Odprti kop - Resnična resničnost: Veliki brat

Besedilo, Slike

Premiera: torek, 23. januar 2007, Vse oddaje

Naslednja: MMORPG

Pozdravljeni! Imate kdaj občutek, da vas nadzorujejo, vam sledijo, vas opazujejo, snemajo? Samo brez panike. Vsak dvom je povsem odveč. Vse našteto je res. Veliki brat je tu, z nami. V vsaki napravici, ki jo uporabljamo in na vsakem koraku, ki ga storimo.

Včasih dobimo občutek, da nas nekdo zasleduje. Pogledamo čez ramo, vidimo, da ni nikogar in spet lažje zadihamo.

Nato, da bi lahko nekdo spremljal našo pot po mestu tako, da sledi signalu našega mobilnega telefona, pa niti ne pomislimo. Še več. Širijo se govorice, da je mogoče na daljavo vklopiti mikrofon novejših aparatov in prisluškovati tudi, ko ne telefoniramo. Vedno nas posnamejo tudi, ko se oskrbujemo z gotovino, tako v bankah, kot na ulici. Ob dvigu na bankomatu se zabeleži točen čas in številka, se pravi lokacija bankomata.

Banka ve, kje smo denar dvignili. Ko hodimo po ulicah nas ujame v svoj objektiv tudi marsikatera varnostna kamera. Posname od kod smo prišli in kam gremo. Izdajajo nas brezgotovinska plačila. Plačevanje z bančnimi in kreditnimi karticami, z mobilnim telefonom... Pa tudi s kartico zaupanja.

Potem je tu še kartica, s katero si odpremo vrata v službo in iz nje.
Tudi avtoceste so opremljene z video nadzorom, ki nas med vožnjo budno spremlja.
Morda vsak podatek zase ne pomeni dosti, vendar jih je zelo lahko povezati. Plačilo parkirnine s telefonom pove, kdaj smo prišli v službo in kje smo parkirali ter da najbrž nimamo drobiža. Tolažimo se lahko le s tem, da pridobiti vse te podatke, ni tako zelo enostavno, pa tudi če bi komu uspelo, bi gotovo za seboj pustil sled.

V prispevku ste videli kup načinov, kako se informacije o naših dejanjih beležijo in zbirajo. Največja nevarnost preti takrat, ko je mogoče vse te podatkovne zbirke združiti. Tako dobimo celoten profil človeka, od fizičnih lastnosti, do psihologije vedenja in celo spolnih navad. Mreže poznanstev pa pridobimo kar s strani, kot sta Myspace ali Frendi in flirt. Naredite preizkus. Odprite Google ali najdi. si in vanj vtipkajte svoje polno ime. Nato poskušajte izvedeti čim več o sebi.
Objavljanje informacij na svojem blogu ali na spletni strani za ohranjanje poznanstev, vam lahko kdaj v prihodnosti prav konkretno škodi. Delodajalci preverjajo bodoče zaposlene tudi po internetu. In če o vas najdejo kakšen problematičen podatek ali mnenje, ki ste ga izrazili, se vam možnosti zaposlitve zmanjšajo in to ne da bi vi zato sploh kdaj izvedeli.

Če se objavljanju osebnih mnenj na internetu zlahka izognete, pa se precej težje izognete potrebi po potnem listu. Po novem so tudi v njih podatki zapisani elektronsko. Državni uradniki trdijo, da smo zaradi tega varnejši. A zgodba ima tudi drugo plat.
Do današnjega dne je bilo v Sloveniji izdanih 25. 582 biometričnih potnih listov.
Novi potni listi vsebujejo tudi brezkontaktni RFID čip z biometričnimi podatki. Ali ta res toliko pripomore k varnosti?

Kar zadeva tega branja na daljavo, moram odkloniti, da zadeva ne drži. Dejansko je bil to en od pomislekov, ko se je začelo pripravljati biometrična potna lista, da z močnimi aparaturami bo možno na letališču prebrati vse potne liste. Če želimo mi podatke na čipu prebrati, je potrebno ta čip odpreti in ko mi skozi čitalec ali pa položimo na skener ta potni list, ki ima napravo za to branje, se seveda generira geslo, ki odpre fotografijo. Pravico do teh biometričnih podatkov dostopa ima samo policija in to ne na povprek, ampak ob prehajanju državne meje imetnika tega potnega lista.

Seveda je potrebno povedati, da do danes ne poznamo ponaredka ali prenaredka tega novega biometričnega potnega lista.

Bodo novi potni listi otežili ponarejanje? Morda. A ne morem se znebiti občutka, da bi si rade države, seveda z najsvobodnejšo na čelu, zgolj lajšale nadzor nad nami. Mi pa se seveda ne bomo pustili. Udarili bomo nazaj. Udariti nazaj je pravzaprav nekoliko pretežko, zato se moramo zadovoljiti s tem, da udarimo kar po sebi. Nadzorujmo se!

Da bi prihranili čas, smo razvili vrsto sodobnih tehnologij in telekomunikacij. S tem pa smo se odpovedali delu svoje svobode. Mislite, da ne?

Te lahko malo kasneje pokličem? Pustimo zdaj leto 1984 in si poglejmo svetlo plat zgodbe o Velikem bratu. Pred približno pol leta smo v oddaji govorili, kako lahko v živo sledimo avtomobilu. Potrebujemo le malo zmogljivejši mobilnik in sprejemnik GPS. Tako smo lahko iz kateregakoli računalnika spremljali položaj našega avtomobila. Danes si bomo ogledali podobno stvar, le da bomo na daljavo spremljali dogajanje doma.
Ustvarili si bomo namreč pravi pravcati domači video nadzorni sistem. Načeloma je vsem, kar potrebujemo, ena sama spletna kamerica, ki jo prodajajo že malodane povsod, kjer lahko kupimo kruh in mleko. Kamerico vključimo v vrata USB in namestimo gonilnike. Sedaj potrebujemo le še programsko opremo, ki bo naš računalnik spremenila v video nadzorni sistem.

Eden od takih programov je brezplačni in odprto kodni MoveCapture. Program deluje tako, da enkrat na sekundo zajame sliko iz spletne kamere. V primeru, da je razlika med slikama majhna, program ne stori nič. Če pa je razlika velika, torej, če program zazna gibanje, začne zajemati 10 slik na sekundo. Če imate dobro spletno povezavo, lahko nastavite program, da vam shranjuje slike na oddaljeno lokacijo. V tem primeru boste imeli posnetke shranjene. Tudi če se zgodi najhujše. Če bi želeli odšteti malo več denarcev, so pa na voljo tudi bolj profesionalne rešitve. Omislite si lahko bolj robustne kamere z ločljivostjo do enega megapiksla, ki jih ne priključimo na računalnik preko vrat USB, ampak delujejo kot samostojna enota, saj imajo možnost priklopa neposredno v lokalno mrežo. Preko mrežnega kabla jim lahko dovajamo tudi napajanje. Take kamere imajo pa tudi Zoom, Focus in servo motročke za premikanje. Če bi jih želeli namestiti na prostem, lahko kupimo ogrevano ohišje. Obstajajo pa tudi take kamere, ki imajo vgrajen brezžični omrežni vmesnik. Seveda dobimo ob nakupu tudi ustrezno programsko opremo, s katero lahko upravljamo posamezno kamero kar preko spletnega brskalnika. Seveda pa z dodatnimi možnostmi naraste tudi cena. Iz slabih 20 evrov, kolikor smo odšteli za navadno kamero USB, lahko kaj kmalu dosežemo kar 400 evrov za bolj profesionalno rešitev.
Glejte le, da boste med delovnim časom delali še kaj drugega, kot pa pasli radovednost, kaj se dogaja pri vas doma.

Danes se v rubriki internet sprašujemo: Koga lahko opazujete? Kdo opazuje vas? In tisto, česar nikoli ne bi želeli opazovati.

Slovenija gradi avtoceste od leta 1970. Preko spletnih kamer pa lahko promet na cestah spremljamo šele nekaj let.
Pod rubriko promet lahko izberete predogled bencinskih servisov, počivališč, mejnih prehodov, priključkov in seveda kamer.

Preden se odpravite od doma lahko v nekaj minutah preverite kakšno je stanje na cestah, po katerih boste vozili ali na mejnem prehodu Ljubelj sneži in če so zastoji na cestninskih postajah. Slika se osveži približno vsakih 5 sekund, ker pa je vidno polje kamere omejeno in njena postavitev stalna, žal na prvi pogled ne boste mogli natančno ugotoviti kako obsežen je na primer zastoj.

Med tem ko v Sloveniji zaenkrat bolj ali manj preko spletnih kamer opazujemo vreme in ceste, pa Američani spletne kamere, še posebej v Chicagu uporabljajo za nadzor kriminalnih dejanj na ulicah. Te nam navadnim smrtnikom seveda niso dostopne, lahko pa si ogledamo zemljevid kriminalnih dejanj v Chicagu. Vpišemo kraj, vrsto zločina in čas. Na voljo pa so nam podatki preteklega leta. Pogledamo lahko na primer kakšna kriminalna dejanja so se v Chicagu zgodila recimo v zadnjih treh mesecih. Izpiše se nam tudi natančno število izbranih zločinov, vendar ne več kot 100.
Če mislite, da boste imeli vsaj po smrti mir in da vas ne bo nihče več zalezoval in opazoval, se motite. Junija 2006 je namreč ekipa spletne strani see- me- rot, kar v prevodu pomeni, opazuj me, kako gnijem, dobila legalno pravico, da namesti kamere v krste tistih pokojnih, katerih družina je za to dala dovoljenje. Pokopališčema na dveh anonimnih lokacijah, se pravkar pridružuje tudi tretja, nekje na Filipinih. Baza od koder mrtve opazujejo je sicer v Seattlu, ogled gnijočega trupla pa je na voljo vsem uporabnikom interneta. Žal samo glava, ker ni bilo dovolj velikega interesa tudi za noge. Sicer pa v kratkem načrtujejo nov projekt. 24 ur na dan boste lahko opazovali delovanje črevesja. Zabavno, ne? Ne!
Raje pojdimo nazaj v domači svet elektronike in kovin, ki ne gnijejo.

V krasni novi robotski svet. Samsung je razvil povsem avtonomnega robota, ki gleda, posluša, ukazuje in ko ga kdo ne uboga, strelja. Južna Koreja namerava takšne robote namestiti na mejo s svojo severno sosedo. Nadomestili naj bi stražarje iz mesa in krvi. Roboti vidijo dlje, slišijo bolje, merijo natančneje in predvsem ne delajo težav nadrejenim.

Je pa vprašanje, kako bi se znali sporazumeti z nesrečnikom, ki bi po pomoti zataval na omenjeno mejo in bi bil gluh. Raje si ne poskušam predstavljati.
Roboti varnostniki pa so vse bolj priljubljeni tudi v civilnih službah. Narediti jih znamo tudi v Sloveniji, na Štajerskem koncu.

V eni od epizod vsem znanega Macgyverja, so nastopali roboti varnostniki, na prvi pogled podobni R2D2 iz Vojne zvezd. Opremljeni so bili s 500 vatnim laserjem, ki je poskrbel, da se nepridipravi niso prav radi vračali. Brez skrbi.

Taki morilski roboti vsaj v civiliziranem svetu ne obstajajo, pa tudi Štajerci jih ne izdelujejo.
Lucky Lance je varnostno- nadzorni robotiziran sistem, ki služi za nadstandard varovanja objektov, kot so trgovine, večji trgovski centri, skladišča, letališča, železniške postaje in takšni objekti.

Lucky Lance, kakor so poimenovali svoj sistem nadzora objektov, sam kroži po tirih, ki so napeljani po stavbi. Lucky Lanes nam omogoča, da pokrivamo prvo kot prvo dinamiko v objektu, kjer lahko spremembe, ki se dogajajo v objektu in pa anomalije, kakšni alarmi in take zadeve, lahko dinamično spremljamo z našim sistemom kaj se v objektu dogaja in dobivamo v nadzorni sistem takoj sliko, zvok in pa podatke, kaj se tam dogaja in kako je potrebno potem varnostnik, da odreagira. Naš sistem smo izvedli v dveh izvedbah.

In sicer prva izvedba je skrita, druga pa odprta. Skrita izvedba je skrita za toniranim steklom in omogoča na do 200 metrov dolžine varovanja in pa nadzora nekega objekta, s tem, da se celoten sistem ne opazi. Druga izvedba je pa odprta izvedba, kjer lahko mi na robotsko pomično enoto namestimo različne varnostne senzorje, senzorje proti vdoru, protipožarne senzorje in ostale, za zaznavanje plina recimo. In ta robotska enota potem potuje po celotnem objektu in s temi senzorji javlja kakšno je stanje v objektu. Sicer pa mariborsko podjetje Revolutionary robotics razvija tudi druge nadzorne robote.
Najprej smo začeli z robotom varnostnikom, ki se giblje po tleh. To je robot Spartes, ki poleg varovanja in nadzora omogoča tudi gašenje. Sedaj pa smo ravnokar razvili tudi robotsko senzorsko aplikacijo, ki omogoča, da robot se giblje po prostoru s pomočjo senzorike in da opaža vse ovire v prostoru in se jim izogiba. Robotiki naj bi se držali treh osnovnih zakonov, ki jih je postavil gospod Asimo. Ti zakoni določajo, da robot v nobenem primeru ne sme škodovati človeku. Drugače pa je namen robotov, da opravljajo 3 vrste dela. To so nevarna dela, umazana dela in pa dolgočasna dela in s tem pomagajo ljudem.

Če vas podobni dosežki fascinirajo in se ne bojite velikega brata, lahko Lucky Lanes že občudujete v mariborskem Europarku. Področje nadzora pa se razvija naprej. Zato obstaja nevarnost, da znanstvenofantastični filmi, kot je na primer posebno poročilo, postanejo še kako resnični. Nadzor se od zadaj potiho plazi v naše vsakdanje življenje, mi pa mu pogrinjamo rdeče preproge v prepričanju, da smo tako bolj varni.

Pa še nekaj o prisluškovanju. Vaša tipkovnica je prava klepetulja. Pred nekaj leti je bivši sosed sumil, da ga njegova punca vara. Zato si je priskrbel program, ki si je zapomnil vse pritiske na tipke na njegovem računalniku, počakal da je dekle pogledalo svojo pošto na spletu, ugotovil tako kakšno geslo ima za pošto in potem nekaj tednov nadziral vso njeno korespondenco.

Seveda je naletel tudi na sumljiva, namenjena nekemu drugemu fantu. Če pa mislite, da so sumničevi fantje edini, ki vam tako lahko sledijo, samo pomislite kdaj ste se nazadnje prijavili na svojo spletno pošto prek kakega javnega računalnika. Na primer v knjižnici ali v šoli. Tudi tam lahko vedno nekdo sledi vsem vašim pritiskom. Če se vam zdi, da je nevarno samo, če delati s tujimi računalniki, tudi pred svojim računalnikom niste popolnoma varni. Tole je navadna tipkovnica. Tule je kabel te navadne tipkovnice. In ta kabel se, kadar tipkate pravzaprav obnaša kot antena, ki ji lahko potem kake malo bolj financirane inštitucije tudi sledijo. Če pa mislite, da je tipkovnica grozna, poglejte šele na monitor. Monitor ima prav tako kabel s katerim je povezan na računalnik in signali ki potujejo po tem kablu iz njega naredijo zelo dobro anteno, ki pa jo lahko nekako ujamemo, se pravi katere oddajanje lahko ujamemo na navadnem radijskem sprejemniku. In neki prijazni ljudje so celo napisali programček, ki iz vašega računalnika naredi, sicer bolj slab radijski oddajnik.

No seveda pa lahko stvar deluje tudi v drugi smeri. Namesto, da bi program izpisoval posebne vzorce na zaslonu, ki povzročajo, da radio ujame takole pesmico, lahko iz navadne slike napadalci rekonstruirajo vse, kar gledate na zaslonu. Podobno lahko rekunstroiramo to, kar gledamo na zaslonu iz odsevu, ki se jih vidi na primer skozi zagrnjeno okno. Najbolj smešno pa je, da smo pred nekaj leti lahko opazovali na televiziji tole. Posnetki iz nove stavbe naše SOVE, kjer lahko vidimo celo brezžične tipkovnice. Še dobro, da imajo vsa okna temeljito okrepljena. Se vidimo.

Dostikrat me premleva občutek, da se fantje in dekleta, ki izdelujejo igre, radi vdajajo prepovedanim substancam. Kar pravzaprav ni nič slabega, če smo po tem deležni tako luštkanih naslovov kot je recimo Viga Pinjata. Pinjate so v resnici srednjeameriška posebnost, ki se je razširila tudi po ZDA. Gre za pisano pobarvane modele živali, napolnjene s sladkarijami ki jih radostna otročad z zavezanimi očmi razbija na rojstnodnevnih zabavah. No, pri Raru so te luštne igrače poslali živet na živo pisan otok, kjer se jim dogajajo najbolj čudne reči. Kljub otroškemu videzu pa gre za dokaj dodelan naslov, ki se še najbolj spogleduje s simovčki. Ciljna publika igre je torej brž ko ne ženskega spola. Čeprav ne dvomimo, da se ne bi znal z njo pozabavati tudi kakšen pravi dedec. Vsi testosteronsko nabiti možakarji se zagotovo raje ozirajo po nečem, kar bo zadovoljilo njihov lovski nagon. Vsi smo bili zaprepadeni, ko so iz Blizzarda odšli ključni možje, odgovorni za najuspešnejšo akcijsko igralnico domišljijskih vlog vseh časov, Diablo. Dolgo smo se spraševali, kaj imajo fantje za bregom in zdaj to vemo. Hellgate London bo jasno sledil istemu konceptu kot nekoč hudič. Izbrani junak proti peklenski hordi, tokrat z modernimi orožji in novodobnimi coprnijami. Rodovnik avtorjev nam zagotavlja, da bo zadeva resnično sapojemajoča. Edina slaba novica je, da pred koncem leta igre ne gre pričakovati. A vedno je bolje vedeti že v naprej, kaj nas čaka. S peklenskimi silami pač ni šale. Praktično ob istem času se imamo nadejati tudi nadaljevanja dokaj uspešnega klona prej omenjenega Diabla. Seicret so po svetu prodali v milijonu in pol kosih, kar je zadosten razlog, da se nemški programerji še enkrat usedejo za računala in spišejo nadalejvanje. Prvi Seicret je dovolj odstopal od izvirnega recepta akcijskega igranja domišljijskih vlog, da si je pridobil zveste igralce in tudi nadaljevanje ne misli zgolj kopirati. Prva tovrstna novost bo zato hkratno igranje dveh kampanij in to dobre in zlobne. Obljubljajo pa jih še nekaj. Ob tem ne mislijo zanemariti starih. Torej bomo še vedno po želji lahko potovali s konjem ali ustrezno peklensko nakazo in uporabljali različna orožja. Če se bodo avtorji potrudili in vdelali bolj raznolike naloge, ne le klanje od začetka do konca, potem lahko mirno računamo, da bo padli angel med boljšimi igrami letošnjega leta.

Oddajo smo nadzorovano pripeljali do konca. Upam, da vas nismo preveč prestrašili. Naj ponovim dejstvo začetka oddaje. Samo brez panike. Vse omenjeno je res.
Pa še nekaj. Ali veste koliko je danes stara Resnična resničnost? Natanko 10 let. Poglejte, kako se je vse skupaj začelo.

In prihodnjič? Igre, ki ustvarjajo vzporedne svetove. Igre kot so the Sims in World of Warcraft omogočajo živeti vzporedno življenje. Pojavi pa se cel kup težav. Vse od resne zasvojenosti do virtualnega denarja, ki bi ga države rade obdavčile. Vse to 6. februarja. Se vidimo.

Prejšnja: Simulacije

Naslednja: MMORPG

oglasno sporočilo

Moj RTV

Resnična resničnost: Veliki brat