Tednik: 6. 3. 2008

Vsak gib, vsak pogled, vsaka reakcija ni več spontana, ampak je štirikrat premišljena in to tudi ljudje začnejo počasi opažati.
Vera dobro ve, kako pomembna je ljubezen do otrok, saj jih ima 5. Pred 9 leti se ji je življenje nekoliko spremenilo, saj je ostala sama z njimi. Vsakokrat, ko sem prišel s to hibo na servis, so mi po končanem servisu povedali, da je hiba odpravljena, vendar sem po 1. 000, 2. 000 kilometrih zopet ostal na cesti.

Pozdravljeni, spoštovane gledalke, cenjeni gledalci. V soboto bo 8. marec- dan žena- svoje čase praznik, ko smo ženam in materam namenili res vso pozornost. Tudi v današnji oddaji jim je namenjamo veliko. Žal pa življenje žensk ni vselej praznik, ampak vsakdan s številnimi težavami in problemi. Med največjimi je gotovo nasilje v družini. Nasilje se ponavadi dogaja med štirimi stenami in tam največkrat tudi ostane, zato tudi ni pravih podatkov o tem, kako množično se take stvari dogajajo v slovenskih družinah. Leta 2000 je bilo prijavljenih 3. 000, leta 2005 pa že 5. 000 primerov nasilja. Ponavadi velja za pretepene ženske tisti izgovor: " Padla sem po stopnicah " in samo redke upajo o tem spregovoriti odprto. Tedniku so se zaupale.

Po raziskavi sveta Evrope je vsaka šesta ženska v Evropi žrtev nasilja. Četrtina oziroma petina žensk je v svojem življenjskem ciklusu že izkusila neko vrsto fizičnega nasilja, vključno s spolnim nasiljem.

Jaz sem se čisto zaljubila vanj in še sama nisem opazila, kdaj je ta odnos začel postajati zelo čuden, kdaj je začel biti zelo pozoren na vse moje prijatelje, tudi na prijateljice, malo kasneje celo na starše in vsi ti odnosi so njega ogrožali in si je želel, da jih pač ne bi bilo.

Strah te je ali tega, da se te bo nekdo fizično lotil, lahko je pa tudi čisto drugačen in na začetku je drugačen. Na začetku je strah vezan na to, da te bo ta nekdo nehal imeti rad.

Sem bila pravzaprav že zelo na dobri poti tudi do anoreksije, ker jaz sem, ko sem bila še z njim, sem pač fantazirala o tem, da enkrat mi bo pa uspelo se pač iztrgati iz tega in ko mi bo, se samo pač malo porihtam, malo shujšam in bom spet taka ta prava. V resnici sem pa takrat, nisem vedela, ampak imela sem manj kot 41 kilogramov.

Žrtvam družinskega nasilja morda ne bo treba več v copatih bežati od doma in se skrivati v zatočiščih. Po letih opozarjanja in ugotavljanja, kako slabo so varovane žrtve nasilja, pa naj gre za otroka, žensko, moškega ali starostnika, smo namreč dočakali Zakon o preprečevanju nasilja v družini. To je prvi naš sistemski zakon o preprečevanju nasilja v družini v Sloveniji in s tem zakonom želimo predvsem zmanjšati oblike nasilja. Določa pa predvsem vlogo in mrežo državnih organov, potem nevladnih organizacij in določa tudi pojme in vrste nasilja. Zakon, ki ga pozdravljajo tako stroka, kot nevladne organizacije, ki so v preteklosti igrale ključno, prevečkrat pa tudi edino vlogo pri zaščiti žrtve, prinaša kopico novosti.
Pomembno je, da bodo vsi organi nekako skupno delovali, da bo prišlo torej do ustrezne rešitve čim prej, da bodo imele žrtve brezplačno pravno pomoč, to se mi zdi izjemno pomembno, da bodo s seboj lahko imele tudi zaupno osebo. Predvsem pa je zelo pomembno, da bomo delali tudi s storilci. V nasprotnem primeru si bo ta poiskal novo žrtev ali se vrnil k stari. Sicer so lahko doslej pristojni nasilnežu izrekli prepoved približevanja žrtvi in njunemu domu, pa vendar skupno največ do 70 dni. Poslej bo lahko sodišče, ko gre za napad, poškodbo, nadlegovanje, zalezovanje in drugačne posege v dostojanstvo žrtve, to podaljšalo tudi do 12 mesecev. Najbolj drastičen ukrep je pa predvsem prepoved oziroma ukrep izselitev iz stanovanja storilca, tudi če je lastniško stanovanje, ob razvezi pa pripada stanovanje žrtvi, posebej, če živi z otroci. Nevladne organizacije svarijo pred nevarnostjo, da bi tako dragocen zakon ostal le mrtva črka na papirju, saj ta hip manjkajo še nekateri podzakonski akti, ki morajo zelo natančno opredeliti, katera institucija mora v primeru nasilja v družini, storiti kaj in v kakšnem roku, pa naj gre šolstvo, zdravstvo, socialo ali pravosodje. Vsa ta ministrstva so zavezana podzakonske akte v enem letu sprejeti, določijo se protokoli, ravnanja. Institucije bodo v primerih družinskega nasilja morale sodelovati in se medsebojno obveščati. Ko gre za otroke, še toliko bolj.
Otroci so žrtev nasilja tudi, če so samo prisotni med dvema odraslima, kjer se izvaja nasilje. Posebne naloge imajo Centri za socialno delo, ki bodo morali za vsako žrtev izdelati konkreten načrt pomoči. Nekatera pomembna vprašanja pa ostajajo odprta. Nevladne organizacije opozarjajo predvsem na sporno kategorizacijo oblik nasilja.
To, da je strokovnim delavkam in delavcem na Centrih za socialno delo dana možnost, da ocenjujejo o tem, kdaj je žrtev dovolj ogrožena zato, da bo pravzaprav dobila pomoč s strani države, to pomeni, da zakonodajalec kategorizira tako imenovane lažje oblike nasilja in težje oblike nasilja. Tako se lahko posameznik odloči, da denimo psihično nasilje žrtve resno ne ogroža dovolj in država zato v družino ne bo posegla. Tudi zato so izobraževanja vseh, ki se srečujejo z žrtvami, toliko bolj pomembna. A tukaj naletimo na težavo. Zakon namreč izobraževanje nalaga vsem institucijam, z izjemo pravosodja. Izobraževanje lahko kvečjemu okrepi neodvisnost posamezne veje oziroma posameznice ali posameznika, ne more oziroma težje jo pa ogrozi. Menimo, da bi pravosodni organi morali imeti v zakonu enako obvezo kot vse ostale institucije, da se izobražujejo in da se kontinuirano in sistematično izobražujejo.
Izobraževanje nam izredno koristi, torej vsem členom od Centrov za socialno delo, zdravstva, šolstva in seveda tudi celotnega pravosodja. Jaz mislim, da bo minister za pravosodje poskrbel tudi za to.
Nasilje nad ženskami je prisotno v vseh državah in vseh družbenih slojih. Največ napadov, posilstev in umorov se zgodi namreč prav za domačimi zidovi in tudi pri nas na žalost ni drugače. Pod geslom Ustavimo nasilje nad ženskami, že eno leto poteka kampanja Sveta Evrope, v katero se je vključil tudi slovenski državni zbor in mnoge slovenske nevladne organizacije. Vzpodbujamo tako žrtve, kot priče nasilja v družini, da spregovorijo, kajti ženske, ki so žrtve nasilja v družini, so hkrati tudi žrtve naše brezbrižnosti. Da državi ni vseeno, je pokazala tudi z zakonom o preprečevanju nasilja, ki mora zdaj le še polno zaživeti.
Začela sem premišljevati, kako bi bilo lepo, če te osebe ne bi bilo na svetu, če bi ta oseba umrla, ker potem jaz ne bi imela več možnosti, da se vrnem, ker ta odnos je ves čas pač, jaz sem uspela oditi, ampak sem se tudi zmeraj nazaj vrnila.
Žrtvam pa ne more pomagati noben zakon, če se tako ne odločijo najprej same.

Ko razmišljamo o revščini, ponavadi pomislimo na odsotnost osnovnih dobrin- strehe nad glavo, zadovoljive prehrane, oblek. In ko skušamo revežem tudi pomagati, ponavadi pomislimo, so si ljudje krivi sami ali pa so vzroki morda drugje? Po nekaterih ocenah živi na robu revščine 200. 000 državljanov Slovenije. Največje žrtve revščine pa so zagotovo otroci, in zagotovo je za vsako mater najtežji občutek, ko svojemu otroku zaradi revščine veliko stvari ne more nuditi. Revščina in vsesplošno pomanjkanje zaznamujejo življenje družine Ševo. Deset otrok živi v razpadajočem stanovanju v Kočevju, vlada vsesplošno pomanjkanje, denarja ni ne za hrano ne za položnice in ne za obleko. In kar je po svoje še najhuje: Ti otroci nimajo niti možnosti, da bi se poklicno izšolali, da bi lahko morda kdaj sami zaslužili za boljši jutri.

Ne!
Kako so nas lahko tisti iz Tednika že spet prehiteli?

Živemu človeku se lahko pripeti marsikaj. Denimo tudi to, da mu onemogočijo dostop do lastnega doma. Prav to so nameravali vestni uradniki z odločbo o zaprtju cestnega prehoda prek železnice storiti prebivalcem desetih hiš na Lavrici. Za zdaj je osuplim občanom sicer uspelo doseči, da bodo imeli še nekaj časa dostop do svojih domov po javni cestni površini, a kot kaže, ne prav za dolgo. Edina javna pot do 10 hiš na Nemčevi ulici na Lavrici vodi preko dvorišča trgovine z gradbenim materialom, prečka pa tudi železniško progo. Ministrstvo za promet je odločeno, da bo prehod čez železnico zaprlo, saj ne ustreza normativom, prebivalci pa bodo ostali odrezani od sveta.
V petek so nam hoteli že zapreti prehod, se pravi, ministrstvo je izdalo odločbo o zaprtju tega prehoda, vendar smo nekako jih ustavili in jim to ni uspelo. Kaj ste naredili? Mi to svinjarijo gledamo.
Zakaj so hoteli zapreti?
Ne vem, kdo ima tukaj interese zadaj. Izgleda, da ta trgovina SBS ima interes zaprtja tega prehoda in oni so dali predlog o zaprtju tega prehoda.
Cesta in železniški prehod ostajata odprta do konca tega meseca, vendar pa je vožnja čez dvorišče trgovine vse prej kot prijetna in varna.
Ja, prihod je grozen. Čim se peljete skozi dvorišče SBS- a, na katerem poteka legalna cesta, se podijo viličarji gor in dol, tako da je dobesedno nevarno. Kamioni zaparkirajo prehod, postavijo se na cesti, tako da zgubiš tudi 10- 15 minut, preden se umaknejo. Stanovalci so prepričani, da jim lastnik trgovine nagaja nalašč, saj je cesto že večkrat sam zaprl. Menim, da je tukaj v ozadju SBS trgovina, ki poskuša zaradi lastne pridobitvene dejavnosti ta prehod zapreti, saj bi ji s tem bilo omogočeno tudi, da fizično zapre celotno posestvo tukaj okoli te trgovine.
Lastnik podjetja SBS trgovina, Aljoz Slanc, je bil na dan našega snemanja odsoten, oglasili pa so se nam njegovi odvetniki, ki trdijo, da gre za zasebna zemljišča v lasti njihove stranke, ki po njem ni dolžna trpeti prevozov. Še prej, še od Marije Terezije, preden je bila železnica, je bila tukaj cesta. Nobene druge poti skozi nikjer drugod ni bilo. To je bila najbolj glavna pot, edina, ki je lahko obstojala za vse te parcele dol. Tukaj je kmetijskih zemljišč kakšnih 40 hektarjev in je vse tukaj šlo skozi.
Slančevi odvetniki trdijo, da s stanovalci z zaprtjem njihovega dvorišča ne obstajajo brez cestne povezave, saj ob progi vodi druga pot, ki železnico prečka kakšnih 500 metrov nižje. Pravijo, da je cesta kategorizirana kot javna pot in ni nobenega dvoma o tem, da prebivalci nimajo dostopa do svojih stavb. Ta cesta je v zasebni lasti in lastnik je pripravljen to cesto tudi odprodati, vendar se morajo izpolniti ti pogoji, se pravi razširitev ceste ob železnici, potem začasni prehod za pešpot in naslednji prehod Vrečarjeva ulica naj bi bil pa zavarovan s polzapornicami. Lastnik obvozne ceste vsaki zapori obstoječega železniškega prehoda pa naj ga zapre lastnik trgovine ali država, takoj zapre tudi svojo cesto in stanovalci spet ne morejo nikamor.
Problem je kakšna intervencija in ni dostopa rešilca, gasilcev in tako.

Drugi del obveznosti, ki se pa nanaša na pridobitev zemljišča na povezovalni cesti ob železniški progi, pa zaenkrat še nismo uspeli zagotoviti. Čim naredijo novo cesto, je ta problem sproščen. Jaz sprostim to in se z občino mimogrede lahko dogovorimo, samo naj nam dajo nekaj. Župan zatrjuje, da se z lastnikom do sedaj niso mogli dogovoriti. Za dogovor in rešitev prometne zagate pa jim ne ostaja več veliko časa. 25. marca bo inšpektor za promet znova obiskal Lavrico in železniški prehod bo od tega dne najverjetneje dokončno zaprt. Kaj boste naredili, če vam vse skupaj zaprejo?
Ne vem. Ne vidimo pametne rešitve, ne vem. Pa občina svojim občanom v dveh tednih lahko zagotovi cesto do njihovih hiš?
Ne, tega zagotovila zatrdno ne morem dati, mora pa to odgovornost prevzeti nase tudi Ministrstvo za promet, ki je tako odločbo napisalo. Mogoče je malo prenagljeno in mogoče malo prelahko. Gordijski vozel prometne zagate na Lavrici pa bi bilo verjetno prav lahko presekati- z malo dobre volje in sodelovanjem vseh vpletenih.
Pomanjkanje dobre volje je prisotno tudi v naslednji zgodbi, ki govori o tem, kako nemočni smo lahko včasih kupci jeklenih konjičkov. Dandanašnji, ko je ponudba avtomobilske pločevine na trgu res velika, je človek kar v dilemi, kaj naj izbere. Trgovci so spretni in pred nakupom vedno veliko obljubljajo. Kako dobri so v resnici, pa se izkaže šele, ko je s kupljenim in plačanim avtom kaj narobe. To sta spoznala tudi kupca Renaultovih vozil. Ob reklamaciji motorja, ki je odpovedal, je prodajalec enostavno skomignil z rameni. Renault Espace je načelno udoben in varen avto, s katerim so lastniki zelo zadovoljni. Ta trditev pa žal ne velja za vse tiste, ki so kupili Espace z dizelskim motorjem 2, 2 DCi. Takoj na začetku, ko sem kupil prvi avto, se je pokazalo, da z avtom nekaj ni v redu. Ta občutek me ni varal, na koncu je v bistvu prišlo do tega, da sem ostal šestkrat v tujini na cesti, bil sem življenjsko ogrožen. Pri prehitevanju mi je enostavno padel pedal za gas, rešila me je utrjena bankina. Drugače pa verjetno niti ne bi tukaj stal. Vsakokrat, ko sem prišel s to hibo na servis, so mi povedali po končanem servisu, da je hiba odpravljena, vendar sem po 1. 000, 2. 000 kilometrih zopet ostal na cesti.
Dokler sem se pogovarjal sam, v bistvu se na Renaultu ni hotel z mano pogovoriti nihče, ko pa sem vzel odvetnika, so stekli pogovori. Dogovor je bil odkup starega z zamenjavo drugega. Tako sem prišel do novega Espacea. Vendar pri tem Espaceu ni bilo nič drugače, kot pri prvem. Takoj na začetku mi je razbilo katalizator, ki je bil popravljen v garanciji. Takoj po izteku 2- letne garancije in pa prevoženih 120. 000 kilometrov mi je zaribal motor. Primer pa je vse prej kot osamljen. Prav hitro smo našli še nekaj lastnikov s podobnimi težavami. Kaj konkretno? Vse od izpuha, alternatorja, motorja za klimo, na koncu koncev je avto pri 136. 000 kilometrih, pa je bil redno servisiran, je zaribal. Takoj po montaži te nove mašine mi je šel alternator in to dvakrat. Zadnji vikend je šla spet elektronika, recimo pri Hondi v dveh letih niso zamenjali en motor. Pri Espaceu na osnovi tega mojega primera, sem jih spoznal 10 do 13 in več ali manj so bili vsi iz garancije. Jaz sem slišal, da nekako obstoja veliko teh napak, dve sem si pa osebno ogledal, tudi napisal strokovna mnenja in sem prepričan, da gre za konstrukcijsko napako in tovarniško napako. Pravzaprav zaribavajo ležaji na glavni gredi in to ležaji od batnic. Zaradi tega pride do odtrganja batnice. Ta batnica kot tukaj vidimo preluknja ohišje motorja in zaradi tega steče še olje ven, tako da imamo 2 zelo nevarne situacije naenkrat in samo tile 2, 2 DCi so tisti, ki zaribavajo in če bi Renault si hotel narediti normalno, dobro reklamo, bi moral ta vozila nazaj poklicati in te napake odpraviti, pa tudi, če motorje zamenja. Zaenkrat se proizvajalec še ni odločil, da bo naredil vpoklic. Na vseh teh omenjenih vozilih, ki so imela tovrstno okvaro je bilo več vpoklicev že narejenih iz drugih razlogov, tudi za veliko manj pomembne stvari. Zaenkrat pa za odpoved ležaja na glavni gredi še ni vpoklica.
Vendar tudi v primeru, ko Renault napako prizna, kot na primer pri motorju 3, 0 DCi, pa to še ne pomeni, da so s tem za kupca rešeni vsi problemi. Prvi motor so mi zamenjali dejansko brez vsega. Problem je bil seveda, da sem bil skoraj 2 meseca brez avtomobila, ker toliko časa traja, da motor pride iz Francije. Potem sem se vozil približno 1 leto, približno nekje še 30. 000 kilometrov, nakar se je na avtocesti spet zgodila enaka stvar. To je bilo potem, ko je minila 2- letna garancija. Je pa še vedno veljala garancija za motor, ki so mi ga zamenjali, tako da seveda so mi zamenjali tudi drugi motor. Žal se Renault ni odzval niti s tem, da bi mi pokril stroške vleke vozila, ker so rekli, da je garancija za vozilo potekla, seveda pa garancija za motor ni potekla, torej to je ena stvar, ki je popolnoma nerazumljiva, kot da bi se vozilo brez motorja seveda lahko gibalo. Tretjič se mi je zgodila ista stvar, tokrat v najhujši različici. Spet je odpovedal motor, zakadilo se je in najhujše je, da se je to zgodilo v trojanskem predoru, tako da sem komaj prišel ven iz trojanskega predora, avto odpeljal. Predstavljajte si, kaj bi se zgodilo, če bi avto ostal sredi predora ob vseh tistih kamionih, ki drvijo.
Ja, to je pa druga zadeva. Ni vezano na ležaje gredi, ki so problematični pri motorjih 2, 2. Tam je pa stvar bila ta, da so se te motorji pregrevali in jasno, posledica dolgotrajnega pregrevanja je pač, da enkrat zadeva odpove. Motor je bil prvič zamenjan v garanciji, drugič po tehnični noti proizvajalca, skladno s predpisi. Kljub temu je nov motor, ki je bil že z odpravljeno napako, ponovno odpovedal. Ugotovili smo, da je takrat potekla temu motorju garancija, mislim, da nekaj manj kot mesec dni. Žal se proizvajalec seveda ni odzval, serviser je naredil vse, kar je bilo v njegovi moči. Proizvajalec se pa ni odzval s tem, da zamenja motor, kar bi se mi zdelo popolnoma upravičeno tudi glede na vse težave, ki so bile s tem avtomobilom, temveč je potem pogojeval, da bo popravil ta avto, če kupimo ob nekem določenem popustu novo vozilo, kar se mi je pa zdelo seveda popolnoma nesprejemljivo in to je ravno tisti odnos, ki ga pri proizvajalcu ne razumem. Pri njih naletiš vedno na eno in isto zadevo. Odkup starega avta z doplačilom novega avta. Po vseh teh letih kalvarije s temi mojimi Espacei, sem ugotovil sledeče: Po razgovorih po različnih servisih, da gre enostavno za tovarniško napako na teh motorjih. To sicer Renault v javnosti noče priznati.
Bom naredil primerjavo. V Sloveniji je 2 milijona ljudi. Če jih 30 zboli, dobi vročino ali se govori, da je to epidemija? Verjetno ne. Podobno je pri avtomobilih. Če so posamični primeri tukaj pa tam, se pač rešujejo v okviru garancije, v okviru sredstev dobre volje in tako dalje, kar pač je na voljo. O tem, kdaj posamični primeri prerastejo v tovarniško napako, pa seveda odloča proizvajalec. In prav visoki stroški popravila, so po mnenju nezadovoljnih kupcev, poglavitni razlog zato, da Renault v njihovem primeru ne želi prevzeti odgovornosti. Pri garanciji je najbolj pomembno opozoriti na preprosto dejstvo, da s samim iztekom garancijskega roka dejansko ne preneha neko jamčevanje proizvajalca za stvar, ki jo da v promet. Vendar je pa nesporno nekaj. Če je vozilo redno servisirano, se normalno uporablja, potem mislim, da je izven dometa neke trezne presoje vsakega uporabnika to, da bi pri 2 letih in pol starosti vozila pričakoval neko tako generalno okvaro, ki ga lahko preseneti, tako kot je enega izmed mojih klientov, na avtocesti, ko se je potem, ko je motor razneslo, vsulo olje po vročem motorju. To je posledično povzročilo neko dimno zaveso, zaradi katere je šofer tega vozila težko videl naprej in komaj uspel varno zaustaviti svoje vozilo. Jaz mislim, da tukaj gre za tvegano vožnjo s produktom, ki je nevaren in v kolikor proizvajalec in generalni uvoznik za to nevarnost vesta, pa jo iz nekih ekonomskih interesov tajita, da gre pač za izjemno neskrben in neprofesionalen odnos proizvajalca takšnega produkta. Spoštovani gospod predsednik uprave, Erik Bernard. Sprašujem vas, do kdaj se boste skrivali, do kdaj boste zavajali nas kupce, slovensko javnost, da na teh motorjih ni tovarniške napake? Povejte nam, kdaj nam boste povrnili stroške, ki smo jih imeli na teh avtomobilih? Ne samo s prodajalci avtomobilov, tudi z zavarovalnicami in zavarovalniškimi agenti imajo nekateri slabe izkušnje. Najpogosteje v pogodbi in zavarovalniških pogojih ljudje spregledajo droben tisk in potem se za denar lahko obrišejo pod nosom.
Sledi nekaj poučnih pripovedi na temo nekorektnega ravnanja zavarovalnic.

Aha! Kaj je zdaj to? Pojdi! Pojdi, greva. Opa!

Tako. Barabe! Kje so zdaj? Kaj je zdaj to? Poglejte to! Kako je lahko tudi v Republiki Škofi Tednik hitrejši od naju? Ali si videl to?

Najbrž bo kar držalo, da je pes človekov najboljši prijatelj. Njegova ljubezen do gospodarja je po navadi brezpogojna in mnogi lastniki svojim ljubljenčkom naklonjenost tudi vračajo. Tako danes kosmatinci svoje lastnike spremljajo skoraj na vseh poteh in po opravkih. Če je kuža žepne velikosti, je seveda nekako laže. Kaj pa storiti, če imate doma dobrodušnega velikana, ki žalostno cvili, ko se odpravljate zdoma? Ga lahko vzamete s sabo v trgovino, na avtobus ali na vlak in v lokal? Kje je psom vstop dovoljen in kje prepovedan, smo preverili s skrito kamero in ugotovili, da so vsaj v Ljubljani, psi dobrodošli skoraj povsod- v nasprotju s kadilci.

Kaj bodo porekli na psa, smo preizkusili tudi v ljubljanskem City parku. V trgovini za živali je bil Casper prava zvezda.

Seveda govorimo o prostorih, ki so namenjeni obiskovalcem oziroma kupcem. Seveda to niso prostori, kjer se skladišči, pripravlja hrana, streže in tako naprej. Tam pač živali nimajo vstopa. V pasji družbi smo bili zaželeni v knjigarni Mladinske knjige in tudi v eni od veleblagovnic sredi Ljubljane ni nihče protestiral, ko smo se s kosmatincem na hitro sprehodili med njihovimi policami. V Nami pa psom vstop ni dovoljen, vendar imajo tam zelo prijaznega varnostnika, ki je prevzel vlogo pasje varuške.

Casper je za nagrado za celodnevno delo dobil igračo, psa pa po opravkih, če je le mogoče, vseeno raje ne jemljimo s sabo, saj se moramo zavedati, da se psov mnogi ljudje bojijo in ne morejo na prvi pogled vedeti ali je naš kuža prijazna zverinica ali pa popadljiva mrcina.

Sicer pa- kuža je ponavadi tak, kakršen je njegov lastnik. Bodite prijazni, pa ne samo do svojih živalskih ljubljenčkov. Tednik je končan, hvala za pozornost in nasvidenje do prihodnjega četrtka.