Na elektronski pošti pričakujemo vaše kritike in pohvale, predvsem pa nas zanima, kaj vas zanima o elektronskih tehnologijah.
V naslednji oddaji pa bomo govorili o dostopu do interneta. Kje je poceni in kje drago.
Kakšne rešitve imamo v mestih in kaj se obeta podeželju. Vse to, 5. decembra. Se vidimo. Čao.