Tekma: Vrednost življenja ljudi in živali

Sanja, živjo.- Čav.
Recimo, ena praktična ponazoritev večvrednosti človeka. Ali je tako, da je recimo manjša škoda, če zatolčemo enega golobčka, kot pa enega eskimčka?
Ja.

Ja, ne? Ok. Časa imaš 2 minuti in pol. začneš na moj znak. Tri, štiri, zdaj!- Čav. Naš prvi argument je: Vem, da živim. Življenje ljudi je nekaj posebnega. Ima posebne značilnosti zaradi katerih je bolj pomembno od življenja živali. Filozof Maks Šeler dokazuje, da se človek, za razliko od živali, zaveda svojega življenja. Je torej edino bitje, za katerega ima življenje neko vrednost. Poleg tega se zaveda možnosti svojega ne življenja. Iz tega pa, kot trdi Artur Shopenhauer, izhaja le človeku lastna potreba po metafiziki, kajti išče bistvo sovjega življenja, ukvarja se z umetnostjo, filozofijo, veruje in podobno. Vse to so posebnosti človekovega življenja. Človek ima glede svojega življenja želje, pričakovanja, dela načrte za prihodnost. Torej, želi od življenja nekaj več. Zaradi tega je, ko človek umre, izguba toliko večja. Komaj za človeka ima njegovo življenje vrednost, za žival pa njeno življenje nima vrednosti. Človek do življenja človeka ohranjuje spoštovanje tudi po smrti. Nemški filozof Hans Jonas trdi, da le človek dela grobove, pokopava mrtve, kar je še en dokaz za to, da le človek dojema svoje življenje kot neko vrednost. In naš drugi argument je: Ljudje ali živali? V konfliktnih situacijah se izkaže, da je življenje človeka vredno več kot življenje živali. Če bi v določenem primeru morali izbrati med življenjem sovjega najljubšega psa ali življenjem popolnega neznanca, bi se odločili za človeka. Tudi, če bi se morali odločiti o tem ali bi dali denar za to, da bi rešili 100 živali ali pa le enega človeka, bi se odločili za slednje. Še bolj konkretno. Ob izbruhu ptičje gripe, Svetovna organizacija za življenjsko zdravje, katere eden izmed glavnih ciljev je, dobrobit živali, priporoča zakol vseh ptic. V Virginiji pa so pred leti zaradi pojava ebole, ubili vse opice v tamkajšnjem zavetišču. Po drugi strani pa se v tem primeru ne ubija ljudi, čeprav se Ebola prenaša iz človeka na človeka. Iz tega in podobnih primerov, je lepo razvidno, da je življenje človeka v takih primerih vredno več od življenja živali, čeprav življenje živali ni nepomembno.
Sanja, bravo.
Špela. Izvoli na prižnico.

Pustiva to, časa imaš dve minuti in pol. začneš na moj znak. Tri, štiri, zdaj!
Lep pozdrav še z negacije. Torej kot prvo se moramo zavedati, da človeškega in živalskega življenja ne smemo zamenjevati z življenjem dveh posameznikov teh vrst. Torej nesmiselno je govoriti o tem ali je življenje Janeza pomembnejše od njegovega psa Flokija ampak moramo na to gledati širše. Torej, prvo bomo pogledali resolucijo Človeško življenje je pomembnejše od živalskega z ekološkega vidika. Torej človek svojega stališča pogosto dela neko hierarhično lestvico, vendar tega v naravi ni. Človek si domišlja, da je v nekaterih določenih primerih pomembnejši od drugega človeka in to prenaša tudi na živali. Torej v naravi pa ne obstajajo bolj ali manj pomembne stvari, ampak gre za celoto. Iz tega sledi, ker so živali del narave in ker so ljudje del narave, sledi da gre tukaj za celoto in da eden ne more biti pomembnejši od drugega. Torej primer. Rastlini je prav tako pomembna voda kot sonce. Torej za njeno življenje je pomemben vsak del tega spleta in ta rastlina je pomembna za naslednjo žival in tista žival je pomembna za naslednjo žival in to vse deluje kot celota. In enako pomemben je prav za življenje kot celoto. Torej kot drugi vidik pa je evolucijski. Torej človek ima še vedno enake primarne potrebe kot žival. Torej, to je potreba po hrani, pijači, kislini, stalni telesni temperaturi in izogibanju bolečinam, kar je skupno tudi živalim. Torej višje psihološke potrebe lahko človek razvije šele takrat, ko so mu zadoščene nižje, torej osnovne fiziološke potrebe in s socializacijo lahko človek šele takrat dobi svoje učlovečenje. Torej človek je v osnovi še vedno žival in človeku njegova človečnost ni popolnoma prirojena, ker na primer v primeru volčjih otrok ljudje sploh ne dosežejo, ko so bili vzgojeni kot živali, stopnje človeka. Torej to ni nekaj, kar bi obstajalo v človeku samem ampak je to stvar, ki pride s socializacijo. Torej razlika med ljudmi in živalmi je le v stopnji razvoja, ne pa v samem bistvu, ker v samem bistvu človeško življenje ni nič bolj pomembno od živalskega. Hvala. To je to. Alen izvoli.

Časa imata minutko, začneta na moj znak. Tri, štiri, zdaj! Kdaj je življenje živali bolj pomembno od življenja človeka? Torej hočeš konkreten primer. Konkreten primer je nesmiselno govorit, ker tukaj gre za skupek živali, kot cele vrste živali in vrste človeka, ker nepotrebno je govoriti ali je življenje enega človeka, na primer belca, pomembnejše od črnca, kajti tukaj pridemo do nekih absurdov.
Hvala. Koliko muh si že rešila iz pajkove mreže?
Ne ukvarjam se z reševanjem muh iz pajkove mreže.

Ali ti je sploh kdaj žal potem tudi za živali, za katere ne veš, da si jih ubila.
Mislim, da to ni bistveno pri tem.

Ti je žal ali ne?
Ne vem.
Mislim, da bomo zaključili, Alen ti se lahko vrneš, ti Špela pa še malo počakaj tukaj. Kar stopi gor na tale praktikabeljček. Čakata te vprašanji gostov, gospodična Ogrin. Živjo Špela. Mene pa zanima tvoj komentar na citat iz veljavne slovenske zakonodaje, ki je primerljiva z evropsko zakonodajo, kjer piše, da se zakon dosledno izvaja pri vretenčarjih pri drugih živali pa glede na stopnjo njihove občutljivosti, v skladu z ustaljenimi izkušnjami in znanstvenimi spoznanji. Tvoj komentar tega citata me zanima. Ja, ne vem, mogoče je malo sporen.
Če vretenčarji ja, ostali pa ne.
Naj ponovim citat?
Lahko.

Hvala.
Hvala. Gospod Mahne.
Kaj po vaše loči človeka od živali? Ali se strinjate, da je to, kar loči vest in zavedanje? Človek je v osnovi še zmeraj žival, tako da tudi če človek nima možnosti, da se izpopolni, še zmeraj ne bo imel neke zavesti, zavedanja in mislim, da nebi smeli gledat na vrednost življenja s tega stališča, koliko se zaveda, ker ima vsako bitje toliko občutka za bolečino, da mu lahko prizanesemo s tem in to je naša dolžnost.

Mnenja sem, da se obnašamo do živali dokaj racionalno, včasih z izjemami,

ampak človek, kar sem omenil, kakor gospodar sveta, dela ene selekcije in do živali je dokaj korekten odnos. Načeloma mislim, da ne preveč vzpodbudljiv za živali. Zakaj? Recimo predvsem zaradi prehranjevalnih navad ljudi, ker v klavnicah ogromno živali trpi, na račun tega, da mi potem pač lahko damo nekaj v naše želodčke, predvsem to. Potem jasno je seveda, tudi zaradi oblačil, krzno. Jaz sem mnenja, da je to naravni proces, da to mora biti. Kakor se vrste med sabo ubijajo, je tudi človek en lovec in tudi ubija. Res je, da si je privoščil komercial in to trži.

Filip. Izvoli. Filip, poznamo te iz prejšnje sezone in si se mi zdel, to da si filozof vemo, pa tudi malo cinika. Pa mi ti povej: Življenje človeka je seveda več vredno od življenja živali.
Ja.
Kako bi pa izgledalo, če bi bilo to kar naenkrat enakovredno?
Če malo domišljije uporabiva.
V bistvu nebi bilo razlike, ker to ali je življenje človeka več vredno ali ne, nima nobene veze s tem ali se bomo ljudje še naprej prehranjevali z živalmi, ker se enostavno moramo. Tukaj v tej debati se enostavno pogovarjamo o vrednoti in nima to nobene veze s tem, ali bomo zdaj zaklali ali mučili več živali ali ne. Ne. Se pravi, da se ta v kolikor vi dokažete, da ima prav in bi vsi ta prav sprejeli, se to nebi manifestirali v praksi? Ne, ker se tudi mi, ki zagovarjamo, da je življenje človeka več vredno, sploh nismo za mučenje. Smo totalno proti temu. Tole zdaj me pa zanima. Dve minuti imaš časa. Tri, štiri, zdaj!
Torej, lepo pozdravljeni vsi skupaj. Kot sem že prej povedal, se naša ekipa močno upira ubijanju, mučenju ali kakršnemukoli slabemu ravnanju z živalmi. Najprej, takoj na začetku govora, naj povem: Vsaka žival nima občutka za bolečino. Nižje razviti vretenčarji, deževniki, žuželke in kakšni nižje razvite živali, nimajo občutka za bolečino. To takoj razčistimo. Glavna stvar v današnji debati je, da smo mi povedali, kaj, zaradi česar je človeško življenje več vredno, pa naj se vseeno sprehodimo skozi vidike negacijske strani. Prvi vidik je ekološki vidik. Človek si domišlja, zakaj ravno domišlja, če smo pa mi v našem prvem govoru jasno pokazali, s čim je vrednost človeškega življenja večja. Ne govorimo o pomembnosti, kot to skuša vsiliti negacija, ampak o vrednosti samega življenja. In v naravi ni bolj in manj. Pravijo, narava je splet celote. Vzemimo splet kot internet. Kako tam ni nečesa večvrednega ali manjvrednega, če crkne glavni server, gre celoten internet po gobe. Če crkne moj računalnik doma, samo jaz ostanem brez interneta in kako tukaj ni večvrednosti v sami naravi, če se že pogovarjamo o ekološkem vidiku, čeprav vseeno naj poudarim, navajamo našo linijo na naše argumente, kjer prikazujemo, da je človekovo življenje vredno več, zaradi določenih stvari, ki smo jih prej pokazali kot da je človek metafizično bijte, da se zanima za kulturo, da filozofira, da veruje in predvsem, da se zaveda svojega življenja in da ima sposobnost, da se zaveda zmožnosti neživljenja. Negacija je pokazala volčje otroke, ampak govorimo tukaj o potencialu, da se človek razvije. Recimo, volk, ki je tudi volčji otrok, nima niti potenciala, da se razvije v takega človeka, kot smo mi in da gremo na evolucijski vidik, ko pravijo, da je konkreten primer nepomemben in da imajo vse živali občutek za bolečino, s čimer sem že opravil v začetku svojega govora.
Dobro si opravil Filip. Špela, izvoli. Ampak Filip, prej je iz tvoje poslanske klopi rekla, da je bistveno manjša škoda, če zatolčem golobčka, kot eskimčka.
Ne.

V redu. Moja, ne bom rekel kdo, se nebi strinjala. Vprašanje gostov. Gospod Mahne.
Ob tako temeljiti, jasni in precizni predstavitvi tega, da je zavedanje, torej vest in zavedanje razlika med živaljo in človekom, nimam kaj dodati. Samo to lahko podprem. In nobenega vprašanja.
V redu. Hvala. Se sodniki strinjajo? Pravijo, da je to vaša pravica. Jo vzamem na znanje.
Človekova pravica. Gospodična Ogrin.
Jaz pa imam konfliktno situacijo v kateri imamo recimo oziroma recimo, da moramo odstraniti enega od dveh. In sicer psa reševalca, šolanega zato, da iz ruševin rešuje ljudi in je tudi že stotine ljudi tako rešil in na drugi strani novorojenčka, mimo katerega spet ne morem, rojenega samo z možganskim deblom, torej brez zmožnosti zavedanja, spet znanstveno dokazano. Kaj v tej konfliktni situaciji naredimo in zakaj? Dejstvo je, da karkoli bom odgovoril, me bo negacija obtožila ne posploševanja, ampak moram tukaj povedati, da je ta dojenček samo z možganski deblom ena izredna, izredno velika posebnost, ki nima veze z normalnih pojmom pojmovanja človeka, ker je to genetska napaka, ker je to ena zelo velika posebnost, ampak v tej konfliktni situaciji, bi se jaz osebno odločil za psa, da bi pač ubil oziroma odstranil, kakorkoli že, psa reševalca, ker kolikor mi je znano, v skrajni fazi, se tudi že raziskuje oziroma so se pokazali plodni rezultati, da se dajo proizvajati živci, kar pomeni, da bi ta dojenček v krajni fazi tudi dobil možnost, potencial, da se razvije v celovitega človeka, ki se bo zavedal vrednosti življenja, česar se pes v nobene primeru, tudi če imamo ne vem kakšno tehnologijo za proizvajanje živcev, možganov, česarkoli, ne bo mogel in tu je ta poglavitna razlika. Filip, to je res. Najbrž zelo veliko poskusov bi tudi na živalih naredili, preden bi do tega znanja konkretnega ustrojiral en tak kompleksen organ, kot so možgani. To pa je čist odvisno od volje, odločitve teh znanstvenikov. Konec koncev je pa to mala žrtev za tako velik napredek. Ne, pravim da je to odvisno od odločitve tega znanstvenika.

Je tako ne?
Mhm.
Povej mi, kako pa ti razmišljaš o tem, koga odstranit, če je to pač dilema tega psa, lavinskega ali kako se reče, reševalca, ali otroka, ki mu delujejo zgolj osnovne vitalne funkcije?
Gledamo ta način, če je družba tako sestavljena, od česa imamo več koristi, bi se odločil verjetno za psa reševalca, če smo pa mi toliko diskriminatorni in podeljujemo neke pravice samo zaradi tega ker si človek, pa odstranimo psa, ker pač si človek.
Ok. Zdaj imaš pa dve minuti časa. Tri, štiri, zdaj! Pozdrav z naše strani in sicer negacije, sem govorka Sabina. Prvo bi jaz kar lepo začela z opozicijo, ki trdi, da je naša sposobnost zavedanja, prav ta naša prioriteta. Se pravi, to da se mi zavedamo, da imamo življenje. Pri živalih se moramo v bistvu spomnit na to, da tudi živali čutijo bolečino, ima tudi žival svoje primarne potrebe in tudi živali se povezujejo v združbe, prav tako kot smo mi povezani v določene družbe. Primer sam tak je pri volkovih, ki se povezujejo v kardela. In to sploh ni res, da je pri človeku edini primer samomorov. To najdemo tudi pri delfinih in pri kitih, v katerem v zadnjem letu, ali pa v zadnjih parih letih, bilo največ samomorov prav na obalah Japonske. Sicer so nepojasnjeni zakaj, ampak je bilo dokazano, da so bili samomori. Kar pomeni, da nismo mi edini, da imamo to možnost, da se zavedamo tega, da se življenje lahko konča. Ker je primarna funkcija vsake živali, ker tudi mi smo živali, je to samoohranjevanje svojega življenja in če ti veš, da se moraš sam ohraniti, se pravi boš vedno preprečil to, da se ti odvzame življenje. To je prvo, to so refleksne stvari. Potem druga stvar. Mi smo hoteli poudariti, da je vse v naravi kot življenje eno samo. Ker vse deluje v nekem prehranjevalnem spletu oziroma nekem ekosistemu. In če se poruši en člen neke verige, v kateri smo mi sami člen te verige, potem se cel sistem poruši, ker nasprotniška stran meni, da če umre muha, se pač konča njeno življenje, vendar to ni res. Muha nekomu predstavlja hrano. In je res da smo v odnosu plen in plenilec, vendar mi se moramo zavedati, da lahko tudi preživimo brez tega, da bi izkoriščali živali za vse ostale potrebe, če bi se mi zavedali enakovrednosti, bi lahko spodbujali tehnološki napredek, da bi prišel do te stopnje v prihodnosti, kjer nebi potrebovali živali za neko določeno hrano.
Zvonček. Sanja izvoli. A ne, da tudi živali samomore delajo. Ker meni je en kolega enkrat posodil, je šel na dopust, zlato ribico za čuvat in on mi še zdaj ne verjame, da je naredila samomor. Pa tudi od mame rože, jaz ne vem če rože tudi.
To ne, ampak primanjkovalo jim je hrane. To je pa zagotovo.
To sploh ni res, ampak saj mi nobeden ne verjame. Ali se lahko zamenjata prosim?
No, minutka je vajina, tri, štiri, zdaj! Pozdravljen, jaz bi ti rada zastavila par vprašanj in sicer ali rastline delajo samomor?
Ne.

To z rastlinami. Jaz imam kolega, ima ta nihala, bioenergetik. On je edini, ki verjame v to, da tudi rastline, če jim ta energija ni všeč, naredijo samomor. Vprašanje gostov. Gospodična Ogrin. Živjo Sabina. Malo sem v dilemi, kaj naj te vprašam, ampak mogoče bi te spet poprosila samo za komentar. Znanstveniki so ugotovili, da v Afriki skupine šimpanzov, pravzaprav samice šimpanzov, prenašajo neko določeno znanje na svoje potomce, spet na samice, pri čemer so opazili razlike med posameznimi skupinami šimpanzov. Na nek način bi lahko rekli, da gre za kulturo. Da neka samica šimpanza na nekem področju svojega mladiča nauči neko stvar početi s kamenjem, druga pa recimo s palico. Kako to komentiraš?
To je vsekakor res. Zaradi tega, ker tudi človek je sam opazil razvitosti pri šimpanzih, katerim smo zelo podobni. To je vsekakor res, zaradi tega, če razložim še na enem primeru, psihološkem primeru, da so prav na šimpanzih proučevali sistem instrumentalnega pogojevanja. Da je šimpanz znal razmišljati in sestaviti, če lahko dam primer. Je bila kletka, na vrh so jim postavili banane. In šimpanzi niso znali do teh banan priti. Ampak, ko so jim postavili zabojčke okoli, so nekako dojeli, da če zložijo te zabojčke v nek stolp, bodo prišli do tistih banan. V drugem primeru, so namesto zabojčkov dali kartonske škatle. Prvo so begali naokoli, ampak so še vedno uporabili svoj razum in uporabili kartonske škatle v isti namen kot zabojčke. Tako da pri živalih je zagotovo razvitost, zagotovo neko razmišljanje.
Hvala. Gospod Mahne.
O vesti, zavedanju kot razliki med človekom in živaljo smo govorili. Kakšno je pa vaše stališče o tem, ali ima žival dušo? To je zdaj, kako gledamo na stopnje živali. Jaz sem zagotovo prepričana, da kakšni višje razviti sesalci jo imajo. Za nižje ne vem, ker tega pač nisem raziskovala, ampak zagotovo jo imajo. Ker tudi pri človeku, kaj je sploh pojem duše. Če sploh je to pri človeku, ali so to samo živčne povezave v možganih. Pač neko zavedanje, sploh ne moremo govoriti o duši tudi pri človeku. Sabina, hvala lepa. Pojdi se pripraviti na tretji krog oziroma sklepna govora, jaz bom pa malce se pogovoril z gostoma. Gospodična Ogrin, vi ste ljubiteljica živali, vi sigurno imate na sestankih, kjer se dobite, kakšne te fantastične podobe, kako bi izgledal ta idealen svet, če bi dejansko postala enakopravna človek in žival? Mi aktivisti o idealnem svetu še zdaleč ne razmišljamo. Ampak recimo.
Nimamo časa o tem razmišljat in tudi idealnega sveta ne bo nikoli. Nam je življenje že zbilo pričakovanja do tega, da gledamo kaj se da v dani situaciji doseči. Ne smete biti taki pesimisti. Gospod Mahne. Kakšna je razlika med vrtnico, recimo suho, posušeno ali pa ne vem kaj si vegetarijanci obešajo in pa pravo trofejo, enim kapitalcem? To sta dve neprimerljivi stvari.

Torej tako. Samo izvajanje lova, ali pa dejavnost nas lovcev ni usmerjena v to, da bi zbirali kakršne koli trofeje, naj bo kapitalska ali drugačne. Žival pač nosi določen znak. Moški spol lepši, ženski spol in tako se divjad v skladu z našim etičnim kodeksom upleni.
Se potem tiste ta dobre shrani, zato pa visijo povsod.
Ne, ni nujno, ne več. Jaz sem jih kar nekaj videl.
Ja, ampak to so iz obdobja od prej. Gospodična Ogrin, vi bi prepovedali lov?
Niti ne. V danih razmerah, v kakršnih živimo, spet smo pri tej realistični špuri, se pač tisti, ki se na stvari malo bolj spoznamo, se zavedamo, da na nek način je človek že tako uničil naravno okolje, da se prepusti zadeve nekemu naravnemu toku, karkoli že beseda naravno pomeni, zelo težko. Mi bi si zelo želeli, če bi se lov zreguliral do te mere, da nebi bilo krivolova, da bi se dosledno spoštovali regulativi in to bi za nas že bil velik uspeh.
Ok, saj zato pa verjamem, da lovci vsekakor skrbijo oziroma bodo poskrbeli. Tudi statistika kaže, da je divjadi danes stokrat več, kot pred stotimi leti. Ja, to si prebral za srnjad, to je točen podatek. Ampak za kakšen golaž se pa še najde.
Kako, pardon? Za kakšen golaž se pa še najde.
No, meso uplenjene divjadi je stvar ljudske prehrane.
Razumem. Rad bi se še pogovoril ampak nimamo časa.
Sklepna govora, tretji krog.

Tri, štiri, zdaj.
Lepo pozdravljeni. Sem zadnji govorec s flegmacijske strani in bom predstavil trge, ki so se zgodili v današnji oddaji. Prvi trg je bil oziroma naj na začetku povem, m da vse, o čemer je negacija govorila je to, o učenju, pogojevanju in o neki enakosti. Sedaj vam bom pokazal, kje so kontradikcije in nasprotja v njihovem primeru.

Prvi trk je bil, pač so govorili o učenju. Živali se lahko naučijo, vendar pa niso nam pokazali primera neke značilnosti, kot je pri ljudeh. Torej, niso nam pokazali, da živali lahko verujejo, da se ukvarjajo z umetnostjo, raziskovanjem kot filozofijo in podobno oziroma niti ne praznujejo rojstnega dneva, torej se ne zavedajo tega tako kot človek. Torej se ne zavedajo svojega življenja. In pač tudi

Ne. V bistvu ni, ker zaenkrat še ni dokazano, da rastline lahko mislijo.
Kaj imaš pa raje? Bučko ali klobaso?
Bučko. Saj sem vedel, punce imajo raje bučke. Začneš na moj znak. Tri, štiri, zdaj.
Pozdravljeni. Današnja debata se je vrtela pretežno okoli ene stvari, okoli živalskega zavedanja življenja. Mi vsekakor trdimo, da se živali zavedajo življenja. Zakaj? Zato, ker živali imajo primarne potrebe. To je znanstveno ugotovljeno, da imajo potrebo po samoohranitvi, po ohranitvi svojih potomcev. Torej, isto je s človekom in iz tega sledi, da imamo oboji, in ljudje in živali, potrebo po samoohranitvi, po ohranitvi sovjih potomcev. In če ta primarna potreba pri ljudeh nebi bila izpolnjena, potem nikakor nebi prišlo do bistva življenja in do umetnosti, filozofije in verovanja, kakor je govorila nasprotna ekipa.

Enako. Ker je živalstvo del tega ekosistema in če živali nebi bilo, potem tudi človeštva nebi bilo več.
Ja, seveda je. Saj nisem žival, saj sem človek.
Po mojem, da je enakovredno. Ker smo vsi živa bitja in vsi imamo pravi živeti.
Mislim, da je človeško, ker mi imamo ta um bolj razširjen in to, sporazumevamo se. Po mojem se živali sploh ne sporazumevajo. Ne, ker so živali isto vredno kot ljudje.
Mi ljudje jim ne dajemo dosti pogojev, zaradi tega, ker smo mi bolj razviti in ne dovolimo tega. Oni imajo pravico do življenja in mi tudi. Kaj pa vem? Samo da so oni bolj ogroženi kakor mi in to je to.

Mislim, da so živalska življenja prav tako pomembna kot človeška. Če bi ljudje začeli z živalmi ravnati enakovredno, nebi vsak dan izumrla nova živalska vrsta.
Verjamem, da so živalska življenja enakovredna človeškemu. Ljudje ali živali? Živalska življenja niso nepomembna, vendar so človeška vseeno pomembnejša.
Pomembna ali ne, človeško življenje je enostavno več vredno. Težko je zagovarjati tisto, s čimer se ne strinjaš popolnoma, vendar če je treba odločiti med življenjem človeka in živaljo, se seveda odločiš za človeka.