Odprti kop - Večerni gost: Franc Šivic

Besedilo, Slike

Premiera: nedelja, 31. avgust 2008, Vse oddaje

Dober večer, spoštovane gledalke in gledalci! Nocoj je moj večerni gost univerzitetni diplomirani inženir gozdarstva, Franc Šivic, poznavalec čebel, ljubitelj kranjske čebelice, znane kot Apis Mellifera Carnica, pa tudi podjetnik, lastnik podjetja za posredovanje, izvoz in uvoz. Podjetje se imenuje Silva apis. Sedež ima v Ljubljani. Dober večer, gospod Šivic. Dober večer.
Iz imena podjetja, Silva apis, lahko že sklepamo, za kaj gre pri tem podjetju.
Silva je gozd, apis čebela, latinsko, oboje. To pomeni, da se ukvarjamo s proizvodi gozda, lesom, lesnimi proizvodi in pa proizvodi čebel, med, vosek in podobno.
Čeravno laiki na prvi pogled mislimo, pravzaprav pravi delovni prostor čebel ni toliko gozd, ampak bolj žitno polje in tako naprej. Ampak ni, vi mi pravite, da ne, da je gozd dom čebele. Gozd je pradomovina čebel.
Pradomovina čebel? Ja. Od nekdaj so čebele živele v gozdu. Gozd jim je dajal varno zavetje, živele so ponavadi v votlih drevesih in gozd jim je dajal tudi hrano. Na cveticah so nabirale nektar in cvetni prah, na iglavcih pa mano, medeno roso, ki je izloček ušic. Torej, imeli so popolno oskrbo, bi rekel in človek je prihajal k njim v gozd in jim občasno ropal njihove dobrote. In potem je šla ena matica za njim in se veselila zunaj ali kako?
Ne, ampak sčasoma je človek ugotovil, da bi bilo bolj pametno čebele imeti bliže doma. In je potem odrezal tisti del debla, v katerem je bilo gnezdo čebel in ga je prinesel domov. In je prinesel še nekaj takih debel, jih postavil v en del vrta, pokril in nastal je čebelnjak.
To, kar beremo in slišimo o usodi čebel, vidimo množično umiranje, ljudje so zelo preplašeni. Vsi citirajo Einsteina, ki je nekoč že rekel, da ko pomrejo čebele, ima človeštvo še štiri leta, potem pomrejo tudi ljudje. Mogoče je to malo pretirano, ampak nekaj je na tem. Nekoliko je pretirano, ja, ampak če čebele izumrejo. Recimo, da izumrejo vse.

Če izumrejo vse, potem bomo izgubili eno tretjino vse hrane, ki jo imamo. Ampak to potegne za sabo, to izumrtje čebel, še druge stvari. Začele bodo izumirat tudi druge rastline. Recimo, divje rastline, ki niso neposredno hrana za človeka, ampak v skupnosti, v biocinozi, pa so vendarle izredno pomembne in nastane neko veliko osiromašenje in to vodi potem h končnemu propadu človeštva.
Ampak vi, sem prej ugotovil, niste tako črnogledi. Vi ne verjamete, da bo to šlo do konca. Jaz mislim, da bo prvič človek postal pametnejši, da se bo streznil, preden bo prepozno, to je eno, drugo pa, do zdaj so čebele preživele že hude katastrofe. Še preden se je človek pojavil na planetu, so že bile one in so bile ledene dobe, so bili gozdni požari, so bile katastrofalne suše, ampak čebele so preživele. Mogoče jih je umrlo 99, 9 procenta družin, ampak tisto, kar je preživelo, se je potem spet hitro razmnožilo. In čebele so ostale. Vi imate še, da tako rečem, eno drugo nogo in to je, vi ste izvrsten fotograf. In vaš priljubljen model so prav čebele. Jaz bi pokazal tole sliko, pri nas bi rekli, v groplanu, v bližnjem posnetku, eno lepotico. Je to ta naša kranjska Apis Mellifera Carnica?
Ja, to je ta naša Kranjska sivka, ki jo tako ljubkovalno imenujemo, sivka pa zato, ker ima na zadku sive proge, sive pasove, sestavljene iz sivih dlačic, za razliko od italijanske čebele, ki ima rumene proge in je rumena kot kakšna osa. Se pravi, da se že na izgled loči. Razen tega pa ima tudi sicer določene lastnosti, ki jo ločijo od drugih čebel. Na primer, od nemške ali pa evropske čebele, temne evropske čebele, jo loči že obnašanje. Naša čebela je razmeroma mirna, umirjena, ni agresivna. Obratno pa je nemška zelo napadalna, zelo hitro napade. Podobno tudi človeškim lastnostim.

Ja, skoraj bi rekel, da je nekoliko pobrala naša sivka lastnosti po Slovencih. Ampak, če je bila ona prej, smo morda mi od nje. Tudi mogoče, da smo se prilagodili, ko smo jo občudovali in gledali, nam je bila vzor. In sploh, čebela je vzor. Številni pregovori tudi o tem govorijo. Recimo, na samostanskem čebelnjaku na Brezjah je napis v latinščini, Si sapis, sis apis, kar pomeni, če si pameten, bodo tak kot čebela. Naši Gorenjci so pa to prevedli takole: o č ' belah se vižej, zgleduj se po čebelah.
Ali pa se špeglaj, bi rekli. Drug tak napis pa je tale: tle se špeglajte lenuhi, pri tej marni muhi.
Se pravi, smo se zgledovali po čebelah.
Torej, v Evropi imamo predvsem štiri večje skupine čebel. Italijansko ste že omenili, a kavkaška, pa še kakšna. Ena od teh je prav naša.
Ja, naša se pojavlja na našem ozemlju. Tam okrog leta 1855 jo je opisal baron Rotschitz. To je bil baron, ki je imel graščino pri Višnji Gori. Takrat jo je opisal v nemščini kot posebno raso in tudi njene odlične lastnosti. In tako je vzbudila zanimanje med čebelarji po Evropi in začeli so spraševat o njej in ta Rotschitz je odprl trgovino. Bil je prvi trgovec, ki je začel izvažat čebele iz slovenskih pokrajin.....
In je postal Rotschilt s čebelami pravzaprav.
Lahko rečeva tako. Torej, je začel izvažat po Srednji Evropi, potem so mu pa sledili tudi drugi trgovci. In eden, mnogo kasneje, je bil Jan Strgar iz Bohinjske Bistrice, ki je izvažal te kranjske sivke celo na Japonsko, v Egipt in celo v Vladivostok.

Imamo pa še imenitne Slovence pred tem. Že Valvazor je pisal o tem.
Valvazor je prvi omenjal čebelnjak in zanimivo, da v Valvazorjevi knjigi Slava Vojvodine Kranjske je tudi en bakrorez graščine na Igu, kjer prikazuje v vrtu eno hišico, v kateri domnevamo, da so panji. In to je prva upodobitev slovenskega čebelnjaka. Potem imamo Janšo, ki je bil cesarski čebelar na Dunaju. To sta bila dva sodobnika takrat, v 18. stoletju. To je doba Marije Terezije.
Tako je.
Cesarica Marija Terezija je ustanovila prvo čebelarsko šolo na Dunaju. Ona je pospeševala gospodarstvo in je zlasti v napredku v kmetijstvu videla možnost, da se dvigne kmečki človek na višjo raven, da bolje živi in je pospeševala torej sodobne tokove v kmetijstvu, tudi v čebelarstvu. Torej, bil je prvi učitelj, ki je prenesel znanje, ki je bilo takrat v slovenskem človeku o čebelah, na Dunaj in je tam učil dunajsko gospodo in pa ostale čebelarje, sodobnega načina čebelarjenja, ki je bil pri nas že v navadi takrat. V Sloveniji je pa deloval istočasno njegov rojak..... Glavar.
Peter Pavel Glavar.
Tukaj imamo eno sliko dame, slovenska čebelarska družina, ki občuduje kapelico ali kako?

Ja.
To ste vi in vaša soproga v narodnih nošah in s temi lepimi panji na hrbtu, ki so lepi tudi zaradi poslikave. To so te slavne panjske končnice in vidva sta se oblekla pražnje. A je to v tradiciji, v skladu s tradicijo?
Ko gledam stare slike, recimo izpred sto let ali pa kasneje potem, fotografije, črno- bele fotografije, zanimivo, da so slikarji in fotografi upodabljali čebelarja pri njegovih opravilih v pražnjih oblekah, v narodnih nošah. To je pomenilo, da je čebela drugačna žival od običajnih domačih živali, da je nekaj več, da je treba čebelarja, ko je z njimi, prikazat v najlepši, pražnji obleki. In tukaj, na tem posnetku, ki je nastal pred desetimi leti, sem samo posnemal to, kar je že, recimo, Gaspari naslikal in sem to hotel pokazat v obliki fotografije, slika pa je služila predvsem kot promocijsko sredstvo za naš svetovni čebelarski kongres v Ljubljani leta 2003.
Api Mondia so mu rekli takrat. To je bila Api Mondia, ja, in zavedal sem se, da bo Api Mondia uspešna, če bomo naredili promocijo, se pravi, v vseh velikih tujih časopisih moramo veliko pisat o Sloveniji, o slovenskem čebelarstvu.
Ta slika je izšla v zvezi z Api Mondio.
Tako. Tam vidimo, na tem plakatu, izrezke iz tujih čebelarskih revij, kjer prikazujejo ravno ta motiv na prvih straneh. In kasneje so mi pripovedovali udeleženci kongresa, da jih je ravno, da so jih te slike dosti nagovorile, radovednost zbudile in so želeli videt, kje je to, kdo so ti ljudje.
Kdo so ti Slovenci, ki imajo takšno pridno čebelo.
Tako. In so k nam prišli že iz radovednosti. Saj vi ste funkcionar v Api Mondii ali kako se temu reče? Jaz sem bil predsednik tega organizacijskega odbora za pripravo Api Mondie.

Pa tudi zdaj veliko potujete. Ko sem vas iskal pred nekaj dnevi, sem slišal, da ste v Vatikanu, so rekli, v Rimu je. Pa to ni bilo tako mišljeno, da se papež ukvarja s čebelami ali kako?
To je, ampak bil pa sem v papeški palači. Namreč, bil sem na forumu o apiterapiji. Simpozij o apiterapiji, se pravi, zdravljenje s čebeljimi pridelki. Organizator je bila italijanska čebelarska zveza in predsednik in moj dober prijatelj me je povabil na to srečanje. Bili pa smo v palači, ki se imenuje Mondragone, bivša palača, letna rezidenca papežev. Nekega zmaja čutim jaz v tem imenu, dragon, dragon. Ta palača se nahaja na vrhu enega hriba, torej krasna lokacija nad Rimom, celotni Rim leži kot na dlani, pod tem gradom in na zastavi, ki plapola vrh gradu, sem videl zmaja. In sem potem vprašal in so rekli, to pride od mon ' s dragone, zmajev hrib. In je bila to rezidenca približno 300 let, tam v srednjem veku, potem pa so jo prenesli v Castel Gandolfo.
Tja hodi papež zdaj na počitnice. Tja hodi, ja, to je pa manjša rezidenca, cenejša je za vzdrževanje in malo bliže je mestu.
A tudi tam štedijo, v Vatikanu.
Takrat, zgleda, niso toliko štedili. Tja vas pa niso povabili, ne?
Ne, saj me ni zanimalo, ker je bila ta palača tako velika, da je bilo dosti za videt v njej. Jaz bi vas pri tem, ko pravite, zdravljenje s pomočjo čebeljih produktov, ne.
Ja.
Tu sem prebral, kako so pravzaprav čebele podobne ljudem v nekem smislu. Živijo v velikih skupinah kot ljudje in proizvajajo svoja lastna zdravila. Govori se o nekih antibiotikih, ki jih čebela sama dela zase.
Torej, vedeti moramo, da v čebelji družini vlada temperatura tam okrog 35 stopinj. V panju.
V panju, ja in relativna zračna vlaga je dosti visoka. To se pravi, to so idealni pogoji za patogene organizme, mikroorganizme, ki povzročajo razne bolezni. In čebele so morale ustvariti v svojih proizvodih določene snovi, ki so obrambne, ki ne dovolijo, da bi se ti škodljivi organizmi razvili pri njih.

A lahko rečemo antibiotiki temu?
Lahko so ene vrste antibiotiki. Mogoče to zveni danes malo....
Ja, mogoče ni čisto, ampak funkcija je podobna.
Podobna, ja, podobna, uničuje pač te patogene bolezenske klice, recimo, matični mleček, propolis, ta dva sta najbolj polna teh antibakterijskih, antivirusnih snovi, tudi antioksidantov, ki so pa za naše zdravje zelo pomembni.
In čebele celo pleskajo, oziroma mažejo po zidovih takšno sredstvo, ki preganja te.. Recimo propolis je sredstvo, ki ima zelo veliko teh bakterocidnih snovi. Nabirajo ga, pri nas v Evropi, največ na popkih topolov, potem ga to prinašajo, to je smola, ene vrste smola, to prinašajo v panj, razredčijo s slino in potem premažejo celotno notranjost panja. Stene panjev in pa satje. Vse celice satov premažejo s to snovjo, s tem jih dezinficirajo, razkužijo in obenem utrdijo.
Jaz bi pokazal še nekaj slik, torej v glavnem so to, kar bomo videli, vaše slike, pomeni, vi ste slikali, razen kadar ste na sliki sami. Torej, spet en panj.- Čebelnjak. Čebelnjak, ja, pardon. Povezanost Slovenije, slovenske kulture s čebelami.
Tukaj sem hotel pa pokazat, kako se prenaša v nekaterih družinah ljubezen do čebel iz roda v rod. In to je konkretno družina Bukovškovih na Golem Brdu, kjer so danes kar tri generacije čebelarjev. Oče, sin in trije vnuki. In vsi nadaljujejo tradicijo že približno 80 let.

Vi ste navdušen čebelar, ampak pri vas to ni v rodu. Vaš oče ni bil, ne? Ne. Pri meni pa ne vem....
Vi ste spreobrnjenec. Pri meni pa so se ti geni pojavili po mnogem..... So preskočili nekaj generacij.
Preskočili so nekaj generacij, tako da ne vem za nobenega mojih prednikov, da bi bil čebelar.- Še eno imamo, takšno, luštno, ta je pa v zvezi z muziko, ne?
Tako. Svoj čas sem želel fotografirat čebelarje, ki so tudi umetniki. Slikarji, kiparji, muziki in sem bil tudi pri gospodu Slavku Avseniku, sem ga tukaj fotografiral pri njegovem čebelnjaku v Begunjah in takrat me je vprašal, kaj imate čebelarji že svojo himno? Sem rekel, ne še. Je rekel, pa jo napišimo. Sem rekel, dajte, vi napišite melodijo, jaz bom pa besedilo. In to sva naredila, naredil je tri variante, jaz sem jih doma poslušal, se še s prijatelji posvetoval, smo zbrali eno, ki se je najbolj zdela primerna, napisal besedilo in tako smo dobili čebelarsko himno. Himne ne moremo poslušat, ampak povejte nam tekst, začetek. Kakšno je pa besedilo, ki je vaše?
A veste, da se ga skoraj ne spomnim. Sonce zgodaj vstalo je, dan budi se nov, s polja zadišalo je tisoče cvetov. In tako naprej.
To je pa ena, ki kaže malo bolj fantazijsko kombinacijo, skoraj kot trik film.
Ja, tole je fotomontaža, ja. In sicer je to tako delano, še z diapozitivi, da sem slikal najprej čebelo od blizu na nevtralnem ozadju, potem pa sebe s samosprožilcem, vendar tako preračunano, da vem, v kakšni višini moram držati roko. Potem sem ta dva diapozitiva dal skupaj in je nastal ta efekt čebele velikanke. Je to kranjska čebelica?

Seveda, saj se vidi, da je siva. Vi ste, to moramo povedat, izvrsten, mednarodno priznan fotograf tudi. Na tej sliki, oziroma ta je nagrajenka, ta slika.
Ja, ta je bila nagrajena v Španiji na svetovnem tekmovanju v čebelarski fotografiji v Guadalahari.

Trikrat sem nastopil in trikrat zaporedoma sem dobil prvo nagrado, ki je tudi denarna, takrat je bila 500 evrov in sem lahko svoj fotoaparat hitro amortiziral.
To ste slikali še na film?
Ne, to je bilo že na digitalno. Kaj nam kaže? Čebelica se bliža nekemu prelepemu cvetu. To je vseved, krvomočnica, ozadje je plavo nebo in tukaj je bilo pomembno, dobiti čebelo ostro.
Pri naletu.
Tako. Tu ni nobenih trikov, ne?
Nobenih trikov, tukaj je pa samo garaško delo. Tukaj je pa treba samo dolgo časa biti potrpežljiv, napet in pravi trenutek pritisnit na sprožilec. Nekaj podobnega, tudi nagrajeno, mislim, prekrasne so, zato jih kažem z veseljem.
Ta je bila pa nagrajena na svetovnem kongresu, Api Mondii, v Južni Afriki. Čebela leti na cvet maline, zraven je pa že plod. Torej, tukaj ponazarja čebelo, ki oplodi cvet in iz tega nastane plod. Zgodba v eni sliki.
To je več faz v bistvu.
Tako je. In naj povem, da sem to sliko delal na domačem vrtu, v kotu imamo maline. Začel sem julija meseca, strašna vročina je bila, ob desetih dopoldne, to je bila neka nedelja in do štirih popoldne sem to delal, poslikal verjetno enih sto posnetkov in ostali so trije, zelo dobri. Eden od teh treh je tudi ta.

Še eno lepo čebelico....

Ta je bila pa nagrajena v Avstriji, na enem mednarodnem tekmovanju čebelarske fotografije, prikazuje pa čebelo, ki leti na vejico jelke in tu se tudi blešči kapljica mane. To, tukaj. Čebela nabira mano, ki je izloček ušic in jelka je izredno.....
To so te kapljice?
To so te kapljice. Vidi se kapljica, ja.
To je ušji izloček.
Tako. To je vzorček uši, tukaj se vidi, taka drobna kapljica. To čebelo privabi, da to nabira. Iz tega nastane hojev med.
To je že izloček sladek, sam po sebi ali kako?
Ta izloček ima že približno 50 procentov sladkorja v sebi.
Sliši se grozno, čebela je, kar je neka druga žival izločila. Ne gre tu za prebavo, a ne? Ne, ne, švicarski znanstveniki so ugotovili, da to niso izločki fekalij, torej izločki prebave, ampak so čiste kapljice sladkorne raztopine, brez vseh drugih primesi, tako da je gozdni med popolnoma čista zadeva in zlasti v nemško govorečih deželah izredno cenjen. Tudi na tem simpoziju v Rimu, ki smo ga imeli, so ugotovili, da ima gozdni med, zlasti smrekov in jelkov, veliko več antioksidantov in drugih zaščitnih snovi kot pa cvetlični medovi. Zato se tudi v Nemčiji dosega precej višje cene za gozdni med kot za cvetličnega. Reče se mana, ne?
Mana, ja. Je to, mislite, kaj v zvezi s to mano iz Svetega pisma, bi to bila lahko ista stvar? Je, je.
Da so uši to počele?
Jaz sem govoril z enim izraelskim znanstvenikom, sva tudi dobra prijatelja, ker sva oba ljubitelja tudi dobre fotografije in mi je pravil, da se občasno še vedno pojavlja mana v Sinaju, torej v teh pustinjskih predelih Izraela in pa Sinaja in sicer to mano povzročijo uši na tamariski, to je en grm, ki raste v teh polpuščavskih predelih. Na njem nastopijo uši in kadar se množično razmnožijo, potem kar kaplja mana v obliki kapljic na kamenje, tam hitro izgubi vlago, se spremeni v bel prah in beduini to jedo.
A beduini jedo?

Ja. Pri nas, na Krasu, se to dogaja občasno in to sem tudi, nimam fotografije s sabo, fotografiral predlanskim in sicer na listih ruja se zdaj enkrat, torej, enkrat junija meseca, se pojavijo te kapljice in ker je na Krasu dosti vroče in suho, se že v nekaj urah spremenijo v bel prah in se ta prah nalaga na liste. In lahko to pobiramo in jemo.
Ta fotografija zgleda kot zelo nevarna. To ste vi, ne, v življenjski nevarnosti ali niti ne?- Če človek pozna vedenje čebel, se nima kaj bat, ker?.
Kako se jih pa privablja? Matico ste ujeli ali kako je bilo s tem?
To je bil en roj, ki je visel na veji, približno v višini moje glave in opazil sem matico, ki je hodila po površini tega roja. To matico sem prijel, jo dal v posebno kletko in jo potem tu pripel pod brado. In se potem približal roju in vse čebele so šle na mene. Ampak..... To je bližnji, groplan bi rekli.
Ker pa sem vedel, da čebele ne gredo na tista mesta, kjer se namažem s kisom, sem si obraz namazal s kisom, pa tudi celotno oprsje. Pustili ste samo ta spodnji del.
Pustil sem pa ta del, da so se čebele prijele za ta del brade in potem so formirale pravo brado.- Čebel se držijo druga za drugo s čim, s svojimi tačkami?
S krempeljčki. Imajo krempeljčke in mene so se prijele za kožo,....
Ta prva plast se je prijela. Ja, prva plast se je prijela moje kože, zapičila je svoje krempeljčke v mojo kožo.
Koliko vas jih je pa pičilo? Ena sama. Ampak to sem jaz slikal enih 20 minut in ker sem slikal s samosprožilcem sam, sem hodil za aparat.

S temle vred?
Z brado vred, ja. In brada se je majala, takole in potem sem pomotoma eno čebelo malo stisnil. In tista me je pičila, saj me ne bi sicer.
Koliko vas je pa pičilo čebel, tako sploh?
Verjetno več tisoč. Mogoče tudi, preko deset tisoč, sigurno.
Je to nevarno za človeka lahko?
Lahko je nevarno za tiste, ki so preobčutljivi na pik. Ampak jaz sem zgodaj ugotovil, da nisem preobčutljiv in da prenesem po moje tudi 500 pikov ali pa še več. 500 pikov naenkrat?
Na dan.
Bi pa to lahko bilo smrtno, če se cel roj, recimo, spravi na vas?
Ja, na tem simpoziju, v Rimu spet, sem slišal, da je zgornja meja približno 1200 pikov. Do toliko lahko človek še prenese. Več ga pa že umori.
Tale reč na vaši bradi, koliko je to tehtalo? Je bilo to težko?
Tukaj je bilo približno 10 tisoč čebel ali eno kilo. Približno 10 čebel je za en gram. Ena kila je 10 tisoč čebel.

To je zdaj zadnja iz te zbirke. Kako je zdaj prav. Tako je prav.

To je malo pikantna zadeva, pustila sva jo za konec tega bloka. Vidimo, kako nastanejo nove čebelice.
Oplojevanje matic se temu reče ali matica se ženi. Ne Matiček, ampak matica se ženi. Torej, ta pojav, trot, mrtvi trot in matica, spojena skupaj,....
Zgoraj je matica.
Ja, zgoraj je matica, daljša je matica, trot pa je dol, visi mrtev, vendar sta spojena skupaj. Ta pojav je prvi opisal Peter Pavel Glavar. Opisal je, da je našel, torej, da je videl v zraku kepo trotov, ki je letela in nenadoma je ta kepa padla na tla. In ko je razgrnil to kepo, je našel matico in trota, mrtvega, spojena na način metuljev, je on napisal. In to je on potem, zelo natančno popisal in to so objavili v neki nemški čebelarski reviji, nakar je dobil čez nekaj časa pismo od predsednika čebelarske organizacije, da je častni član nemške čebelarske organizacije, ker je odkril ta pojav, parjenje matic.
Matica, to ste mi povedali, se pari samo enkrat v življenju, ampak pripusti pa več snubcev.
Torej, pari se v zraku.
Vedno med letom? Med letom, v zraku, približno deset metrov nad tlemi, na posebnih mestih, kjer se troti zbirajo, tja matica instinktivno leti. In pari se z več troti v tem istem letu. Ponavadi je tako, da trot, ki jo oplodi, takoj odmre, pade mrtev na tla.
Zakaj? A je ta napor njegovega..... Ker izgubi svoj spolni organ in še del črevesja se mu utrga takrat, pri aktu.

To se pravi, trot stori to lahko samo enkrat v življenju in to je njegov konec. In to plača z življenjem.
Kruto, ne?
Ja, narava je tu kar malo kruta, ja. Torej, troti se pa rodijo iz neoplojenih jajčec, a je tako? Tako je.
Ker več trotov je na delu takrat, ko ima matica svoj dan, ampak kljub temu ne morejo oploditi vseh jajčec, nekatera ostanejo neoplojena.
Ona nagonsko ve, katera jajčeca bo oplodila. Iz tistih, ki so oplojena, se izležejo..... Ona sama kontrolira, katero jajčece bo oplojeno? Sama, tako je. Sicer tukaj še ni čisto jasno, kako to poteka. Ampak v glavnem se smatra pač, ona ve, katera jajčeca mora oploditi, iz katerih se potem razvijejo čebele delavke, iz neoplojenih se pa razvijejo troti. Ta pojav se imenuje partenogeneza.
Ki jih je tako preveč potem? Trotov je v čebelji družini v sezoni tam od 400 do 1000 trotov, recimo. Samo nekaj jih služi za parjenje. Se pravi, ti umrejo, recimo temu, sladke smrti, ostali umrejo pa od lakote, se mi zdi.
Ne takoj, od začetka še jih čebele zelo lepo gojijo, negujejo, so zelo dobrodošli, se jim dobrikajo, jih krmijo, ko pa opravijo svojo nalogo, ko je sezona parjenja matic mimo, pa niso potrebni, takrat pa so do njih sovražne. Pa naenkrat niso več zanimivi in so samo še priskledniki, ki samo jedo, pa nič ne delajo. Lačna usta brezdelna.
Tako. In takrat jih začenjajo preganjat, spodijo jih ven, pred vhod in ne smejo priti več do sklede, ne smejo več jest. In seveda, na žalost, od lakote pomrejo. Ker sami so pa nebogljeni, oni ne znajo iti sami na lov, pa kaj dobiti?
Ne, zunaj je lahko travnik poln cvetja, ampak oni bodo pred tem travnikom umrli od lakote, ker niso navajeni delat.

Tukaj pa razlika med čebelami in čmrlji. Nekoč smo imeli tukaj gosta, profesorja Grada, ki je govoril o čmrljih in je prav poudaril, da pri čmrljih je pa tako, da samci lahko živijo sami.
Lahko, ja. In se sami lahko hranijo. Oni umrejo normalno pač, od starosti, recimo.
Tako, ja.
A je še kakšna druga stična točka med tema dvema živalma, recimo?- Čmrlji, recimo, obiskujejo določeno cvetje, ki ga čebele ne morejo obiskovat. Ker imajo daljši rilček ali kako?
Ja, recimo, so določene detelje, ki imajo tako globoko medovnike, da čebela s svojim rilčkom ne seže do medovnikov.
Zato ne gre zraven čebela? Ne gre. Recimo, to je nemška detelja, lucerna, je takšna. In tam so v glavnem čmrlji, ki to oplojujejo. Ali pa, recimo, velika mrtva kopriva. Tam pa si čmrlji celo tako pomagajo, da pregriznejo spodnji del cvetne čašice, ker imajo močne čeljusti, da se manj trudijo z jezičkom, da prej pridejo do nektarja. In to izkoristijo čebele, da gredo tudi čez tisto luknjico sesat v mrtvo koprivo.
Kako pa je z ogroženostjo čmrljev zdaj? Čebele, vemo, da so ogrožene. A so tudi čmrlji? To je takrat povedal profesor Grad, umirajo, ampak iz drugih razlogov, zato ker jim zmanjkuje naravnega okolja, ker jih pri košnji in tako veliko pobijejo. Oni gnezdijo namreč v tleh, na travi.
Dostikrat na travnikih. In travniki se kosijo dosti zgodaj s kosilkami, takrat jih tudi povozijo traktorji in podobno, zmečkajo gnezda, pa seveda tudi ti pesticidi, ki se uporabljajo v kmetijstvu, napravijo svoje. Razen tega, moramo vedeti to, poleg čmrljev in naših domačih, medonosnih čebel, imamo tudi samotarske čebele, nekateri rečejo divje čebele, ampak bolj pravilen izraz je samotarske čebele, ki so praviloma manjše od teh naših.- Živijo pri nas?

Ja, živijo pri nas, jih je kar veliko vrst, so raznih velikosti in oblik, samotarske pa zato, ker v glavnem živijo same. Niso v družinah, tako kot čmrlji in čebele, ampak ena sama matica, ki je obenem vse, je delavka tudi, nabira hrano, skrbi za zarod, zalega jajčeca, ampak ko enkrat zaleže jajčece, mu doda hrano, ki jo rabi za celoten svoj razvoj do odrasle žuželke, zapre tisto celico v kakšni luknji, recimo v kakšnem lesenem tnalu in pusti to ličinko. Ta se potem sama razvije, se izleže in gre po svoje naprej. Mater nikoli več ne sreča v življenju. Recimo tako, da čebele res pomrejo zaradi nekih pandemij. A lahko čmrlji nadomestijo potem to funkcijo, ki jo opravljajo čebele.
Ne, ne morejo. Prvič jih je premalo, problem je pa še ta, da čmrljev takrat, ko je veliko cvetja, recimo, ko cveti sadno drevje, ni veliko v naravi. Takrat so samo matice čmrljev, teh je pa malo. In bi ne zmogle, nikakor ne, oprašit vsega sadnega drevja ali pa oljne repice in drugih. Pri čebelah imamo, tudi beremo veliko o nevarnosti te afriške divje čebele, ki zdaj osvajajo tudi Ameriko, tako po 50 kilometrov na leto ali na 100, nekam gredo, v eno smer, ki so baje ubijalske. One pobijejo te naše čebele, potem pa so nevarne tudi za človeka. Kaj vi pravite na to?

To so čebele, ki so jih prinesli iz Afrike v Brazilijo. To je bil en znanstvenik, doktor Cher, ki je želel te čebele proučevat.

In so jih imeli na institutu v glavnem mestu Brazilije, ker pa niso dobro poznali biologije te živali, se je zgodilo, da so matice pobegnile iz teh panjev, te afriške matice so pobegnile in so si ustvarile nova gnezda v gozdu, pragozdu. In od tam so začele potem napadat panje, v katerih so bile evropske čebele. Največ so imeli takrat v Braziliji italijanske čebele, te rumene in so afriške čebele imele taktiko, da so približno sto čebel, kot nekakšni komandosi, so vdrle v panj z italijanskimi čebelami?.
Ker italijanske so manjše, pa tako.
Ne, ne. Velikost je ista, samo niso agresivne tako kot so te. Umorile so matico in ko so bile te italijanske čebele brez matic, so opustile celotno obrambo, so izgubile borbenost in potem so navalile ta afriške čebele, zasedle panj, matica je prišla afriška noter in te italijanske čebele so postale praktično njihove sužnje. Tako je šlo iz panja v panj, iz kraja v kraj in ta agresivna čebela je zasedla celotno Južno Ameriko, celotno Srednjo Ameriko in že gre v Združene države, Mehika, napreduje zdajle po Kaliforniji.
In te evropske čebele ni več tam? Še, ampak je že ogrožena vrsta in vprašanje, koliko časa še bo. Bodo prišle tudi k nam?
Malo težko. Jaz sem govoril na tem simpoziju zdaj, v Rimu, s predsednikom argentinske čebelarske zveze, pa sem ga vprašal, koliko pa je že pri njih ta čebela razširjena. Je pa rekel, samo v severnih delih, se pravi, v tistih, bolj tropskih predelih, je že afriška čebela, ampak je rekel, da verjetno dol, niže, proti jugu, pa da težko, če bo šla, ker je le prehladno. Verjetno, da jo bo mraz zadržal. To je naša šansa pol.
Tako, Evropa je le hladna in verjetno se pri nas ne bo mogla....

Jaz gledam tam čez eno zelo zanimivo sliko. Kaže tako, dve neki rastlini, oziroma tri.

Kaj se dogaja tam na tej rastlini? Levo od teh.

Tamle. Piše Il congresso?.

To je bilo to svetovno tekmovanje v fotografiji v Španiji. To je bila prva fotografija, ki je dobila prvo mesto. In kaj kaže ta fotografija?
Kaže pa rdečo vrbo, ki je ena zelo, pri nas ena od 20- ih ali 25- ih vrb, ki jih imamo, ki ima čudovite rdeče cvetove, takšne rdečkaste cvetove. Ko se odprejo, so rumeni. Sicer, ta slika je reprodukcija, to je bilo natiskano potem v nekih revijah, barve niso več tako, tiste prave barve, so že malo popačene, ampak slika je bila izredno lepa, ta prva ima čudovite cvetove. Šele v makro posnetku se vidi lepota tega cveta. Pod to sliko je pa tekst v japonščini. A je japonščina? Tako je. Takrat, ko smo delali promocijo, ko sem pisal članke za tuje revije, sem poslal na prošnjo urednika japonske revije tudi članek.
Vidim celo na zemljevidu Slovenijo in to na pravilnem mestu. Japonci so odkrili Slovenijo. Niso je zamenjali s Slovaško, čeprav so tako zelo daleč. Precizni so, so vedeli in tukaj so napisali ta moj prevod v japonščino o Sloveniji, o našem čebelarstvu in pa povabilo, naj pridejo k nam na kongres.
To se pravi, ta Api Mondio, to je ena mreža, ki gre po celem svetu, povsod pravzaprav poznajo čebele, povsod je domet in imate to mednarodno bratovščino.
Se lahko temu reče, ker ko se srečujemo vsake dve leti na teh kongresih, to smo kar dosti isti ljudje, se med sabo že poznamo. A kongresi Api Mondie so na dve leti? To je bienale. Tako, ja. V Ljubljani je bil leta 2003, 2005 je bil v Dublinu na Irskem, lani je bil pa v Avstraliji.

Kje bo pa naslednji?
Naslednji bo drugo leto v Franciji in potem čez tri leta v Buenos Airesu v Argentini.
Pokazal bi morda, imamo tu nekaj slovenske literature o čebelah. Čebela se predstavi, to sta dva avtorja, Marija oziroma....
Avtorica teksta, ja, je Marija Mlakar Šumenjak.
Potem je pa ena vaša knjiga.
Tole je moja knjiga, ja. To je ta sličica, ki smo jo že videli. To je v tej seriji Čebelica in čebelar, v tej humoristični seriji, ki naj bi bila za mladino bolj privlačna in bi prikazala čebelo s take, simpatične plati, ne kot neko agresivno žival, ampak prijazno. In v več jezikih, vidim, da je to. To so te slike, ki smo jih nekaj že videli.
V šestih jezikih je to. Netipična, ni čebela, ampak so čebelarji gor.
Je pa to slikar, Branko Čušin z Jesenic, ki slika portret Antona Janše, o katerem sva prej govorila.
Fotografija je vaša? Vse so vaše.
Vse so moje, ja.
Nekaj lepih rastlinskih, da tako rečem.
Pokrajinskih.

In kaj pravite o slovenski mladini? Je navdušena na čebelarstvo?
Mi imamo krožke po šolah in moram reči, da je kar zanimanje med mladimi. Tam po deset otrok, recimo, kar redno hodi iz ene šole, kjer je ta krožek. Če dobimo iz te skupine enega do dva čebelarja kasneje, potem smo cilj dosegli. In zanimivo je, da se naš ceh, če tako lahko rečem, kar pomlajuje. Tako, da ne pada število čebelarjev, ostaja približno nespremenjeno, tam okrog osem tisoč nas je, čeprav je povprečna starost 65 let, dosti visoka.
V glavnem moški, vidim po slikah. Večina moški, lahko rečem 95 procentov so moški, čeprav so tudi matice vmes, kot rečemo včasih. Zakaj je to moški hobi, čebele, pravzaprav? Mogoče zato, ker je le združeno s piki in....
Z družabnim življenjem na moški način.
Tudi mogoče, ja. A je to vesela druščina, tako kot lovci, recimo? Vemo, kaj lovci radi delajo.
Je kar vesela druščina, zelo radi se združujemo, imam razne praznične dneve, imamo razne običaje, imamo svojo uniformo, imamo himne, imamo zastave tudi. Vsako društvo, ki jih je pri nas 200 skoraj, skoraj vsako društvo ima dvojo zastavo, prapor.
Vašega ni tukaj, da bi ga pokazali?
Zastavo?
Ja.
Je tukaj not nekje.
A je, bom jaz poskušal najti.
Poskušajte najti. In kadar imamo kakšen praznik, potem pridejo praporščaki z zastavami in to je zelo....
A je čebelica na zastavi?

Ponavadi je čebela gor, ja. Je toliko slik, da je kar težko najti.
No, dobro, saj ni tako nujno. Ampak mogoče lahko še nekaj spregovoriva o panjskih končnicah. Tukaj je nekaj dost izrazitih. Nekaj je dosti humornih, poznamo tisto, hudič brusi babi jezik, pa kako živali pokopavajo lovca in takšne stvari. In to so že, skoraj bi rekel, umetniške zadeve.
Ja, slikarji, ki so to slikali, to je bilo v glavnem v 19. stoletju, so bili nekateri celo poklicni Cerkveni slikarji.

Recimo, Lajer, znani freskant, je slikal tudi panjske končnice. Tudi Šubici v Poljanski dolini so se s tem ukvarjali. Veliko je bilo pa to bolj preprostih kmetov, ki so imeli slikarski talent in so potem to slikali. Rekli so, gredo v štero, se pravi, so hodili od hiše do hiše....- Štera se reče? V štero, ja, so šli, se pravi, so bili pri neki hiši nekaj dni, tam so imeli hrano in stanovanje in so slikali panjske končnice. Včasih so hodile tudi šivilje, recimo, na dom in je pokrpala za celo družino, tam je bila teden dni, tam je spala in tako, to je bilo to.
To je bilo tudi s temi slikarji tako, ja. In zanimivo je to, več ko je bilo oseb na taki sliki, bolje je bila cenjena in višjo vrednost je imela. Recimo, koder se prikazuje bitka, recimo med Turki in Krščansko vojsko, kjer je dosti oseb, dosti vojakov, to je bila zelo cenjena slika in je visoko kotirala.
Danes se to prodaja na veliko turistom. To so spominki, bi rekel, boljše vrste, namesto kakšnega kiča iz Honkonga.
To je sigurno, čisto naša, slovenska posebnost, ker ta ljudska umetnost se je razvila samo na terenu, kjer so živeli Slovenci, na teritoriju Slovencev.
Nikjer drugje nimajo teh poslikav?
Nikjer. Čeprav najdemo te slike tudi v dunajskem muzeju ali pa celo v Münchnu. To so naše, slovenske. Ko so začeli ljudje ceniti te slikarije na panjskih končnicah, pred približno sto leti, so bili to najprej tujci in so nam veliko dragocenega ljudskega blaga odnesli in je v tujih muzejih. Šele potem so se prebudili domači in začeli zbirat in imamo zdaj največ v Narodnem muzeju, nekaj pa v muzeju v Radovljici, čebelarskem muzeju.

Imate vi kakšne doma še? Ne, te originalne nimam nobene. Tudi če bi jo imel, bi jo dal rajši v muzej. Ker to je le takšna dragocenost, da je ne bi hotel imeti v pisarni.
Dobro, ker smo na začetku povedali, da ste vi tudi biznismen, podjetnik, kaj pravzaprav, kaj gre največ, katere so te stvari, razen medu, kar je evidentno, v zvezi s čebelami, z gozdom in to, kar pove ime vašega podjetja Silva Apis.
Pretežni del, s čimer se mi ukvarjamo, je gozd in lesni proizvodi. Ni nujno, da je čebela....?
Ne, mi smo to dali v ime firme in kot predmet poslovanja tudi čebelje proizvode, vendar tega nismo razvijali naprej, ker to so le specializirana podjetja, Medex in drugi manjši in smo smatrali, da se nima smisla tukaj iti neko konkurenco, tako da s tem se ne ukvarjamo kaj dosti uradno. Občasno smo, ko je bila še vojna, smo uvažali točila za med za Bosno, Srbijo, te kraje, kjer....
Točila, to so te naprave za....
Naprave za točenje medu, ja. In centrifuge tudi?
Centrifuge tudi. To smo takrat delali, zdaj pa v glavnem, kar imamo medu in domačih proizvodov, to potem gre, ne skozi firmo, ampak privatno, našim prijateljem in znancem. Domači proizvod med, recimo.
To so fina darila, majhna, prijateljem, da ni treba hodit po trgovinah.
Tako, pridelamo tam med 700 do 1000 kilogramov medu letno, potem nekaj cvetnega prahu, pa voska, vendar to ni neki biznis, to je, če bi, recimo, računal vse stroške, ne bi pokril.
To je ljubiteljsko bolj? To je ljubiteljstvo, ja. Zato bi bila velika krivica in je bila krivica, da so bili čebelarji obdavčeni. Zdaj se bo medna to, bo ta davek ukinjen.....
Nekaj se govori. To je treba ukiniti, ker nikoli čebelarji niso bili obdavčeni. Še za časa Marije Terezije, je celo pospeševala, je celo rekla, je bil celo predlog, da bi zastonj dali začetnikom panje, da bi se oprijeli čebelarstva in tak ukrep, da se obdavči čebelarstvo, je zelo negativen in lahko samo slabo vpliva.
Ta cesarica je bila na marsikaterem področju bolj modra kot so kakšni današnji.

Res je bila, pa tudi familiaren človek je bila, saj je imela ne vem koliko, 15 otrok, ne?
Gospod Šivic, najlepša hvala za ta pogovor.
Tudi vam.
In upajmo, da naše čebelice ostanejo še dolgo z nami in nam sladijo življenje. Hvala, spoštovani gledalci tudi vam, da ste bili z nami in lahko noč.

Prejšnja: Michael I. Fock

Naslednja: Marc I. Hreenberg

oglasno sporočilo

Moj RTV

Večerni gost: Franc Šivic