Resnična resničnost: Zasebnost, šifriranje, varnost

Elektronska pošta je kar bistra pogruntavščina. Neizmerno poceni, relativno zanesljiv in precej hiter način komunikacije, ki skupaj s spletnimi stranmi predstavlja bistvo interneta. Malokrat pa se vprašamo o varovanju zasebnosti. Elektronska pošta je bolj podobna razglednici kot pismu. Kjerkoli na njeni poti jo je moč prestreči in neopazno prebrati. To lahko počne heker ali pa sistemski administrator z nečistimi nameni. Proti zlorabam se lahko borimo samo na en način- s šifriranjem! Leta 1991 je Phil Zimmerman v internet poslal brezplačen program, ki je vsakomur omogočal šifriranje pošte, ki ga ne zmorejo razbiti niti najboljše tajne službe. Njegova rešitev varovanja je bila tako učinkovita, da so Združene države prepovedale takrat njen izvoz z razlago, da gre za vojaško tehnologijo. A časi so se spremenili in šifriranje ni niti orožje, niti municija, temveč nujnost pri vsaki uporabi spleta v poslovne namene. Gospod Zimmerman pa se je pred kratkim mudil v Sloveniji in povprašali smo ga o pomenu zasebnosti.

Uporabniki lahko svoje digitalne dokumente pretvorijo v obliko, ki jo lahko prebere zgolj pravi lastnik. V novejši programih za elektronsko pošto moramo vključiti pravo nastavitev in že smo popolnoma varni pred prisluškovanjem. Žal to še vedno ni privzet način pri elektronskih komunikacijah.

Razvoj računalnikov je tako bistveno razširil vprašanje zasebnosti. Obenem se je povečala količina komunikacij, ki jim je lažje prisluškovati.

Na vidiku pa je že naslednja tehnološka revolucija.

Če ne uporabljate šifriranja, je vdor v zasebnost preprost, da bi si to lažje predstavili smo Gašperja poprosili naj se postavi v vlogo zlobnega hekerja in pokaže kakšne podatke je mogoče prestreči. Pozdravljeni dobri ljudje! Precej vas verjetno brska po internetu in pri tem misli, da noben ne ve kaj točno počnete. No, v resnici lahko vsakdo, ki je med vami med strežnikom s katerim se pogovarjate prisluškuje vsemu prometu, ki gre preko njega in pri temu si lahko pomaga z orodjem kot je na primer Driftnet. Drifnet je program, ki iz prometa, ki gre mimo računalnika izlušči ven slike in jih pokaže na zaslonu, ko sem ga prvič zagnal na svojem računalnika je to videlo moje dekle, na žalost je ponorela. Poskusila mi je iztrgati iz rok tipkovnico in sva se šla tako. Daj mi.
Ne dam.
Daj mi.
Ne.
Nimaš pravico tega gledati.
V glavnem potem sem prepričal njo in ostale na moji lokalni mreži, da sem posnel teh par minut prometa, da vam ga lahko pokažem kaj se pretaka po eni lokalni mreži, ampak če boste sami uporabljali Driftnet in počeli kaj podobnega pa pazite. Če prisluškujete morate prej povedati vsem, ki jim prisluškujete, ker če to počnete brez privoljenja teh ljudi ste poredni in tega ne smete. To je za danes vse in nasvidenje.

V ZDA je mogoče s spletnimi dražbami lepo služiti. Internet ponuja vsemogoče nove poslovne možnosti. Moram vam povedati za eno najbolj prismuknjenih poslovnih idej, ki sem jih kdaj slišal: Bodoči angleški študent Alex Tew je potreboval denar za plačilo študija. Odločil se je, da bo prodajal pike. Da, prav ste slišali, pike. Takšne male pike iz katerih je sestavljena vsaka slika, ki jo vidite na televizijskem ali računalniškem monitorju. Na svojo domačo stran je postavil sliko velikosti 1000 krat 1000 pik in naznanil, da lahko vsako podjetje kupi oglasni prostor v velikosti nekaj sto pik, vsaka pika pa stane en dolar. Beseda o projektu se je širila od ust do ust, pojavili so se prvi oglaševalci, nato so se začeli zanimati mediji, še več oglaševalcev, še več medijev in tako naprej. Januarja letos je prodal še zadnje pike in tako zaslužil milijon dolarjev. Brez komentarja.

Evropske izobraževalne institucije, univerze, raziskovalni centri in inštituti se v zadnjem desetletju vedno tesneje povezuje med seboj. Povečana mobilnost profesorjev in študentov, ter širjenje uporabe računalnikov in digitalnih zbirk sta ustvarila potrebo po tesnejši povezanosti akademskih omrežij v Evropi Sistem EDUROAM so brezžična omrežja na teh inštitucijah, ki omogočajo na eni strani po enotni tehnologiji varno delo v brezžičnih omrežjih, tako za uporabnika kot za inštitucijo, ki ta dostop nudi hkrati pa zaradi tega enotnega sistema za te infrastrukture omogočajo gostovanje uporabnikov med inštitucijami, skratka, če sem jaz uporabnik omrežja EDUROAMa na eni fakulteti, lahko ga na fakulteti, ki ima enako omrežje ravno tako uporabljam. Na neki univerzi v tujini, ki ima tudi omrežje EDUROAM ali nekem inštitutu ravno tako se lahko priključim na osnovi domačega uporabniškega imena in gesla. Za akademske potrebe mora tako kompleksen sistem zagotavljati visoko stopnjo zanesljivosti in varnosti. Slednjo zagotavljajo natančno določeni načini ravnanja s podatki in uporaba kriptiranja. Pomeni, da imam vso pot med mojim računalnikom pa do domačega strežnika, ki ve moje uporabniško ime in geslo, cela pot je šifrirana. Nobeden mi ne more vdreti, prisluškovati mojemu geslu. Po drugi strani standard kako se jaz prijavim na omrežje omogoča oprema na tem omrežju, omogoča tudi organizaciji, fakulteti, da ve kateri uporabniki so se prijavili na omrežje, koliko časa so bili gor, če so kakšni problemi, če naredim nekaj zlobnega na tem omrežju me lahko ta organizacija izsledi. V sistem EDUROAM se je doslej vključilo že prek 350 institucij po Evropi pa tudi v Avstraliji in Tajvanu. V Sloveniji trenutno evropsko brezžično omrežje uporablja 7 fakultet in dva srednješolska zavoda. Inštitucije morajo za pristop v omrežje nakupiti opremo, ki jo subvencionira Ministrstvo, ter prilagoditi svoje zbirke podatkov enotni obliki.
Omejitev je več, eno je infrastruktura, kakršnakoli taka programska, to se sestavlja nekaj časa, tega ne moremo čez noč narediti. Potrebno je veliko rešitev razviti, tukaj mi pomagamo pri razvoju tega developmenta pri razvoju teh rešitev in svetujemo. Treba je prilagoditi aplikacije, poenotiti vodenje uporabnikov. Ko so vsi ti podatki na podoben združljiv način predstavljeni v večih inštitucijah potem se lahko združuje v take sisteme pa ponujajo inštitucije ena drugi storitve ali pa dostop do nekih virov. Politika je stvar, ki se jo spremlja v TV dnevniku in časopisih, včasih se razburimo in gremo na ulice, ter povprečno enkrat letno odromamo na volitve ali referendum. A tudi to se spreminja. Prihajata E- demokracija in E- volitve. Koncept E- demokracije pomeni za državljane veliko saj mu da možnost, da pove svoje mnenje. V osnovi pomeni dostop do informacij z spletne strani. Recimo vlada objavi zapisnike sej in tako naprej. Potem DZ je nedolgo nazaj podal možnost E- foruma na svoji spletni strani, kjer lahko državljani dajo svoja mnenja o zakonih.

Pred tem, če nimamo na razpolago te tehnologije na nek način ne moremo govoriti. Povezava med elektronsko demokracijo in demokracijo je ta, da elektronska demokracija z svojimi orodji, ki jih tehnologija omogoča podpira obstoječe procese v različnih modelih demokracije. Kje dobiti dodatne informacije?
E- demokracije je sveža zadeva. Veliko ljudi ne ve zakaj gre. Lahko obiščejo spletno stran www. e- demokracija. si kjer so podane informacije kaj je e- demokracija, kakšen je namen, zakaj je sploh do tega prišlo. Lahko si preberejo katera orodja uporablja e- demokracija in tudi novice iz sveta in Slovenije. Na katerih področjih se pojavljajo največji problemi? Pri implementaciji elektronske demokracije v nekem političnem prostoru so v ospredju v tem trenutku v glavnem stvari, ki so vezane na subjekt, se pravi na ljudi. Na prvi ravni je pomembno ali so ljudje pripravljeni sodelovati s pomočjo teh orodij v političnih demokratičnih procesih. Drugič, ali znajo razpolagati in sodelovati v teh orodjih. Tretjič, ali imajo tehnologijo. So pripravljeni investirati v to tehnologijo s pomočjo katere lahko vstopajo in četrti element, ki je najbolj pomemben ali je oblast oziroma politična elita, ki je trenutno na oblasti pripravljeni podpreti, sistemsko odpreti možnost, da se vzpostavijo te orodja v katerih se lahko ljudje, k cilju družbeni akterji gibanja vključijo v te procese. E- volitve so izpeljale že Estonija, Švica, Italija in Irska. Kako je s tem pri nas?