Večerni gost: Aleš Hauc

Ampak se še piše. Ugotavljamo iz leta v leto več pisemskih pošiljk, t. i. standardnih pošiljk, ki jih pišejo ljudje uporabniki naših storitev. Pišejo več. Romantika se vrača počasi nazaj. Čeprav imamo e- maile in prenosne telefone. Vse se vrača nazaj. Res da v B do C segmentu. Podjetja fizičnim osebam, ta obseg bistveno raste vsako leto. Zaradi pojava novih podjetij, ki izstavljajo potem račune fizičnim osebam. Ampak piše se več. Opažamo pred Božičnimi prazniki, valentinovo.
Aja, takrat. Velika noč. To so vse tradicionalni prazniki na slovenskem, kjer se veliko piše. Iz leta v leto se več piše. In to je lepo. V enem trenutku smo opažali upad teh storitev, ampak smo presenečeni nad tem, da se ta tradicija počasi obnavlja.
Kaj bi bila pošta brez pisma, kajne? Pravzaprav si je niti ne znamo predstavljati. Rekli ste denarni posli. Tudi jaz nosim na pošto plačevati kakšne položnice, ker ste cenejši od bank.
Lepo. Mi opravljamo 85 % finančnih storitev v okviru storitev plačilnega prometa. Pošta Slovenije je eden izmed največjih izvajalcev plačilnega prometa na drobno, za prebivalce. Približno 70 % ga opravimo na slovenskem nivoju.
Kaj razumete pod plačilni promet? To pomeni plačevanje položnic, nakazila po posebnih transakcijah. Vse to opravljamo mi na naših poštnih okencih. Licenca pripada Poštni banki Slovenije, ki je naša povezana družba. V njej smo 45 % lastniki, ampak izvajamo pa te storitve na naših okencih. Nekaj manj kot 1200 okenc po celotni državi. To je masovna industrija plačilnega prometa in na srečo opažamo tudi z določenimi nagradnimi akcijami, ki jih peljemo, da je obseg lepo stabiliziran navzlic pojavom internetnega bančništva in tudi trajnikov na bankah, je pošta še vedno zelo zaželjen partner pri plačevanju teh računov. Ne samo zaradi provizije, ki nas uvršča v eno najcenejših družb, ampak tudi na splošno. Mnogi se še spomnimo nekoč neke organizacije, ki se je imenovala PTT- Pošta, telegraf, telefon. Vse je bilo pod eno streho. Tam si telefoniral, si poslal paket, si ne vem kaj vse počel. Si poslal telegraf, itd. Zdaj je ta stvar razpadla. Najprej vam je ušel telefon. Postal je Telekom. Bo šlo to še naprej? Boste ostali potem brez teh komunikacijskih kanalov?

To pomeni, da ni nobena prioritetna, če so vse prioritetne. Eno ali drugo lahko rečemo. Ampak Italija ima delitev na prioriteto in neprioriteto. In tam se meri samo prenos prioritetnih pošiljk, neprioritetnih pa ne. Pri nas pa merimo vse skupaj naenkrat. Približno na noč prenesemo približno 2, 2 milijona pošiljk vse skupaj s paketi in ostalimi pismi, itd. In to je ogromna masa.
Znotraj Slovenije večinoma.
Tako je. Tisto, kar imamo še, pa je odprava v tujino. Vse to morate šteti skupaj. Tako maso pošiljk prenesti v enem dnevu v 95 % je zelo težko za oba centra in za vse pošte, ki jih imamo v Sloveniji. In zato nam tudi večina tujih poštnih uprav in vsa poštna združenja priznavajo, da glede na to, da imamo vse pošiljke prioritetne, da nimamo delitve na prioriteto in neprioriteto, smo precej dobri, da se uspemo temu procentu približati kot mlada poštna uprava. Ker na poštni kakovosti se je delalo leta in leta nazaj. Rezultati, ki so zdaj, niso rezultati zadnjih dveh let, ampak mnogih let nazaj, da je do te kvalitete prišlo z investicijami, z mrežo, z posodobljeno infrastrukturo, ki jo ima pošta, ki jo ima malokatera poštna uprava. Z gostoto poštnega omrežja, ki spada v eno najboljših v Evropi. To je rezultat, ki ga je pošta dosegla v preteklih letih od leta 1995. Zdaj pa je treba graditi na izboljšanju kakovosti naših storitev, na novih storitvah, na čim večjem naboru novih storitev, da se bo dodana vrednost povečevala, ker le imamo 6650 ljudi povprečno v službi in morajo vsakega 10. dobiti plačo. In to zahteva nenehne nove storitve. Nastop na trgu je tudi precej agresiven. Do konkurence in porabnikov, da lahko te strateške cilje izpolniš.
Res je tudi, da so naše znamke za pismo najcenejše v Evropi. To sem bral. To je vaša izjava. 20 centinov za pismo. Drugod je povsod več.

Tako je. In do določene teže stalnega pisma seveda. Potem je B in C in naprej.
Kaj pa, če pošljem jaz pismo v Nemčijo? Potem pa potrebujete že znamko z zvišano vrednostjo. Odvisno, kako je težka in v katero državo pošljete. Imate področje EU, potem področja zunaj. Potem so interkontitnentalne. Cene so zelo različne.
Mene zelo zanima, pa morda še koga. Dajmo en konkreten primer. Jaz hočem poslati pismo svojemu prijatelju v Bangladeš.
To ste si pa zdaj izbrali eno zelo oddaljeno državo.
Ja. Najprej mi povejte, kakšna znamka mora biti gor.
To mora biti znamka- odvisno od teže pisma.
Recimo normalno, ki bi bila v Sloveniji 20 centov.
Recimo, da bi zadostili tej zahtevi, potem bi vsekakor morala biti to znamka vsaj od D naprej.
Koliko je to?
To so nazivne vrednosti zelo različne od A do D. Odvisno tudi od teže, v kakšni embalaži to pošljete. Je to standardna kuverta, je to večja kuverta? Cena se določa glede na specifiko pisma, ki ga vzamete. Vedno je lahko različna.
To gre seveda vse z avionom.
Ne, ne, ne. Poglejte. Sprejem se opravi na pošti. Če greva natančno. Pojdiva. Kam gre iz Ljubljane najprej?
Iz Ljubljane, če zdaj vržete v poštni nabiralnik.
Gor pa piše Bangladeš. Da gre tja.
Na pismu. Če vržete v poštni nabiralnik tukaj v Ljubljani, pride uslužbenec logističnega centra Ljubljana, dostava to pobere, pelje v logistični center. V logističnem centru na pošti se pismo stehta, se pogleda, če je prav naslovljeno.
Kje je tista slavna sortirnica, kjer to?
Saj sortiranje je strojno. Ko se razvršča. Glede na to, da je pismo namenjeno izven države, gre na izmenjalno pošto in tam se seveda takoj pogleda, kam se pošilja. V tem primeru za Bangladeš bi šlo najverjetneje iz Ljubljane z našo direktno linijo na Dunaj in preko avstrijske pošte recimo v Indijo.

Podjetja večinoma, samostojni podjetniki. Naročijo prevoz iz enega kraja v drugega v državi. Največ je seveda paketov. Tega je največ. Ta paketna distribucija poteka po enem- moram povedati, da celoten sistem paketne distribucije zdaj prenavljamo. Kar pomeni, da bomo na večjih poštah v državah uvedli t. i. paketno pretovorne pošte, ki bodo že del paketov predelale, da se jim ne bo treba vsem skoncentrirati v teh dveh logističnih centrih, ki jih imamo v Ljubljani in v Mariboru. In da bosta oba logistična centra razbremenjena. Paket iz Novega mesta v Koper bo lahko opravil direktno linijo, ne bo potreboval iti skozi obdelavo, skozi logistični center. In kdo ga bo peljal? Vaš kamion?
Seveda. Sistem logistike je naravnan čisto po enostavnem principu. Čim hitreje s čim nižjimi stroški, čim večjo količino peljati čim ceneje. To so ti štirje železni principi. Kako priti do tega pa je stvar mrežnega optimiranja čistega matematičnega modela in to je vse sprogramirano. Računalniki računajo te poti in ravno zdaj imamo logistično študijo v teku, kjer nam zunanji izvajalci, ki so konzorciji, izračunavajo optimum teh transportnih poti med obema logističnima centroma, med dostavnimi poštami. Sami pa izvajamo projekt optimizacije dostavnih okrajev pri pismonoših. Od dostavne pošte k uporabnikom. To delamo pa sami tudi s pomočjo računalniškega programa. V Slovenj Gradcu ravno zaključujemo. Da bi se pot pismonoše tako optimirala, da bi bila čisto sprogramirana na ta način, da bi za njega pomenila čim manjši napor, čim krajšo pot in seveda vse poti, ki jih mora opraviti, morajo biti pa vključene. Prihranki tukaj so strašanski. Že če za 2 km skrajšaš progo in greš po tej progi 4- krat na dan gor in dol, se vidi, kakšni prihranki so že. To je samo pri enem, imamo jih pa precej.

In seveda ostale zahteve, ki jih imamo.
Potem ste ekološko zavedni, bi lahko rekli.
Saj imamo okoli 900 vozil vsak dan na cesti.
900 vozil. Štejete tudi mopede, ki jih imajo pismonoše?
Tako je. Mopedov in koles je preko 300. Koles?
Seveda. In zdaj smo šli tudi pri mestni distribuciji na skuterje. Že drugo leto testiramo skuterje.
Te vidimo. Letos smo vzeli 4- taktne, ker so čistejši za okolje. Tudi imajo manjšo porabo goriva, olja. Medtem ko pri tovornih vozilih gremo na najvišje okoljske standarde. Lani smo bili pa na avtomobilskem sejmu v Frankfurtu in bomo že letos začeli naročati zelene motorje. Jaz mislim, da je to eden največjih prispevkov, ki jih lahko svoji državi daš.
Gotovo. To je za čestitati. Da imaš ekološki vozni park, ki bo pa seveda tudi dražji. Ampak denar nič ne pomeni, če ne dihaš istega zraka. Če ne delaš dobrih del, je brez veze.
Točno tako. Jaz bi vas prosil, če malo razdelimo teh 6000
koliko že- teh vaših uslužbencev. Koliko je tukaj tega, kar ljudje poznamo? Predvsem pismonoše. Mi jim rečemo kar poštarji, čeravno ste poštarji vsi, ali kako je to?
Poštarji smo vsi.
Ampak mi poštar rečemo in mislimo pismonošo večkrat. Tako je.
To je tisti vaš človek, ki ima največ stika z okoljem, s strankami. Običajno je rado viden. Veseli smo, če pride poštar in prinese kakšno dobro vest. Koliko pa je poštarjev? Pismonoš.
Ja, pardon.
Ne bo kdo zameril, če rečete poštar, ker to je pa prepoznavni izraz in ga naši fantje zelo radi slišijo. Pismonoš je pri nas približno 2700. Celo ženske imamo pismonošinje.
Ja? Ja, celo ženske imamo. Približno 30 žensk.
Ampak so redke. Jaz še nisem videl.
Približno 30 jih povprečno dela kot pismonošinje. So kar agilne, veste. Se usedejo na moped in peljejo.

Del vaših prihodkov je od tega.
Pomemben del prihodkov je od tega. In potem imamo vedno diskusijo ali to delati ali ne, ampak normalno, da bomo to delali, dokler nam to prinaša dohodke in dobiček, in dokler to zagotavlja, da imajo ljudje lahko višje plače. Zato ker tako pomemben segment je, če se bi s tem nehali ukvarjati, bi se to zagotovo poznalo.
Imajo poštarji dobre plače? To je pa zelo relativno vprašanje. Jaz upam, da so tam nekje v sredini. Težko sodim o tem. Recimo pismonoša.
Pismonoša ima povprečno plačo- to je spet statistika- približno 720 evrov na mesec neto. Ampak to je povprečna plača pismonoša z desetimi petnajstimi leti službe. Mladi pismonoše začnejo zagotovo tam od ene 600 evrov naprej, kar je seveda normalno nižje. Starejši imajo že tudi več.
Morajo imati kakšne šole? Jih vi šolate interno?
Mi jih interno šolamo, seveda. Pri nas, ko pridejo v službo, morajo opraviti vel kot 50- urni tečaj za pismonoše in spoznajo kompletni proces poštnega prometa. Od A do Ž, in šele potem, ko dobijo interno licenco, če lahko temu tako rečemo, jih mi potem polno angažiramo.
Mora biti tudi fizično fit, kajne? Ker beremo, da jih napadajo, jih ropajo, kadar nosijo denar penzionistom. Ja, to je...
Je to pri nas že resen problem?
Resen problem je vsakič, ko se to zgodi. Jaz običajno tudi vsakega pismonošo tudi pokličem in vprašam, kako je, itd. Različne zgodbe mi potem razlagajo. Najbolj pomembno pa je, da se ne ustrašijo. To pa zelo cenim pri njih. Ampak kako je to? Pride nekdo, mu tišči pištolo? Daj denar ali pa te ubijem. Dati denar, kajne?
Ja, seveda. Kaj pa je denar v primerjavi s človeškim življenjem? Nič.
Tako je. Zato tudi v tem kontekstu opažamo zdaj hvala Bogu precejšen upad teh delikventnih dejanj. Vse, kar je povezano s tem. Zato, ker smo tudi varnostne ukrepe močne sprejeli na tem področju. Recimo prevoz gotovine, ki je bil vedno tako vabljiv, prevažamo zdaj z varnostnimi kovčki, kar pomeni, da če ga želi kdo odpreti, če ga kdo ukrade, s tistim denarjem čisto nič ne more. Ker se obarva.
To je dobro, da poveste.

Ja. Mogoče bi si želel, da bi jo imeli. To pa res.
Kaj pa, ko malo obnemore, ko je star 60 let in ne more več?
Vam povem, da imajo naši pismonoše zelo dobro kondicijo.
Dobro.
Res. In zelo redkokdaj se odločajo tudi za prehode med organizacijskimi enotami. Ampak opažamo pri tem sodobnem obsegu poslovanja in pri zelo močnih povečanjih količine, da bo v tem kontekstu treba nekaj narediti. Zato, ker so se obremenitve pismonoš izredno povečale, ki prej niso bile. Če se spomnite 20 let nazaj, je kakšno pismo prišlo, časopis je prišel samo eden. Zdaj tega ni več. Zadnjič se je meni zgodilo, da sem potegnil ven iz nabiralnika dva brezplačnika, dva časopisa, ki ju imam naročena, približno 5 pisem je prišlo in še nenaslovljene pošiljke. Takšen pok.
To je to. Skoraj za cel fascikel dokumantacije. Samo v en nabiralnik. To so popolnoma drugačni časi, kot so bili. Zato bomo letos tudi povečali število zaposlenih na področju dostave.
Povečati bo treba.
Da bomo razbremenili pismonoše. Povečati bo treba tiste kištice, ker toliko stvari ne gre notri v navaden nabiralnik zdaj že.
Saj obstajajo tudi zakonske regulative, kakšne dimenzije mora nabiralnik imeti.

In v tem kontekstu so še vedno ljudje, upokojenci, ki si želijo pokojnino prejeti v gotovini. Smo jih poskušali prepričevati, da naj si dajo na poštni banki ali tudi na kakšni drugi banki, če želijo odpreti račun, pa se bodo pokojnine nakazovale tja. Ne in ne. Želijo imeti pokojnino v gotovini in to je praznik. Zadnji v mesevu pride poštar, naš pismonoša, to lepo razdeli. In vsi so ga strašno veseli.
In vsi so ga veseli. Kdo pa ne bi bil vesel nekoga, ki mu prinese plačo ali pokojnino?
Tako je. Zato je poštar tako težko pričakovan.
In smo imeli, že prejšnje poslovodstvo je sprožalo ukrepe v smislu agitacije za to, ampak ne gre.

Ja. Zaposlil na področju notranje revizije in svetovanja za kreditiranje malih in srednjih podjetij, in potem sem se močneje posvetil notranji reviziji. Od tam sem šel potem- potem je postala Krekova banka Reiffeisen Krekova banka, so jo kupili Avstrijci. In takrat sem se odločil, da po 8- ih letih službo zamenjam in grem bolj v komercialo, ki me je bolj veselila in me veseli še danes. In sem šel za šefa poslovne enote podružnice Banke Koper v Mariboru, od tam pa potem na Pošto. Pošta mi je bila pa en poseben izziv takrat. Pošta je finančna institucija. Pošta je računalnik. Ima enega največjih informacijskih sistemov v državi.
Pošta?
Seveda. Mi imamo tudi nadomestni informacijski center za državo. Za državno upravo. Na Pošti Slovenije imamo z njimi podpisano pogodbo. Očitno so nam toliko zaupali, da so nam to funkcijo uvedli. In si štejemo to v veliko čast. Informacijski sistem pa je zelo razvejan zaradi poštnih poslovalnic in obeh logističnih centrov.
Jaz sem pripravil tukaj- upam, da imamo nekje- ene sličice. Pošta je izdala eno zelo lepo knjigo. Zgodovinsko, ja.
Zgodovino pošte. In tam notri je bilo zelo veliko izvrstnih ilustracij, ki segajo nazaj. Nekaj smo pripravili in upam, ko bomo imeli to pripravljeno- še pred pa bi vas vprašal, kako vidite vi prihodnost pošte?

Včeraj se je recimo zgodilo, ko so se vsi spomnili vložiti dohodninske napovedi. Podjetniki.
Ja. In naše pošte so bile vse zasičene do konca. In takrat, ko bodo zadnji dnevi ali zadnji dan za neke urgence ali proteste.
Praviloma je to 5 pred 12h. In potem so dolge vrste tam pred polnočjo. Potem mi ne moremo absorbirati tako hitro, da bi lahko absorbirali tako velik poštni promet. Ampak tudi povemo ljudem, naj bodo razumevajoči. Če že pridejo 5 pred 12h, naj bodo razumevajoči in počakajo, da naredimo te stvari. Za nas bi bilo veliko lažje, da bi se to zgodilo prej. Ampak kupec ne izbira ne kraja in ne trenutka. Ko pride, mora biti postrežen. Trudimo se, da to naredimo čim hitreje.
Jaz gledam tukaj ta poštni rog. To je pravi artikel, kajne? To je v vašem muzeju- v Škofji Loki, kajne? Tako je. Ampak ga zdaj selimo v Polhov Gradec z Ministrstvom za kulturo. Moram reči, da nam je šlo zelo na roko. Skupaj s Telekomom imamo ta poštni muzej, Muzej pošte in telekomunikacij in zdaj ga bomo preselili v čudoviti dvorec v Polhovem Gradcu.
Potem ste vi le v nekih dobrih odnosih s Telekomom?
Ja, mi imamo s Telekomom odlične odnose. Tudi z Mobitelom. Čeravno vas je zapustil.
Vprašanje, kdo je koga zapustil. Ali pa vi njih mogoče.
Vprašanje. Jaz bi rekel, da smo se prijateljsko razšli. Ne zaradi tega, ker bi bilo kaj narobe, ampak zaradi tega, ker imamo različne dejavnosti. Mislim, da je bilo to ključno.
Telegraf vam bo ostal? Seveda. Saj to je dejavnost, ki se še danes izvaja. Kako pa konkurenca te elektronske pošte? Ker to se zdaj na veliko dogaja.
To sem že prej rekel, da razmah elektronske pošte je zelo velik, ampak mi smo začeli z elektronskimi storitvami. Mi smo med prvimi. Tudi elektronska pošta je šla preko pošte?
Seveda. Saj že imamo. Imate portal mojapošta. si v katerem lahko vlagate dohodninske napovedi, se povezujete z odveniki, z notarji. Lahko dostopate tudi na državni portal. Mi smo razmišljali že pred leti v tej smeri, da bo potrebno zaradi substitucije upada poštnih pošiljk napraviti nekaj na razvoju informacijskih storitev. In zdaj imamo že tako in tako- kot veste, so v državi samo štiri certifikatske agencije. Ena izmed njih je poštarica. Imamo dovoljenje za izdajanje digitalnih časovnih potrdil. Potem uvajamo storitev e- arhiva, ki smo jo razvili med prvimi v državi. To je elektronsko arhiviranje podatkov. Imamo tako povpraševanje že po tem. Ogromno papirja in seveda to se da vse elektronsko hraniti. In naše kapacitete in znanje naših informatikov je to pripeljalo do te faze, da lahko zdaj to storitev prodajamo. Celo dovoljenje smo že dobili od Arhiva Republike Slovenije, da lahko izvajamo tudi za državno upravo te storitve. Delamo na elektronskih storitvah maksimalno.- Če se vrneva v preteklost v podobi tega roga, sem vas jaz prej vprašal, če bi mi kaj zapisali, pa ste rekli, da ne. Iz nekega posebnega razloga, da ne bi. Veste, kako je to? To je eksponat, ki je zdaj spoliran in vsaka vlaga, ki bi notri prišla, vprašanje, kaj bi se dogajalo čez čas. To je poštni rog iz Polhovega Gradca.
Relativno majhna stvar. Jaz sem si predstavljal, da so večji.
Uporabljali so ga takrat v 19. stol. in celo z različnimi zvoki so najavljali prihod različnih poštnih pošiljk. To je res ena lepa tradicija.

Je kje?

Je že sodobnejši.
Je že sodobni. Mogoče niti ni tako zanimiv. Ampak jaz imam še nekaj tukaj direktno iz knjige. To smo poskušali prej dobiti v kamero.

Slovenija je imela veliko rojakov.
Dobrih poštarjev.
Ne samo to, tudi drugih imetnikov v Sloveniji in tujini. To je tisto, kar razveseljuje. Tukaj na hitro še pogled na neke znamke. Te so po moje zanimive, ker vidimo SHS, Slovenija. To je nekako preštempljano čez neke druge znamke. In potem na drugi strani imamo še znamke iz časa nemške okupacije. Vidimo tukaj Nemčija za vedno.
Ja. Če dovolite, bi eno stvar še povedal. Slovenske znamke so čudovite.
Slovenske? Ja.
To vemo vsi. Jaz namerno jih nočem nocoj kazati, ker to je splošno znano.
Eno bi pa še posebej omenil, če dovolite. In sicer, mi smo leta 2005 izdali prvo reliefno znamko v Sloveniji.
Reliefno?
Tako je.