Slovenski magazin: 27. 11. 2011

Radovljica na SZ države ima eno najbolje ohranjenih srednjeveških mestnih jeder v Sloveniji. Mesto je začelo na terasah nad reko Savo nastajati v 13. st., v 16. stoletju pa je doseglo svoj razvojni vrh. Najbolj zanimiv je osrednji Linhartov trg s slikovitimi hišami, Radovljica pa ima tudi edini ohranjeni mestni obrambni jarek pri nas.

Radovljica.

Pisana pročelja hiš, okraski, okenski okvirji in portali iz pastelno zelenega kamna tufa, ki so ga kopali v bližnji reki.
Mestne pravice je dobila leta 1510. Obdala se je z obzidjem s stolpi in obrambnim jarkom.

V najstarejši radovljiški gostilni je bila lectarija, ki po več kot 200 letih spet deluje.

V Malijevi hiši je obratovala strojarska delavnica. Klop med stebri je služila tudi za sramotilni steber, kamor so privezovali tatove in druge prestopnike.

Zanimiv arhitekturni element je pomol, s pomočjo katerega so povečali površino nadstropja.

V pritličju sta bili delavnica in trgovina, zdaj pa je v tem prostoru umetnostna galerija. Šivčeva hiša se uvršča med pomembne slovenske spomenike poznogotskega in renesančnega stavbarstva. Je iz obdobja, ko je Radovljica doživela svoj največji gospodarski razcvet. V sobi, ki je bila hkrati dnevna soba, jedilnica in spalnica, je poročna dvorana.

Osrednje mesto na trgu pripada graščini, domovanju različnih plemiških družin, ki so vladale mestu: od Ortenburgov, celjskih grofov, Habsburžanov do zadnjih grofov Thurn- Valsassina, katerih portreti naj bi bili upodobljeni na fasadi. Vrata so velika, da se je gospoda do stopnišča lahko pripeljala s kočijami. V nekdanji radovljiški graščini domujeta mestni in čebelarski muzej.

Graščina je z arkadnim nadzidkom povezana s cerkvijo, ki ima romansko zasnovo.

Obokana dvorana s sklepniki je poznogotska.

V zadnjih desetletjih so se morale knjižnice zaradi močnega vpliva sodobnih tehnologij posodobiti in približati uporabnikom. Na nove potrebe se s sodobnimi zasnovami knjižnic odzivajo tudi arhitekti, ki ustvarjajo prave urbanistične in umetniške dosežke. Tako je na spletnem portal najlepših knjižnic Evrope tudi 7 slovenskih. Nekaj jih predstavljamo zdajle.

To potrjuje tudi knjižnica v Grosuplju. Glavni poudarek je na veliki čitalnici, <Matej Blenkuš> ki je visoka devet metrov in Je kulturno in družbeno zbirališče.

Vsi trije biroji so se spopadli s podobno težko nalogo: kako združiti staro in novo stavbo in ju vključiti v okolje. Knjižnico v Grosuplju je projektiral A- biro. Stara knjižnica je bila edina stara meščanska hiša v tem kraju.

Najtežje pri projektu je bilo to, da je novi del, novi knjižnični paviljon, umeščen na dvorišče stare hiše. Nova hiša stopa za staro in največja težava je bila, <Miloš Florjančič> kako jo priklicati zato je hiša narejena, kot da z nekimi ušesci ali očesci gleda mimo te hiše.

Knjižnica v Celju je bila le na videz lažja naloga. Arhitekturni biro Stvar, arhitekti Marko Smrekar, Aleš Vodopivec in Jan Trošt, so nov trakt splošne knjižnice projektirali v historičnem delu Celja.

Gre za umestitev v mestno jedro, na južni rob srednjeveškega jedra Celja.

<Marko Smrekar> Pri umeščanju programa je odnosu do ožjega prostora, kot tudi do širšega. Parter postaja dnevna mestna soba, zato je vanj umeščeno vstopno območje na eni strani in kavarna na drugi. Programi so razporejeni tako, da je otroški oddelek v pritličju z odprtim atrijem za varno igro otrok, nedaleč je lapidarij z zgodovinskimi in arheološkimi ostalinami na trati ob reki Savinji.

V primerjavi z grosupeljsko in celjsko knjižnico, ki sta v središču mest, stoji knjižnica v Brežicah na robu tega starega in lepega mesta.

<Nataša Filipčič> Gre za vezne elemente, tedanji objekt knjižnice z novim. To so popolnoma enako oblikovani elementi, ki figurirajo najprej tlorisno in hkrati predstavljajo nadstropja, terase, balkone, na koncu se prelevijo v notranjo ureditev in jo tako formulirajo.

Novi del knjižnice je postal arhitekturna ikona Brežic. Likovna pedagoginja Nika Stupica je ena redkih oblikovalk porcelana v Sloveniji. Že med študijem je začela oblikovati unikatne keramične izdelke, čez nekaj let pa je odkrila porcelan in začele so nastajati nežne, prosojne umetnine.

Porcelan je prepoznaven po svoji belini, prosojnosti in trdnosti hkrati in prav taki so tudi izdelki Nike Stupica, ki je v svojem ustvarjanju razpeta med tradicijo in sodobnimi oblikami. Čeprav so njeni porcelanasti izdelki na prvi pogled krhki, je porcelan trpežen in zelo zahteven material v vseh stopnjah izdelave.

Dlje časa je ostala zvesta le belemu porcelanu, nato je začela mešati barvne glazure in eksperimentirati tudi z barvami.

Najraje uporablja motive iz narave, zlasti rastlinske vzorce, pa tudi osnovne likovne izraze, kot sta črta in pika.

Ko ustvarja, končnega uporabnika največkrat ne pozna,

niti o njem ne razmišlja, razen, kadar dela po naročilu.

Porcelan uliva v mavčne kalupe, pozneje pa ga žge pri visokih temperaturah, pri čemer se zaprejo vse pore. Porcelan tako ostane neporozen, izdelki pa primerni za vsakdanjo uporabo.

V svojem ateljeju vodi tudi delavnice oblikovanja gline ter nakita iz porcelana in srebrne gline. Prepričana je, da je sodelovanje z drugimi, pa naj bodo to izkušeni umetniki ali začetniki, vedno dragocena izkušnja.

Če je to res skodelica, se mora uporabljati za čaj ali kavo. Če narediš skodelico in jo postaviš v vitrino, mislim, da izgubi. Če ti je všeč, se mi zdi vredno, da jo uporabljaš.

Gledate Slovenski magazin. V nadaljevanju predstavljamo še: ohranjanje tradicije v Beltincih in najbolj priljubljeno slovensko sladico.

Beltinci in okoliške vasi ležijo na levem bregu reke Mure, ki spada v zaščiteno območje evropskega pomena Natura 2000. Prebivalci se ponašajo z bogato kulturno preteklostjo, ki jo prenašajo in ohranjajo v sedanji čas.

Že pred 70 leti so ustanovili kulturno društvo, v katerem združujejo naravne lepote svojega kraja z bogastvom ljudskega izročila in etnološkimi posebnostmi. Beltinška tamburaška skupina neprekinjeno deluje že od l. 1933.

V nekaterih domovih pridne roke še danes izdelujejo predmete iz ržene slame po starem.
Pletenje slamnatih izdelkov spada med redke še ohranjene domače obrti v Prekmurju. Posebnost teh krajev so slamnati lestenci, dovžnjeki. V vasi Lipovci se s slamnatimi izdelki ukvarjajo le še tri družine. Navdušenje nad starim kažejo tudi kolesarji, ki so ustanovili celo svoje društvo. Neredko manjšo skupino srečaš na vožnji po mestu ali v parku beltinskega gradu, pred katerim stoji maketa starodobnika iz leta 1861. Društvo vsako leto pripravi razstavo starih koles in kolesarski reli. Nobeno kolo ne sme biti mlajše od petdesetih let. Tudi do 200 ljubiteljev starodobnikov se udeleži tega srečanja.

V gradu je stalna razstava o zgodovini zdravilstva v Pomurju. Predstavljeni so ljudsko zdravilstvo, padarstvo in mazaštvo od prvih začetkov do današnjega časa. Razstavne predmete in pohištvo je zbral, raziskal in uredil Nikolaj Szepessy zdravnik iz Beltincev, ki ga je vodila želja po raziskovanju zgodovine in ohranitvi lekarniške tradicije njegove družine.

Stalna razstavna zbirka v beltinskem gradu <Ela Horvat> prikazuje lekarno, Obiskovalcem želimo predstaviti njeno postavitev skozi prostore tako, ko je v resnici tudi bilo.

Na Otoku ljubezni v Ižakovcih ki je priljubljena izletniška točka domačinov in turistov, so obnovili plavajoči mlin po izvirnih načrtih in v spomin na čase, ko je bilo na Muri kar 40 plavajočih mlinov.

Vsako leto v Beltincih, ki skupaj z okolico ostaja prava zakladnica kulturne dediščine, pripravijo tudi Mednarodni folklorni festival, na katerem se zberejo najboljše skupine iz Slovenije in tujine.

Tak je enakomeren, skoraj hipnotičen polžast vzorec vzorno pripravljene orehove potice.
V njem se kvašeno in z rumenjaki zlato obarvano testo ritmično izmenjuje s slastnim nadevom.

Srce nadeva in z njim skrivnost potice se skriva v jedrcu,

orehovem, seveda, in njegovi preobrazbi v mehak slap.

Puhastim mletim orehom se pridružijo arome in nastali mešanici se je že med delom težko upreti.

Spominjam se, bili smo otroci, ko je mama naredila nadev in smo ga skrivoma hodili jest in ga polovico tudi pojedli.

Po tem, kako spretno in lično je zamešena in spečena, se ocenjuje veljava tistega, ki jo je pripravil. Za tisto pravo potico, torej povito ali zavito sladico, kar sporoča njeno ime, je menda potrebno testo, premazano z nadevom, zaviti vsaj trikrat ali štirikrat.

Prav orehova je med številnimi drugimi poticami v Sloveniji najbolj priljubljena in uživa poseben status.

Največkrat se je v naši hiši pekla orehova potica. Orehova potica je bila ta imenitna potica, ki je morala biti za verske in družinske praznike vedno na mizi.

Potica je lahko podolgovata, a tista, ki krasi bogato omizje, je navadno okrogla, položena v prav tak lončen pekač.

Dragi gledalci, to je vse za danes. Hvala za pozornost in nasvidenje čez 14 dni.