|
|
Odprti kop ponuja govorjena besedila domačih televizijskih oddaj RTV Slovenija. Več o Odprtem kopu...
Za citiranje oddaj na blogu ali forumu kliknite gumb , ki se nahaja na začetku vsakega
odstavka!
Resnična resničnost: Virusi, ekplozije prenosnikov in še kaj
Premiera: torek, 03. oktober 2006, Vse oddaje
   Varnost je zapletena zadeva. Sestavljena je tako iz tehničnih kot čisto človeških dejavnikov. Največ znajo o njej povedati tisti, ki jih pokličemo, ko gre vse narobe in je treba reševati, kar se pač rešiti da. Eden takšnih je Dalibor Cerar. Začniva z vse bolj popularnimi virusi. Pri biologiji so nas približno naučili, kaj virusi so. Kaj pa pomenijo virusi v računalništvu? Računalniški virusi so zelo podobni biološkim. Delujejo tako, da se ponavadi pripnejo na program, ki postane njihov prenašalec in potem okužuje ostale programe na računalniku. Poleg virusov poznamo tudi ostale vrste škodljivih programov. So za viruse odgovorni pisci ali lahko kaj narobe naredimo sami? Virus je nekdo moral napisat, torej je tisti odgovoren, delno pa je včasih krivda na uporabnikih, ki so premalo previdni. Kliknejo na neko zanimivo pripono in s tem sami povzročijo škodo. Ob tej eksploziji virusov se sprašujem, kdo ima interes, da piše vse te viruse. Leta 1999 smo imeli Meliso, ILOVEYOU, Ana Kurnikova. Zakaj? Do pred dvema letoma je šlo za samodokazovanje. Nekdo je napisal virus, ker je želel postati slaven, ali da se je nekomu maščeval, da je svetu posredoval neko sporočilo. Zadnji dve leti obstaja obdobje komercialnih virusov, to pomeni, da so virusi, črvi, trojanski konji napisani z namenom komercialne pridobitve, koristi. Virus pošilja nezaželena sporočila, omogoča povezovanje spletne strani. So za viruse krivi programerji, ki pišejo programe, kot so Windows, Word. So programerji nesposobni? Viruse izkoriščajo za možnosti, ki jih ima sam uporabnik, okužijo tiste datoteke, do katerih ima uporabnik dostop. Za izkoriščanje napak so bolj zanimivi črvi, ki izkoriščajo napake v operacijskih sistemih in se preko te napake širijo po internetu. V zadnjem času je bilo več odmevnih incidentov, ko se je nek črv začel samodejno širiti po internetu, preko napake v enem od programov ali delov operacijskega sistema. Ste nenamerno že kdaj dobili kakšen virus? Nenamerno sem jih dobil že veliko, nikoli pa se nisem okužil, da bi dejansko nekaj startal. Okužujem se namerno, to pomeni, da na testnem računalniku poganjam različne viruse in testiram odziv protivirusnih programov. Ob množici virusov, sem precej pozornosti posvečal prejšnji zaščiti, da programi prepoznajo neko kodo, čeprav je še neznana. Ostali nimamo takšne sreče in katastrofa nas doleti prej ali slej. Vprašanje ni ali, temveč kdaj. Edini način, da bi se izognili nevarnosti izgube podatkov je to, da naredimo varnostno kopijo. Na trdem disku počivajo vsi podatki. Dokler se ne zgodi nekaj hudega, nihče ne pomisli kako ranljivi ti podatki pravzaprav so. Shranjuješ podatke? Si kdaj kakšne že izgubila? Sem.    Ja, seveda, seveda. Ja, na žalost, ja. Ja, velikokrat. Najbolj klasičen primer izgube podatkov je odpoved diska. Oprema ni nesmrtna in nikoli ne veš kdaj bo udarila strela. Če že ni strele, so tu vedno prisotni nepridipravi, ki nam v trenutku nepazljivosti izmaknejo kar cel računalnik. In če tudi nepridipravov ni, si s kančkom nerodnosti lahko lastno delo uničimo kar sami. Rešitev je enostavna. Varnostne kopije. Zdaj bolj redno shranjuješ? Ja. Zapečeš na CD in to je to. Pa imaš podatke za vedno. V računalniški prazgodovini smo podatke shranjevali na diskete. Majhne stvarce so bile izredno krhke, hkrati pa občutljive tudi na toploto in magnete. Poleg tega, so datoteke dandanes veliko večje od kapacitete disket, zato te za varnostne kopije niso več primerne. Kasneje so prišli CD- ji in DVD- ji, ki so sposobni prenesti veliko večjo količino podatkov, izboljšala pa se je tudi njihova stabilnost. Vseeno še vedno trpijo za izredno krhkostjo, problematična pa je tudi trajnost zapisanih podatkov, saj doma zapisani CD- ji zdržijo le kakšni dve leti. Zadnja stvar so USB ključi, na katere lahko shranimo ogromne količine podatkov, so pa tudi izredno trpežni. Ne magneti, ne udarci, ne čas, jim ne morejo do živega. So pa temu primerno dragi. Toda pri sadovih lastnega dela pa že ne boste gledali na ceno. To, da naredimo kopijo, ni dovolj. Mnogo napak storimo tudi kasneje. Pomembno je samo shranjevanje, kam te diskete, DVD- je, USB ključe spravimo. Pogosto se dogaja, da ljudje založijo svoje backup- e, ali pa pišejo na tak način, da se datoteke ne da več prebrati. Včasih je smiselno pogledat, če imate narejene varnostne kopije in če se da te datoteke sploh odpreti. Kaj pa to, da naredimo kopijo na CD in ga položimo na vrh računalnika?    CD- ji so občutljivi predvsem na svetlobo. Dobro je, da so postavljeni na mesto, kjer niso izpostavljeni direktni sončni svetlobi. Priporočeno je tudi, da bi bili postavljeni navpično. Pri CD- jih je treba paziti, da osvežujemo backup, kar pomeni, da čez nekaj let te backup- e prepišemo na novejše tehnologije, saj se dogaja, da starih disket in CD- jev ne da več prebrati. Včasih so bile fotografije na papirju, zdaj jih čez par let ne bi mogli več prebrat. Kaj če nam zadevo ukradejo skupaj z računalnikom? Se tudi to dogaja? Dogajajo se kraje računalnikov vključno z backup- i. Problem je, kje shranjevati backup- e. Na skrivni lokaciji, se s kom dogovoriti, da jih hranimo pri njem. To je pomembno za kakšne stvari, ki imajo za nas večji pomen. Dokumente je bolje imeti spravljene na večih lokacijah. Zadnje čase se nam obeta nova nevarnost. Prenosniki, ki eksplodirajo. Zadnje čase se veliko govori o eksplozijah prenosnih računalnikov, ki so jih povzročile baterije. Del, Apple in Panasonic so podjetja, ki so morala zaradi baterij znamke Sony odpoklicati več tisoč prenosnikov, hkrati pa so utrpela ogromno poslovno škodo. Baterije, ki jih danes uporabljamo, so tako imenovane litijeve oziroma litijeve ionske baterije. V principu so vse te baterije narejene tako, da ko jih sestavimo, so popolnoma prazne. Na negativni elektrodi oziroma anodi imamo izključno in samo grafit, za katerega vemo, da je plastovito sestavljen, na pozitivni elektrodi oziroma katodi, pa imamo nek kovinski posip. Med plusom in minusom, tako tečejo elektroni in dajejo elektriko. Zato, da bi preprečili električni kontakt mora biti v vmesnem prostoru nek ločilnik, separator, ki prepušča litijeve ione, elektroni pa morajo teči po zunanjem tokokrogu in opravit koristno delo. Glavni problem baterij o katerih vi govorite, to so Sonyjeve baterije, ki so bile v obsegu 500. 000 komadov, je bil, da je pri proizvodnji prišlo do tega, da se je v separator vgradil nek kovinski delec.  Ta kovinski delec pa prevaja elektrone. Elektroni zdaj ne tečejo samo po zunanjem tokokrogu, ampak lahko med anodo in katodo povzročijo kratek stik. Če se ta kratek stik nekontrolirano veča, se vsa energija zbere na tem mestu in baterija lahko eksplodira. Ne gre za konstrukcijsko napako, ampak za napako v proizvodnji, ker so ti delci posledica stroja.   Zakaj je prišlo do tega? Ker vsak proizvajalec stremi k temu, da bi baterija čimdalje delovala. Debelino tega separatorja so krajšali. Stanjšali so ga do te mere, da so ti kovinski delci lahko povzročili kratek stik. Kakšne posledice ima eksplozija baterije na sam prenosnik? Če na internetu pogledate posnetek japonske konference, kjer je računalnik razneslo vidite mini požar. Računalnik se je preprosto vžgal. Ohišje ni negorljivo. Če bi se to zgodilo na moji mizi, prav velike škode ne bi bilo. Dvomim, da bi eksplozija bila taka, da bi delci leteli po zraku, da bi me poškodovali, čeprav tudi tega ne gre izključit. Kaj pa, če se to zgodi v avionu, v prostoru za prtljago? Tam so lahko posledice katastrofalne. Se vam je kdaj zgodilo, da bi kak kos računalnika tako dramatično končal svoje življenje? Da bi prišlo do kakšnih eksplozij, ne. Sem pa imel primere, da se je kaj pokadilo iz računalnika ob kakšni nevihti, streli, zaradi visoke napetosti. Če mislijo računalniki eksplodirati, jih ne bomo smeli več nositi na letala. Že sedaj so določene omejitve, verjetno pa v kratkem pričakujemo še dodatne omejitve za vse elektronske naprave, ki vsebujejo baterije, ker obstajajo možnosti eksplozije in v letalu je to lahko smrtno nevarno za vse potnike. Tudi mobitela ne bomo smeli imeti v žepu. Kakršnekoli naprave. Obstaja možnost, da bomo mi leteli z letalom, vsa naša oprema pa bo šla po drugi poti, na primer z vlakom. Zabavno. Včasih nimamo časa, da bo razneslo disk in moramo kakšne podatke zares izbrisati. Kaj naredimo takrat? Podatki, ki jih izbrišemo, so še vedno na računalniku, le označeni so tako, da jih ne vidimo. Uporabljamo enega od programov za varen prepis, ki vsebino na disku prepišejo čez naključno vsebino. Če vas lovijo tajne službe in ste paranoični, potem želite, da so podatki zares izbrisani. Takšen je naš Gašper in rečem lahko le, da tega kar boste videli, nikar ne poskušajte doma. Tu imam podatke o tem, kako se naredi jedrsko bombo. Da mene, zlega terorista, nihče ne ujame, bom te podatke termično odstranil. Kako? Tukaj imam mešanico aluminijevega prahu in rje. Če se ta stvar enkrat vname, gori z dovolj visoko temperaturo, da ven kaplja stopljeno železo.  Kako dosežem aktivacijskih 1000C? Tega vam pa ne povem. Vprašajte svojega učitelja kemije. Pripravimo se, da bomo bežali. Če je kdo tak ekspert, da uspe iz tega dobit še kakšne podatke, mu lahko podarim rahlo, rahlo, rabljen disk.   Vrnimo se v toplino doma. Vse več nas ima doma brezžična omrežja, ki omogočajo, da računalniško opremo prenašamo sem in tja po hiši brez težav. Vendar se nanje kaj hitro priklopi kak nezaželen gost. Torej- varnost. Tokrat ne varnost na nivoju strojne opreme, o kateri smo govorili nekaj mesecev nazaj, ampak varnost na nivoju programske opreme. Spomnimo se, kako je, ko smo se šele začeli privajati na širokopasovni dostop do interneta, izgledal postopek vzpostavitve povezave. Šli smo v nadzorno ploščo, ustvarili novo širokopasovno povezavo do interneta, iz navade pozabili prižgati vgrajeni požarni zid, in se povezali na internet. Ker ni časovnih omejitev, smo ostali povezani dokler je bil računalnik prižgan, in nato naslednji dan ponovili isto vajo. Verjemite, da to ne prinaša dobrih novic. Moj prijatelj je imel doma domače omrežje, kjer je naivno, brez gesla delil dostop do nekaterih map. Te mape so bile tako dostopne vsakemu uporabniku svetovnega spleta, ki bi si vzel čas in pogledal, do česa ima dostop. V teh mapah je imel tudi certifikate za e- bančništvo, tako da si lahko zlahka predstavljate, kakšne posledice je nevključitev požarnega zidu imela zanj. Sreča, da smo to odkrili dovolj zgodaj, da to ni nosilo večjih posledic. Kako se torej zavarovati? Lahko uporabite programski požarni zid. Ker pa v dotični rubriki govorimo o strojni opremi, si bomo ogledali usmerjevalnike. Usmerjevalniki postajajo zadnje čase zelo priljubljeni, ker lahko tako brez težav v internet povežemo več računalnikov, tudi brezžično. Zaradi razširjenosti postajajo tudi zelo poceni, kupite pa jih lahko dobesedno v vsaki veleblagovnici, najcenejše že za nekaj nad 10. 000 tolarjev. A pozor, vsak usmerjevalnik je le tako varen, kot ste si ga nastavili. Osredotočimo se na brezžične usmerjevalnike. Kar se tiče varnosti, moramo paziti na tri stvari. Na nastavitev požarnega zidu, na šifriranje povezave med računalniki in usmerjevalnikom, na omejitev brezžičnega dostopa, saj nočemo, da bi vsak mimoidoči imel dostop do naše internetne povezave. Te stvari lahko nastavite v nekaj minutah, oziroma, če se s tem še niste ukvarjali, pokličete prijatelja, ki to zna narediti. Posledica bo neprimerno varnejše domače omrežje. Če pa že govorimo o usmerjevalnikih, si poglejmo še novost na našem trgu. Asus je izdal usmerjevalnik z oznako WL- 500G premium, ki na prvi pogled izgleda enak kot malo morje konkurenčnih izdelkov, le da ga na zadnji strani krasi USB priključek. Preko tega priključka lahko priključimo zunanji trdi disk. Usmerjevalnik je tako naenkrat postal tudi enota za shranjevanje podatkov, kar je res priročno, če ponoči zaradi hrupa ugašate svoj računalnik. Nanj lahko delate tudi varnostne kopije lastnih podatkov. Priložen je tudi program, s katerim lahko tudi prenašate datoteke preko protokola BitTorrent, HTTP ali FTP. Ogromna prednost spet leži v dejstvu, da vam ni treba puščati prižganega računalnika, dokler se datoteke ne prenesejo do konca. V vsakem primeru lahko trdimo, da je to ena boljših idej, kako enostavni brezžični usmerjevalnik pretvoriti v domačo skladovnico podatkov, za kar gredo podjetju Asus vse pohvale. Uporabniki so edino pograjali hitrost prenosa podatkov preko omrežja BitTorrent, a se da na internetu že najti neuradne popravke, ki to malomarnost odpravljajo. Pri stalno naraščajočih hitrostih interneta kmalu tudi že 54 megabitna brezžična povezava ne bo več zadostovala. V odgovor na to se pripravlja nov standard, ki nam zagotavlja dvakrat višje hitrosti. Težava je, da še ni ratificiran, tako da bomo morali na naprave, ki v celoti podpirajo ta hitrejši protokol, še malo počakati. Pozdravljeni. Za tiste, ki ste malo bolj gorenjski, škrti ali samo varčni, pa je na voljo malo drugačen pristop. Najprej najdete računalnik z odpada, ki še nekako deluje. Mogoče ga lahko najdete tudi v kakem podjetju, kjer so ravnokar imeli odpis. Potem poiščete dve mrežni kartici in ju vtaknete v ta računalnik. Seveda samo mrežne kartice niso dovolj. Pomembna je tudi programska oprema, ampak o tem čez nekaj sekund, ko bosta kartici v našem požarnem zidu. Odlično. Zdaj imamo požarni zid. Da bo požarni zid res deloval, potrebujemo še programsko opremo. Tukaj imamo več možnosti. Ena je, da vse skupaj namestimo na disk. V tem primeru lahko gor postavite katerokoli Linux distribucijo in namestite katerekoli programe, na primer Donkey, ki je odličen za downloadanje, za vlečenje popolnoma legalnih vsebin iz interneta. Donkey podpira isto omrežje, kakor ga uporablja Emule in še nekaj drugih omrežij. Z njegovo pomočjo lahko vlečete razne filme, ki so jih drugi ljudje sami posneli na ta disk ali na cel kup drugih diskov, ki jih lahko vtaknete v računalnik. Naslednji pristop je, da na ta disk namestite samo distribucijo, ki je namenjena, da računalnik postane požarni zid. Sergej mi je zaupal, da doma uporablja IPCop. Še en način, kako priti do požarnega zidu je, da programsko opremo spravimo na USB ključek. Ko je stvar enkrat nameščena, računalnik zaganjamo iz USB ključka, kar porabi precej manj energije in ima manj možnosti, da bi se cela stvar sesula. Če smo preškrti, da bi kupili USB ključek, lahko požarni zid spravimo na CD. V računalniku imamo CD, konfiguracija pa je na neki disketi. Take požarne zidove, po prvi, malce težavnejši namestitvi lahko nadziramo preko spletnega vmesnika. Če ste res škrti, lahko v računalniku pustite samo disketar in požarni zid zaganjate naravnost z diskete. Če boste požarni zid postavljali takole, se pred takim početjem vprašajte ali se vam splača zapraviti tri ure za namestitev, ali boste tisti denar, ki ste ga prihranili z računalnikom mogoče morali vrniti Elesu, ker bi elektrika stala več kot namenski usmerjevalnik. Na koncu pa se vprašajte, če ne bi bilo bolje kupiti namenskega usmerjevalnika, nanj postaviti OpenWRT, distribucijo Linuxa, ki teče na brezžičnih in podobnih usmerjevalnikih in na ta način odkriti vse možnosti, ki vam jih ponuja usmerjevalnik, pa jih proizvajalec usmerjevalnika iz neznanega razloga ni hotel odkriti svojim kupcem. To je za danes vse. Nasvidenje.  Če gre verjeti fantoma, smo zdaj lahko povsem varni pred nezaželenimi gosti na našem omrežju. A Vesno skrbi nekaj povsem drugega. Na spletu najdemo polno vsebin, ki morda niso za vsake oči. Še posebno ne za otroške.   Otroci in mladostniki so najbolj ranljivi uporabniki interneta. Pri odkrivanju spletnih pasti pa jim lahko najbolj pomagamo starši. Otroci do treh let starosti posnemajo odnos staršev do računalnika. V tej prvi fazi je najpomembneje, da je roditelj otroku vzor in da si pridobi njegovo zaupanje. Takšen odnos je dobra podlaga za naslednjo starostno stopnjo otroka med četrtim in šestim letom, ko bo začel z veliko radovednostjo odkrivati prve programe, namenjene igri in učenju. Razmislite o nastavitvi programov za filtriranje vsebin, ki bodo otrokom omogočili brezskrbne obiske interneta. Postopek namestitve enega izmed mnogih, je opisan na spletni strani. Za vklop družinskega filtra je potrebno najprej instalirati orodno vrstico spletne strani najdi. si. Nato vtipkate še svoj elektronski naslov in geslo. Družinski filter je zdaj nameščen. Pričakujete lahko, da bo tudi vam mešal štrene. Onemogočil vam bo recimo dostop do slovenskih blogov. Več kot 80 % vsega slikovnega materiala na internetu je pornografskega. Raziskave potrjujejo, da je devet od desetih otrok, med osmim in šestnajstim letom starosti že videlo pornografijo na internetu. Temu se lahko izognete tudi tako, da skupaj z otrokom poiščete tiste spletne strani, ki so njemu všeč, vam pa se zdijo primerne. Uvrstite jih v mapo " priljubljene " na Internet Explorerju oziroma mapo " zaznamki " v Firefoxu. Dogovorite se, da sme uporabljati le te. Med mladostniki so zelo priljubljene tudi spletne klepetalnice. Pred začetkom tako imenovanega " chatanja ", pa je mladostnika dobro opozoriti na nekatere nevarnosti. Svetujte mu, da pri pogovoru vedno uporablja vzdevek, nickname, ki ne izdaja njegovega pravega imena, spola ali starosti. Mladostnik naj vedno zapusti klepetalnico ali prekine pogovor z osebo, ki mu postavlja neprijetna vprašanja ali ga sili k dejanjem, ki se mu ne zdijo prav. Opozorite ga, da je nevarno posredovati neznancu, tudi če ima občutek, da mu zaupa, kakršne koli osebne podatke, vključno s telefonsko številko in sliko. Že navadna fotografija v kopalkah lahko v nekom prebudi bolne skomine. Tudi izsiljevanje, grožnje in prodaja opojnih substanc na internetu niso neznanka. Vsak incident je najbolje prijaviti policiji. Ogromno podatkov o varnosti na spletu pa lahko najdete na save. si, ki je zelo pregledna, predvsem pa polna koristnih nasvetov. Slej kot prej, pa se bo tudi vam zgodilo, da bo vaš " mulc " postal pametnejši kot ste vi. Naučil se bo izbrisati spletne strani, ki jih je na skrivaj opazoval in vsa nedovoljena dejanja premaknil v čas, ko vas ne bo doma. Sprijaznite se z dejstvom, da popolnega nadzora nad otrokom ne morete imeti. Lahko pa imata dober odnos!    Gospod Cerar, imate otrok? Ne še. Če bi jih tak strokovnjak imel, kako bi rešil problem pornografije in nasilja na spletu? Problem omejevanja do vsebin na internetu je, da znajo otroci v računalništvu večino stvari bolje od njihovih staršev. 100 % možnosti zaščite ni, je pa možno, da smo zraven, ko nekdo nekaj dela na internetu. Nedavno so v ZDA spet odkrili dva najstnika, ki sta pripravljala napad na šolo. Načrte za bombe naj bi menda našla na internetu. Mislite, da je ta problem podatkov z interneta možno in smiselno reševati? Problem vseh vsebin, ki se pojavljajo na internetu ni sam internet, ker bi do enakih vsebin lahko prišli v knjižnici. Nemogoče je omejiti dostop do neke vsebine na internetu, ker vedno obstajajo možnosti obhoda. Omejevanje informacij nima prihodnosti, nemogoče je omejiti dostop do nekih strani. Najlepša hvala za sodelovanje v oddaji.- Hvala. Upam, da vaših znanj nikoli ne bomo potrebovali. Bojim se, da so to zgolj pobožne želje. Preden pa končamo z varnostjo, samo še kratek Gašperjev vložek. V svojem slogu je preizkusil praktično učinkovitost računalniških požarnih zidov. Dobro vemo, da požarni zidovi ustavljajo zlobne paketke z interneta. Poglejmo, kako dobro ustavijo dejanski požar. Tukaj imamo programske požarne zidove in strojni požarni zid. Poglejmo, kako se proti ognju obnesejo programski.  Vidimo, da se obnesejo bolje od pričakovanja. Kako se pa obnese strojni požarni zid? Tega pa ne bom preizkusil, ker bi s kurjenjem kondenzatorjev lahko povzročil manjšo ekološko katastrofo.   Že res, da smo prejšnjič obljubili prepevanje, a so se višje sile, na katere nimamo vpliva odločile drugače. Ni petja brez muzike, zato bomo tokrat pričeli instrumentalno. Ja, tudi to se da, in upamo, da vam bomo stvar lahko kmalu predstavili v živo. Playstation na stara leta dobiva vse bolj odbite in izvirne špile. Če smo svoje dni zgolj plesali in prepevali, pa se že nekaj časa lahko pomerimo v športu, ki je posebej popularen med metalci. Igranju na zračno kitaro. Ne veste kaj to je? Še nikoli niste videli kakega čupastega metalca, ki besno udriha po namišljeni kitari in tako posnema svojega priljubljenega solista? To je to. Le da pri kitarskem junaku v rokah držite čisto pravi igrator in morate pritiskati na gumbe po skrajno pravilnem vrstnem redu. Opletanje prstov ima sicer kaj malo veze s kitarskimi akordi in igranja na pravi instrument se na tak način ne boste priučili. Se pa boste neskončno zabavali, še posebej, ko boste dosegli boljši rezultat od pravega kitarista v lokalnem bendu. Razlog, da vas spomnim na to igro je nadaljevanje s še bolj rokovskimi komadi in divjim šponanjem, ki utegne priti med nas že prihodnji mesec. Glede na to, da se izvirnika v naših trgovinah ni dalo kupiti, vsaj ne z nujnim pripomočkom, kitaro, je zdaj pravi čas, da začnete trgovcem sitnariti, naj ta vrhunski izdelek spravijo tudi na naše police. Vsi tisti, ki smo dandanes že rahlo odcveteli imamo iz otroštva dve veliki ljubezni. Lego kocke in Vojno zvezd. Kaj mislite, bodo zlobni kapitalisti stali križem rok, če se jim ponuja tako logičen združek obojega? Že prvenec je bil v igralnih krogih zelo dobro sprejet in nadaljevanje je bilo zgolj vprašanje časa ter podkupnine podhranjenim programerjem. Glede na večni kultni status, ki ga uživa izvirnik, je bila odločitev jasna. Roko na srce. To, kar smo dobili v kinematografe v zadnjih letih, kakovostno močno šepa. S popularnimi legicami so zato obnovili prigode junakov, vmes pa zabavno vpletli sestavljanje scen s kockami, mešanje kockic v nove, samosvoje like in sodelovalni način. Prav slednjega v sodobnih igrah močno pogrešamo in pri tovrstnem družinskem naslovu je igranje v več, skorajda nujno. Luškana zadeva, tako za mladež, kot za ponosne starše. Igra je že v prodaji, tako za osebne računalnike, kot tudi za konzole. Koliko vas je, ki ste igrali prvoosebno strelsko igro in naveličano vzdihnili, kako bi bilo lepo, ko bi enkrat za spremembo, ne potrebovali orožja, ampak kako kul napravico. Priljubljenost gravitacijske puške v Half life 2 je pokazala, da ljudje včasih raje uporabljajo domiselna orodja, kot pa bljuvala pogube. Na podobno idejo so prišli stvaritelji igre Narbakular drop. Kakšno grdo ime. Preizkusno različico so opazili ravno avtorji igre Half life in jim ponudili, da z njihovim srčkom napravijo igro znova. Rodil se je Portel. Prvoosebna nestrelska igra. Edino orožje, ki ga imate je puška, ki strelja portale. Enega vstopnega in enega izstopnega. S tem preprostim konceptom morate premagati vse težje in težje prepreke ter najti izhod. Se sliši zapleteno. Nikar. Igra je skrajno preprosta. A preprostost ni sopomenka za lahkotnost. Bržkone se boste s posameznimi sobami prav krvavo namučili. Še slaba novica. Portal ne bo samostojna igra, ampak bo priložen drugi epizodi Half life 2 in ga boste sneli s spleta. Kdaj? Avtorji pravijo, da prej, kot si mislite.  Tako, varno smo prispeli do konca oddaje. Če ste jo slučajno zamudili ali pa njen del, jo imate na internetu, kamor smo dali tudi nekaj nerezanih intervjujev, ki jih nismo dali v oddajo. Če nam želite pisati, nam svoja vprašanja, kritike, pohvale in ideje pošljite na spodnji naslov. V naslednji oddaji pa si bomo pogledali nov prihajajoč operacijski sistem Windows Vista. Vprašali se bomo, kako lep bo, uporabnejši in ali bo kaj varnejši. V studiu pa bomo gostili inženirja, ki pomaga pri njihovi izdelavi. Govorili pa bomo tudi o Internet Explorer 7. 0. Se vidimo čez 14 dni! Čao.
|
| po | to | sr | če | pe | so | ne | | 30 | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | | 7 | 8 | 9 | 10 | 11 | 12 | 13 | | 14 | 15 | 16 | 17 | 18 | 19 | 20 | | 21 | 22 | 23 | 24 | 25 | 26 | 27 | | 28 | 29 | 30 | 31 | 1 | 2 | 3 |
|