Slovenski magazin: 20. 4. 2012

Z marčevsko akcijo Očistimo Slovenijo se je začel uresničevati letošnji svetovni projekt Očistimo svet, največji okoljski podvig prostovoljcev v zgodovini človeštva. To je vrsta enodnevnih čistilnih akcij, na katere se za zdaj pripravljajo v več kot 80 državah sveta. V slovenski akciji, že drugi v zadnjih dveh letih, je sodelovalo kar 14 odstotkov prebivalcev, njen namen pa ni bil le čiščenje, temveč predvsem ozaveščanje ljudi.

Okoli 270. 000 prostovoljcev se je ponovno združilo s skupnim ciljem: nič več divjih odlagališč. Tako kot v prvi akciji Očistimo Slovenijo, leta 2010, so z morskega in rečnega dna, iz jam ter brezen potegnili marsikaj.

Čistili so večinoma komunalne odpadke in jih ločeno zbirali v vrečkah različnih barv. Odvažali so jih še isti dan, a ne vseh.

<Jaka Kranjc> Največja težava Krivi so za večino odpadkov na divjih odlagališčih, in ker jih težko očistimo brez mehanizacije, se jih niti letos niti lani in predlani sploh nismo lotevali.

Poleg tega so nekateri tudi zdravju nevarni, še posebno azbestne plošče. Na to so bili prostovoljci dodatno opozorjeni.

Ne prijemajte tega, ker je to nevarna snov!

Tokrat so nabrali okoli 5000 ton odpadkov, manj kot v akciji leta 2010. Izmed 15 000 registriranih divjih odlagališč v Sloveniji jih je 2000 od takrat ostalo čistih.
Povprečna udeležba, kar 15 % prebivalstva, pa je bila enaka. Organizatorji, društvo Ekologi brez meja, so s temi rezultati izjemno zadovoljni. Slovenci so v prostovoljstvu lahko zgled drugim državam, ki jih čiščenje še čaka.

Rezultati akcije kažejo, da je okoljska zavest Slovencev visoka, da se je še povečala od zadnjič. Glavni cilj je prav višanje ozaveščenosti, da se divje odlaganje sploh ne bi dogajalo. Vedno več je tudi ljudi, ki odpadke ustvarjalno preoblikujejo v uporabne predmete.

Ekologi brez meja zdaj pozivajo državo, naj s sistemskimi spremembami prevzame svoj del odgovornosti. Ta akcija je najbrž zadnja tako velika čistilna akcija. Rekli smo, da se bomo pridružili spet, ko se bo čistilo vesolje, ker je v pasu satelitov ogromno odpadkov. Akcija Očistimo Slovenijo je znova pokazala, da je mogoče narediti zelo veliko, če je le volja. Očiščena narava naj bo zadosten dokaz. Arhitektka Maruša Zorec spada v vrh slovenske arhitekturne stroke. Posebno prepoznavna je po odlično izvedenih prenovah historičnih objektov v Sloveniji. Nagrajeni so bili vsi njeni projekti, za prenovo Grajske pristave v Ormožu na SV države pa je letos prejela tudi eno najvišjih kulturnih nagrad, nagrado Prešernovega sklada.

Ko smo prvič prišli v ta prostor, <Maruša Zorec> je bila to podolgovata stavba, Na nekaterih mestih je bila popolnoma porušena, posedala se je sama vase in je imela nadzidavo iz 50- ih let.

Raziskujemo, kako so se nekatere hiše postopno dograjevale. To v našem delu potem ovrednotimo, to poskušamo ohraniti in je obenem tudi izhodišče za to, kar dodajamo.

To so priložnosti, ki jih z veseljem sprejmemo. Navadili smo se delati s temi stvarmi in nas skoraj bolj zanimajo kot risanje na bel list papirja, na praznino, v kateri nimaš močnega konteksta. A to je močan, težek in zelo zahteven kontekst. Zgodovinsko plastovit kontekst je nekaj, kar nas zelo zanima.

Zorčeva je nazorno uredila muzejsko postavitev, poleg arheološke zbirke lahko vidimo tudi nekaj gotskih in romanskih skulptur.

Poleg muzeja je v pristavi dobila lepe, svetle prostore tudi glasbena šola, z veliko učilnico, vadbenimi kabineti in dvorano.

Maruša Zorec je s sodelavci iz arhitekturne pisarne ARREA prenovila tudi Vetrinjski dvorec v Mariboru, v katerem je trenutno sedež Evropske prestolnice kulture. Tudi ta dvorec izhaja iz 13. st. in je doživel veliko prezidav, zanimivo pa je, da je bilo v 18. st. v njem prvo mariborsko gledališče.

Med zanimivejšimi prenovami Maruše Zorec je tudi knjižnica na Ravnah na Koroškem, ki domuje v gradu iz 16. stoletja. S sondiranjem so odkrili stari vhod in stavbi dodali nov, moderen trakt, ki skladno dopolnjuje historični objekt.

Pri romarski cerkvi na Brezju je sprojektirala velik zunanji oltar.

Projektirala je na Obali, v Ljubljani, skratka po vsej Sloveniji.

Številne prenove je od svojega nastanka doživel tudi grad Kromberk pri Novi Gorici ob meji z Italijo. Grad na zunaj še kaže videz iz 17. stoletja, znotraj pa je povsem predelan. Ni več štukatur, fresk, originalnega pohištva. Od leta 1954 je v gradu sedež Goriškega muzeja.

Grad Kromberk stoji blizu Gorice, na zahodnem obrobju Vipavske doline. Njegova zasnova je klasično renesančna in posnema arhitekturni slog, ki je prevladoval v 16. st. v severni Italiji. Osrednjo kvadratno stavbo obdajajo štirje obrambni stolpi. V sedanji obliki je bil grad zgrajen v 17. stoletju. Bil je letna rezidenca družine Coronini, ki se je iz Bergama preselila v Gorico. Coroniniji niso bili le lastniki gradu in posesti, imeli so tudi sodno oblast in pravico, da vas poimenujejo Crannperg. Grad je do danes ohranil nekdanjo zunanjo podobo, čeprav je bil tako v 1. kot v 2. svetovni vojni močno poškodovan. Coroniniji so ga obakrat obnovili, vendar je bil grad kmalu po drugi vojni podržavljen in spremenjen v muzej. <Andrej Malnič> Na gradu Kromberk in tukaj imamo na ogled različne razstave s področja umetnostne zgodovine, zgodovine arheologije in etnologije.

V gradu Kromberk pravzaprav ni nobenega pohištva, nobenega inventarja, ki je nekdaj pripadal temu gradu. Izjema je slika za menoj, ki je fragment iz oltarne slike, ki je bila nekoč v grajski kapeli.

Ta slika je delo slovenskega slikarja Franca Kavčiča. V muzeju je še veliko dragocenih del starejše likovne umetnosti, kot so na primer portreti in nabožne slike Jožefa Tominca.

Pa pokrajine znamenitega slovenskega krajinarja Antona Karingerja. V poročni dvorani po velikosti izstopa slika cesarja Franca Jožefa, delo neznanega avtorja iz prve polovice 19. stoletja. V več sobah je razstavljeno tudi stilno pohištvo, prav tako iz 19. stoletja.

Velika grajska dvorana je namenjena stalni razstavi priznanih slovenskih likovnih umetnikov 20. stoletja, ki so na Goriškem doma ali pa so tu ustvarjali.

Dela segajo od socialističnega realizma do postimpresionizma in modernih likovnih snovanj. Tu so dela Toneta Kralja...

... Antona Gojmirja Kosa...

... Klavdija Palčiča...

... Vladimirja Makuca...... Jožeta Spacala...... Klavdija Tutte in drugih.

Ob grajskem poslopju je Goriški muzej obnovil in uredil park tako, da je ohranil njegovo barokizirano ureditev. Na prvotnem mestu stoji vodnjak iz leta 1774.

Med maloštevilne župnijske muzeje v Sloveniji spada muzej v cerkvi sv. Jurija v Piranu, slikovitem obmorskem mestecu. Obiskovalcem predstavlja bogato kulturnozgodovinsko preteklost mesta, ki ima svoje korenine že v predrimskem obdobju.

V sredozemskem Piranu, starodavnem mestu v slovenski Istri, je raztresenih kar 10 cerkva, ki pričajo o bogati duhovni in kulturni zgodovini kraja.

Značilno podobo daje Piranu stolna cerkev sv. Jurija, ki se dviguje na griču nad mestom. V svojih nedrjih skrbno varuje tudi župnijski muzej, ki ga sestavljajo trije prostori: zakladnica svetega Jurija, lapidarij in arheološka jama.

Odkrili so različne strukture kamenja, ki so pravzaprav temelji predhodnih stavb.

Tako se plastijo predrimski in rimski gradbeni materiali izpred 2000 let, ter prva starokrščanska cerkev iz 5. ali 6. st. našega štetja.

V lapidariju je razstavljena zbirka kamnov, ki so jih našli pri obnovi cerkve in izvirajo vse od rimskih časov prek romanike in gotike do renesanse.

<Zorko Bajc> Eden takih zanimivih je romanska tranzena iz 10. stoletja, ki je nekoč služila kot okno v stari krstilnici, ki je bila do 16. stoletja pred cerkvijo.

V tem prostoru najdemo tudi zbirko fotografij, ki prikazujejo restavratorski poseg lesenega kipa piranskega križanega. Izrezljan je bil okrog l. 1370 in je ena redkih stvaritev gotike, ki prikazuje Kristusovo trpljenje. V lapidariju je tudi najstarejša maketa cerkve v Sloveniji. Izdelali so jo v drugi polovici 16. stoletja.

Ima obliko triladijske bazilike, v njej so še sledovi stebrov, ki so zdaj porezani, najdemo pa tudi zasnovo sedmih oltarjev, ki so v cerkvi še zdaj.

Ker je bila cerkev že leta 1344, ko je dobila današnjo podobo, posvečena svetemu Juriju, so v zakladnici sv. Jurija razstavljene številne relikvije tega svetnika.

Poleg relikvij, cerkvenega posodja, monštranc in svečnikov so tukaj še križi in kipi, ki so jih nosili na procesijah.

Posebno dragocen, tako zaradi materialov kot tudi zaradi umetniške in kulturnozgodovinske vrednosti, je kip sv. Jurija, delo beneških mojstrov iz 18. stoletja.

Narejen je iz srebra in zlata, perjanica pa je okrašena z dragimi kamni.

Končujemo pa z ilustratorjem in karikaturistom Adrianom Janežičem, ki se ukvarja z otroško in mladinsko ilustracijo ter s časopisno karikaturo, riše pa tudi kratke stripe. Rad se prepušča domišljijskemu svetu, odlikuje pa ga tudi izjemen smisel za humor.

Čeprav Adriana Janežiča še vedno uvrščajo v mlajšo generacijo slovenskih ilustratorjev in karikaturistov, je na umetniški sceni že 15 let.

V tem času je izoblikoval svoj slog, odlikuje pa ga predvsem svojevrsten humor, ki ga zadnja leta rad začini tudi z elementi sarkazma in satire.

<Adriano Janežič> Zdi se mi, da je humor Mogoče je v zasebnem življenju včasih bolj, včasih manj izrazit.

Na začetku sem imel precej težav s preskakovanjem iz ene ciljne skupine v drugo, se pravi iz enega tipa ilustracij v drugega, a sčasoma sem se tega navadil, tako da danes to ni več težava.

Adriano Janežič ni veliko razstavljal, saj je prepričan, da razstave potrebujejo slikarji, ilustratorji pa postavijo svoja dela na ogled v revijah, knjigah in časopisih.

Uporablja zelo različne tehnike, začel pa je z risbo in akvarelom, saj je bil že od majhnega bolj risar kot slikar.

Še vedno se največ ukvarja z otroško ilustracijo, pri kateri ustvarja zlasti v akrilu. V zadnjem času je navdušen tudi nad t. i. uredniško ilustracijo, saj mu kolumne, besedila različnih avtorjev, predstavljajo povsem nov izziv.

Kar se tiče stika z občinstvom, mi je pomemben v tem smislu, da sem vesel, če so ljudem všeč stvari, ki jih delam. Sem pa sam svoj največji kritik.

Adriano Janežič se zaveda odgovornosti, ki jo ima do svojega občinstva. Posebnih načrtov za prihodnost nima. Prepušča se dogajanju, pri ustvarjanju pa je zanj najbolj pomembno, da v delu uživa in da, ko ustvarja za druge, ustvarja tudi zase.