Odprti kop - Tednik: 28. 2. 2008

Besedilo, Slike

Premiera: četrtek, 28. februar 2008, Vse oddaje

Prejšnja: 21. 2. 2008

Naslednja: 6. 3. 2008

Išči, išči. Kje je baraba? Aha! Kaj je zdaj to? Pojdi! Pojdi, greva. Opa!

Tako. Barabe! Kje so zdaj?

Kaj je zdaj to? Poglejte to! Kako je lahko tudi v Republiki Škofi Tednik hitrejši od naju? Ali si videl to?

Zakaj je treba vse več zdravstvenih storitev plačevati? Situacija v vaših ustih se da na eni strani rešiti z mostički, ker ga pa zavarovalnica po novem ne prizna več, ker je bilo to, najbrž so bili stroški za njih preveliki.

Premalo financirano je pa zato, ker se določeni ljudje, štiri Svete kralje imamo pri nas, ne tri, že vnaprej dogovorijo o razdelitvi sredstev invalidskih organizacij.

To je pa strešna opeka, 3 in pol kilometre okoli poglejte, kakšna je. Poglejte si, od tega vse rumeno postane. Poglejte. In to zdaj ne morejo trditi, da ni res.

Odpeljali smo se do kočevske urgence, kjer so nam pa povedali, da poškodba ni enostavna in da bo potreben helikopterski prevoz v Ljubljano.

Spoštovane gledalke, cenjeni gledalci, lepo pozdravljeni. Naša prva današnja tema je zdravstveni standard. Ste se kdaj vprašali, zakaj vam zdravnik vselej predpiše najcenejše zdravilo, zakaj vam denimo očal za branje zdravstvena zavarovalnica ne bo plačala, razen, če ste starejši od 63 let? Zakaj je vse več zobozdravstvenih storitev treba plačati? Ali pa, zakaj ste kot samoplačnik na vrsti takoj, z napotnico pa boste na poseg čakali in čakali. Se tudi vam zdi, da se naše zdravstvene pravice potihem, a vztrajno vendarle zmanjšujejo? Ob tem pa je pomenljiv podatek, da ima zdravstvena blagajna 80 milijonov evrov dobička. Ja, vsi, ki smo bili desetletja kolikor toliko zdravi in smo v blagajno solidarno prispevali veliko denarja, smo danes v letih, ko bomo solidarnost potrebovali sami, a če bomo hoteli zobe, očala, zdravila, zdraviliško rehabilitacijo ali takojšnji zdravstveni poseg, si bomo to očitno morali kupiti sami.
S čim, se najbrž tudi vi sprašujete. Ja, res, kaj si sploh še lahko privoščimo iz zdravstvenega zavarovanja?

Pri branju se vam podaljšujejo roke in to je znak, da potrebujete očala. Toda kljub vsem mogočim zdravstvenim zavarovanjem, ki jih imate, ste do 63 leta samoplačnik. Očala so pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja le kadar je bolezensko stanje, se pravi dioptrija posledica starovidnosti, takrat šele po 63 letu starosti. Moram priznati, da mi ta številka 63 let ni popolnoma jasna. Mislim, da bi bilo bolj logično, da bi se to pomaknilo v neko zgodnejše obdobje, posebno, ker je ta, kot ste omenila, še aktivna populacija.
Šele po postanete upokojenec, vam zavarovalnica privošči dodatek k steklu. Nikakor pa si ga ne zaslužimo za 8- urno ali več buljenje v računalnik, papirje, skratka takrat, ko bi morali biti na viški svoje storilnosti. Gre enostavno za to, da vi ne vidite, da se cele dneve napenjate.

Zaradi tega lahko pride dejansko do glavobolov, storilnost pada in tako naprej in zaradi tega je ta očala treba kupiti. Ker delodajalcev to ne zanima, boste ob najmanj 150 evrov. Obstaja tudi instant možnost. Očala za 15 evrov, ki jih najdete na poštah, lekarnah, drogerijah. To je začasna možnost. To mi načeloma ne svetujemo. Malo denarja, malo muzike. Kaj pa na to pravi zavarovalnica? To je staro 13 let, ni novo, skratka naj bi bilo to upravičenje precej domače, tako zavarovanje osebam, kot tudi zdravnikom. A kljub temu številke 63 na internetni strani zavoda zapisan postopek za očala ne omenja. Sploh pa tega ne morejo vedeti tisti, ki se prvič srečajo s slabovidnostjo. Pravzaprav se izkaže, da je pot do očal za bližino zelo netrensparentna. Začne se z napotnico.
Kadar osebni zdravnik ugotovi potrebo po ugotavljanju drugih bolezenskih znakov, zaradi katerih prihaja do poslabšanja vida, potem bo izdal napotnico. Če gre pa samo za ugotavljanje dioptrije, pa ta ni potrebna. Ker je pregled dioptrije brezplačen, kar pa ti okulisti, večinoma privatniki, spretno zamolčijo. In ko se jim prepustiš, na pregledu si namreč prvič, opravijo še marsikaj, za kar ti zaračunajo od 27 do 40 evrov in potem dobiš recept za očala, ki je do 63 leta samoplačniški.
Za piko na i pa še podatek- ljubljanski zdravstveni dom ima okulista za odrasle samo na treh lokacijah. Isto število privatnih okulistov najdete v enem samem ljubljanskem bloku. Očitno je biti okulist donosen poklic, pojasnil pred kamero pa ni želel dajati nihče.

Če govoriva samo o protezi brez prevlek, v roku 14 dneh, 3 tednov bi imel pacient zobe. Ampak, ker se pa število takih protetičnih pacientov je tako povečalo, pa jaz pacientu težko obljubim, da bo dobil zobe prej kot v letu in pol. Takšna pa je realnost zavarovancev v zobozdravstvu. Če v nekem normalnem času ne prideš do storitve, da je to vprašanje, v kolikšni meri takšno storitev sploh imaš, se pravi, ker ne moreš brez zob živeti leto dni. To preprosto ne gre. Poglejmo, kaj se zgodi, če vam manjkajo v spodnji čeljusti na eni strani trije zobje, na drugi pa še dva. Situacija v vaših ustih se da na eni strani rešiti z mostički, ker ga pa zavarovalnica po novem ne prizna več, ker je bilo to, najbrž so bili stroški za njih preveliki.
Če so to zadnji trije, to so trije kočniki, potem seveda ni pravica do mostička, pa ne do proteze. Do proteze bi bila pravica, če bi manjkala še na drugi strani te iste čeljusti eden ali dva zoba ali pa kje drugje še vmes. V bistvu morate imeti zelo razsuto zobovje, da si protetiko po dolgem čakanju lahko privoščite iz zavarovanja, ki ga morda plačujete že mnogo let. Zdaj proteze imamo pa spet dve vrsti. Če je klasična proteza, bomo rekli, krilatna plastična, vam jo v celoti prizna zavarovalnica. Če hočete pa z vlito bazo, bizil protezo, je pa doplačilo približno 170 evrov.

Standardni material je res brez doplačila, a menda plastične ni praktično imeti v ustih, pa tudi smejite se lahko samo do tretjega zoba. Od tam dalje vam iz zavarovanja pripadajo samo amangamske zalivke. Danes marsikakšen nesporazum nastane, tudi zaradi tega, ker ljudje dejansko ne vedo, kaj so plačali, kaj jim pripada skozi različna zavarovanja, kaj so pa dolžni plačevati sami, ali je bilo to nujno ali ne. Po njihovi anketi je samo 25 odstotkov pacientov od zobozdravnika dobilo popolne informacije. Samo nekaj manj kot 33 odstotkov jih je na mostiček čakalo manj kot 3 mesece. Več kot 50 odstotkov pa jih je moralo kljub zavarovanju doplačati. Podobno je tudi pri zdravilih, kjer se pravila igre menjajo vsakih 6 mesecev. Recimo vi jemljete zdravilo za sladkorno bolezen, reciva za eno od kroničnih bolezni, recimo za zvišan krvni tlak. Do zdaj ste ga imeli " zastonj ", uradno brez doplačila. Zdaj od 11. decembra naprej, ko se je lista spremenila, za to vaše isto zdravilo, ki ga že toliko in toliko časa jemljete, se boste morali odločiti, če boste želeli tega istega, recimo Originator, boste morali doplačati ali pa se odločiti za generik. Ampak pri pacientih, ki so starejši in krhki, to predstavlja resen problem. Ljudje se namreč včasih navežejo ne samo na ime, ampak celo na ovojnino.
Medtem, ko zavarovalnica šteje številke, imajo zdravniki delo s konkretnimi zgodbami bolnih ljudi. V raziskavi družinske medicine so ugotovili, da bi za zahtevane normative zavarovalnice morali dnevno pogledati 40 ljudi, po 7 minut, kar je za nekatere, zlasti kontrolne preglede, povsem dovolj.
Potem pa pride nekdo, ki je nenaročen z enimi hudimi težavami in se poleg vsega še zjoče. Kdor je kolikor toliko človeški, ga bo ne samo pogledal, ampak tudi potolažil, preden bo dovolil, da stopi nazaj v življenje med druge ljudi in za tako stvar je pa 7 minut premalo. Zavarovalnica trdi, da je to statistika in da si s pravo organizacijo zdravnik lahko pribori več časa.

In to se tudi jaz sprašujem, kaj bo zavarovalnica glede tega naredila, ker jaz več kot delati ne morem.
Krajši, kot je pregled, manj varen je, pa reciva tako, ali pa več možnosti je za napake. To pa pravzaprav vsi vemo.
Bolan človek, sploh tisti, ki je dolga leta plačeval v zdravstveno blagajno, pa se pogosto, ko potrebuje pomoč, čuti ogoljufanega. In ima celo zelo prav. Ogoljufan ne sme biti. Njemu pravice ne sme nihče odvzeti. Zdaj to, da je 30 let plačeval, ne pomeni, da je plačeval za sebe. Mi imamo solidarnostni sistem in ta hip vsi, ki smo aktivni, plačujemo tudi za tiste, ki so neaktivni, torej to ni računica: Toliko sem vložil, toliko mi pripada. Ampak pripada mu pa kljub temu, v okviru možnosti in seveda tudi utemeljeni potrebi.

Najbolje bi bilo, da še preden zbolimo, najprej dobro naštudiramo, kaj nam pripada iz zavarovanja in kaj ne. Kaj pa je kljub številnim informacijam, ki jih pripravlja zavarovalnica, v praksi neuporabno.

Tudi invalidi so ogorčeni, ker se jim obeta, da bodo ostali brez osebnih asistentov. Spet so vmes denar in razprtije. Preden so uvedli program Samostojno življenje hendikepiranih, ki ga izvaja društvo YHD, so bili težji invalidi obsojeni na domačo oskrbo ali pa na bivanje v domovih za starejše občane. S pomočjo osebnih asistentov pa zdaj že 103 uporabniki programa lahko živijo dokaj samostojno. Program v glavnem financira država, nekaj pa tudi fundacija FIHO. In prav pri tej se je zapletlo. Številne invalide je zaskrbelo, da bo spor ogrozil njihovo težko pridobljeno samostojnost.

Praktično jaz imam cerebralno paralizo od rojstva. Celo življenje sem bila odvisna od drugih ljudi in celo življenje sem poskušala dokazati, da nekaj znam, da nekaj vem, da bi živela neko svoje življenje, čeprav so mi ga večji del odrejali drugi.

Violeti pa se je priložnost, da končno zaživi svoje življenje, ponudila šele s programom, ki ga organizira društvo YHD. Program vsem tistim, ki sicer brez tuje pomoči ne morejo preživeti, s pomočjo osebnih asistentov omogoča samostojno življenje. Recimo moj dan se začne tako, da pride asistentka zjutraj ob sedmih, me dvigne, mi pomaga pri osnovnih higieni, tisto kar ne morem, kar sama jaz opravim, mi ona pripravi, recimo vsako jutro pijem sok. In tako naprej, gre se z zajtrkom, včasih če rabim k zdravniku, grem k zdravniku, če rabim v trgovino, če je veliko dela doma, perilo prati, karkoli, ona to postori sama in če ne bi bilo asistence, recimo prek kratkim sem bila zelo bolna in če me ne bi negovali, veste, čisto preprosto po človeško bom rekla. V lastni nesnagi bi lahko umrla, če ne bi bilo nikogar, da me dvigne, da me porihta, da mi da tablete in tako naprej, ker jaz ne morem niti iz postelje vstati.

Asistenca mi zadnje čase pomeni način življenja. Z njo postanem vedno bolj neodvisen, z njo sem razbremenil očeta in živim pač življenje, ki si ga želim živeti. Vendar pa ni bilo vedno tako. Ko je Gorazd pri 5 letih zbolel za otroško paralizo, se je družinsko življenje v trenutku postavilo na glavo.

To je bilo neverjetno. Nam se je utrgal svet dobesedno. Mi smo bili srečna družina, zdravi smo bili vsi. To na hitro, to ni trajalo leta, to je bilo par dni. Vse smo dali na stran, nikamor nismo šli. Mi smo bili doma, smo se odpovedali vsemu, kar je bilo. Življenje smo dali na, mislim, 24 ur smo živeli za njega pravzaprav. Mi smo ga prenašali, gor smo ga nosili po stopnicah, nazaj, na stranišče, lulati, na blato. To je bilo vse tako, kakor enega mrliča. Kaj bi rekel?

Še težje je. On ni mogel čisto nič sam, čisto popolnoma nič in obračati ga je treba ponoči. To je značilno in obračati ga je treba še zdaj. On se ne more obrniti ponoči. S tem, ko imam asistenco, ne rabim biti nobenemu hvaležna, ni noben sorodnik tisti, ki bo rekel: Ti si od mene odvisna. Jaz ti vse delam, svoje življenje žrtvujem zato, da imaš ti toliko ugodnosti. V tem programu je tako, da vsak živi svoje življenje, da ima lahko s sorodniki prijazen odnos, pa tudi s partnerji, če ga ima. Zakaj bi nekdo moral biti za nekoga 24 ur vezan, pa da ne bi imel svoje življenje, pa da bi lahko tudi kakšno uro se odmaknil.

Po trditvah društva Y YHD pa je izvajanje programa postalo ogroženo zaradi njihove pritožbe na sklep FIHA glede razdelitve denarja.

V bistvu gre za to, da je letos na fundaciji FIHA prvič bil uveden možen institut pritožbe, kar pomeni, da so se lahko organizacije na razporeditev sredstev pritožile in svoje pritožbe pač obrazložile, hkrati pa, ko nam je bil podan ta pravni poduk, ni bilo povedano, da pritožba na komisijo pravzaprav še ne obstaja in zato se je gospod direktor, VD direktorja gospod Jug samovoljno odločil, da organizacijam, ki so se pritožile, ne bo izplačeval mesečnih akontacij, mesečnih dvanajstin, kar pa za naš program pomeni, da je ogrožena sama prihodnost programa. Zaplet je nastal, ker so se zaradi preoblikovanja Loterije Slovenije spremenili tudi akti FIHA. Spremembe pa mora potrditi tudi parlament. Ker se je zadeva v parlamentu zavlekla, v FIHU ne morejo obravnavati pritožbe društva YHD, posledično pa tudi ne morejo pričeti z izplačevanjem denarja.
Mi smo vsakega, ki se je pritožil, pismeno obvestili, kakšne težave ima ta situacija in da pač naj vidijo v tej situaciji, kako je in naj se ravnajo po zdravi vesti in moram reči, da jih je večina, se pravi nimamo nobene pritožbe več v tem smislu, kar se tiče financiranja, vsi so povlekli, pa ne zaradi tega, da bi se bali ali pa ustrašili, da jih ne bodo financirali, ampak so videli, da ta zadeva traja in če bi bilo po mojem v društvu YHD resničen primarni cilj, da dobijo denar za financiranje, mislim, da bi sporazumno to zadevo uredili. Pritožili smo se samo zato, ker že 10 let opozarjamo eno in isto in to je, da je naš program Neodvisno življenje hendikepiranih in ostali naši programi, ki jih izvajamo ter celotno naše društvo že 10 let premalo financirano. Premalo financirano je pa zato, ker se določeni ljudje, Štiri svete kralje imamo pri nas, ne tri, že vnaprej dogovorijo o razdelitvi sredstev invalidskih organizacij. Vsi ostali, ki niso med to štirico, so tiho, ker večina jih dobi več sredstev kot jih sploh potrebuje. Novi uporabniki teh sredstev smo pa porinjeni v kot oziroma se nam porazdeli, kar jim ostane. Moram povedati, da je uporabnik preko tega YHD- ja najboljše plačan v tej državi, največ denarja potegnejo za to osebno asistenco po porabniku. Oni zdaj smatrajo, da je to njihova pravica. Saj je tudi neodgovornost. Veste, neka invalidska organizacija privablja invalide iz tistih matičnih klubov, da rečem ali pa društev in jih k sebi prilepi s tem, da jim je obljubila tako veliko, človek bi rekel ne razkošje, ampak tako bogato oskrbo. Razlog, zakaj se vse več invalidov odloča za program društva YHD, pa je več kot očiten. Namesto, da bi vegetirali v domovih za upokojence ali bili odvisni od dobre volje domačih, jim program omogoča samostojno življenje.

V programu imajo mnoga društva in sredstva in v programu imajo zapisano, ampak oni si zamišljajo to asistenco, da nekdo pride 1 uro in ti vse porihta in gre. Pri nas je asistenca mišljena, da ti, kolikor potrebuješ, toliko ti pomaga nekdo in mislim, da je to en od prijaznejših načinov, da se ljudem osmisli življenje, na koncu, da nosijo odgovornost za svoje življenje, kako ga bodo uredili. Upam, da bo tudi zakonsko urejeno, da bo pač to zakonska pravica, se pravi pravica do osebne asistence, ker potem bo veliko manj negotovosti glede tega ali bo financiranje ali financiranja ne bo. To bo pač dolžnost države. Kot vse kaže, bo parlament na naslednji seji potrdil nove akte FIHA in ovira za izplačevanje sredstev bo odpravljena. Vendar pa problem ne bo rešen, vse dokler država ne bo osebne asistence prepoznala kot zakonito pravico invalidov. Evalvacijo državne skrbi za invalide, ki bi na novo določila, katere oblike pomoči pripadajo posameznim kategorijam, pa čakamo že nekaj let.

Čakanja na zajamčeno pravico do zdravega okolja pa so se naveličali v Celju. Predvsem tisti, ki živijo v okolici Cinkarne. Kljub medijski razvpitosti primera v zadnjih nekaj mesecih se v Celju, kot kaže, ni kaj dosti spremenilo, no, če ne štejemo novih primerov ali dokazov škodljivih vplivov na živali in rastline.
Prizadeti krajani so še vedno na enem bregu, vodstvo Cinkarne, ki odgovornost za povzročeno onesnaženje zavrača, pa na drugem. Še več, na vsak način želijo legalizirati krepko povečanje proizvodnje.
In ker nihče ne razišče, zakaj je število rakavih obolenj na tem območju tako visoko, so prizadeti prebivalci začeli zbirati prostovoljne prispevke, da bi si drage preiskave plačali sami.

Živite pa že od nekdaj na robu deponije.- Že ves čas odkar je tukaj deponija.

Kaj pa je s to račko narobe?
Z račko je narobe zato, ker je padla, ko je v vodi bila. Potem je pa vse šlo dol, nohti, kožica.
Druge potepuške račke pa ni od nikoder.
To zdaj nekje na deponiji plava, če je še živa.
Ja, ne more biti živa. Tudi na nas se pozna. Spet je bolan sin, snaha je kar naprej na bolniški, dekle je zmeraj bolno, 14 let je stara zdaj, pa je tudi kar naprej bolna, tako da ne vem, kako bo to. Mislite, da je to tudi kaj kriva deponija?
Ja, veste, da je tudi. Če tako smrdi, da ne moremo včasih biti zunaj.
Kadmij je ena redkih snovi, ki se v maternici naloži v zarodek. Tudi pri živalih jemlje davek. V deponiji sadre, za travnikom je bil mrtev labod. Labod je bil zelo lep, nič mu ni bilo videti, da bi bil kaj poškodovan.

To je podzemna vrtina, potem studenec, kjer smo mi črpali vodo za zalivanje.
To s tem zalivanjem je že stara stvar, kajne?
Ja, to zalivanje iz naše vrtine, ki je tukaj zadaj, smo uporabljali leta 2002 dobrih 14 dni. Potem so se pa tam, kjer smo z namakanjem, s pršenjem uporabljali, pojavljali prvi ožigi na rastlinah, smo pa s tem prenehali. Naše strehe, v neposredni bližini cinkarne, moram vsake 10 do 15 let menjati, ker je uničeno od kisline. Potem postane črno, potem, ko drgneš, postane rumeno. Veste, kako je to vse in to je sama kislina, to razžira. To je pa strešna opeka, 3 in pol kilometre okrog, pa poglejte, kako je. Poglejte, saj samo od tega rumeno postane. Glejte. In to zdaj ne morejo trditi, da ni res. Najbolj na udaru je spet preprost človek. Brez denarja nima kam. Najrajši bi videli prve vrste, ko smo najbolj ogroženi, da odkupijo. To je osnovna rešitev. Ker oni, če so dali 21 milijonov evrov za sanacijo čistilnih naprav, pa nečesar boljše ni. Za 21 milijonov bi oni odkupili celo vas, pa bi mir imeli. Vroča celjska tema je zadnje pol leta lokacijski načrt. Lahko rečem, da nikoli v teh 10 letih, odkar sem župan Mestne občine Celje, ni bila opravljena tako široka razprava, vključeno toliko civilne sfere, strokovnjakov. Nenazadnje gre po vsebini pri lokacijskem načrtu za legalizacijo tega, kar se je na območju novega dela cinkarne v 30 letih zgradilo v bistvu. Načrt da ali ne, torej sploh ni vprašanje. Mestni svetniki se dogovarjajo le še o pogojih. Sprejem lokacijskega načrta pokriva stanje za nazaj in gre v tanko menico cinkarne za naprej.

Mi smo že večkrat poudarili, da proizvodnje titanovega dioksida na tej lokaciji ne nameravamo širiti in da bomo ostali pri trenutni nazivni kapaciteti. Kot svetnik se bom zavzemal, da bo v bodoče javni monitoring dostopen vsem občanom. Najmanj enkrat mesečno je treba zagotoviti, da se merijo vse emisije, skratka emisije, ki gredo v zrak, emisije vode in zapraševanje Celja. Nujno je treba ustanoviti ekološki sklad, pravi in zagotoviti vire zanj. Eden od možnih virov je vsekakor nadomestilo za stavbno zemljišče, kjer ga cinkarna sedaj plačuje v 19 odstotkih tistega, kar bi lahko plačevala. Kaj se pa zgodi ob izpadih elektrike?
Ob izpadih elektrike žal je tehnična direktorica Cinkarne Celje povedala, da prihaja do izpusta vseh emisij v zrak. Stališča sem, da do teh emisij ne bi smelo priti in da bi cinkarna morala zagotoviti dodatne vire energije, da bi filtri delovali neprestano, se pravi, do teh emisij ne bi prišlo.
Ko je svinjarija enkrat zunaj, je težko reči, kaj je nesreča in kaj namerno.
Na Ministrstvu za okolje in prostor in v Agencijo Republike Slovenije za okolje smo naslovili apel, da seveda zadržijo vsa soglasja lokacijskemu načrtu cinkarne. Prav tako bomo pozvali doktor Antona Gantarja, avtorja in nosilca te študije o vplivih na okolje, da bo umaknil svoj podpis iz te študije in vsi ostali doktorji znanosti.
Uprava Cinkarne v bistvu sama sebe postavlja na laž z dokumenti, ki so praktično produkt njihovega poročila o vplivih na okolje in sestavni del dokumentacije za pridobitev lokacijskega načrta. Naše mnenje je, da živimo v pravni državi. S strani civilne iniciative smo bili obtoženi, da lažemo. Prepričani smo in verjamemo v strokovne institucije in organe, ki bodo pravzaprav ovrgli ali potrdili našo tezo in dokazali pravzaprav, katera stran potvarja in katera stran ima verodostojne podatke.
Vsi dokumenti, ki prihajajo na plano, vam moram reči, da so grozljivi. Govorijo o treh tonah kadmija v deponijo Sadre za travnikom, govorijo o neugotovljeni količini kadmija, ki je splavljen v potok Dobje in v Ložnico in pa o neugotovljeni količini kadmija, ki gre skozi dimne pline v procesu proizvodnje TO2. Ne samo kadmij, tukaj je še živo srebro, arzen v zelo velikih količinah, ki grozovito vplivajo škodljivo na človeški organizem. In pa od kod arzen? Od kod aluminij? Od kod svinec, ki ga imamo očitno in kadmij, ki ga imam očitno preveč v krvi? To so težke kovine, to so strupene kovine, čisto strupene, ki nimajo kaj v telesu delati, kvečjemu škodo. Ste kar dobro podprti s kovinami?

Ja, kar se kovin tiče, sem pa zelo težka. Ministrstvo oziroma njegova desna roka Arso- Agencija Republike Slovenije za okolje, pa se je potuhnila. Z dopisom, da za zastavljena vprašanje niso pristojni, so enostavno potisnili glavo v pesek in se izmaknili izjavi pred kamero in sploh vsaki komunikaciji.
Uspeli smo ugotoviti, da po naši zakonodaji analize plača onesnaževalec. Teoretično, torej na rezultate kot plačnik lahko tudi vpliva in jih prikaže po svoje, Arsu pa, revežu, ne preostane drugega, kot da mu verjame. Nerodno je le, ker na podlagi tega podjetju potem kar na lepe oči izda usodni IPPC. Sredstev za neodvisne raziskave Arso kot kaže sploh nima. Ali pa jih ne da? Kapital poskrbi zase, prebivalci pa se morajo znajti sami, kot vejo in znajo. Civilna iniciativa je začela zbirati denar, da bi imeli za nevtralne analize, neodvisne in da bi si s tem pomagali in pridobili še dodatno dokazno gradivo. Na koga se pa obrača sploh lahko s to prošnjo?
S to prošnjo na vsakega, na vsako fizično osebo, na podjetje, na inštitucije, na vso družbo, ki želi pomagati civilni družbi.
Kdo pa je plačal analizo vajine krvi?
Sama sva plačala analizo in tudi že takrat, ko sem si jaz analizo zemlje naredila, analizo vode iz bazena, to smo vse sami plačali. Mislim, to je taka aroganca. Minister pravi, da onesnaževalec plača. Saj plača, takso, da lahko onesnažuje. Mi krajani pa od tega nič nimamo.

Kako se bo vroča okoljevarstvena zadeva razvijala, bomo seveda spremljali še naprej. V nadaljevanju pa najprej k zgodbi, ki po štirih letih tudi še vedno ni dobila epiloga.
Prizadeti posojilojemalci iz afere Orion se namreč ne strinjajo, da zanjo nihče ne bo kazensko odgovarjal.
Videli bomo, kako boj za lastništvo Gorenjskega tiska ogroža tudi zaposlene in še o tem, zakaj so vsi slovenski helioporti za potrebe bolnišnic brez dovoljenj.

Oderuštvo, naivnost, zakon, pravna država- vse to so sestavni deli razvpite zgodbe o posojanju denarja.
Zloglasna afera Orion po štirih letih spet buri duhove. Kot kaže, za oškodovanje 500 posojilojemalcev kazensko ne bo odgovarjal nihče. Taka odločitev bo državnega tožilca, ki se je ves ta čas ukvarjal z zadevo, verjetno stala kariere. Domnevni oškodovanci pa vztrajajo pri iskanju pravice in zadoščenja.

Kdo ve, morda je 500 duš prav to prignalo v položaj, da so na prelomu tisočletja s posojilom pri Orionu skoraj izgubile svoj dom. Zupanova je potrebovala takratnih 20 milijonov tolarjev, da bi sinu kupila picerijo in poldrugi milijon za obnovo strehe. Odpravila se je na Hypo alpe adria banko, od koder naj bi jo poslali na Orion.
Sem rekla, jaz hočem imeti hipoteko na hišo in meni je rekel pri Hypo alpe adrii, da za 20 milijonov tolarjev je dosti 40. 000 mark hipoteke na hišo. Nič drugega. Hipoteko, poudarjam. Pri notarju, pa s predstavniki Oriona ni podpisala pogodbe za hipotekarni kredit, temveč za posojilo po načelu " prodam in odkupim nazaj ". Potem nismo nič več brali. Ko smo tja prišli, so rekli, da je vse v najlepšem redu in da naj samo podpišem. In jaz sem samo podpisala. In s tem ostala brez hiše, ki naj bi jo prek odplačanega posojila odkupila nazaj.
Potem je pa sin vsak mesec plačeval okoli 480. 000, se pravi 170. 000 je bilo za picerijo, 260. 000 pa za hišo.
Po nekaj mesecih takih zneskov nista zmogla več odplačevati. Dejstvo je, da te ljudje se niso zavedali, niti niso bili pošteno seznanjeni s tem, kaj sklepajo. Da so sklepali tako imenovane " sell and leas back " pogodbe, da nihče od teh ni vedel, kaj to pomeni.
Dejstvo pa je tudi, da se je večina posojilojemalcev, med leti 1992 in 2004 jih je bilo več kot 5. 000, za posojilo pri Orionu odločila, ker ga v običajni banki niso mogli več dobiti.
Ob tem pa naj bi bili zavedeni, saj so podpisovali bianco listine. Meni lahko polovica glave manjka, jaz ne bi tega podpisala. Sva preveč z možem trpela in tako naprej. Tudi pod razno ne. Zavedenost predpostavlja aktivno ravnanje osebe, ki zavaja. V tem primeru, oni so podpisali vsega, kar je bilo in so imeli možnosti preveriti pogodbe, možnosti preveriti vse posledice pravnega posla.
Po 4 letih so domnevni oškodovanci v ponedeljek izvedeli, da je višji državni tožilec Penko, kazenski pregon v zadevi Orion ustavil, saj za očitano goljufijo 8 fizičnih in 2 pravnih oseb ni bilo dovolj dokazov.

Šlo je za določen način poslovanja, tudi za moje pojme je to poslovanje etično in moralno sporno in morda tudi civilno- pravno sporno, ampak ne morem pa več vztrajati pri kazensko pravnih očitkih, da je v teh primerih šlo za goljufijo.
Medtem, ko se zdi odvetnikom obdolženih takšna odločitev pričakovana in ko se zagovorniki domnevnih oškodovancev še odločajo, kako naprej, so Penka izključili iz skupine tožilcev za pregon organiziranega kriminala, ker naj bi ta ne delal dovolj dobro. Pregled in ne jaz, je ugotovil napake. Sama sem bila na to dolžna odreagirati, to sem storila. Državno tožilski svet je o tem odločil in gospod Penko od ponedeljka ni več član skupine.

Penko bi lahko pisal obtožnico, bi bilo pa sodišče krivo, ker to ne bi šlo skozi in to govorim, dejansko ne kot oseba, ki je na eni strani, ampak dejansko kot pravnik. Ne more priti skozi in če to Penko je to naredil, očitno, kljub temu, da je zastavil praktično svojo kariero na primeru Orion, očitno mora biti res nekaj narobe v tej zadevi.
Zanimivo pa je, da so nad izključitvijo začudeni tudi na drugi strani. Gospa generalna državna tožilka ima vsak trenutek možnost, da zadevo, če ni zadovoljna z delom tožilca, ki na zadevi dela, da jo prerazporedi drugemu tožilcu. Pa tega ni storila. Penko ima veliko vlogo. On je ena čista žrtev politike. Če bi kdo moral odstopiti, bi morala gospa odstopiti, ker ona je njegova šefinja.
Medtem, ko Orion ponovno postaja orožje politike in ko tečejo polemike do kod seže avtonomija državnega tožilca, bodo domnevni oškodovanci in predstavniki propadle družbe, ki se uspešno izogibajo javnosti, še naprej merili pravico. Dejstvo pa je, da ti oškodovanci se bodo morali v resnici prej sprijazniti s tem dejstvom, da bodo morali vračati posojilo, ki so ga dobili pri Orionu. V civilni tožbi Končičevih proti Orionu in Alešu Rusu, pa je Vrhovno sodišče septembra 2004 odločilo, da sta pogodbi " prodam in odkupim nazaj ", ki tvorita enotno pravno operacijo, nični. Takšen razplet zdaj pričakuje tudi Zupanova, ki je tožbo proti Orionu vložila že julija 2003.
Jaz nisem nič dolžna. Ne razumete? Jaz nisem nič dolžna. V mnogih primerih pa so se stranke z družbo Orion že uspešno poravnale, saj lahko ničnost pogodb, torej družba v stečaju, vrne nepremičnino, posojilojemalec pa denar, še bolj neugodna, saj lahko dolg plus obresti dejansko presežejo vrednost nepremičnine.
Vseh zadev, ki so bile v projektu Orion in kjer so stranke dale soglasje, je bilo 60 zadev. Od tega je danes rešenih približno 74 odstotkov.
V primerih, ko je Orion v paketu zastavil lastništvo nepremičnin kreditojemalcev, naprej poslovnim bankam, pa mediacija ni uspela in so še na sodiščih. Do tega pa morda nikoli ne bi prišlo, če bi se ljudje ob najemanju nekonvencionalnih posojil, posvetovali.

Med delavci, ki jih zadnje čase vse bolj skrbi prihodnost, se je znašlo tudi 230 zaposlenih v kranjskem podjetju Gorenjski tisk in to zaradi lastniškega prerivanja. Vnela se je namreč prava vojna za večinsko lastništvo tega podjetja. Zgodba je dobila kriminalne razsežnosti, saj so se v dogajanje vključili tudi kriminalisti. Opravili so več hišnih preiskav, vpleteni pa so drug drugega kazensko ovajali in sodišče zasuli s tožbami in raznimi zahtevami. V naslednji zgodbi razkrivamo, zakaj je Gorenjski tisk tako vroče blago.

Novica je udarila kot strela z jasnega. Gorenjski tisk ima nove lastnike. Zdaj že bivši direktor družbe, Primož Trubar, ki je obvladovala 77 odstotni delež Gorenjskega tiska, Edvard Jurjevec, je vse te delnice prodal 5 družbam. Dogajalo se je kot v drami- Jurijevec naj bi delnice brez pooblastila skupščine ali nadzornega sveta prodal tako rekoč tik preden ga je nadzorni svet razrešil. Do preknjižbe delnic je prišlo le nekaj minut po njegovi razrešitvi. Njegov naslednik, novi direktor Davor Vlahek je prepričan, da je bila prodaja nezakonita in da so bili delničarji družbe Primož Trubar močno oškodovani.
Mi vztrajamo na naši oceni, da gre za oškodovanje najmanj 31 milijonov evrov. Gre za oceno iz konseveriranih podatkov družbe Trubar za leto 2006 in ocene podatkov za 2007. Ravno tako gre za oceno, ki jo je podal gospod Jurijevec, razrešeni direktor v zadnjem letu, ki je ocenjeval, da je premoženje Gorenjskega tiska vredno več kot 40 milijonov evrov. Kupci očitke o oškodovanju zavračajo. Tudi Papir servis, ki je kmalu po nakupu napovedal prevzem Gorenjskega tiska. Jaz mislim, da je tale izjava gospoda zelo netočna, kajti naš nakup Gorenjskega tiska je bil v skladu z vso veljavno zakonodajo, pravno formalno korektno izpeljan, tako da se absolutno ne morem strinjati z njegovo izjavo. Ste pa zaradi te izjave že ovadili gospoda Vlahka?
Postopek je v teku. Gre dejansko za njegovo izjavo za zlo blatenje dobrega imena naše družbe, tako da postopke bomo pa sigurno speljali. A Vlahek, ne glede na vse, vztraja pri svoji izjavi, saj... Na račun Trubarja ni prišlo praktično nič.

In tu se začne trnova pot do podatkov o tem, za koliko je 5 družb kupilo delnice Gorenjskega tiska in kje je kupnina? Koliko ste odšteli za 18, 54 odstotni delež?
Naša kupnina je znašala, je bila nad oziroma cena, ki smo jo plačali za delnico je bila nad takratno veljavno aktualno borzno ceno.
Koliko ste potem odšteli za ta delež?
Ja, je bila nad aktualno borzno ceno, tako da je bila poštena in tržna.
Koliko je bila takrat tržna vrednost, koliko ste vi dali za delnico?
Takrat je bila 15 evrov za delnico, mi smo dali pa nad 15 evri.
Koliko vas je potem stal ta nakup?
Težko komentiram. Kasneje se izkaže, da to sploh ni bila prodaja za gotovino, ampak je Jurijevec delnice Gorenjskega tiska zamenjal za deleže v 4 podjetjih, ki sodijo v skupino Krater, ki jo obvladuje Martin Odlazek in iz katere je tudi družba Papir servis. Gre za družbe Algas, Skok, Lepenka, Tržič in pa Loma Prevalje. Vse štiri so poslovno leto 2006, za leto 2007 še ni podatkov, končale z izgubo. Šlo je za nakup s kompenzacijami. Kompenzacije naj bi bile vredne 11, 8 milijona. Zakaj se je Jurijevcu tako mudilo s prodajo, ostaja neznanka. Edvard Jurijevec pred kamero ne želi stopiti, po telefonu pove le, da je skušal Gorenjski tisk ubraniti pred razpustitvijo. Tudi bivša direktorica Gorenjskega tiska, Kristina Kobal, ki naj bi bila v ozadju, o zadnjem dogajanju ne želi govoriti. Zdajšnji direktor Gorenjskega tiska pa je zgrožen. Kot diplomiran pravnik pa moram reči, da ne verjamem, da se v eni civilizirani državi take zadeve sploh lahko zgodijo.

Po moji oceni bi težko govorili o tem, kaj je prav, kajti če bi razlagal, kaj manjka, potem bi bilo verjetno predolgo. Delavci so zaskrbljeni. Seveda, da vse bojim. Še teh slabih 5 let, kar imam do penziona, mogoče lahko ostanete brez službe. Kam bom pa potem šel? Tako nič ne zvemo. Kar izvemo iz medijev, drugače je pa samo tišina.
Mene zanima samo, da bom delo imela in da bom boljšo plačo dobila. To me zanima. 34 let delam za 400 evrov. Res. Moja plača je 400 evrov po 36 letih delovne dobe. Žalostno. Po mojem, da se vsi norca delajo iz nas, samo veste kaj? Delavci smo, ko je enkrat dovolj, se že iz zgodovine ve, kaj se zgodi. Kaj?
Revolucija taka ali drugačna.

Kaj je v ozadju po vašem mnenju?
V ozadju je borba za premoženje, borba za lastništvo Gorenjskega tiska in pa seveda borba za pozicije na trgu.
Očitno sta se za Gorenjski tisk, ki ima na slovenskem trgu tiska in vezave knjig nekaj več kot četrtinski delež, spopadla investicijska družba Mohar in Satler, od jeseni lani njegov večinski lastnik ter skupina Krater, ki obvladuje dobrih 40 odstotkov trga preko podjetja Papir servis. Zakaj se je Papir servis odločil za prevzem Gorenjskega tiska? Gorenjski tisk je dobro podjetje. V njem smo videli še veliko potencialov. Zelo dobro se sklapa v našo poslovno strategijo, tako da so to glavni razlogi za nakup.
Kakšne načrte imate z njim, če boste prevzeli družbo?
V Gorenjskemu tisku bi proizvodnja ostala takšna, kot je v tem trenutku. A bitka za delnice Gorenjskega tiska, ki je zaželeno blago tudi zaradi več kot 12 milijonov evrov vrednih delnic v Gorenjski banki, Savi, Avtotehni in tako naprej, bo še dolga. Odvila se bo na sodiščih. Družba Moher in Satler skuša na vsak način prodajo razveljaviti. Na sodišču ji je uspelo doseči, da je vsako razpolaganje s prodanimi delnicami do nadaljnjega prepovedano. Po drugi strani skupina Krater oziroma Papir servis dokazuje zakonitost prodaje in da je bila razrešitev direktorja družbe Primož Trubar, Edvarda Jurijevca, nezakonita.
Mi pričakujemo, da bo država oziroma organi od kriminalistične policije do tožilstva in sodstva si te zadeve podrobno ogledalo in zaščitilo premoženje družbe Trubar in vseh delničarjev in da nam bo premoženje vrnjeno. Poglejte. Jaz ne bi periodiciral, kaj se bo zgodilo, če zmaga Moher Satler, kaj se bo zgodilo, če zmaga Krater. Pač v vsakem primeru bodo potem novi lastniki ali pa pač recimo zakoniti lastniki odločali o tem, v kakšno smer bo šel razvoj družbe. In naj se zgodba razplete čim prej, še dodajajo v Gorenjskem tisku. Napovedan prevzem podjetja namreč ovira njegov razvoj, poudarja vodstvo, saj lahko podjetje opravlja le tekoče posle, usoda zaposlenih pa ostaja negotova. V končni fazi nas niti ne zanima, kdo naj bi bil lastnik. Zanima nas, da bi lastnik ohranil delovna mesta, razširil proizvodnjo in izpopolnjeval grafične možnosti, ki se nudijo na tržišču.

Hitrost je pri reševanju življenj zelo pomembna.
In helikopterji so tudi pri nas pri reševanju življenj postali nepogrešljivi. Vsi prevozi do bolnišnic pa so nelegalni, saj nobena izmed 26 bolnišnic v Sloveniji nima uradno registriranega helioporta z obratovalnim dovoljenjem. In kot kaže, ga naša največja zdravstvena ustanova tudi še kar nekaj časa ne bo dobila, utegne pa se celo zgoditi, da bo Ljubljana kmalu ostala celo brez začasnega pristajališča za helikopterje.

Lani julija smo imeli trening s kolesom, kjer sem padla. Spomnim se, samo tega padca in nekega brenčanja in bolečine. Jaz sem bila takrat v helikopterju, potem sem se pa zbudila v bolnici. V tem času so bili starši obveščeni, da je prišlo do nesreče, da je punčka padla s kolesom. Odpeljali smo se do kočevske urgence, kjer so nam pa povedali, da poškodba ni enostavna in da bo potreben helikopterski prevoz v Ljubljano, v Klinični center. Zadnje minute na helikopterju so bile precej napete, ker se je začelo zgubljati, zgubljala je zavest, vendar se je potem vseeno srečno vse zaključilo. V kočevski regiji skrbijo za 18. 000 prebivalcev in helikopterska medicinska pomoč je velikokrat življenjskega pomena. Helikopter iz Kočevja do Ljubljane potrebuje približno 15, z reševalnim vozilom pa 45 minut.
Naše področje je dokaj nepovezano z osrednjo Slovenijo, nimamo avtocest, nimamo nekih primernih pristajalnih prostorov, tako da premišljujemo tudi o primernem helipotru na našem področju.
O heliportu razmišljajo tudi drugod po Sloveniji, saj so manevri precej tvegani.
Recimo v mariborski bolnici pristajaš med parkiranimi avtomobili, se pravi je pilot dokaj odgovoren, če se kakšnemu avtomobilu kaj zgodi in ga tudi lahko za to držijo. V Izoli je ravno ta področje, kjer pristajamo, zelo vetrovno. Tam je tudi velikokrat burja, tako da nas velikokrat nosi sem in tja. Potem v Celju pristajaš med nekimi rožami.
V Ljubljani pa ob Roški cesti, nekaj metrov stran od otroškega igrišča in skoraj 2 kilometra od osrednje slovenske medicinske ustanove.
Poleg tega seveda to približno 5 minut zgubimo pravzaprav s tem, da moramo bolnika prelagati na heliportu in ga potem z reševalnim vozilom spet po cesti prevažati do Kliničnega centra. V najboljšem primeru traja vožnja 10 minut. Tresljaji so nevarni za bolnike s poškodbo glave in hrbtenice.
Potem zasedamo reševalno vozilo, ki bi bilo lahko namenjeno za kakšne druge namene oziroma druge prevoze, če bi bil helioport oziroma mesto pristanka helikopterja blizu Kliničnega centra oziroma na Kliničnem centru, kot je po drugih državah.
Zakaj helikopter na strehi Kliničnega centra ne more pristati? V glavnem obstajata dva razloga. Prvi razlog je ta, da je vprašljiva statika samega objekta, predvsem so tukaj vprašljivi stropovi, drugi problem je pa logistične narave, saj dvigalo ne seže do same strehe.
Pravi helioport ima samo bolnišnica Jesenice, kjer je pristajališče pripravljeno na strehi ambulantnega dela, vendar če sem direkten, tudi ta helioport ne ustreza popolnoma vsem propozicijam, ki so potrebne.
Za vse izvenletališke operacije je potrebno pridobiti posebno dovoljenje, ki ga izda Ministrstvo za promet. Heliporti bi morali biti označeni s potrebno signalizacijo in imeti zagotovljeno reševalno, gasilsko službo ter varovanje. Od obstoječih heliportov, ki se uporabljajo za potrebe bolnišnic, niti eden ne ustreza tem zahtevam. Izpolnjujejo pa minimalne standarde, povedo na direktoratu za civilno letalstvo.
Prebivalcem stanovanjskega naselja ob Roški cesti v Ljubljani pa heliport povzroča kar nekaj težav.
Pri tem heliportu nas motijo v glavnem tri stvari. Eno je hrup, drugo so tresljaji, tretje je pač dvigovanje prahu. To je najbolj moteče na otroškem igrišču, kjer helikopter pogosto leti direktno preko peskovnika in pač ves ta prah dvigne v zrak. Ker je to izvenletališko pristajanje, niso potrebovali vseh tistih ureditvenih načrtov v planih oziroma gradbenih načrtov in investitor novega stanovanjskega naselja ni potreboval ob tem iskati soglasja za gradnjo in tukaj se je seveda v Ljubljani potem zapletlo. Kako pogosto se je pa to dogajalo?

Različno. Bolj lahko povem za sobote, recimo nedelje in to je ob lepem vremenu spomladi tudi lahko 7 helikopterjev na dan. Jaz razumem tako te prebivalce, ki imajo težave, vendar kakorkoli, kjerkoli bo helioport, bo ta hrup, ampak to je usoda bližine bolnišnic, tako da se mi zdi na nek način tudi nekorektno in malo egoistično s stališča teh stanovalcev, ki so kupovali stanovanja v jasnem okolju, kje in zavedanjem, da je pristajališče nekoliko stran. Strinjamo se, da smo v neki nehvaležni vlogi, ker bi želeli imeti helioport, samo ne na svojem dvorišču, vendar je tukaj pač dejstvo, da je taka lokacija, kot je zdaj v navzkrižju z vsemi predpisi o varstvu okolja, o varstvu zdravja. Na podlagi utemeljenih pritožb te civilne iniciative je letalski inšpektor izdal odredbo, da se prepove uporabo tega pristanišča za pristanek helikopterjev.
Glede na to, da mi v tako kratkem času nismo uspeli najti ustrezne nadomestne rešitve, smo trikrat vložili prošnjo na letalski inšpektorat za podaljšanje tega roka in zadnji rok se nam izteče 20. marca.
Potem pa naj bi obstoječi heliport premaknili za približno 100 metrov. Se dogovarjamo tako z Mestno občino Ljubljana, kot se pogovarjamo s šolo, ki je tam v bližini. Iščemo soglasja in če se bo le dalo, bomo to premaknili nekoliko bližje tej šoli.
Vendar to še vedno ne bo končna rešitev, saj naj bi bila lokacija v uporabi le do junija 2009. Ker na tistem prostoru namerava Ministrstvo za šolstvo in šport začeti igrati te akademije. Heliporta ob Roški cesti torej kmalu ne bo več. Izgradnja novega urgentnega poslopja pa je še daleč. Razmišljamo trenutno o dveh variantah oziroma jih proučujemo. To je ponovna preučitev izvedljivosti na sami strehi glavnega objekta, preučitev vprašanj statike in pa eventuelne adaptacije obstoječih dvigal. Druga možnost je pa postavitev, v obeh primerih gre seveda za montažne ploščadi, na tako enem DTS- u jug, to je na levi strani od glavnega vhoda, kjer bi lahko problem, ki obstaja, ne samo začasno, ampak tudi trajno rešili.
In dodaja, da gre pri tem za nacionalni problem, saj bolniki prihajajo v Klinični center iz vse Slovenije. Kaj lahko vi naredite in kaj vi ne morete več, kaj bi pa moral nekdo drug?
Glejte, mi lahko postavimo oziroma izrazimo naše potrebe. Mestna občina Ljubljana nam lahko pove in to nam je že povedala, kam lahko to ploščad umestimo v samem mestu. Naš ustanovitelj- država nam zagotovi sedaj finančna sredstva za potrebno investicijo. Za rešitev problema, ki sem ga prej omenil, da nimamo prostorsko luknjo v planu z risanjem drugih lokacij za heliport oziroma da bi sprejeli mogoče neko interventno zadevo ali neko interventno rešitev za nastalo situacijo. Je pa to po mojem mogoče edino le s strani vlade. V praksi pa se je že velikokrat izkazalo, da so še kako potrebni napori dobro organiziranih posameznikov, ki rešitev poiščejo tudi sami.
Tukaj na travniku za mojim hrbtom se nahaja trenutni divji heliport v Kočevju. Vidite, da je travnik. Zadeva je nezavarovana. V planu imamo izgradnjo novega reševalnega centra, v sklopu tega pa tudi heliport na samem objektu, ki je bil zavarovan, osvetljen in tako naprej.
Bomo videli, kje bodo svoje načrte uresničili prej, v Kočevju ali Ljubljani.

Za konec se za kratko vrnimo še k naši zgodbi izpred 14 dni o azilnem domu. Naletela je na številne odmeve, o problemu znižanja azilnih standardov so se razpisali v medijih, ruska azilanta, ki sta nam povedala, da sta iz protesta skušala narediti samomor, pa sta iz nevzdržnih razmer v domu pobegnila in nihče ne ve, ali sta sploh še v Sloveniji. Odzvala se je tudi služba za odnose z javnostmi Ministrstva za notranje zadeve. Na njihovo zahtevo smo dolžni objaviti popravek v zvezi s prispevkom o azilantih. S Tednikom pa se za danes poslavljamo. Na svidenje. Ministrstvo za notranje zadeve ostro zavrača očitke o zniževanju standardov za prosilce za azil, saj z novim zakonom obseg in vrsta pravic beguncev, ki jim je bila priznana subsidiarna zaščita, ostaja enaka kot prej. Omejevanje gibanja prosilcem za mednarodno zaščito nima statusa pripora. Po zakonu o mednarodni zaščiti je takih razlogov 10, vendar ti razlogi prejšnje le razčlenjujejo in ne uvajajo nič novega. Ne drži trditev, da so bili upoštevani le kozmetični popravki v NHCR in nevladnih organizacijah.
Prosilec ima zoper vsako odločitev pravico do tožbe na Upravno sodišče. Če pa je v tem postopku neuspešen, pa še pravico do pritožbe na Vrhovno sodišče, pri čemer ima pravico do brezplačne pravne pomoči. Ministrstvo za notranje zadeve poudarja, da nikoli ni in tudi ne bo preprečevalo ali kakorkoli oviralo dajanje izjav prosilcev za azil, saj se o tem svobodno odločajo.

Prejšnja: 21. 2. 2008

Naslednja: 6. 3. 2008

oglasno sporočilo

Moj RTV

Tednik: 28. 2. 2008