Večerni gost: dr. Miha Kos

Ja. Skušamo v Hiši eksperimentov nekako združevat znanost, poučevanje pa humor. Humor je izredno resna zadeva, izredno resen didaktični pripomoček, ki pomaga ljudi odpret. Ko se nekdo zasmeji, je en del svoje intime odprl, ti si pravzaprav že rahlo prodrl do njega, en tisti prepad se je premostil. In tudi pač s tem, ko so ljudje sproščeni, so bolj dojemljivi za nove stvari. Pa še zdravo je, pravijo.
Ja, torej, vi ste doktor fizike. To ste v Ljubljani doktorirali, če se ne motim.
Ja. In sicer je bila to jedrska fizika?
To je bila fizika trdne snovi, se temu reče, ampak tema je bila slikanje z jedrsko magnetno resonanco, doktor Stepišnik je bil moj mentor takrat in on je pravzaprav ugotovil eno novo smer. Pri slikanju z jedrsko magnetno resonanco, to verjetno gledalci poznajo, ko ljudi dajo v neke take velike magnete in potem gledajo prereze.
A je to tomograf? Tomograf se tudi temu reče.
Tako po režnjih te slikajo. Tako kot salamo, sebe vidiš, ne da bi pri tem občutil, da si v salamoreznici.
In to je bila vaša smer takrat? To je bila moja smer, s tem, da smo mi pravzaprav eno nianso odkrili, eno spremembo pravzaprav, da ni potreben en močen magnet.
To še v Ljubljani? To še v Ljubljani. Za slikanje, ampak smo uporabili zemeljsko magnetno polje. In pravzaprav prišli do prvih slik z jedrsko magnetno resonanco v zemeljskem magnetnem polju.
To je bilo nekaj novega?
To je bilo v svetovnem merilu nekaj novega. Objavili smo članke v priznanih revijah in to tudi predstavljali na raznih kongresih. Vi ste šli potem, morda prav zaradi tega, v Ameriko na postdoktorski študij.
Ja, ja.

To je dobro slišat. Ampak ne strinjam se pa čisto s tem, kot pravijo Angleži, " science is fun ".- Čista zabava ni samo, je tudi delo.
Je delo. Da lahko uživaš, da doživiš ta fun, moraš nekaj vložit. Jasno. Učenje pa je lahko res zabava. In to skušamo s Hišo eksperimentov pač prikazat. Ampak da odletimo nazaj v Albuquerque.
A izgovarjajo to Albakuki? Ne, Albakrki. Napišejo pa dokaj komplicirano. Zelo je komplicirano. Jaz sem moral še enkrat pogledat v slovar, da sem znal prebrat.
To test za vse ameriške otroke, ali znajo to črkovat. Ampak tam so rekli: " Pa pojdi ti v San Francisco, pojdi v Exploratorium. " Sem rekel: " Kaj pa je to? " So rekli: " To je težko razložit. To moraš doživet, pojdi tja pa poglej. " In sem šel tja s svojima sinovoma, Andrejem in Jako v ta center. Koliko sta bila stara takrat?
Tri pa pet let sta bila. Aha, čisto otroka še.
Ja. In to je bilo leta 94.

In tam je bil en zelo lušten eksperiment v peskovnikih, kjer sam narediš hribe, doline, pač si stvarnik za nekaj minut ali pa ur, kolikor ti je všeč, potem pa voda začne teči. In ves peskovnik je rahlo nagnjen in zdaj ta voda išče pot in hkrati spreminja pokrajino. Imaš erozijski model, bočna erozija, se pravi na ovinkih hitreje voda odnaša pesek, na zunanji strani kot na notranji, nastajajo meandri, nastajajo deltini izlivi, nastanejo slapovi. Strašno zanimive stvari. In tukaj sta moja dva sinova samo pri tem eksperimentu eno uro bila in eksperimentirala.
Sta spreminjala tok rek. Ja, parametre, opazovala. In to je nekaj tako lepega. In jaz sem sploh človek, ki ne hiti rad. Če vidim, da otroke ena stvar zanima, naj ostanejo tam, naj uživajo. Nikar reči: " Mudi se. Gremo hitro sem, gremo tja. " Stala sta tam celo uro, čeprav je bilo še 1499 drugih eksperimentov, ki je čakalo. Ampak ta se jima je nekako zel prilepil za dušo in meni tudi in takrat sem jaz sklenil, da je moja misija v Sloveniji postavit takšen center. Nekaj podobnega.
Nekaj podobnega, idej imamo ogromno, ljudi, ki znajo generirat ideje, imamo ogromno. In pač tako je nekako počasi začela nastajat ta naša hiša v Ljubljani. Nekdo bi lahko rekel zdaj: " A ni škoda doktorja fizike in teh stvari, da je opustil znanstveno delo in se šel igrat z otroki tam v delavnice? "

A ko vi razvijate nov eksperiment, imate že neke bodoče pomočnike, ki malo več vedo kot gledalci potem?
Tako. To so izšolani pravzaprav demonstratorji.
Ki jih vi izšolate? Ki jih mi izšolamo. Preko študentskega servisa se tisti, ki jih zanima takšno delo, prijavijo v Hišo in ponavadi na takšnem intervjuju je potem okrog 30, 40 študentov, pa kakšne štiri ali pet najboljših od teh vzamemo.
Po kakšnem kriteriju, da najbolj pozna fiziko ali je najbolj usposobljen imeti stik z bodočimi obiskovalci?
Fizika sploh tukaj ne igra nobene vloge. Zlasti, ker Hiša eksperimentov ni center znanosti, ki bi promoviral fiziko, kemijo, biologijo, ampak znanost. To se pravi, ti lahko narediš te izvedi sam eksperimente pravzaprav iz vseh področij. Iz lingvisitke recimo, jezikoslovja, iz ekonomije, iz medicine, iz geografije, iz biologije.
Tukaj sem si jaz zapisal iz nekih tekstov vaših, ki sem jih bral. Vi ste iznašli tudi novo besedišče, recimo imate tam, ukvarjate se z jajcelogijo, mehurčkologijo, plinologijo, barvologijo, s svetlobologijo, tlakologijo, spominologijo, težiščelogijo in tako naprej. Težiščelogija, primer dajete dojenčka, ki prvič vstane, poskuša vstat, in odkrije s tem, ko se mu to posreči, celo vrsto fizikalnih pravil.
Tako je.
To je tudi sijajno razloženo tam v vašem tekstu.
To, kar zdaj govoriva, je pravzaprav druga aktivnost Hiše eksperimentov. Prva so ti eksperimenti tipa izvedi sam, kamor obiskovalec pride in eksperimentira. Kjer so tudi navodila, ki so recenzirana, da garantiramo pač znanstveno neoporečnost, so pa poljudno napisana in pa postopki. Ker imate tudi neka pravila oziroma stopnje, ki gredo tako: Kar prebereš, pozabiš. Kar vidiš, si zapomniš. Kar narediš z rokami, pa znaš.
In z glavo narediš.

Imam pa seveda krasen tim v Hiši eksperimentov ljudi, ki če česa ne vem, vem, koga vprašat, kdo je ekspert na katerem področju in kdo bo znal ali odgovorit ali pa najti odgovor naprej. Tukaj je precej stvari, ki bi jih bilo treba pokazat. Tudi nekaj predmetov, ki kažejo na neke eksperimente, ki se bodo zgodili. Začnimo s temile jajčki. Z jajčkologijo.
Jajčkologija je to, ja.
Tukaj imamo tri jajčne lupinice in vemo, kako krhke so jajčne lupinice. Ja.
Ampak ta oblika jajčne lupinice, torej ta krivulja, ki jo tukaj na vrhu vidimo, ima prav posebno ime. Reče se ji verižnica. Namreč če vzameš verigo in jo primeš na dveh koncih, malo popustiš, bo ta oblika tudi verižnica. Od tod ime. Ampak izkaže se, da je ta krivulja oziroma stvar, ki jo narediš, ki ima takšno obliko, izredno izredno odporna na pritiske od zgoraj. Ta sila, s katero pritiskaš na vrh jajčka, se porazdeli po celi lupini. In gledalci lahko poskusijo tudi sami doma vzet polno jajce, surovo, trdo kuhano, kakršnokoli.
To ni vseeno, kajne? Trdo kuhano je bolj čvrsto.
Ne vem, naj eksperimentirajo. Dobro.
Ampak naj eksperimentirajo v kopalni kadi za vsak slučaj.
To ste vi delali kot otrok. Ja.
Vi ste, pišete tam, " v kopalnici je bilo najlepše, ker je tam bila voda in polno šamponov in praškov ". To je bila mama vesela potem, ko je prišla noter. Ja, saj sem vse spral, preden sem šel ven.
A ste? Ja, ja. Vsi dokazi so izginili. Ampak naj gledalci poskušajo dati celo jajce v dlan. Ne zdaj polovico jajca, tako da je vrh pri prstih, dno pri dlani. In skušajo jajce stisnit, zlomit. In jaz mislim, da bo zelo redkim to uspelo, če bo kateremu. Jajce je izredno odporno na te pritiske z vrha ali pa iz dna. Dočim je pa zelo krhko od znotraj navzven. Drugače piščanček ne bi mogel ven. S kljunčkom.
Ven izkljuvat. Ampak da vidimo, kako trdne so te krhke jajčne lupinice, pa pri jajčkologiji in tukaj danes v studiu, bomo dali ta tri jajčka tako lepo na mizo.

Potem grlo steklenice malce manjše od jajca. V tole steklenico bo težko spravit. Ne sme biti pa večje od jajca, ker potem je enostavno jajce noter spravit.
Ja. Torej na prvi pogled ne gre noter.
Na prvi pogled ne gre. In tudi na prvi pritisk in na drugi pritisk ne gre noter. Ampak potem pa je treba izkoristit pravzaprav znanje, ki ga vsi imamo nekje skrito noter, ampak samo treba ga je vzpodbudit in ga ven spravit. Vsi vemo nekako, da se plini pri segrevanju širijo. Kako to vemo? Parni stroj tudi vemo, da se tista para pravzaprav širi.
Para rabi več prostora kot voda.
Tukaj se pravzaprav iz kapljevine razširi v paro in se poveča, ampak tudi sam plin, ko ga segrevaš, se širi. Če ga ohlajaš, se krči. Tudi mi recimo, če nam je vroče, smo raje tako, če nas pa zebe, se pa stisnemo.
In tudi telo se napihne, da nas je več na soncu.
Ja, nismo iz plinov.
Delno smo.
Ja, delno pa smo včasih. Če jih je več, popusti potem telo. Ampak če je vročina, nismo verjetno nikogar še videli na plaži, da bi takole bil, čisto stisnjen skupaj, razen če je kaj drugega počel. Se pravi plini se raztegujejo, ko jih segrevaš in se krčijo, ko jih ohlajaš. Kaj mi naredimo? V tisto steklenico vržemo vročo gorečo svečo, ki segreje zrak, ki je noter. Potem pa jajce postavimo na vrh. Zdaj zrak, ki je noter, se segreva in se širi. Se pravi, nekaj ga uhaja ven med steklenico in jajcem, hkrati pa tista svečka porablja kisik. Ko ga porabi, ugasne. In plin se ne segreva več, ampak se začne ohlajat.
Se začne krčit.

Prosim. Kar se te stiske s prostorom tiče, nekaj s plinologije iz hiše.
Vi imate stisko tam, midva imava še večjo stisko tu. Ja, morava vse prelagat. Tukaj imam škatlico za film, to vedno manj ljudi pozna sicer.
No, ja, to bodo zdaj uporabljali za vaše stvari.
To bodo lahko zdaj kupili, film vrgli stran, ostalo pa uporabili za eksperiment. Tisti, ki imajo digitalno kamero, seveda. Noter dam malce vode, približno eno tretjino vode. Potrebujem pa še šumečo tableto. Zakaj? Šumeča tableta prvič šumi, kot že ime pove.
Aha, takšno. Za vitamine. Ja, takšno, za vitamine, proti glavobolu. In šumi zato, ker iz nje, ko jo vržemo v vodo, izhaja plin. In ta plin je ogljikov dioksid. Tega plina je vedno več, vedno več mehurčkov. Jaz bom pa te mehurčke zaprl v škatlico in zdaj bo podobno kot s Hišo eksperimentov, eksperimentov bo vedno več, prostor je pa skozi enak in bomo videli, kaj se zgodi. Izstrelili bomo raketo. Malo me je strah, kaj bo. Dobro, dajmo poskusit.
Dajmo poskusit. Vržimo not, pa štejmo od deset nazaj, če ste za to. Tako kot pri pravi izstrelitvi rakete.
Boste vi ali štejem jaz?
Dajte vi. Zapremo, tako.
Deset. Devet. Osem. Sedem. Šest. Pet. Štiri. Tri. Dva. Ena.

Vidi jo pa senzor na televizorju, ta ga zazna.
Ta senzor je pa spet infrardeč senzor in zazna infrardečo svetlobo. Ampak mi vsi nosimo pravzaprav, večina nas nosi s seboj tudi infrardeč senzor, ne da bi se tega zavedali. Takšen infrardeč senzor je prenosni telefon, ki ima fotoaparat. Ja, to je zdaj že zelo razširjeno.
To je vedno bolj razširjeno. Zdaj malo mogoče jaz ta ekranček očistim, ker je od našega izstreljevanja malo bil deležen. Takole, upam, da bo zdaj deloval. Torej zdaj pa dam na fotoaparat in bom skušal to usmerit proti kameri. Tako, jaz upam, da gledalci lahko zdaj gledajo tv pilot skozi mobilni telefon. Zdaj bom pa pritisnil daljinec. Vi mi pa povejte, a vidite kaj. Vidim, da utripa svetloba.
Utripa. To je zdaj infrardeča svetloba, ki nam je pravzaprav postala vidna s tem detektorjem, mobilnim telefonom.
To pomeni, da bi s pomočjo tega lahko tudi ponoči gledali ali kako?
Ja, nekaj malo več lahko ta fotoaparat vidi.
Kot mi z očesom. Kot mi z očmi, seveda. Infrardeča svetloba. Seveda, če bi mi ponoči imeli neko lučko, ko z infrardečo svetlobo sveti in tako delujejo pač te varnostne kamere tudi, ki ponoči varujejo objekte, z infrardečo svetlobo svetijo in kamera pa zazna infrardečo svetlobo in zato lahko pravzaprav opazuješ stvari tudi ponoči.
Midva sva pripravila tudi eno krajšo parado nekih slik, ki veliko povedo o vašem delu. Jaz bom to kazal na kamero, vi boste pa to komentirali, prosim.
Ja, to je bila razstava v Hiši eksperimentov. Namreč imamo tudi, povezujemo znanost in umetnost. Tukaj je bil gospod Potočnik na otvoritvi.
Evropski komisar za znanost.

In tako naprej.
Ja, to so bili napisi v podzemni železnici na Dunaju.
To je vaša ideja, ki so jo Nemci prevzeli.
Tako je. Pač nas so prosili za to, če lahko, in smo.
To je pa scena iz ljubljanskega avtobusa. To je že odgovor, mislim da. To je že pri izhodu.
Aha, tako. Zakaj vidimo luže na cesti, ko je vroče.
Ja.
Na asfaltni cesti.
Pa sploh niso luže.
Pa sploh niso luže, ni voda, to je fatamorgana, to je pravzaprav odsev neba, ki ga vidimo.
Tole je spet en izdelek gospoda Boža.
Ja, Hiša eksperimentov je opremljena z ilustracijami in Božo ji daje pravzaprav en tak poseben duh. In po tem je tudi značilna Hiša eksperimentov v svetu teh centrov znanosti. Da ima eno osebno noto.
In da ima humor in da ima ilustracije, po tem nas pravzaprav res vsi poznajo. No, ta slika, to pa vem, ste mi povedali, to je pa gospod Božo in njegov sin, to ste vi.
Ja, to je še iz časov... Ko vas je on učil fiziko.
Ne, me je še učil risat. Potem pa njega je bolj zagrabilo risanje, mene pa bolj fizika. On je tudi fiziko opustil in se predal risanju, vi... Ste vi opustili fiziko? To je tudi fizika. Nikoli nisem opustil. Enkrat fizik, zmeraj fizik. Ampak to bi lahko rekli, da gre za elementarno fiziko, za osnovno, za Newtonovo fiziko.
Ne bi rekel, ne bi rekel. Nič ti jedrski delci.
Tudi jedrski delci, vse to se da v obliki izvedi sam pokazat. Visoko, high, zelo high fiziko. Tudi high, jedrsko fiziko.
In vso visoko znanost se da, ampak to je najtežje.
No, tu vidimo pa vas, očeta in strica.
In strica Vlada.
To je gospod v beli majčki, ki je zelo zanimiv in živi na Japonskem.

Kako pravite, slovenska javnost je radodarna, ima smisel za te stvari? Fiziko, znanost? Jaz bom rekel vedno več, vedno več. V začetku, ko sem začel s Hišo eksperimentov.
Je treba zelo razlagat, za kaj gre?
Je bilo sponzoriranje znanosti neznan pojem. Sponzorstvo je bilo sinonim za šport, pa nekaj kulture. Zdaj jih je pa vedno več. V začetku smo iskali sponzorje, zdaj pa že prihajajo k nam. Vaša hiša živi od sponzorstva?
Tudi, tudi. Trije viri. Državni proračun?
Ne, ne.
Država ni zraven? Je država zraven, ampak ne preko proračuna, ampak preko projektov.
Aha, projekte financira.
Projekte, promocija znanosti, tudi koncesijo recimo smo dobili za promocijo naravoslovja, ampak to je stvar, ki bi in v svetu je stvar budgeta in slej ko prej jaz mislim, da mora bit, jaz upam, da so gledalci pravi ljudje. Da vas slišijo pravi faktorji.
Tako.
Potem še mesto morda? Mesto tudi. Prostore, v katerih smo, je mesto dalo in tudi na nekaterih projektih v mestu se prijavljamo. In tudi pri novih prostorih računamo na mesto in državo. Potem so pa seveda sponzorji in vstopnina.
Ja, seveda, vstopnino je treba plačat.
Znanost, moramo se zavedat, da ni zastonj.
Mora tudi živet.
Velike fakultete stanejo zelo dosti. Tale naša zanimiva fakulteta ne toliko, ampak je zelo zanimiva.
A imate stalen štab sodelavcev, ki je velik, majhen?
Ja, stalnih nas je pet, pet zaposlenih. Ampak to je šlo počasi, veste. Najprej smo voluntirali pet let, da smo prišli do prvega delovnega mesta in tako naprej.
A, tako.
Seveda.
Se pravi, da bi kdo živel od tega udobno, ni za računat preveč? Da bi jaz naredil Hišo eksperimentov v našem morju, tako kot v Dubaju naredijo lahko.
Tudi če je hrvaško.

Ja, enkrat.
Nedelja. Ta dan ni namenjen delu, ampak relaksaciji. A kaj naj počnemo mi, ki nam je delo relaksacija? Relaksiramo se, torej delamo. No, pa saj ni težko. Privilegij je, če je delo tudi tvoj hobi.
To je res, ja.
Srečni ljudje. In potem berem tukaj, da so koordinate vaše Hiše eksperimentov prišle tudi na GPS. In so celo koordinate noter, sever 46 stopinj, 3, 156 minut, pa sever 14 stopinj in tako naprej. To se pravi, da vas lahko najdejo od koderkoli pridejo.
Ja, vnesejo to v svoj GPS in jih bo ta pripeljal do nas.
Če ima ljubljanski taksi ta GPS, je to dobro.
Seveda. V tisti GPS lahko že vpišejo Hiša eksperimentov, ker smo že noter. Aha, ste že noter.
Ja, ja.
Se pravi, ni treba teh koordinat.
Ga bo pripeljalo do hiše, zdaj kje bo pa parkiral, to je pa drugo vprašanje. Vi pišete tam za petek in prvi december je bil pred dvema letoma. Kliče me Moše iz Rehovota v Izraelu. On vodi podoben center, kakršen je naš. Podoben, le večji in na prostem.
Ja, tam so lahko na prostem, ker tri dni na leto dežuje.
Pravi, da je tam sončen dan. Ko sem bil jaz pri vas na obisku prvič, je bil tudi telefon in sem slišal: " Šalom, Moše. " In tako naprej. Sta v rednih stikih?
V rednih, pa ne samo z njim, z mnogimi centri. Jaz sem bil izvoljen v upravo evropskega združenja centrov znanosti, tehničnih muzejev. Petnajst nas sedi v tej upravi in imam redne kontakte z največjimi centri znanosti po svetu, zlasti v Evropi. Ampak ta center mi je pa še posebej všeč, ker je spet originalen v tem smislu, da so eksperimenti zunaj. In morajo biti tudi zgrajeni na tak način, da so zunaj.

Ta misel bo marsikomu dala tudi misliti. Čisto na koncu, prej ste prinesli dva balončka in je bila tam skrita neka ideja o nekem plinu, kjer se nama bodo spremenili glasovi. Bova oba poskusila, mogoče se bo kdo zabaval od gledalcev.
Noter je torej helij.
Ja.
Vdihovat plin je škodljivo, ampak nekateri plini pa niso škodljivi. Recimo zrak ni škodljiv, če ga seveda ne umažemo preveč, helij tudi ni škodljiv. Ampak gledalcem bi svetoval, da tistih helijevih balonov, ki jih kupijo na trgu, ne vdihujejo, ker tam ni noter čisti helij.
Tukaj pa je? Tukaj pa je, tukaj sem pa jaz poskrbel, da je res čisti helij. In če helij vdihneš...
Zdaj se bomo smejali malo. Ja, ali pa ne. Po mojem se bodo gledalci smejali. Dobro, reskirava.
Stvar je v tem, če ti helij vdihneš, helij ima manjšo gostoto kot zrak, zaradi tega je hitrost zvoka v heliju hitrejša. In zato se ti frekvenca tvojega glasu spremeni. Zdaj pa bo treba globoko vdihnit, pač inhalirat ta zrak. Se pravi čisto izdihnit ven, bom mogoče jaz za test. Držite, da ne gre ven.
Dobro. Mogoče jaz prvi.
No, dajte prosim. Pa mogoče se prej zmeniva, kaj bova povedala. Ker nihče ne bo razumel.
Bodo, bodo. Samo takrat je človek zmešan, ne ve več, kaj bi.
A tudi ne veš, kaj govoriš? Veš, kaj govoriš, samo ne znajdeš se. Oba se posloviva, ker to je konec oddaje. No, pa tako. Na katero kamero naj se poslovimo? Na trojko. Na tole, kamor zdaj gledate.
To se pravi, izdihnem. A jaz kasneje, a skupaj narediva?
Lahko kasneje, prav? Kasneje, v redu.